Forum
u199826
u199826
Zdravo. Odločila sem se, da začnem pisati zgodbo, ki bo temeljina na resničnem dogodku, ki v svetu, ki ga poznamo danes predstavlja precejšen problem. Zgodba mi bo za izziv, saj le redko pišem o realnih stvareh. Navdih zanjo sem dobila danes zvečer, ko se je na nebu zarisala mavrica. Sem na telefonu zato se opravičujem za vse napake. Vesela bom zvestih bralcev, ki me bodo podpirali v naprej. Sledi krajši uvod v zgodbo v prihodnje pa bodo nadaljevanja seveda daljša. Najlepša hvala, če si boste vzeli čas in prebrali.
--------------------------------------------------------------------------





1.
Zasopla pogledam v nebo. Še je tam. Še vedno kraljuje na prostranem nebu. Počasi izginja. Ne sme izginiti. Vedno bližje sem ji. Vedno bližje njeni veličini, a vseeno se zdi, da se od mene vedno bolj in bolj oddaljuje. Hitra hoja se spremeni v tek. Lahko že čutim energijo, ki jo oddajajo njene barve. Njeni delci strnjeni v celoto se začnejo porazgubljati. Postaja vedno manj vidna. Še vedno ji tečem nasproti in pritiskam na svoja pljuča. Potem obstanem. Dokončno izgine. Skrije se. Pobegne. Vrnila se bo naslednjič. Ko bodo sončni žarki posijali skozi dežne kaplice pot tistim kotom. Ušla je lreden bi jo lahko dosegla. Mavrica je premagala človeka.

Nadaljujem?
Potrebujem nekaj bralcev, ki mi bodo za zgodbo pomagali povedati naprej. Se kdo javi?
11. oktober 2015
Next ^.^
11. oktober 2015
Nextttt
11. oktober 2015
Jz se javim ce lahko heheheh
11. oktober 2015
neext
11. oktober 2015
wawwwwwwwww to je tokkk popounooooooo nexxttttttt
12. oktober 2015
next
12. oktober 2015
neeeeeeeext js bi posvečen next :3 <3
12. oktober 2015
u192373
u192373
Next
12. oktober 2015
u192373
u192373
I like rainbows ... (le zakaj? )
12. oktober 2015
neeeeext
12. oktober 2015
*O*
To je tak perfektno
Res mas nek potencial za pisanje

Next!!!
12. oktober 2015
u198801
u198801
next
13. oktober 2015
u193093
u193093
nnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnneeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxttttttttttttttttttttttttt(nova bralka)
13. oktober 2015
next!((:
13. oktober 2015
u198114
u198114
Wow, hitro pisi dalje, ker je tole vec kot perfektno!
Neeeeeeeext!! (;
14. oktober 2015
u199826
u199826
Se opravičujem, ker je tako dolgo trajalo ni bilo časa in volje do tipkanja. Danes je bila na nebu spet mavrica. Takrat sem vedela, da moram danes res nadaljevati
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------






Še kar sem zrla v nebo kot bi upala, da se bo ponovno prikazala. Obračala sem se sem ter tja, a videla sem le deževne oblake, ki so se počasi premikali proti severovzhodu. Deževati je skoraj že prenehalo, po zraku je letelo le še nekaj drobnih kapljic, ki so naredile komaj neslišni pljusk v trenutku, ko so se dotaknile tal. Ene same kapljice nisi mogel slišati, ko pa jih je v tla udarilo več je bil pljusk mnogo glasnejši. Mogoče ravno iz tega izvira rek, da smo skupaj močnejši. Obrnila sem se in odšla proti domu. Ni bilo več smisla pohajkovati okoli, temnilo se je in za november je bilo nenavadno mrzlo. Zavila sem se v črn plašč, ki mi je segal malo čez boke. Roke sem potisnila globoko v žepe. Kaj vse se je našlo v njih. Papirnat robček s katerim sem se obrisala v nos. Palčka lizike. Kovanec za pet centov, ki je bil sam skoraj neuporaben. Odločila sem se, da vse odpadke vržem v najbližji koš, ki ga bom zagledala. Če seveda ne bom pozabila.
Ljudje se razlikujemo v mnogo stvareh. Ena izmed njih je ta, da med hojo gledamo v tla, ali pa pred sebe. Sama vedno gledam v tla. Ne zato, ker bi se bala, da se bom spotaknila temveč zato, ker med hojo vedno iščem primeren kamen. Primeren kamen, ki ga bom poskušala brcati naprej, pred mene čim dlje, dokler mi ne do ušel v kakšen jašek ali pa se skril med nepokošeno travo. Takrat sem se odločila, da po poti nazaj ne bom gledala v tla temveč pred sebe. Bilo je izjemno težko. Nisem se morala obvladovati. Glava se je avtomatsko premaknila navzdol in prameni temno rjavih las so mi padli na obraz, oči pa so iskale novo žrtev- kamen, ki se ga bo dotaknil podplat mojih superg. Nisem zdržala. Že po petih minutah sem neusmiljeno brcala kamen, ki se je premikal najprej na eno stran ceste, potem na drugo. Če bi me kdo videl, bi gotovo mislil, da sem pijana, saj sem hodila cik-cak. Potem sem za slabo zaslišala globok smeh. Zvenel je po zraku in tam nekaj časa obstal. Zvenel je kot pesem. Obrnila sem se. Za mano, na pločniku sredi ulice je stal…
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Oprostite za kratek next veliko bolj se bom razpisala pri kakšnih res dih jemajočih dogodkih
Vam je všeč? Nadaljujem?
16. oktober 2015
u192373
u192373
Ni težko napisati veliko besedila. Težko je napisati smiselno besedilo, katerih stavki se lepo prelivajo iz enega v drugega, brez zatikanja. In to ti obvladaš.
It's beautiful and that's something I call ART.

Next
16. oktober 2015
u193093
u193093
nnnnnnnnnneeeeeeeexxxxxxxxxtttttttttttttttttttttttt
jap men je všeč
16. oktober 2015
u198801
u198801
next!
16. oktober 2015
next!!(: super je
16. oktober 2015
Next
16. oktober 2015
next
17. oktober 2015
next!!
17. oktober 2015
Všeč mi je (: Zelo vredu opisuješ stvari pa všeč mi je kako v zgodbi iz drugega zornega kota opisuješ pogled na svet ;D Pa zelo podrobno in super opisuješ stvari!
Res zelo v redu.

Next!
17. oktober 2015
fulll dobr
nextttt
18. oktober 2015
next! wow tole je res supr)
18. oktober 2015
neeeeeeeeeeeeeeeeeeext
18. oktober 2015
next. Pa ful dober slog pisanja. Res oblikuješ lepe stavke, celoten pogled mi je všeč. Pa hitr next.
20. oktober 2015
u199826
u199826
Končno je prišlo nadaljevanje. Se opravičujem, ker je trajalo tako dolgo, a sem imela zadnje dni šole res ogromno dela začetek počitnic pa sem raje preležala na kavču na začetku vam nisem želela povedati o čem bo zgodba pravzaprav govorila. Celotna zgodba je posvečena mladi punci, homoseksualki, ki so jo starši zaradi njenih spolnih nagnjenj odgnali od doma. Zdaj živi pod mostom, sama, z izjemno malo denarja. Zgodba bo govorila o njej, a bo spremenjena, saj ne bi bilo prav da bi pisala o njej kar tako, brez njenega dovoljenja. Upam, da vam bo všeč, hvala vsem, ki berete in vesela bom tako komplimentov kot tudi graj.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------






Moj najboljši prijatelj. Alexander. Kar stal je tam in me gledal z nasmehom na obrazu. Njegovi srednje dolgi rjavi lasje so bili razmršeni. Njegove oči so se igrivo lesketale in tudi v njih je bil opazen nasmeh. Oblečen je bil v sivo jakno, ki mu je bila nekoliko premajhna. Imel je lepo postavo in bil je kar velik. Mnogi bi od njega pričakovali, da igra košarko, a pravzaprav je imel veliko raje nogomet. Obute je imel črne all starke, katere so bile že malce umazane. Ob straneh se jih je držalo blato in zdelo se mi je tudi, da ima na desnem podplatu prilepljen javorov list. Stopil mi je bližje in dejal:

»Si trezna ali je to še eden od tvojih čudnih dni?« Zasmejala sem se. Čudna sem bila veš čas, zato ta dogodek sploh ni bila izjema. Nisem mu odgovorila in to mu je povedalo več kot preveč.

»Kako si Alex?« sem ga čez trenutek vprašala.

»Bo. Juliet je včeraj spet sitnarila. Skregala sva se,« je žalostno in jezno odvrnil.
Roke je stisnil v pesti. Juliet je bila že dva meseca njegova punca. Šlo jima je bolj težko. Vsak drug dan sta se skregala zaradi nepomembnih reči. Ampak drugi dan sta se spet pobotala. Zdelo se mi je, da bi bilo za oba veliko bolj zdravo, če bi šla narazen. Alexander je bil čudovit fant in Juliet ga je kar naprej izkoriščala. Takrat ko pa se ji je postavil po robu mu je zagrozila, da ga bo pustila in vsem rekla, da je gej. Biti gej med ljudmi še vedno velja za nekaj sramotnega. Tega nikoli nisem razumela. Podpirala sem geje, podpirala sem homoseksualnost na sploh tako kot vse druge spolne usmerjenosti.

Debata se je nadaljevala skrajno dolgočasno. Kot vsak dan sva si povedala kaj sva počela, do kdaj sva spala in opravljala najbolj tečne sošolce.

Z njim mi je bilo vedno lepo. Bil je najboljši človek, ki sem ga kadarkoli spoznala. Lahko sem mu zaupala, mu povedala za vse svoje težave in te mi je pomagal rešiti, pa če so bile še tako otročje in nepomembne. Najboljša prijatelja sva postala še v vrtcu, mnogo let nazaj. Še se spomnim kako sem sedela sama za ogromno mizo, osamljena. Nobenega ni bilo, ki bi hotel sedeti z mano, kaj se šele igrati. Vsem sem se zdela čudna saj sem morala nositi ogromna rdeča očala in v lica sem bila čisto zabuhla. Poleg tega sem bila še strašno sramežljiva in vedno, ko me je kdo ogovoril me je zajel val rdečice. Takrat pa je prišel on in vprašal, če se lahko usede zraven mene. Bil je nov v naši skupini. Dobila sem upanje, da bom dobila vsaj enega prijatelja, kljub temu, da je fant. Usedel se je poleg mene in skupaj sva pojedla malico. Za tem sva skupaj sestavljala sestavljanko na kateri so bili narisani rožnati sloni, ki so se gugali na gugalnicah med oblaki. Za tem sva še skupaj risala. Naju kako se igrava v peskovniku. Risba je bila bolj podobna dvema hrenovkama, ki v roki držita lopatke, kot pa nama.

Skoraj sva že bila pred mojo hišo. Sploh nisem vedela zakaj me je pravzaprav pospremil. Nikoli se mu ni dalo hoditi, kaj šele do moje hiše, ki je bila od kraja kjer sva se srečala oddaljena kar nekaj časa. Potem je radovedno vprašal: »Kako kaj fantje?«
Zdrznila sem se. Nikoli me še ni vprašal tega. Po toliko letih. Nisem vedela kaj naj mu odgovorim. Fantje? Sploh me niso zanimali. Nikoli. Nikoli nisem bila zaljubljena, nikoli mi ni bil nihče všeč. Kaj naj mu odgovorim?
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Haha okej tole je zelo bedno ampak zadnje dni enostavno nisem najbolj razpoložena za pisanje. Se opravičujem, če se vam je vse skupaj vleklo in upam, da bo drugič boljše 
Next?
27. oktober 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg