Forum
Toreeej, js bom pisala zgodbico in ful upam da vm bo ušeč... Res se trudim tkoda bo usak komentar prsu prou, da se izbolsam

CHAPTER 1 – VERONICA FAITH SMITH
»Potem ne misliš priti nazaj domov?« me je v telefon spraševala starejša sestra Jillian.
»Ne, še nekaj časa ne.« sem hladno rekla in spila požirek kave.
»Riley te pogreša.« je dodala. V očeh sem čutila solze.
»Tudi jaz njo, saj veš, da jo. Jill, trenutno res ne morem priti nazaj.« sem rekla. »Zaradi Caleba, kajne?« je drezala.
»Jillian. Nehaj.« sem rekla.
»Prav, prav. Na Facebook sem ti poslala slike Riley, ko sva bili v zabaviščnem parku. Upam, da boš vsaj za njen rojstni dan tukaj.« je rekla žalostno.
»Bom. Se slišiva.« sem rekla in prekinila. Tako žal mi je, da ne morem biti z vama. Ampak saj bom kmalu.
»S kom si govorila po telefonu?« me je vprašala moja sostanovalka, Paulina.
»S sestro. Tako si želi, da pridem nazaj domov v Atlanto.« sem rekla in se prisiljeno zasmejala. V srcu me je tako zelo bolelo. Ampak nisem mogla tja. Ne morem.
»Saj ne boš šla, kajne?« je žalostno vprašala in odkimala sem.
»Nekaj časa me boš še prenašala.« sem ji odgovorila in iz omare začela izbirati obleko, ki jo bom nosila na razgovoru za novo službo. Pospravljala naj bi hišo v kateri stanuje 5 fantov. Kar strah me je. V roke sem vzela temno rdečo oprijeto obleko, ki je bila rahlo razprta na hrbtu.
»Bo ta v redu?« sem vprašala Pau.
»Si pozabila, da greš na razgovor in ne na zmenek v najdražji restavraciji?« me je zbadala. Zavila sem z očmi in se nasmehnila. Morda ima prav.
»Prav imaš, oblekla bom črne hlače in tisto daljšo rdečo srajco.« me je prepričala, da je obleka preveč romantična. Nasmehnila se je moji odločitvi in se posvetila nazaj knjigi. Oblekla sem se, nanesla make-up in si zlikala lase. Obula sem bele all-starke in v svojo ogromno torbico vrgla denarnico in parfum, za vsak slučaj, če do tja ne bo več dišal.
»Se vidiva zvečer, Pau.« sem rekla in jo objela.
»Veliko sreče, Faith!« je rekla in grdo sm jo pogledala. Sovražim, da me kdo pokliče tako. Ko sem izstopila iz stanovanja sem na hitro priklicala taxi, ki me je zapeljal do zaželjene hiše v Bronxu. Prijaznemu taksistu sem pustila napitnino in stopila do hiše, ki je bila ogromna. Bolj kot blok in ne hiša. Pozvonila sem. Odprla mi je vitka ženska, okoli 40 let je imela.
»Na razgovor sem prišla.« sem rekla.
»Oh, oprosti. Čisto sem pozabila!« se je zmedeno opravičevala. »Deborah Annette Johnson. Ampak kliči me Deb!« se je predstavila in mi ponudila roko.
»Veronica Faith Smith, me veseli.« sem se odzvala in ji segla v roko. Povabila me je naprej. Prostori so bili zelo veliki, svetli in lepi.
»Torej… Služba, kaj?« je vprašala in sramežljivo sem prikimala. »Fantje so pod mojim okriljem, sem nekakšna varuška ali nekaj podobnega. Njihova mama na poti.« je dodala.
»Koliko so stari?« sem vprašala.
»Niall je 23, Harry 22, Louis 24, Zayn 23 in Liam 23. Pa ti? Koliko si stara?« je vprašala tudi ona.
»21.« sem rekla in nasmehnila se je.
»To so najlepša leta! No, fantje so ob ponedeljkih, sredah in petkih na vajah od osmih zjutraj pa vse do devetih zvečer. Vikende imajo po navadi proste kar pomeni ogromno dretja in igranja igric.« je nekam naveličano povedala in zasmejala sem se.
»Dobro. Kaj pa je moje delo?« sem vprašala.
»Moja mama je zbolela za to grem domov, kjer bom skrbela zanjo. Ne vem koliko časa me nebo zato poskrbi, da bo vse v redu. Ob sedmih jim pripravim zajtrk, kakšne sendviče ali pa rogljičke, kavo ali čaj in za sabo jim dam sadje. Ko so na vajah pospraviš nered, ki ga naredijo, posesaš, pomiješ in podobne stvari. Okoli treh popoldne jih Vivienne, ki jim pomaga z albumi, petjem in take stvari spusti na kosilo. Pripraviš kar pač pripraviš. Če bodo pojedli bodo, če ne pač ne. Ko grejo imaš prosto do devetih, nato narediš še večerjo ali pa si jo sami. Boš zmogla?« me je vprašala zaskrbljeno. Imela sem pomisleke.
»Bom. Moram.« sem rekla in se spomnila na Riley.
»Verjetno boš živela tukaj, ker se ti ne splača voziti sem ter tja. Preveč drago, verjemi, poskušala sem to početi dva meseca. Študiraš?« je še vprašala.
»Po izpitih delam študij medicine.« sem odgovorila ponosno.
»Pridna. No, to je to. Se vidimo jutri?« je bolj vprašala kot rekla in prikimala sem.
»Hvala za vse, Deb. Se vidimo.« sem se zahvalila in odšla. Jutri bo še naporen prvi dan. Po pol urah sem prišla domov. Paulini sem vse povedala in kmalu odšla spat. Pripravljena moram biti za jutri, ko jih spoznam.

Veronica Faith:





Paulina:





Deborah:



03. oktober 2016
zveni res zelo zelo zanimivo, predvidevam da se bo med zgodbo razvijalo oziroma izvedelo zakaj je odšla od doma čeprav rahel ''namig'' dobiš že v prvem nextu. Torej nočem preveč nakladat zato samo še nekaj. Napisala si komaj en Next pa me je zgodbica že potegnila noter. Res odlično in izjemno pišeš nexxt Next Next Next
04. oktober 2016
Hvala za ta komentar. Se trudim pisati čim boljše... zgodbica postane kar zanimiva

[img]http://www.sadmuffin.net/cb/imgs/quotes-bitchy/003.gif[/img]

CHAPTER 2 – NIALL JAMES HORAN
Kot vedno sem se zbudil ob šestih in skočil pod tuš preden bo pred kopalnico ogromna vrsta. Nisem se počutil dobro, bolela me je glava in res mi je bilo slabo. Oblekel sem temne kavbojke in svetlo modro na V izrez majico. Po poti iz kopalnice sem slišal Deb, ki se pogovarja sama s sabo.
»Jutro, Debbie.« sem ji zaželel in njen nasmeh se je razširil.
»Dobro jutro, blondi.« je bil njen odgovor in nasmehnil sem se.
»Kaj bo za zajtrk?« sem vprašal. Obožujem hrano. Kadarkoli in karkoli. Samo, da je hrana.
»Ne vem, ljubček, vaš zajtrk bi moral biti tukaj že ob petnajst do sedmih pa ga očitno ni.« je skomignila zaskrbljeno.
»Danes odhajaš?« sem vprašal in slišal Harryja in Liama, ki se prepirata za kopalnico. Deb je prikimala. Med tem časom je prišel tudi Zayn, Louis pa se vedno zbudi zadnji.
»Kaj pa vidva tako zgodaj zjutraj?« je zaspano vprašal Zayn.
»Na vse zgodaj? Saj je že deset čez sedem!« se je Deb nasmehnila in ga razmršila po laseh. »Naj gre nekdo zbudit Louisa, Bill je rekel, da ga naslednjič ne bo čakal.« je strogo rekla in Zayn je prikimal in se odpravil nazaj v prvo nadstropje.
»Kdaj odhajaš?« sem vprašal.
»Z vami grem. Bill vas odpelje na vaje in potem mene na letališče.« je rekla in zaskrbljeno gledala na uro.
»Zamuja?« sem vprašal in dobil le njeno prikimavanje. Kmalu so vsi ostali fantje prišli dol.
»Kje je zajtrk?« je vprašal Liam in zasmejal sem se.
»Zamuja.« je jezno rekla Debbie.
»Fantje, mislim, da bom danes ostal doma. Glava me tako boli, da mi jo bo razneslo. Pa slabo mi je.« sem potarnal in upal, da me ne bodo zafrkavali.
»Bogi otročiček.« je rekel Louis in jezno sem ga pogledal.
»Prav, bomo povedali Viv.« me je potolažil Hazza. Nasmehnil sem se. Petnajst do osmih je Bill potrobil in odpravili so se. Poslovil sem se od Deb. Kar hudo mi je bilo, saj odhaja za nekaj časa. Pogrešal bom njeno kuhinjo. Upam, da bo ta njena zamenjava znala kuhat. Legel sem na kavč in prižgal TV. Ko sem zadremal me je zbudil zvonec. Kdo za vraga je zdaj? Šel sem odpret in pred sabo zagledal punco v solzah, z dvema velikima vrečkama iz Starbucksa.
»Kdo pa si ti« sem previdno vprašal. Nisem želel, da je kakšna histerična oboževalka, ki se pretvarja.
»Vaš zajtrk, ki ga niste dobili danes zjutraj.« je rekla in po licih so ji stekle solze. Nasmehnil sem se in jo povabil noter.
»Ni tako hudo, saj bodo že jedli.« sem jo skušal potolažiti ampak mi nikakor ni šlo od rok. »Niall sem.« sem se predstavil in ji dal roko.
»Veronica.« je rekla žalostno in roko sprejela.
»Pojdi si popravit svoj make-up potem pa se bova odločila ali bova popila vso kavo in pojedla rogljičke.« sem previdno rekel. Kislo se je nasmehnila in videl sem kako lepe bele zobe ima. Deb, krasno zamenjavo si nam našla. Ubogala je moj nasvet. »Prvo nadstropje, druga vrata desno.« sem rekel in prikimala je. Ko je odšla sem pogledal kaj nam je prinesla iz Starbucksa. Poleg karamelne kave, ki sem jo že malo spil je prinesla tudi rogljičke in muffine. Obožujem jo!
»Si pa lačen.« me je presenetila ravno, ko sem jedel drugi muffin.
»Oprosti.« sem rekel in nasmehnila se je.
»V redu je. Zafrknila sem, že prvi dan. Deb je verjetno besna name, ne samo jezna.« je potarnala.
»Pomirila se bo. Le sporoči, da si prišla. Ni tako hudo, prav? Ne sekiraj se.« sem jo tolažil.
»Torej, začela bom pospravljat. Kopalnico imate kar razmetano. Ali kaj veš kdaj pridejo na kosilo?« je vprašala. Spravil sem se na rogljičke, mimogrede.
»Verjetno okoli treh, kot po navadi.« sem odgovoril in prikimala je. Šla je v kopalnico, jaz pa sem malo zaspal. Zbudil me je krik, ki je pripadal Veronici. Kaj za vraga?

Mnenja? Res bi cenla, če bi dale mnenja in to iskrena
Next?
05. oktober 2016
Hvala ti za komentar, means a lot Evo nov Next. Zgodbica bo res zanimiva postala...

[img]http://www.sadmuffin.net/cb/imgs/quotes-bitchy/003.gif[/img]

CHAPTER 2 – NIALL JAMES HORAN
Kot vedno sem se zbudil ob šestih in skočil pod tuš preden bo pred kopalnico ogromna vrsta. Nisem se počutil dobro, bolela me je glava in res mi je bilo slabo. Oblekel sem temne kavbojke in svetlo modro na V izrez majico. Po poti iz kopalnice sem slišal Deb, ki se pogovarja sama s sabo.
»Jutro, Debbie.« sem ji zaželel in njen nasmeh se je razširil.
»Dobro jutro, blondi.« je bil njen odgovor in nasmehnil sem se.
»Kaj bo za zajtrk?« sem vprašal. Obožujem hrano. Kadarkoli in karkoli. Samo, da je hrana.
»Ne vem, ljubček, vaš zajtrk bi moral biti tukaj že ob petnajst do sedmih pa ga očitno ni.« je skomignila zaskrbljeno.
»Danes odhajaš?« sem vprašal in slišal Harryja in Liama, ki se prepirata za kopalnico. Deb je prikimala. Med tem časom je prišel tudi Zayn, Louis pa se vedno zbudi zadnji.
»Kaj pa vidva tako zgodaj zjutraj?« je zaspano vprašal Zayn.
»Na vse zgodaj? Saj je že deset čez sedem!« se je Deb nasmehnila in ga razmršila po laseh. »Naj gre nekdo zbudit Louisa, Bill je rekel, da ga naslednjič ne bo čakal.« je strogo rekla in Zayn je prikimal in se odpravil nazaj v prvo nadstropje.
»Kdaj odhajaš?« sem vprašal.
»Z vami grem. Bill vas odpelje na vaje in potem mene na letališče.« je rekla in zaskrbljeno gledala na uro.
»Zamuja?« sem vprašal in dobil le njeno prikimavanje. Kmalu so vsi ostali fantje prišli dol.
»Kje je zajtrk?« je vprašal Liam in zasmejal sem se.
»Zamuja.« je jezno rekla Debbie.
»Fantje, mislim, da bom danes ostal doma. Glava me tako boli, da mi jo bo razneslo. Pa slabo mi je.« sem potarnal in upal, da me ne bodo zafrkavali.
»Bogi otročiček.« je rekel Louis in jezno sem ga pogledal.
»Prav, bomo povedali Viv.« me je potolažil Hazza. Nasmehnil sem se. Petnajst do osmih je Bill potrobil in odpravili so se. Poslovil sem se od Deb. Kar hudo mi je bilo, saj odhaja za nekaj časa. Pogrešal bom njeno kuhinjo. Upam, da bo ta njena zamenjava znala kuhat. Legel sem na kavč in prižgal TV. Ko sem zadremal me je zbudil zvonec. Kdo za vraga je zdaj? Šel sem odpret in pred sabo zagledal punco v solzah, z dvema velikima vrečkama iz Starbucksa.
»Kdo pa si ti« sem previdno vprašal. Nisem želel, da je kakšna histerična oboževalka, ki se pretvarja.
»Vaš zajtrk, ki ga niste dobili danes zjutraj.« je rekla in po licih so ji stekle solze. Nasmehnil sem se in jo povabil noter.
»Ni tako hudo, saj bodo že jedli.« sem jo skušal potolažiti ampak mi nikakor ni šlo od rok. »Niall sem.« sem se predstavil in ji dal roko.
»Veronica.« je rekla žalostno in roko sprejela.
»Pojdi si popravit svoj make-up potem pa se bova odločila ali bova popila vso kavo in pojedla rogljičke.« sem previdno rekel. Kislo se je nasmehnila in videl sem kako lepe bele zobe ima. Deb, krasno zamenjavo si nam našla. Ubogala je moj nasvet. »Prvo nadstropje, druga vrata desno.« sem rekel in prikimala je. Ko je odšla sem pogledal kaj nam je prinesla iz Starbucksa. Poleg karamelne kave, ki sem jo že malo spil je prinesla tudi rogljičke in muffine. Obožujem jo!
»Si pa lačen.« me je presenetila ravno, ko sem jedel drugi muffin.
»Oprosti.« sem rekel in nasmehnila se je.
»V redu je. Zafrknila sem, že prvi dan. Deb je verjetno besna name, ne samo jezna.« je potarnala.
»Pomirila se bo. Le sporoči, da si prišla. Ni tako hudo, prav? Ne sekiraj se.« sem jo tolažil.
»Torej, začela bom pospravljat. Kopalnico imate kar razmetano. Ali kaj veš kdaj pridejo na kosilo?« je vprašala. Spravil sem se na rogljičke, mimogrede.
»Verjetno okoli treh, kot po navadi.« sem odgovoril in prikimala je. Šla je v kopalnico, jaz pa sem malo zaspal. Zbudil me je krik, ki je pripadal Veronici. Kaj za vraga?

Mnenja, Next?
05. oktober 2016
Next ful dobro
05. oktober 2016
srečala sta se jupi hitro Next ker je res izjemno in res imaš talent
06. oktober 2016
Hvala ti za komentar... Nov Next je tukej ampak bom pomoje nehala pisati...

CHAPTER 3 – VERONICA FAITH SMITH
Po krajšem jokanju novemu prijatelju, Niallu sem odšla pospravljat. Kopalnica, ki sem jo prej videla je bila res razmetana in tudi umazana. Boga Deb. Po imeniku sem hitro poiskala njeno številko, ki mi jo je dala in ji napisala, da mi je žal za zamudo in da pridno pospravljam. Smilila se mi je. Ko sem prišla do kopalnice sem na hitro zmetala umazano perilo v koš za umazane obleke potem pa pripravila lavor z vodo in veliko detergenta. Začela sem s tlemi, saj so bila kar umazana. Od zobne paste, drobtin in ne vem od vsega še. Fuj. Kaj ne vejo kaj je higiena, prekleto? Zakaj sem pristala na to delo? Vem, zaradi tebe Riley. Ko sem nehala sem vstala in ker sem seveda navaden štor mi je spodrsnilo in padla sem z glavo nazaj vmes pa spustila velik krik. Sranje. Je lahko še slabše?
»Si v redu?« me je vprašal Niall ves zadihan, verjetno je tekel po stopnicah. Prijela sem se za glavo in prikimala.
»Še kar.« sem zajavkala. Podal mi je roko, da sem lahko vstala. Tudi trtica me je bolela.
»Prvi dnevi ti ne grejo najboljše, kajne?« me je vprašal in se nasmehnil.
»Očitno ne.« sem rekla in zardela. Bilo me je res sram.
»Boš potem pospravila. Ura je skoraj dve, kosilo moraš pripraviti.« je rekel in prikimala sem. Saj si sploh ne upam kuhati, da jim ne bom zažgala cele hiše. Počasi sva se odpravila v spodnje nadstropje.
»Kaj radi jeste?« sem vprašala.
»Karkoli.« je bil redkobeseden in skomignila sem. Odprla sem hladilnik, ki je bil tako poln, da sem mislila, da tukaj živi 20 ljudi. Odločila sem se, da bom naredila pire krompir z gobovo omako ter puranjim mesom in zeleno solato. Za sladico bom naredila puding. Po eno urnem kuhanju sem končno končala.
»Lepo diši.« me je prišel pogledat Niall in nasmehnila sem se. Pripravila sem krožnike in hrano odnesla na mizo. Bilo me je strah spoznati še ostale fante. Pozvonilo je in srce mi je začelo razbijati. V kuhinjo sem skočila po pomarančni sok in kozarce.
»Blondi, je že prišla naša nova služkinja?« je nekdo nesramno rekel.
»Ja, vaša služkinja je že tukaj.« sem rekla, ko sem ga zagledala. Imel je rjave lase in zloben nasmešek.
»Nisem tako mislil.« se je začel opravičevati in zavila sem z očmi. Pobegnila sem v kopalnico in počakala, da se vsi nakapljajo. Strah me je bilo, da bodo tudi drugi tako nesramni kot je bil on.
»Veronica?« sem slišala poznan glas.
»Ja?« sem vprašala panično.
»Pridi, čakamo te.« je rekel Niall in potegnila sem vodo, da bi mislil, da sem bila na stranišču. Odpravila sem se do kuhinje in zagledala štiri nove obraze.
»Veronica, to je moja ekipa. Zayn, Liam, Harry in Louis.« jih je predstavil in kislo sem se nasmehnila.
»Probal sem tvoje kosilo. Super je.« me je pohvalil kodrasti, Harry.
»Hvala. Nič posebnega ni.« sem rekla sramežljivo in sedla za mizo.
»Kaj počneš v svojem življenju?« me je vprašal Louis, tisti, ki me je ponižal.
»Medicino študiram.« sem rekla in gledala v mizo.
»Fascinantno! To mora biti res kul.« je rekel Harry. Nasmehnila sem se.
»Iz kje prihajaš?« je vprašal Zayn in vsi so uprli oči vame, tudi Niall.
»Iz Atlante sem.« sem odgovorila. Počutila sem se kot, da sem na zaslišanju. Spraševali so me zakaj sem se odločila za službo, kje imam starše, zakaj medicina itd. Ko so nehali jesti in odšli v svoje sobe mi je odleglo. Posodo sem pospravila v pomivalni stroj in pobrisala mizo. Zazvonil mi je telefon. Bila je moja sestra. Kaj hoče?
09. oktober 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg