Forum
Torej, živijo :3
Na tem forumu sem nova, zato se tudi spodobi, da malo več povem, o čem bo sploh govorila zgodba, kajne? A preden vam pokažem opis, vam moram povedati še nekaj. Zgodba Ranjena in nadnaravna je začela nastajati zaradi serije Nadnaravno. Ker enostavno obožujem vse, kar se dogaja v seriji si nisem mogla pomagati, da ne bi napisala zgodbe na to temo, ahhh Filmi, ki so povezani z nadnaravnim ( na primer film Lucy, ki je prišel pred kratkim ven ) in Nadnaravno so the best! Na mojem profilu si lahko preberete tudi to, da zgodbe pišem že 4 leta in da je tale moja zadnja, v katero vlagam ves svoj trud, saj jo bom izdala kot knjigo. Kot mojo prvo knjigo Tukaj jo bom objavljala zato, ker si želim pridobiti čim več mnenj pred samo izdajo. Ranjena in nadnaravna pa lahko tudi najdete na facebooku, pod imenom skupine Ranjena in nadnaravna.
Počakala bom dva dni, da malo vidim vaše odzive na sam opis, nato pa jo bom začela objavljati.
Želim vam prijetno branje že v naprej in se tipkamo!
OPIS:

Ana Caylen je z enaindvajsetimi leti zapustila svoj rojstni kraj London in se ustalila v Los Angelesu, kjer želi začeti novo življenje. Svoje preteklosti se ne spominja rada, saj je v njej preveč bolečih bolečih spominov, ljudi, ki so jo prizadeli in zaradi katerih je prejokala veliko noči.
Ana si želi novih poznanstev, pa vendar se boji, da jo bodo ponovno prizadeli in se zato raje drži zase. In ravno to ji nakoplje težave, saj jo imajo za čudno in ji ves čas nagajajo. A ne vsi. Postavni fant Luke Brooks si na vse kriplje želi pridobiti njeno zaupanje in postati njen prijatelj. Pa bo res dovolj vztrajen?
Anino pozornost pa ne pritegne vztrajni fant, temveč ona sama, ko se nekega večera sprehaja po ulici svojega novega mesta, in jo napadeta dva moška. Višja sta in težja kot ona sama, pa vendar ju z lahkoto, kot dva peresa, odrine od sebe. Pravzaprav ju vrže, da pristaneta štiri metre stran na tleh.
LE KAJ SE DOGAJA Z MANO? se je vprašala. ALI SANJAM?
17. december 2014
neeeeeeeeeeeeeeext
17. december 2014
Los Angeles, moje novo mesto, moj nov začetek.
S svojim rdečim Peugeot 206 se zapeljem na asvaltast dovoz in ga ugasnem. Še vedno se držim volana in s prsti bobnam po njem in si ogledujem dvorišče. " Lepo je. " si rečem naglas in se nasmehnem. Neka starejša gospa, z imenom Regina Lopez, je oddajala prosto sobo v njeni veliki hiši ravno v trenutku, ko sem potrebovala streho nad glavo in, no, zdaj sem tukaj. Iz sosednjega sedeža vzamem torbico, se še zadnjikrat pogledam v vzratno ogledalo in iztopim iz avta. Zaklenem ga, se napotim proti vhodnim vratom in mirim živčnosti v sebi. Pozvonim in čakam, medtem pa pogledam nauro; točno ena popoldne.
Zdrznem se, ko se začnejo odpirati vrata in pogledam kvišku. Pred seboj zagledam starejšo gospo, oblečeno v jutranjo haljo in cigaretom v roki. " Ti si najbrž Ana, kajne? " se mi toplo nasmehne in mi ponudi roko.
" Ana Caylen. " ji stisnem roko in ji vrnem nasmeh. " Prosim, vstopi in se počuti kot doma. " Kot doma... Ob teh besedah se hote ali nehote rahlo zdrznem, saj tam nočem pristati nikoli več. Moj dom je od danes naprej tukaj. Regina me popelje v dnevno sobo in mi z roko nakaže, naj sedem. Natoči nama čaj v porcelanasti skodelici in eno postavi predme na mizo. " Hvala. " se ji zahvalim, malo pomešam čaj in ga poskusim. " Mmm, odličen je. "
" Zeleni čaj z limono. Moj najljubši. " se nasmehne. " Tudi sama sem velika ljubiteljica tega čaja. " ji vrnem nasmeh.
" Torej Ana, povej mi malo o sebi. " me pogleda skozi kvadratne okvirje svojih očal. Naredim še en požirek čaja in odložim skodelico na mizo. " Stara sem enaindvajset let, prihajam iz Londona, kot za hobi rada pišem zgodbe, in pravzaprav že nekaj časa razmišljam o tem, da bi katero izdala. Rada hodim na dolge sprehode in rada imam živali. "
" Čez dober teden dni se bo v bližini začel tečaj, Kako izdati knjigo. Mogoče bi te zanimalo. " To prav zares pritegne mojo pozornost. " Zanimalo bi me. " prikimam. " Se bom pozanimala, kje in kdaj točno je, in ti sporočim. " Naredi požirek čaja in doda: " Imaš brata ali sestro? "
" Edinka sem. " odkimam in tudi sama naredim požirek čaja.
Na enkrat zaslišim rahlo topotanje in ravno ko se obrnem v smer, iz katere prihaja topotanje, v moje naročje skoči bel, puhast muc. Trznem, ker se ustrašim. " Ana, to je Puhec. Najbolj prijazen muc na svetu. " se zasmeje Regina in mi predstavi muca. " In najbolj carkljiv tudi. " dodam smeje in ga začnem božati. " To je pa moja krivda. "
" Verjetno ste tudi vi odgovorni za to, da je prijazen. " jo iskreno pogledam in se nasmehnem.
" Pridi. Pokazala ti bom, kje je tvoja soba. " vstane in začne korakati iz dnevne sobe. Puhca dvignem, ga položim na tla in ji sledim. Vzpneva se po zavitih, iz marmorja narejenih stopnicah in hodiva po dolgem hodniku, po katerem je položena velika, rdeča preproga, ki pokriva vsak centimeter tal. Ustaviva se na koncu hodnika, levo in desno so vrata, če pa pogledaš naravnost, zagledaš prikupno okno, skozi katerega lahko vidiš zares lepo urejen vrt. Regina odpre vrata na desni strani in reče: " Ta soba je bila včasih moja, a zdaj je ne potrebujem več. Prevelika je zame. No, vstopi. " Odmakne se dva koraka vstran in mi z roko nakaže, naj vstopim.
Ko vstopim, ostanem brez besed. Res je da, ko nekdo reče ' velika soba ' pomisliš na veliko sobo, ampak to, kar trenutno gledam sama, pa je vse prej kot velika soba. To, v kar zrem je pravi luksuz!
" Ti je všeč? " jo zaslišim za seboj in rahlo trznem. " To je preveč zame. Saj ne potrebujem tako ogromne sobe. " Oziram se od ogromne postelje, na kateri so prevleke iz svile, pa vse do velikih balkonskih vrat. " Zakaj ne? Seveda jo potrebuješ. Mlada si in, saj veš - tukaj bo lahko prespal tvoj fant, če ga imaš. "
" Nimam ga. " ji odgovorim prehitro in zardim. " Ga boš pa še imela. " se nasmehne in me pogleda z očmi, ki bi jim pripisal le dobro. " Ali pa tvoji novi prijatelji. Sigurno jih boš našla veliko, saj si lepa in prijazna. "
" Ja... Verjetno res. " Novi prijatelji, fant... Ko bi le poznala mojo celotno zgodbo, takrat ne bi govorila tako. Zakorakam do balkonskih vrat in primem za kljuko, potem pa se še v istem trenutku obrnem k Regini. " Ali lahko? "
" Seveda lahko, srček! Saj boš od danes naprej tukaj doma. "
20. december 2014
neeeeeeeeeeext
perfektno pišeš
20. december 2014
next.top je
20. december 2014
Pristopi k meni in namesto mene odpre vrata ter me rahlo potisne na balkon. In spet - ostanem brez besed. Krasen balkon, po tleh položene bele ploščice in na levi strani mizica, dva stola in ležalnika.
" Saj to je... To je kot v sanjah. " izgovorim naglas svoje misli, stopim do roba balkona in se primem ograje. " Ta čudoviti razgled! " Spodaj bazen v obliki srca, in palme. Da, prav zares palme! Kamnita, vijugasta potka, ki te popelje do ležalnikov za sončenje in tista prelepa zelena trava, ki kar vabi, da bi se ulegel nanjo in opazoval premikajoče se oblake. " In tak razgled boš lahko imela vsak dan. " se mi pridruži Regina in nasloni roke na ograjo. Zre v daljavo in reče: " Zakaj si se odločila zapustiti London in priti sem? V kraj, kjer je polno nevarnosti. " Pogledam jo in odprem usta, da bi ji povedala vso resnico, pa vendar ostanem tiho, saj se mi besede zataknejo v grlu. Regina me pogleda z nasmehom in radovedno pričakuje moj odgovor. " N- ne morem. " in ji hitro pokažem hrbet, da ne bi opazila solze, ki se mi je prikradla v oči. " Ne morem vam izdati pravega razloga. Ne še. " Na hitro vzdihnem in izdihnem in se poskušam umiriti in potisniti stran bolečo preteklost. " Oh, oprosti, Ana, " stopi do mene in me prime za ramo. " nisem nameravala drezati vate. " V njenem glasu zaslišim občutek krivde in vsiljevanja, zato se takoj obrnem nazaj k njej. " Naj vam ne bo žal. Nič niste kriva. " rečem z iskrenim, a še vedno malo tresočim glasom. " Jaz sem kriva, oziroma moja preteklost. " V grlu se mi ponovno naredi cmok, ki me opozarja na to, da bom zajokala. Zaprem oči, globoko zavzdihnem in jih ponovno odprem. Nato rečem: " Prisežem, da niste krivi. " in se nasmehnem, da jo pomirim. " Sigurno? " me dvomeče pogleda. " Sigurno. " odvrnem resno.
" So te v preteklosti prizadeli in si zato odšla? " me zdaj pogleda ona in mi da še v istem trenutku vedeti, da mi verjame. Samo pikimam, ker govoriti nisem sposobna več. " Tudi meni se je zgodilo isto, zato sem odšla od doma. Sama in povsem na tleh. " Ponovno pogleda v daljavo in nasloni roke na ograjo. " Moj pravi dom je Španija, a se nikoli več ne bom vrnila tja. " Ponovno pogleda mene. " Prebuja boleče spomine... "
" Kot meni London. " izdavim komaj slišno. " Ne muči se s tem zdaj. " Stopi do mene in me objame. Prav zares tesno objame. " Preteklost je mino, ti pa si tukaj. "
" Je mimo, pa vendar boli. " se mi zatrese glas. " Saj vem, saj vem, ampak vseeno jo lahko skriješ z dobrimi stvarmi in z ljudmi, ki so ti ljubi. " Ne zdržim več in močno zajokam. Sram me je, ker me ponovno nekdo vidi šibko, a si ne morem pomagati. " Razjoči se, to ti bo pomagalo. " Začne me zibati in božati po laseh. " Predolgo si vse to zadrževala v sebi, zdaj pa joči. Tukaj sem, da ti ponudim ramo. Vem, kako se počutiš. Že sam občutek boli ko veš, da nimaš nikogar, kateremu bi se lahko razjokal na rami. " Njene besede se me dotaknejo vse do srca, zato še bolj zajokam. Nihče še ni naredil tega zame. Vsi so me samo obsojali in me izkoriščali, sama pa sem slepo verjela, da me imajo radi in da so moji pravi prijatelji.
" Imela sem jih za prave prijatelje, pa so mi v trenutku zarili nož v hrbet, ko sem jih potrebovala bolj, kot kdajkoli prej. " govorim skozi solze in zgiram pogum, da ji vsaj nekaj povem. Nekaj, kar najbolj boli.
" Moja domnevna najboljša prijateljica me je izdala tako, da je spala z mojim fantom in on, zame edini in najbolj pomemben fant, me je izdal samo nekaj dni po tem, ko sem se mu predala. Mu v upanju, da je tisti pravi, dala svojo nedolžnost... " In ravno TO me najbolj boli. " Vse je še tako sveže kot bi se mi zgodilo včeraj, a se je v resnici dva meseca nazaj. " Vzravnam se in si z rokavom obrišem oči. " Oh, punči..." reče Regina in me sočutno pogleda. " Če te kdo zares razume, sem to jaz. Meni sta nož v hrbet zarila najboljša prijateljica in mož. " Zmaje z glavo, kot da hoče pregnati grde spomine in se mi ponovno zazre v oči. " Punči, vem da je težko - in še nekaj časa bo, ampak nikar se ne pusti spominom iz preteklosti. Zdaj si tukaj, v sedanjosti. Spoznala boš nove prijatelje in vse bo drugače. "
21. december 2014
nnnnnnnneeeeext
21. december 2014
" Vi ne razumete... Ne gre se samo za najboljšo prijateljico, ampak tudi za ostale. Vsi so me izdali. Govorili so, da so moji prijatelji, za hrbtom pa me opravljali. Hinavce sem imela za prijatelje, jim zaupala svoje misli, svoje sanje, želje in težave, oni pa so me pohodili kot nadležno mravljo. "
" Oh, oprosti. Če bi vedela ne bi niti omenila. "
" Saj je v redu. Saj niste mogli vohati, kaj mi je. "
" Vseeno. Žal mi je. " In nato tišina. Prestopim se iz ene noge na drugo in se zazrem mimo Regine, v eno drevo. " No, " se odkašlja in zato jo pogledam. " bom šla, da se lepo namestiš in spočiješ od poti. " Ponovno mi poda roko in reče: " Resnično sem vesela, da sva se spoznali in da si ravno ti prišla živeti k meni. " Iskreno ji stisnem ponujeno roko. " Tudi sam sem vesela, da si bom hišo delila z osebo, kot ste vi. Najlepša hvala. " Nasmehne se mi in doda: " Ko bo kosilo, te pokličem. " Nato ostanem sama. Stopim v sobo in se usedem na posteljo. Z roko grem preko posteljnine in se nasmehnem ob dotiku te mehkobe. Ni mi več mar z ničesar, kakorle za tole ogromno posteljo, ki kar vadi, da se uležem nanjo - zato to tudi naredim. Sezujem svoje črne japonke in se skobecam na sredino postelje. To pa je užitek,si mislim in zaprem oči. Balkonska vrata imam še vedno odprta in skozi njih, do mene prihaja nežna melodija ptičjega petja, ki me umirja. " Jok ti je pomagal, Ana. " začnem s samogovorom, saj me tako ali tako nihče ne more slišati. Še vedno z zaprtimi očmi govorim naprej. " Počutiš se bolje, počutiš se lažjo in bolj polno življenja. Gospe Regini lahko zaupaš in se zaveš dejstva, da ti nikoli ne bo želela slabega. Ona je dobra kot ti in prav tako je trpela podobno bolečino. Usojeno ti je bilo, daboš pristala tukaj. " Nasmehnem se in ne morem verjeti, da to prav zares govorim jaz. Še pred nekaj uramimi mi skoraj ni bilo do življenja, zdaj pa ga gledam s povsem drugačnimi očmi. Življenje je lahko, kljub slabim izkušnjam, lepo in danes je ta dan. Vsa polna življena vstanem iz postelje in se napotim v pritličje. Stopim na dvorišče in pritisnem gumbek na ključih od avta, da se ta odklene. Iz prtljažnika vzamemsvoj rozno črn kovček in ga postavim na tla. Zaprem prtljažnik in ponovno zaklenem avto ter se vrnem v sobo. Kovček previdno položim na posteljo in ga odprem. Zavzdihnem in z očmi poiščem omaro. Ko jo odprem, na njenem dnu zagledam majhno skrinjico in jo z zanimanjem primem v roke. Počasi jo odprem in pokukam v njeno notranjost. Slike, prstan, verižica, v obliki srca... Verjetno spomini gospe Regine. Takoj jo zaprem, ker nimam pravice brskati po njenih stvareh. Skrinjico položim na pisalno mizo in se lotim zlaganja svojih oblačil v omaro. Po pol ure vse pospravim na svoje mesto in nato še kovček pospravim pod posteljo. Obrnem se in se zagledam v ogledalo, ki je pritrjeno na kozmetično mizico. Nasmehnem se in stopim tja. Usedem se na udoben stol, ki je oblazinjen in se ponovno pogledam v ogledalo. " Prizadeli so te, ampak ne boš dovolila, da te preteklost preganja. Močna punca si, kot je rekla Regina in izvlekla se boš iz tega. Nekega dne, bo vse to samoneprijeten spomin. " Ponosno se nasmehnem, saj sem prepričana, da mi bo uspelo. Pogledam levo, sežem po prvem predalu in ga odprem. Šminke in bleščila za ustnice. Senčila za oči in lica. Tega zaprem in odprem drugega. Maskare, barvice, eyelinerji. Hmmm... Regina je verjetno na vse to pozabila. Ko bo kosilo jo moram o temu bvestiti. V tretjem in četrtem predalu ni nič. " Sem bom pospravila svoje kozmetične pripomočke. " se zasmejem sama sebi , vstanem in zberem vse, kar spada v ta predal in vse pospravim vanj. Preostanek časa preživim na postelji in uživam ob poslušanju ptičjega petja.


Ko se spuščam po stopnicah, že vonjam sveže pripravljeno gobovo juho in zaradi tega me zvije v želodcu. Spomnim se na svojo mamo , ki je ni več med nami. Imelaje prometno nesrečo in na žalost je ni preživela. Malo se lovim, saj ne najdem takoj jedilnice, ko pa jo, me tam z nasmehom na obrazu pričaka Regina. " Pridi in si postreži. " pokaže na polno mizo, dobre hrane. " Najlepša hvala. " ji vrnem nasmeh in stpim k mizi. Že vzamem zajemalko in pomešam juho, ko mi reče: " Bom jaz. " Pogledam jo malo presenečeno, ona pa se zasmeje. " Prvi dan je. Pusti, da te razvajam. "
" Ne zdi se mi najbolj - "
" Kaj? Ne zdi se ti najbolj primerno? Primerno je in to zelo. Kar usedi se in prepusti meni. " Godrnjaje se usedem in gledam, kako mi postreže z juho. Ko jo nalije še sebi, začneva jesti. Ne morem si kaj, da ne bi rekla: " Zelo podoben okus je imela mamina juha. "
" Je imela? " me pogleda in pripre oči.
" Ja, " pogoltnem slino. " je imela. Ni je več med nami. " Že vidim, kako se mi hoče opravičiti, ko jo prekinem in rečem: " V redu je. Dolgo je že od tega. " in se nasmehnem. Vrne mi bežen nasmeh in se ponovno posveti juhi. Na enkrat se spomin: " Regina. Ko sem pospravljala svoja oblačila v omaro, sem naletela na majhno skrinjico. " Ko me pogleda, nadaljujem. " Pa tudi v dveh predalih, v kozmetičnem kotičku, sem opazila ličila. Verjetno ste jih pozabili. " Prijazno se mi nasmehne in odvrne: " Ničesar nisem pozabila. Tista ličila so povsem nova. Sama sem jih dala tja. "
" Ampak - "
" Zate so. "
" Ampak - "
" Za dobrodošljico. "
" Ampak - "
" Ne jemlji tega preosebno, Ana. Nič nočem v zameno. Darilo je. "
23. december 2014
nnnnnnnneeeeeeext
25. december 2014
neeeeexxt !!! supr pišeš
25. december 2014
Zavzdihnem. Ne vem, kaj naj rečem, zato se ponovno lotim juhe. " Tisto skrinjico sem pa res pozabila. Si mogoče pogledala, kaj je v njej? " Obraz mi v trenutkuzalije rdečica, ki me izda. " Takoj ko sem jo odprla in videla, kaj je v njej, sem jo zaprla. " Regina se zasmeje. " Naj ti ne bo nerodno. Nič napačnega nisi naredila. "
" Seveda sem. Vtaknila sem nos v zadevo, ki se me ne tiče. "
" Pravzaprav se te. " Gobova juha se mi zatakne v grlu. Pogledam jo in napnem mišice na obrazu. " Oprosti. " se nasmehne. " V tisti skrinjici so spomini mene in mojega bivšega moža. Ko sva bila še srečna. " Pozorno jo pogledam v oči in v njih ne opazim niti kančka bolečine. " V bistvu sploh ne vem, zakaj imam vse še vedno ob sebi. "
" Mogoče zato, ker se na trenutke še vedno spomnite na to, kar sta imela in vam postane toplo pri srcu. " rečem malo bolj potiho in previdno. Malo negotovo se nasmehne in reče: " Pravzaprav imaš prav. In kadar se spomnim na vse to, odprem skrinjico in obudim lepe spomine... Nato pa jih v naslednji sekundi uniči resnica." Zmaje z glavo in vstane. " Boš še juhe? " Nasmehnem se in odvrnem: " Prosim. Res je odlična. " Nalije mi juhe in nato začne hoditi stran, na hodnik. " Kam greste? " vprašam previdno. " Grem še po ostalo kosilo. " mi odgovori ne da bi me pogledala.
Vse skupaj je že prav noro. Komaj nekaj uric sem tukaj in vse se dogaja kot namazano, oziroma kot se glasi rek: Predobro je, da bi bilo lahko resnično. Ko z Regino pojeva še krompir in pečenko, vztrajam, da bom vse pospravila sama. Gospa se seveda ne strinja, a tokrat sem zmagala. Ostanem sama v jedilnici in ne vem, kje se nahaja kuhinja, zato sem napotim na hodnik in zavijem desno. Omara za čevlje in stojalo za oblačila, malo naprej straniščein - končno - vrata v kuhinjo. Zasmejem se, saj se že zdaj počutim kot doma. Regina bi mi lahko vse sama razkazala, a nisem hotela. Raje bi to naredila sama. Vrnem se v jedilnico in nato v kuhinjo znesem umazano posodo, jo pomijem in medtem ko jo pospravljam, se malo lovim. Ko pobrišem še mizo v jedilnici je ura že pet popoldne. Odidem v svojo sobo in se vržem na posteljo. Nemudoma postanem utrujena in povsem brez energije , zato se udobno namestim in zaprem oči. Ko jih ponovno odprem,mi postane jasno, da sem zaspala. Zazeham in se pretegnem. Iz sprednjega hlačnega žepa vzamem mobitel in pogledam na uro: 19:00. Nekaj minut ležim na postelji in se sprašujem, kaj naj sama s seboj, ko si rečem naglas: " Na sprehod grem. " Vstanem, stopim do balkonskih vrat in jih zaprem. Kljub temu, da je začetek poletja, imam raje zaprta če nisem prisotna, saj ne prenesem žužkov. Obujem si japonke in s seboj vzamem še jopico, ter smuknem v večer. Večer je prijeten, veter rahlo pihlja, zato je zrak svež. Hodim bolj počasi, saj nimam pojma, kje se nahajam in si poskušam videno čim bolj vtisniti v spomin. Hodim po, s peskom posuti, ozki poti in travo na obeh straneh. Nahajam se v parku. Slišim žuborenje vode, kmalu pa zagledam manjšo fontano. Nasmehnem se in se napotim tja. Roko namočim v razburkano vodo in presenečeno ugotovim, da je mrzla. V bližini zagledam klopico in se usedem nanjo. Zaprem oči in poslušam čričke ter razmišljam o svojem življenju. O tem, da bo od zdaj naprej vse drugače. Tukaj si bom ustvarila popolnoma novo življenje, brez vseh ljudi, ki so me prizadeli. A vendar bodo spomini ostali. Najbolj od vseh spominov, pa bo bolel spomin na Adama, ki ga imam še vedno zelo rada. Rada ga imam in hkrati ga sovražim. Prekleto! Odprem oči in vstanem, saj se nočem poglabljati v boleče spomine in se s tem spravljati v slabo voljo.
Parkec mi je prav zares všeč, zato se z radovednostjo sprehodim po njemu.

Danes je sreda. Že dva dneva sem prebivalka Los Anelesa in tem prav uživam. Z gospo Regino sva se prav lepo ujeli in tudi zelo dobre volje sem. Malo po zajtrku mi Regina prinese listek, na katerem so vsi podatki, ki se tičejo tečaja za izdajo knjige. Začne se v ponedeljek in še vedno imam čas, da se prijavim. Preoblečem se in se z avtom odpeljem na zapisani naslov. Hvala bogu, da imam na telefonu navigacijo, ker bi se drugače izgubila. Po petnajstih minutah vožnje le zaparkiram na dvorišče in malo presenečeno ugotovim, da sem pravzaprav na dvorišču neke šole. Super, spet bom imela opravka s samimi pametnjakoviči. Zavzdihnem in ugasnem avto. Vzamem torbico, zaklenem avto in se napotim v šolo. Malo pred vhodom, so na levi strani klopi, na katerih sedijo neka dekleta in se takoj ko me zagledajo, prenehajo smejati. Seveda mi je popolnoma jasno, da si me ogledujejo, a za kaj takega, nimam časa.
Stopim v dolg hodnik šole, na katerem se kar gnete učencev, zato se jim moram izmkati, saj očitno oni tega ne nameravajo narediti. Priti moram do pomočnice ravnatelja,a ker je v tej gneči to nemogoče, sklenem, da se bom usedla na najbližjo klop in počakala, da bo na hodniku manj ljudi. Malo pogledam naokoli in ugotovim, da so vse zasedene. Zavzdihnem in se obrnem v smer, iz katere sem prišla, ko se v nekoga zaletim. " Malo bolj pazi, kje hodiš, krava! " Punca z dolgimi, blond lasmi. " Oprosti, nisem te videla. "
" Pa pojdi h okolistu. " prhne, se zaleti vame z ramo in gre mimo mene, za njo pa dve punci, ki se na ves glas zasmejeta. Dan se mi še začel ni dobro, pa je že slab. Močno vzdihnem zrak in grem dalje.
" Živijo, ali te lahko nekaj vprašam? " stopim do neke rjavolaske, ki ravno pospravlja zvezke v omaro. Dobro si me ogleda od nog do glave, reče: " Ne, " zaklene omarico in gre mimo mene kot, da me tam nikoli ni bilo.
26. december 2014
nnnnnnnnneeeeext
joj kok so nesramni
27. december 2014
next
27. december 2014
u178079
u178079
neext
27. december 2014
Pa kaj za hudiča je narobe s puncami na tej šoli? Zmajem z glavo in pogledam naokoli in upam, da tokrat naletim na bolj prijazno osebo.
Bingo! Rjavolasa punca, ki sama sedi na klopi. Nasmehnem se in začnem korakati proti njej. " Hej, hej! " jo pokličem ko vidim, da odhaja. Punca se obrne in me pogleda. " Živijo. " se ji nasmehnem in približam. " Z naslednjim tednom se na tej šoli prične tečaj, Kako izdati kjnigo in me zanima, kje bi lahko našla pomočnico ravnatelja. " Zadržujem dih, medtem ko mi ona smeje se, odgovori: " V prvem nadstropju je. Čisto na koncu hodnika levo. Ti pa nisi od tukaj, kajne? "
" Res nisem. Prihajam iz Londona. "
" Zanimivo. Tudi sama sem včasih živela tam. "
" Oh, vau. Kakšno naklučje. " Obe se zasmejeva, nato ji ponudim roko. " Jaz sem Ana. "
" In jaz sem Jennifer. Me veseli. " mi vrne stisk roke, in takoj lahko začutim, da je stisk iskren. " Mi boš zameria, če te nekaj vprašam? " rečem in jo pogledam. " Ti kar vprašaj. "
" Mogoče se je to slučajno zgodilo samo meni danes, da sem naletela na dve punci, ki sta bili nesramni do mene, ali je to tukaj nekaj povsem vsakdanjega? " To sem MORALA izvedeti. Njene oči se v trenutku spremenijo in v njih razberem nek strah, ki si ga ne znam razložiti. " Jennifer? " Priprem oči in si jo z zanimanjem ogledujem. " Heeej, Jennifer! "
" Jaz... Oprosti. " Pogoltne slino in se zazre mimo mene. Pogledam čez ramo in tam zagledam stati tisto nadležno blondinko, ki se je zaletela v mojo ramo in še dve punci, ki ju še nisem videla. " Kaj si spet ostala brez besed, zgubica, kaj? " se oglasi blondinka in svoje oči zapiči v Jennifer. " Hej, " se s celotnim telesom obrnem proti njej. " saj ti je ni potrebno žaliti. "
" Ne vmešavaj se v stvari, ki se te ne tičejo. "
" Kako? "
" Daj, spelji se. "
" PROSIM? " Lastnim ušesom ne morem verjeti, kako se pogovarja z mano,in če punca misli, da bo s tem lahko nadaljevala, se je krepko zmotila. " Kdo pa misliš da si, da boš tako govorila z mano? "
" Jaz sem Tanya Cullen in nihče se Z MANO ne pogovarja tako kot se zdajle ti, si razumela? " se zadere name in s tem pritegne marsikateri pogled. " In kaj potem, če si Tanya Cullen? " dvignem desno obrv in se ji zazrem naravnost v oči. " Ana, nehaj. " me Jennifer prime za ramo. " Jennifer, " se obrnem k njej in ji zašepetam: " ali se bojiš Tanye? Je to? " Ravno v trenutku ko mi želi nekaj povedati, se oglasi Tanya s svojim nadležnim glasom. " Halooo? Tukaj sem! " Obrnem se k njej, saj ne prenašam njenega dretja. Vame vrta s svojimi modrimi očmi in na nekaj čaka. " Kaj je? " rečem naveličano medtem ko ona izoblikuje usta v obliko črke O. " Kaj je? " se zasmeje in zmaje z glavo. " KAJ JE?! " ponovi še enkrat povsem šokirana nad mojimi besedami. " Čakam na opravičilo. " stopi pred mano povsem samozavestno in da roke ob boke. " Opravičilo? Ti to resno? " Povsem jasno je, da punca išče pozornost in, da želi biti glavna na šoli. " Ja, resno. " stopi korak naprej. Zavzdihnem in jo vprašam: " Tanya, koliko si stara? "
" Pred dvema dnevoma sem bila polnoletna. " izjavi ponosno, jaz pa se na ves glas začnem smejati. Z roko si grem čez obraz in poskušam zadihati. " Kaj je tako smešnega? HEJ! " Moj smeh je očitno nalezljiv, saj se začne smejati tudi nekaj gledalcev. " Kaj je smešno? " se ji zazrem v oči. " Kaj ni očitno, da si tukaj smešna samo ti? " Stopim dva koraka naprej, zato ona naredi dva nazaj. " Komaj osemnajst let imaš in že pametuješ drugim. "
" Sem hči pomembnega direktorja banke, mene vsi ubogajo in NIHČE se mi ne smeje v obraz! " Prav tako je očitno, da sem jo razjezila in ravno to mi je všeč. Kajti prav kmalu, jo bom spravila na realna tla. " Da se ti ne? " stopim še korak bliže k njej. " Potem mene očitno nisi dobro slišala, kajne? " Vsi prisotni se začnejo na ves glas smejati. " Nehatje! Nehajte! " se dere na njih nekaj časa, nato pa sovražno pogleda mene. " To je samo zaradi tebe, ti krava zmešana! " Steče proti meni in me z vso silo zabije na tla, potem pa me začne vleči za lase. Tako zelo sem presenečena nad njenim početjem, da kar okamenim za pet sekund. Tanya mi ravno v tem trenutku zada klofuto, ki mi pusti sled enega izmed njenih manikirnih nohtov. Odrinem jo in hitro vstanem. Ponovno se zapodi vame, a me ne doseže, saj jo zaustavi neki fant. " Že od samega začetka gledam, kaj počneš in me je sram, da te poznam. " Izpusti jo, stopi do mene in me vpraša, če sem v redu. " Dobro sem. Hvala. " se mu zahvalim. Ponovno se obrne k Tanyi. " Zakaj sploh počneš vse to? Tega nikoli nisem razumel. " Zmaje z glavo in zavzdihne. " Punci se boš opravičila. " pokaže s prstom name, da me ja lahko vsi vidijo, zato pogoltnem slino. " Ampak Luke... "
" Punci se boš opravičila, ali pa bom tvojemu predragemu očku povedal, kaj se je danes zgodilo tukaj. Odločitev je seveda samo tvoja. "
" Luke Brooks, saj mi ne bi takole obrnil hrbta samo zaradi neke nepomembne krave, kajne, da ne? Reci, da ne bi. " Njen glas je zdaj popolnoma spremenjen, ona pa vsa krhka. " Sem ti ga že. " reče in stopi na mojo desno stran. Pogledam ga in zamežikam vanj. " Torej, Tanya Cullen, kako se boš odločila? " Izraz na njenem obrazu daje jasno vedeti, da je šokirana nad dejanjem njenega... No, Luka. " Oprosti, " bolj zamomlja kot pa reče, a vseeno dovolj potiho, da je ne morejo slišati vsi prisotni. " Mislim, da te punca ni dobro slišala. "
" Ana sem. " izustim ne da bi se tega dobro zavedala. " Ana te ni dobro slišala. " ponovi še enkrat in se mi nasmehne. Oh, kakšen nasmeh... Kot hipnotizirana zrem vanj, ko zaslišim Tanyo: " Za tole ponižanje ti bo še žal, da veš. " Pogled odtrgam od Luka in se zazrem Tanyi v oči. Že odprem usta, da bi ji povedala, kar si mislim, ko me zaustavi Luke. " Ne muči se s tem, saj ni vredno. " Obrne se nazaj k Tanyi. " Tanya, ne bodi tako otročja in odrasti. Stara si osemnajst lep in čas bi že bil, da se začnem tudi obnašati svojim letom primerno. " Vsa v šoku se obrne k njemu, reče: " Tudi tebi bo še žal! " in steče stran.
29. december 2014
next
29. december 2014
nnnnneeeext
ha cist prov je teli tanyi
29. december 2014
" Hvala, Luke. " se obrnem k njemu in se nasmehnem. " Čas je že bil, da jo ustavim. " mi vrne nasmeh. Firbci so odšli, midva pa se usedeva na klop. " Sploh ne vem, zakaj se tako grdo obnaša. Vedno sem bil sit njenega obnašanja, zdaj mi je pa končno počil film. "
" Njen oči je pomemben direktor banke, ne, zato se mora kazati. " Skomignem z rameni in si grem z roko po levem licu. Zapeče me, zato trznem. " Samo površinska rana je. Kmalu boš spet cela. "
" Kaj? " ga pogledam in zameživam vanj, ko se zasmeje. " Praska na tvojem licu. " Z desno roko se skoraj dotakne mojega obraza, zato v trenutku vstanem. Nočem navezati kakšnega posebnega stika s tem fantom ali katero koli drugo osebo. " Oprosti, ampak moram iti. "
" Kam pa greš? " vstane tudi on in me pogleda. " Grem do pomočnice direktorja zaradi tečaja, ki se bo začel naslednji teden. "
" Hecaš! Sam sem se ravno danes prijavil. " Gledam vanj in mežikam, saj ne morem verjeti njegovim besedam. " Spet naključje. "
" Kaj? " mu ni nič jasno. V odgovor se mu zasmejem in rečem: " Nič, nič. " Nato dodam: " Torej se vidiva v ponedeljek, Luke? "
" V ponedeljek, Ana. " Poda mi roko in reče: " Jaz sem Luke Brooks. Saj veš, da bo bolj uradno. " Zasmejem se in mu odgovorim: " Ana Caylen. "
Preden stopim do pomočnice direktorja, poiščem stranišče. Razmršena... Super! In vse to se zgodi ravno danes, ko pozabim krtačo. S prsti grem čez lase in si jih za silo razčešem, si osvežim obraz, nato pa pogumno odidem do pisarne. Potrkam. " Samo trenutek! " se zasliši glas izza vrat. Tedaj se me loti živčnost, zato globoko vdihnem in izdihnem. Zaprem oči in takrat zaslišim odpiranje vrat. " Dober dan. Kako vam lahko pomagam? " Odprem oči in pred seboj zagledam žensko s prijaznim videzom. " Dober dan. " odzdravim in se nasmehnem. " Prišla sem zaradi tečaja, ki bo naslednji teden. "
" Seveda, kar vstopi. " Odmakne se od vrat, da mi naredi prostor, zato vstopim. " Kar usedi se. "
" Hvala. " Usedem se in torbico odložim na sosednji stol. " Moje ime je Rachel Bloom in sem pomočnica ravnatelja, Alana Grimmsa. " Ponudi mi roko. " Ana Caylen. Me veseli. " Rokujeva se. " Tudi mene, Ana. " Usede se nazaj na svoj stol. " Torej, predvidevam, da si se prišla vpisat na tečaj? "
" Tako je. "
" Dobro. " se nasmehne in začne brskati po papirjih. Ko končno na dan privleče tisto, kar je iskala, mi to poda. " Vse tole izpolni, prosim, potem pa se bova pogovoili še še o nekaj stvareh. " Pokimam in se lotim dela. Osnovni podatki in podobno, si mislim in vse zapišem. Vrnem ji izpolnjeno. " Dobro. " reče in malo pobrska po listu. " Ooo, danes se je prijavil tudi fant tvojih let. " se zasmeje in me pogleda. " Ga mogoče poznaš? " Luke, kdo pa drug. " Luke mu je ime. Ga mogoče poznaš? "
" Malo prej sem ga spoznala. " pokimam in se presedem na stolu. " Zanimivo. Skratka, zdaj si pijavljena na tečaj, ki se začne v ponedeljek ob pol desetih zjutraj. V petek boš po pošti prejela vabilo in vse potrebne informacije. Oh, ali te moti, če te tikam? " Pogleda me malo zaskrbljeno, zato zamahnem roko in se zasmejem. " V redu je. "
" Dobro, dobro. V ponedeljek vas bo večje število, ker b prvič, in razdelili se boste v dve skupini. Prva skupina bo imela tečaj v torek in sredo, druga pa v četrtek in petek. " To bo še zanimivo. Pravzaprav bo to super, saj mi bo ostal še čas za iskanje službe. " Odlično. " rečem pretirano navdušeno. " In če kateri dan ne boš utegnila priti, boš to morala prej sporočiti, velja? "
" Velja. "
" To je potem vse. " Vstane in reče: " Dobrodošla na naši šoli. " Rokujeva si, zahvalim se ji za prijaznost in dodam: " Obljubim vam, da ne boste razočarani nad mano. "


" Luke je torej ime fantu, ki te je rešil te nadloge? " me Regina vpraša vsa prevzeta od mojega pripovedovanja. " Mhm. " odgovorim na kratko, saj nočem misliti nanj. " In kakšen je? "
" Ne razumem. "
" Je lep in to? "
" Ne vem. " odgovorim in se v mislih spomnim njegovega nasmeha. " Kako ne veš, saj se vendar stal poleg tebe. " pripre oči in me pozorno opazuje. " Vse kar vem, je to, da ima prekleto lep nasmeh. "
" Torej ti je všeč? "
" Njegov nasmeh, ja. " Nima smisla lagati. " Mogoče bo pa ravno on tisti, ki bo postal tvoj novi prijatelj. " reče pogumno, jaz pa zmajem z glavo. " Ne... Upam, da mi bo dal mir. Res je, da me je rešil tiste tečnobe, ampak nočem navezovati stikov. Ne še. "
" Razumem te. " S svojo levo roko pokrije mojo desno in se mi razumevajoče nasmehne. " Prišel bo čas tudi za to, in takrat boš pripravljena. " Kislo se mi nasmehnem nazaj in rečem: " Seveda vse ob svojem času. "
" No, " reče nato in rahlo udari po mizi. " sta se potem z Lukom spoznala? "
" Sva se, ja. In tudi na isti tečaj bova hodila. In mogoče bova tudi v isti skupini. "
" To je krasno! " ji zažari obraz. " Mogoče. " se nakremžim. " Oh, Ana, ne bodi tako črnogleda. Luke je verjetno čisto v redu fant. "
" Mogoče pa ni. " skomignem z rameni in hitro dodam: " In nato sem šla do pomočnice ravnatelja in se končno vpisala. "
" Koliko se ti je zgodilo preden si uspela priti na cilj. "
" Važn je le to, da mi je uspelo priti do tja. "
" Ja, res je. " Svoj sok popije do konca in kozarec odnese v pomivalno korito, kjer ga pomije. Sama se ji pridružim čez nekaj sekund. " Zdaj pa te zapuščam. " se obrne k meni in si začne brisati roke v suho krpo. " Čez eno uro bom nazaj in takrat bom naredila kosilo. "
" Saj ga lahko jaz. "
" Ga bom jaz. Lepo se imej. Adijo! " In že je ni več. Prekleto, še nekoristno se bom začela počutiti... Operem svoj kozarec in se odpravim v svojo sobo.
30. december 2014
next
perfektno pises
31. december 2014
Naslednje štiri dneve izkoristim predvsem za spoznavanje okolice, katera trgovina mi je najbližje , frizerski salon in podobno.
Danes je nedelja in jutri imam prvič tečaj. V petek sem po pošti prejela obljubljeno vabilo, v katerem je pisalo tudi to, da ga moram prinesti s seboj.
Naslednje jutro me budilka zbudi ob pol devetih zjutraj. Še vedno zaspana, jo ugasnem, si pomanem oči in vstanem iz postelje. Obujem copate in v pižami odidem v pritličje. Ko vstopim v kuhinjo, poskočim, saj Regine tam nisem pričakovala. " Pripravljam ti zajtrk. " se obrne k meni, ko zazna mojo bližino. " Ne bi bilo treba. Preveč me boste razvadli. "
" Ti samo uživaj in se prepusti razvajanju. " zamahne proti meni s kuhavnico v roki. " Predvidevam, da mi drugega tako ne preostane. " se zasmejem in usedem na barski stolček. Regina se zasmeje z mano in reče: " Prav imaš, poleg tega pa to rada počnem. " Ponovno se posveti peki in me vpraša: " Saj imaš rada pečeno slanino in jajca, kajne? "
" Imam, imam. Kar brez skrbi. "
" Odlično. " reče bolj sebi kot meni. In medtem, ko čakam na svoj zajtrk, moje misli odtavajo v šolo, kjer bom imela tečaj. Resnično upam, da bom v skupini s prijaznimi ljudmi, pa če tudi se ne bom veliko pogovarjala z njimi. Oh, saj res... Poiskati moram Jennifer in jo vprašati, kako je. " Ana, si me slišala? Ali ti solim jajce? "
" Kaj? Ja , oprostite, malo sem zatavala. Lahko mi posolite jajce. "
" Si razmišljala o svojem rešitelju? "
" Seveda, da ne. " se namrščim in vstanem iz stola. Stopim do hladilnika in iz njega vzamem banano. " razmišljala sem o ljudeh, ki bodo na tečaju. "
" In kaj te skrbi? " Usedem se nazaj na stol, Regina pa mi ravno tedaj prinese krožnik z mojim zajtrkom. " Tudi kruh sem ti malo popekla. Upam, da te to ne moti. "
" V redu je, hvala. Skrbi me, da bodo nesramni. "
" Kot tiste punce na dan vpisa? "
" Mhm. " Kruh pomočim v jajce in ta se razlije. " Če pa bodo, te bo pa Luke branil. "
" Saj ne potrebujem nikogar, da bi me branil. " rečem resno in se ji zazrem v oči. " Na prvi dan je že zgledalo tako. " se usede na stol nasproti mojega in se mi ravno tako zazre v oči. " Tudi če se ne bi vmešal on, bi zmogla. "
" Prepričana? " pripre oči. " Popolnoma. " ji zatrdim in se dokončno posvetim zajtrku. " V redu. Ti že veš. " skomigne z rameni, jaz pa: " Svet se ne vrti samo okoli moških in prepričana sem, da bi se povsem BREZ PROBLEMA znašla sama. " Na enkrat začutim močan upor do moških, še posebej do Luka. Pravzaprav ja ta njegova prijaznost le začasna, dokler ne bo dobil svojega, potem pa bo odšel. To, da me je rešil Tanye, si je seveda vzel kot plus. Prvi pozitivni vtis, ki ga je naredil na neznanko.
Ko pojem zajtrk, skočim pod tuš in si umijem zobe. Rahlo se naličim okoli oči in si namažen ustnice z lepim, nežnim odtenkom roza barve. Lase pustim spuščene,le malo jih namažem z oljem, da jih naredi gladke in sijoče. Ker je dan vroč, se odločim za kratko, rdečo majico, na kateri piše I LOVE SUMMER, in kratke jeans hlače. Obujem črne balerinke in smuknem proti avtu. Prižgem ga in na armaturni plošči opazim, da je ura že krepko čez deset zjutraj. " Sranje, sranje, sranje! " in v vsej tej paniki iščem torbico, za katero v hipu ugotovim, da je nimam pri sebi. Poženem se iz avta proti svoji sobi, kot bi me lovil sam vrag. Tečem po stopnicah navzgor, ko zaslišim Reginin glas: "Si kaj pozabila? "
" Torbico! " se zaderem nazaj in planem v svojo sobo. Poiščem jo, jo pograbim in takoj stečem nazaj po stopnicah navzdol. Regina me gleda, kot da se mi je zmešalo. Odvihram mimo nje in ji čez ramo rečem: " In zamujam! "
Ko sem končno nared, hitro odpeljem iz dvorišča in se poženem v promet. " Prekleto, prekleto, prekleto! " kar naprej govorim v promet, ki se pomika tako zelooo počasi." Zamujam, zamujam, zamujam... " Zamujam že deset minut, prevoziti moram pa še pol cele poti. Molim h bogu, da čim hitreje pridem do izvoza na avtocesto, in ko mi končno uspe, močno pritisnem na gas. Izogibam se avtom in upa, da ne povzročim akšne prometne nesreče.
Končno vsa zmešana in nabita z adrenalinom parkiram avto, ga ugasnem, vzamem torbico in zdivjam v šolo. Mimogrede z daljincem zaklenem avto in pogledam na uro. Dvajset minut zamude, Ana! Hitro pogledam na vabila, katera učilnica je moja, ko nesrečna ugotovim, da moram ponovno po stopnicah. Poženem se gor in preskakujem dve pa po dve in se nato ustavim vsa zadihana na vrhu prvega nadstropja. Hodim hitro in iščem številko 23. Ko jo končno najdem, se ustavim in malo zadiham. Nato potrkam. In vstopim. " Se opravičujem za zamudo. " rečem ženski , stari okoli trideset let in stopim k njej. Vsi pristotni se začno v trenutku smejati. " In kdo si ti? "
" Ana Caylen. Prišla sem na tečaj. "
" Imaš vabilo? " postavi roke v boke in me ostro pogleda. " Imam ga. " odgovorim in ga začnem iskati po torbici. Nato vsa panična ugotovim, da ga ni tam. " No, kje imaš vabilo? " zaslišim njen glas in nato ropot njenih petk, ko stopi do mene. " Ne mi reči, da si ga pozabila doma, hmm? " V njenem glasu zaslišim posmeh, prav tako tudi vsi prisotni, ki se začnejo na ves glas smejati. " Jaz... " Pogledam jo in v njem nasmehu razberem zlobo. " Očitno sem ga pospravila v drugo torbico. "
" Ja, verjetno res. " zazveni njen glas, ki je poln sarkazma. " Veš kaj, Ana Caylen? Pojdi ven in si ne drzni več tako zmotiti mojih ur s takimi bedarijami. "
" Niso bedarije! Res sem se vpisala! Poglejte a seznam, tam je sigurno zapisano moje ime. "
" Ne drzni si govoriti, kaj moram narediti! Spelji se ven! " S palcem pokaže proti vratom, sama pa bi se najraje pogreznila v zemljo. " Ampak, " poskušam ponovno ugovarjati, ko se zadere: " Izgini!!! " in se zato raje utihnem. Obrnem se proti vratom in zavzdihnem. Primem za kljuko, ko se skozi učilnico zasliši znani glas.
05. januar 2015
next
joj kok je nesramna uciteljica
grem stavt da je zagledala luka
05. januar 2015
u185987
u185987
Ta učiteljica je pa res nesrmna -.- Kak ji je lahko to rekla!
In sigurno je zaslišala Luko.
Zelo dobra zgodba! Full sem vesela, da je ena takšna, ki ni FF!
Neeeeeeeeeeeext!
05. januar 2015
" Ana je res prijavljena na tečaj. Videl sem jo na dan, ko sem se vpisal. Ne laže se, gospa Walker " V trenutku se obrnem in v množici poiščem NJEGA. Luka. Ti ga težko najti, ker stoji. " Luke... " izgovorim le toliko, da izgovorjeno slišim le sama. " Je to res, Caylenova? "
" Res je. Spoznala sva se. "
" In kdo je on? " se nesramno nasmehne, saj je prepričana, da oba laževa in da me Luke želi le rešiti. " Ime mu je Luke Brooks, gospa Walker. " rečem odločno, saj sem se pripravljena boriti do konca. Pa ne zaradi Luka, ampak zaradi SEBE. Luke je vzbudil dvome v gospe Walker, a zadevo bom dokončala sama. " In prisežem vam, da imam vabilo. Takoj jutri vam ga prinesem pokazati.
" Ne jutri, ampak DANES. Prvi del ure si mi že uničila, preostanek pa lahko izkoristiš tako, da greš po vabilo in mi ga prineseš. Zdaj pa: Adijo. " Presenečena ostanem brez besed. " Adijo sem rekla! " Poženem se skozi vrata naravnost do avta, kjer se zjočem. Zakaj me na tej šoli nihče ne mara? Saj me še poznajo ne...
Ko se za silo pomirim, se napotim proti domu in si urejam misli, čeprav bi se morala osredotočiti na vožnjo. Ne bom več šibka. Ne bom dovolila, da pometajo z mano kot, da sem smet! " Neee! " zakričim in udarim po volanu, da se zasliši trobljenje. Ustrašim se in globoko zadiham. " Ana, zberi se. Na cesti si. " si prigovarjam in se mirim, a jeza v meni narašča. Spomini iz preteklosti se vrnejo. Adam se vrne. Trenutki z njim se vrnejo s tako silovito hitrostjo, da z vso močjo pritisnem na gas. " Sovražim te, ti prasec! " se zaderem skozi solze in divjam po avtocesti kot, da sem sama. Na lepem začnem upočasnjevati, saj čutim, kako se dviguje vročica po mojem telesu. Začnem se potiti kot, da sem v savni. Postajam omotična in to povzroči vijuganje z avtomobilom levo in desno. Avtomobil komaj upočasnim, saj pred seboj ne vidim več normalno. Megli se mi pred očmi, notranjost avtomobila me duši, zato odprem vsa okna. Ustavim na desnem robu avtoceste in vključim vse smernike.
Komaj diham, srce mi razbija na vso moč, jaz pa sem prestrašena. " Moram priti do doma. Moram po vabilo. " si govorim s tresočim glasom in komad diham. " Ne morem... Ne morem... " Za seboj zaslišim trobljenje, ki postaja vse bolj oddaljeno, vedno bolj bledi, saj izgubim zavest.
Niti sanja se mi ne, koliko časa sem bila nezavestna, a ko odprem oči, na svoji levi opazim moškega, ki strmi vame. " Ste dobro? " me vpraša z glasom, v katerem se zazna skrb. " Spravljam vas k sebi več kot pet minut. " Vsa omotična se usedem. " Kaj se je zgodilo? "
" Izvolite. " mi ponudi plastenko vode, ki jo hvaležno vzamem. Malo popijem vode in nato se spomnem: " Oh ne! Iti moram. " Vabilo! " Najlepša hvala, a moram iti. " Kljub temu, da sem še vedno malo omotična, obrnem ključ v ključavnici in vžgem avto. " Hvala za vodo. " mu vrnem plastenko in se zazrem nazaj na cesto. " Gospodična, ne morete kar tako oditi... Poklical sem reševalce! Kmalu bodo tukaj. "
" V redu sem, hvala! " rečem moškemu in speljem. Vsa okna pustim odprta, klimo obrnem do konca in hitim proti domu. Hladen zrak me počasi spravlja k sebi.
Ko parkiram avtomobil pred hšo, sem že popolnoma v redu. Hitro stečem noter in upam, da Regine ni doma. V naglici pograbim torbico na postelji, iz nje izvlečem vabilo in stečem v avto.
Ko se že vozim nazaj proti šoli, se zavem, da Regininega avta nisem opazila, in to pomeni, da je ni doma.
Potrkam na vrata učilnice 23 in vstopim." Tukaj imam vabilo, gospa Walker. " stopim do nje in ji pokažem vabilo. Gospa ga temeljito pogleda, nato se mi zazre v oči. " Dobro, Caylenova, " Vrne mi vabilo in zavzdihne. " ampak tale ura traja še deset minut, zato bi te prosila, da počakaš zunaj. Potem bo odmor in takrat se bova pomenili do konca, velja? " Pa ta se prav zares dela norca iz mene! " Zakaj ste taki do mene? Nič vam nisem naredila, vi pa ste tako nesramni do mene. " Zasmeje se. " Ti si prva zmotila mojo uro, zdaj pa nosi posledice." Prekipi mi, živcev ne morem več nadzorovati, zato se začnem dreti. " Zaradi vas sem hitela po avtocesti in se skoraj zaletela, ker ste hoteli videti to vabilo! Ob robu ceste sem morala ustaviti avtomobil, ker so mi pojenjale moči in kmalu po tem, sem izgubila zavest! " Jeza v meni je ponovno rastla in rastla in nisem se več mogla brzdati. " Ko sem sedela v avtu sem imela občutek kot, da sem v savni, ker mi je celotno telo preplavila neznosna vročica, meglilo se mi je pred očmi in za vse to ste krivi VI! Ker ste kljub moji in Lukovi izjavi hoteli videti vaše jebeno vabilo! " Iz torbice vzamem vabilo in rečem: " In to vabilo skrbno spravite, ker vam prisežem, da za posledice, ki bi lahko sledile, ne odgovarjam. " Vabilo zabrišem na tla, se obrnem na petah in odvihram skozi vrata, ter zaloputnem z njimi.
Začutim, kako se moje telo trese in začutim potrebo, da se usedem. Z mehkimi nogami se opotekam po hodniku in iščem klop in ko jo zagledam, se poženem proti njej. Kljub temu, da me vleče vse bolj proti tlem, tečem. Tik ob klopi mi zmanjka moči, zato z vso silo priletim na tla. Zakričim od bolečine in strahu, ter zaslišim: " Anaaa! " In zadnja stvar, ki jo vidim, je obraz prestrašene Jennifer.
06. januar 2015
neeeeeeeeeeeeext!!!!!
07. januar 2015
next
07. januar 2015
Komaj odprem oči, saj sem popolnoma brez moči. Pod nosom zavoham alkohol, zato glavo obrnem na desno. " Ana, me slišš? Si dobro? " Neznani, a vendar prijazni ženski glas. " Mmm...mmm...mmm. " je vse, kar lahko izgovorim ta trenutek. " Ana, me slišiš? "
" M-hmm. "
" Dobro. Počasi odpri oči v celoti. " Nekajkrat to naredim brez uspeha, ko pa mi to končno uspe, opazim da je ob meni medicinska sestra, za njo pa Jennifer. " Moja glava... " zastokam, ko se poskušam usesti. " Počasi... " reče medicinska sestra in mi pomaga sesti. " Izvoli vodo. " se mi približa Jennifer, s plastičnim kozarčkom, napolnjenim z vodo. " Hvala, Jennifer. " se nasmehnem in vzamem vodo.
Ko si dovolj opomorem, me medicinska sestra vpraša: " Kaj se ti je zgodilo? " Pogledam jo in začnem z razlago. " Spominjam se, da sem bila jezna, ko sem odhajala iz učilnice in na lepem sem začutila, da ostajam brez moči in želela sesti... "
" In potem je padla, ko je prišla do klopi. " me dopolni Jennifer. " Se ti je to zgodilo že kdaj prej? " Pogoltnem slino in s tresočim glasom rečem: " Danes... ko sem se vozila proti domu. "
" Vse smi povej. " me resno pogleda v oči. Prikimam in začnem z razlago. " Tudi takrat sem bila jezna. Kriva pa je bila gospa Walker, ker me je poslala domov po vabilo. Ko sem se vozila proti domu, sem po celem telesu zaznala vročico, kmalu po tem sem postala omotična in zato sem morala ustaviti avto ob robu ceste. Tudi meglilo se mi je pred očmi in kmalu sem izgubila zavest. "
" Pa mogoče veš, koliko časa si bila nezavestna? "
" Gospod ki je ustavil avto in pogledal, kaj se dogaja, je rekel, da me je več kot pet minut spravljal k sebi. "
" Dobro bi te bilo pregledati. "
" Ne, v redu se počutim. " se nasmehnem. " Dvakrat v enem dnevu si izgubila zavest, Ana in to ni dobro. Poleg tega pa je potrebno pregledati tvojo roko. "
" Ampak jaz sem trenutno DOBRO. " Zavzdihnem, v istem trenutku pa se zasliši zvonec, ki naznani konec ure. " Zmeniva se takole, Ana. Danes ti pregledamo samo roko, naslednjič pa, BREZ IZGOVOROV, pregledamo tudi tebe. Zmenjeno? "
" Zmenjeno. " se nasmehnem in sežem medicinski sestri v roko. Zastokam, saj sem se rokovala z napačno roko. " Pridi. " Pomaga mi na noge in me prime okoli pasu. " Jennifer, greš zraven? " jo pogledam v oči in se ji nasmehnem. " Ne morem, oprosti. " odkima in pokaže na stensko uro. " Iti moram. "
" V redu, Jennifer. Hvala, ker si bila z mano in poklicala pomoč. " Nasmehne se mi in me prime za zdravo roko. " Kadarkoli, saj si tudi ti pomagala meni. " Dolg hodnik se v slabi minuti napolni do zadnjega kotička, zato moramo stopiti bolj skupaj. " No, se vidiva. " se nasmehne in odide. " Pa pojdiva še midve. " reče medicinska sestra in da pobudo za prvi korak. Obrneva se in začneva hoditi, ko zagledam gospo Walker, kako koraka proti nama. " Jaz sem Nina Swan in sem medicinska sestra na tej šoli. " Obrnem se k njej in se nasmehnem. " In jaz Ana Caylen, ki hodi na tečaj, kako napisati knjigo. Oziroma se vsaj trudi hoditi. "
" Kako to misliš? " Takoj, ko Nina izgovori te besede, se zasliši gospa Walker. " Caylenova, zdaj pa se bova pogovorili. " Na široko odprem oči, saj za njo opazim vse tiste, ki so bili z menoj v razredu in Tanyo ter njen prekleti nasmešek, ki daje jasno vedeti, kako ta trenutek uživa. " Gospa Walker, " reče NIna in me še malo bolj prime okoli pasu. " mogoče bi bilo dobro, da bi pazili na svoje besede, da vam kasneje ne bo žal. Ana namreč trenutno nima časa za vaše očitke, saj mora z mano. Zaradi vas je ponovno izgubila zavest in si poškodovala roko. " No, krasno, kmalu bo cela šola izvedela, kaj se dogaja z mano. Nasmeh iz Tanyinih ust izgine, prav tako pa ponos gospe Walker. " Se vidiva kasneje, Caylenova. " reče na hitro in hitro odkoraka proč.
Z Nino se prerineva mimo radovednežev in se ustaviva pri stopnicah. " Boš lahko sama? "
" Bom. " odgovorim jaz, istočasno pa za seboj zaslišim: " Lahko jo nesem. " Spet ta Luke! Prav nadležen že postaja. " Sama bom šla. " zavzdihnem in se začnem spuščati po stopnicah navzdol. Z lahkoto korakam po stopnicah, kljub temu da imam še vedno mehke noge, saj se oprijemam držala za roke. Ne potrebujem pomoči drugih, sploh pa ne pomoč MOŠKEGA. " Pojdi malobolj počasi, Ana, no. " zaslišim Nino, a se ne oziram na njene besede. Čutim Lukovo prisotnost in želim se je čim hitreje znebiti. Ostaneta mi samo še dve stopnici in medtem ko stopam na prvo, mi zmanjka moči. Primem se za držalo za roke, a ker se primem z roko, ki me boli, se takoj spustim in se dobesedno zakotalim po tleh. " Ana! " se istočasno zasliši Luka in Nino in kmalu sta ob meni. " Dvigni jo v naročje, fant, in jo odnesi za mano. " Kljub temu da sem šibka, se ga začnem otepati, a moji udarci ne naredijo nobene reakcije, saj delujejo kot božanje. Zberem še zadnje moči in rečem: " Luke, spusti me, " ko me dvigne v naročje. Nazadnje mi glava omahne nazaj in ponovno sem prepusščena temi.
07. januar 2015
ojok to je pa hudo. triktat v enem dnevu brez zavesti!
next
07. januar 2015
next
08. januar 2015
Takoj ko zavoham alkohol, odprem oči. Počutim se šibko, malo omamljeno. " Ana, me slišiš? "
" Slišim te, Nina. " rečem medtem, ko se počasi dvigujem, da bom sedla. Ko sedim, opazim, da sem v zdravstveni ordinaciji in da sedim na postelji, ki služi pregledu. " Upam, da imaš zdaj dovolj jasen razlog za pregled. " me resno pogleda Nina in postavi roke na boke. " Imam. " prikimam. " Pregledali ti bomo kri in urin. "
" Dobro. " Najprej mi poda lonček za urin. " Če te tišči na stranišče... " In se nasmehne. " A previdno. "
" V to ne dvomi. " ji zagotovim in počasi odidem na stranišče.
Ko pridem nazaj, je Nina že pripravljena, da mi vzame kri. " Saj se tega ne bojiš, kajne? " me vpraša, ko se usedem na posteljo. " Ne. " se zasmejem in ji pomolim levo roko. Ko me zbode, me malo zapeče, a ne trznem. " Tako, pa sem. "
Vzorca urina in krvi je odnese na analizo, nato pa mi še poslušala srce, pregledala ušesa in izmerila pritisk. " Zdaj pa bo potrebno počakati približno kakšnih petnajst minut. Saj bi ti delala družbo, a imam delo. "
" Ne, saj je v redu. " rečem z nasmehom na obrazu, ko se zasliši trkanje. Nina stopi do vrat in jih odpre. " O, Luke, ravno prav. " Spusti ga v sobo, on pa zakoraka k meni. " Se dobro počutiš? "
" Preden si prišel, sem se veliko bolje. " Sploh ga ne pogledam v oči in raje zrem v tla. " Čez petnajst minut bodo prišli Anini izvidi. Saj bi ostala jaz, a ne morem. Ali bi lahko... "
" Brez problema! " odvrne navdušeno, jaz pa istočasno: " Ne. " In nato istočasno rečeta: " Zakaj pa ne? " Luke in Nina. Spogledata se, nato Nina doda: " Saj ti je vendar pomagal. " Pogledam njega in rečem: " Nihče ga ni silil v to. "
" Hej, zakaj si taka do mene? Je to zato ker poznam Tanyo? " Nina presodi, da je odveč, zato brez besed odide. " Briga me za Tanyo in briga me zate. Rada bi bila sama. " Luke ne ve, kaj naj naredi, na koncu pa se usede na stol, kjer je prej sedela Nina. " Umiri se, saj ti nič nočem. "
" Pojdi ven in me pusti samo. "
" V redu, tečnoba. " se dvigne iz stola in me pusti samo.Končno mir. Uležem se na posteljo, zaprem oči in se prepustim tišini. Le kaj bodo pokazali izvidi? Mogoče premalo jem, mogoče pa se mi je zradi vsega tega dvignil pritisk.... Vseh petnajst minut ostanem sama in to mi ugaja. Pravzaprav ne počnem nič drugega kot to, da z zaprtimi očmi ležim na postelji.
Kmalu zaslšim odpiranje vrat, zato odprem oči in dvignem pogled. Vstopi Nina, z neko kartoteko v roki, za njo pa Luke. " Ana, dobila sem tvoje izvide... " reče Nina in se usede na stol. Luke sede na rob postelje. " Kaj je narobe z mano? " se v trenutku usedem in se ji zazrem v oči. " Lepo se umiri saj ti razburjenje škoduje, kot si lahko opazila že sama. " Zavzdihne, odpre kartoteko, jo na hitro preleti in se mi nato zazre v oči. " Takole je, Ana. Kar se tiče tvojega zdravja je vse v najlepšem redu. "
" Ampak? " priprem oči in jo začnem bolj podrobno opazovati. Prime me za roko in reče: " Ana, po pravici mi povej, kdaj si imela nazadnje spolni odnos in ali je bil zaščiten. " Iz strani lahko opazim Luka, kako me gleda in v trenutku mi obraz zalije rdečica. " Jaz... " rečem in zrem v svoje noge, ki jih pozibavam naprej in nazaj. " Zgodil se je dva meseca nazaj in bil je zaščiten. " Kljub temu da imam spognjeno glavo, lahko opazim Nino, ko pogleda Luka, zato dvignem pogled. " Povej mi, kaj se dogaja z mano. " ji tiho ukažem in čakam na odgovor. Pogleda me, odpre usta in jih nato ponovno zapre. Zbira pogum, da mi pove, kaj so pokazali izvidi. " Nina, povej, kaj je narobe z mano. " postanem nestrpna in se presedem na postelji. " Ana, " izgovori moje ime, zavzdihne in zapre oči. Ponovno jih odpre in nadaljuje. " ne vem ali boš odgovora vesela ali ne, ampak izvidi so pokazali, da si noseča. "
08. januar 2015
u185987
u185987
Omg noseča je!!!
Neeeeeeeeeeeeeext
09. januar 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg