Forum
Hey you beautiful 1dfanfictionlovers(: It means alot da ste prišli pogledat tole temo in ker ste že tukaj i guess da sem vam dolžna povedat kaj pravzaprav gledate. Ne tole NI še en od mojih fanficov pač pa pripada pisateljici weyhey_harry iz wattpada in jaz jo bom samo prevajala, ker je to še eden od pisateljskih izzivov ki se ga hočem lotit. anyway za samo zgodbico si ne jemljem čisto nobenih zaslug, povem vam samo to da je ena izmed najbolj perfect zgodbic kar sem jih kdaj brala. well ni prvi prevod te zgodbe na igrah, but still hope you'll read it and enjoy my translation!
xx,
Špela
_________________________________________________________________________________






_________________________________________________________________________________

CHAPTER 1
_________________________________________________________________________________
Ni bil eden izmed boljših dni kar sem jih imela. Vseskozi je pršelo in oblačno vreme je ustanovo prikazalo še v bolj strašljivi luči kot običajno. Bolečina v hrbtu me je opominjala na sklanjanje k nešteto posteljam ki sem jih danes postlala, prav tako pa so jo zaradi neprestanega tekanja in razdeljevanja obrokov, slabo odnesla moja stopala.
Edini zvok na hodnikih v tem trenutku so povzročale moje noge ko so stopile v stik s hladnimi betonskimi tlemi. Pacienti so verjetno sedeli pri kosilu ali se zaposlili s kakšno drugo aktivnostjo. Ravno ko sem krožnik s hrano odložila še v zadnji sobi, se je pred mano prikazala moja sodelavka Kelsey. Bila je le nekaj let starejša od mene, a je ta kraj poznala skoraj bolje kot lasten žep. Kar se tiče mene, pa je ravno mineval zgolj tretji mesec moje zaposlitve na inštitutu Wickendale, ustanovi za duševno bolne. Uradno sem delala kot medicinska sestra, a se spričo strogega varnostnega sistema ni nihče pogosto poškodoval, zato sem bila na voljo povsod kjer so me v nekem trenutku potrebovali.
»Hej, kaj počneš tukaj?«
Je želela vedeti Kelsey.
»Um…opravljam svoje delo?«
»Vsi ostali so zunaj, tudi ti bi morala biti!«
»Zakaj? Kaj se dogaja?«
Sem se začudila.
»Nisi slišala? Nov pacient pride!«
Je vzkliknila vznemirjeno.
»In?«
Nisem razumela njenega vznemirjenja. Nove ljudi smo dobivali ves čas. Zakaj naj bi bilo danes to kaj posebnega?
»Si po televiziji slišala za moškega, ki je umoril tri ženske s tem da jih je odrl?«
Ton njenega glasu se mi je zdel veliko preveč navdušen za temo, ki jo je omenjala.
»Ja sem..čakaj..saj ne misliš reči…«
»Ja, ravno on prihaja sem. In zamudili bova njegov prihod če se ne zmigaš!«
Še preden sem čisto dojela, je Kelsey zgrabila mojo roko in me zvlekla proti glavnemu vhodu. Bila sem hkrati presenečena in živčna, čeprav nisem vedela zakaj. Ampak, kakšne ljudi pa lahko pričakujete v ustanovi za duševno bolne? Kakorkoli že, nisem si mogla pomagati in začela sem gristi nohte. Ena od nadležnih navad, ki so mi ostale iz otroštva.
Za Kelsey sem stopila v zunanjost na rahel dež in skupaj z njo čakala kakšno minuto. Čas sem izrabila za to da sem se razgledala naokoli in ugotovila, da je imelo dekle pred mano prav. Skoraj vse osebje se je zbralo pred vhodom samo da bi videlo prihod tega človeka. V notranjosti sem opazila nekaj policistov katerih naloga je bila da obdržijo stvari pod kontrolo. Poleg tega pa se je zbrala ogromna množica ljudi, ki je seveda želela videti razvpitega kriminalca. Slišati je bilo tudi nekaj protestnikov ki so glasno izražali svoje mnenje proti temu da bi moški dobil možnost življenja v tej ustanovi. Večina ga je želela mrtvega.
Ravno sem se želela obrniti in odkorakati nazaj v notranjost kakor pa da bi stala na dežju, ko sem s pogledom ujela črn policijski kombi, ki je pripeljal pred stavbo. Prva sta izstopila dva varnostnika in se namenila odpreti zadnja vrata. Nenadoma sem tudi sama postala nestrpna. Kako je videti? Koliko je star? Je videti privlačno ali ne?
Ni mi bilo treba dolgo čakati, da bi izvedela. Varnostnika sta iz kombija vsak za svojo roko povlekla človeka, ki smo ga vsi čakali. Ko sem ga končno uspela videti, sem opazila da je pogled vseskozi upiral v tla in mi tako onemogočil da bi videla njegov obraz. Noge in roke je imel trdo vklenjene v lisice, ki so zažvenketale vsakič ko se je premaknil. Nosil je enega izmed ogabnih modro-sivih pajacev, ki so bili predpisani za vsakega pacienta te ustanove, a sem kljub temu uspela videti da je visok in vitek. Preden je dosegel kamnite stopnice, ki so vodile navzgor k stavbi, je dvignil glavo in končno sem si ga lahko dobro ogledala. Reči da je bil privlačen, bi bilo za moje pojme veliko premalo.
Milo rečeno, bila sem presenečena nad nenadno lepoto kriminalca pred sabo. Bil je videti kot moški v dvajsetih z dolgimi trepalnicami ki so lepo obkrožale njegove privlačne zelene oči. Medtem ko si je utiral pot po stopnicah, je rahlo razprl svoje polne rožnate ustnice, njegovi bujni rjavi lasje pa so se mu razmršeno kodrali okoli ušes in mu neurejeno padali na čelo. Opazila sem kako je napel brado in sključil obrvi, ko je slišal zahteve protestnikov, ki so na ves glas zahtevali njegovo smrt.
Nisem bila čisto prepričana kaj naj pričakujem. Morda da bo kričal in se upiral kot večina ljudi, ki so prvič prispeli sem? Po navadi so bili pričakovani poskusi pobega in vse vrste paničnih izpadov. Skoraj prepričana sem bila da bi nekdo tako zloben kot on storil nekaj ekstremnega. Saj je ravnokar odrl tri nedolžne ženske! Kdo na tem svetu še stori to?! Ampak ne. Brez vsake besede se je odvlekel skozi vhod in izginil v notranjosti.
S komolcem sem uspela suniti Kelsey.
»To je to?«
»Očitno.«
Je vzdihnila nekoliko razočarano.
»Kakšna škoda, pričakovala sem nekaj veliko bolj vznemirljivega.«
Nasmejala sem se njenemu večnemu humorju, s katerim me je vedno uspela spraviti v smeh. Vedela sem, da razmišljava o enaki stvari. Človek ki je ravnokar izginil za vrati, je bil verjetno najprivlačnejši moški kar jih je katerakoli od naju kdaj videla. A seveda nobena od naju ni bila dovolj nora, da bi na glas priznala da naju privlači norec.
»Dobro, konec predstave, nazaj na delo.«
Sem nenadoma zaslišala strog glas upravnice Hellman, ki je samo z zamahom roke uspela vse spraviti nazaj v notranjost. Mislim, da je štela okoli 50 let, njen naguban obraz s predirnimi modrimi očmi pa je obkrožal slap svetlih las. Nič na njej mi ni bilo všeč, a sem potrebovala delo. Celo presenečena sem bila, da sem dobila tako dobro plačano pri komaj dvajsetih. Resda sem imela diplomo, a vseeno sem morala trdo delati, če sem kadarkoli želela prilesti do višjega položaja.
Kakorkoli, medtem ko sem se obrnila in se odpravila nazaj v stavbo, sem preverila še čas. Sranje, čas za kosilo. Seveda s tem nisem mislila svojega kosila. Mislila sem nadzorovanje pacientov, skupaj še z nekaj drugimi varnostniki, medtem ko so jedli kosilo, igrali karte ali našli kakršnkoli drug način, da so izkoristili svoji dve uri prostega časa. Stala sem na svojem običajnem mestu v zadnjem delu sobe, da sem lažje nadzorovala več pacientov hkrati. Prve pol ure je vse potekalo kot po navadi, potem pa je nenadno odpiranje vrat pritegnilo mojo pozornost. V sobo je vkorakal novi pacient, ob straneh pa sta ga vestno spremljala dva varnostnika z nalogo, da mu preprečita kakršnokoli norost. Čeprav se mi nista zdela ravno prepričljiva spričo dejstva, da je bil kriminalec višji od obeh. Lisice so še vedno oklepale njegova zapestja in gležnje.
Še vedno se je zdel napet in obrvi so jasno nakazovale da razmišlja. Prav vsakdo je vanj strmel s prav takim izrazom, kot da bi ga ravnokar videli umoriti nekoga. A se ni zmenil za nikogar pač pa si poiskal prost sedež. Ni jedel, nič ni počel, samo tiho je strmel v steno. Najprej sem mislila da je še bolj nor, kot se je sprva zdelo, a sem si skoraj takoj premislila. Če bi bila sama pripeljana na kraj kjer bi se morala poleg ljudi ki ti v obraz vseskozi kričijo smrtne grožnje, privaditi še novemu življenju, bi bilo verjetno sedenje in strmenje v steno še najboljša možnost.
Pretvarjala sem se, da opazujem ostale paciente, a me v resnici niso zanimali. Ne tako kot fant z rjavimi kodri za prazno mizo. Nimam pojma zakaj, saj bi me moral konec koncev na smrt strašiti. In me tudi je. A po drugi strani nisem mogla prezreti tega kako zanimiv in edinstven se mi je zdel. Nimam pojma kaj na njem je bilo, a me je skoraj vleklo k njemu. Morda pa sem zaradi svojega strahu želela vedeti več o njegovih zločinih. Morda sem bila samo radovedna. Morda…
Gospodovalni žvižg upravnice Hellman je prekinil tok mojih misli in naznanil konec prostega časa. Eden za drugim so se vsi pacienti počasi odpravili proti svojim celicam. Tudi novi fant ni povzročal težav in ubogal svoja varnostnika, ko sta ga pospremila proti njegovi celici.
V trenutku ko se je soba izpraznila, sem opazila kako se je upravnica nemudoma namenila proti meni. Začutila sem cmok v grlu. Ženska je bila nekoliko strašljiva in nikoli ni imela ničesar lepega za povedati. Ko je želela s tabo govoriti na samem si lahko pričakoval le dve stvari – da bo nate kričala ali pa te odpustila. In iskreno povedano mi nobena od teh dveh možnosti ni ravno ugajala.
»Rose, imaš minuto?«
Nisem mogla pomagati da ne bi čutila mravljincev, ko je njen oster glas dosegel moja ušesa. Hitro sem pokimala in prišla je še bliže. Opazila sem da ni videti srečna. A če dobro premislim, nikoli ni bila videti srečna.
»Res ti gre dobro po zgolj dveh mesecih tu. Presenečena sem, da še nisi dala odpovedi. Razmišljala sem o tem, da bi ti lahko zaupala nekaj več odgovornosti tu okoli.«
Celo kompliment je iz njenih ust zvenel nekoliko ostro.
»Oh hvala vam gospa Hellman.«
»Opazila sem, da ti je veliko bolj prijetno s pacienti kot komurkoli drugemu od zaposlenih. Mislila sem da bi malo manj delala na področju prve pomoči in malo več s pacienti? Če ti ni neprijetno.«
»Ja, seveda, to bi bilo odlično.«
Sem se takoj strinjala. Res sem se okoli psihično bolnih počutila veliko bolj prijetno kakor bi se morala. Verjetno je to kako se mi je njihov način razmišljanja zdel zanimiv pretehtalo moj strah pred njimi. Včasih sem se spraševala, če so pravzaprav res nori.
Pričakovala sem, da bo upravnica Hellman takoj po končanem pogovoru odkorakala stran a je iz neznanega razloga ostala na točno istem mestu kakor nekaj trenutkov poprej. Pograbila sem priložnost in izustila vprašanje, katerega odgovor me je neznansko zanimal vse skozi pretekli dve uri.
»Umm..novi fant..«
Sem pričela, a me je upravnica skoraj pričakovano prekinila.
»Oh ja, zanimiv primerek.«
Je o njem spregovorila kot o nekakšnem znanstvenem poskusu.
»Zdaj pa se moram odpraviti.«
Ženska pred mano se je nenadoma sunkovito obrnila in se pričela oddaljevati od mene, brez da bi mi dovolila dokončati vprašanje.
»Kako mu je ime?«
Sem hitro zaklicala za njo. Tik pred vrati se je ustavila, obrnila glavo in s svojimi predirnimi očmi zavrtala točno v moje, da me je zmrazilo prav tako kot vsakič, ko je poklicala moje ime.
»Ime mu je Harry. Harry Styles.«
________________________________________________________________________________

So this is it for the chapter one guys! Hope you liked the translation. c: Prosim povejte svoje mnenje v komentarjih, res mi pomeni veliko če boste brali. Anyways have fun until the chapter 2!
26. avgust 2014
'kay, 'kay here's the link to the original story on wattpad: http://www.wattpad.com/story/6305314-psychotic-a-harry-styles-fanfiction
uživajte v novem poglavju!
____________________________________________________________________





____________________________________________________________________
CHAPTER 2
____________________________________________________________________

Minil je že cel teden odkar je Harry prispel v ustanovo. Čeprav sem to od njega pričakovala, ni povzročal nobenih težav in je le mirno ubogal varnostnike in vsa navodila, ki so mu bila izrečena. Večina novo prispelih pacientov je doživela živčni zlom v prvem tednu bivanja tu, a sem nekako že vedela, da Harry nikakor ni večina. Bil je precej drugačen in vselej upošteval vsa pravila. Vem, da bi to moralo biti pomirjujoče dejstvo, a me je iskreno na smrt strašilo. Navajena sem bila norenja, kričanja in vseh vrst groženj. In vedela sem tudi kako reagirati v takih situacijah. Harry pa je brez vsakega ugovora ubogal. Nori ljudje ne počnejo tega. Nori ljudje so razburjeni, ker točno vedo da bodo tu obtičali do konca svojega življenja in to jih straši. In nič na Harryju ni kazalo na to da bi bil prestrašen. Nekaj je naklepal. In to je strašilo mene.
Vse to je kot ogromen val drvelo skozi moje misli, medtem ko sem brez kakršnegakoli posebnega dela sedela v pisarni za medicinske sestre. Zmotilo me je odpiranje vrat, ki so razkrila Lori, glavno medicinsko sestro. Dejstvo, da jih je imela okoli šestdeset so precej podprli njeni dolgi sivi lasje in bleda koža.
»Hej, upravnica Hellman želi da odneseš zajtrk v sobo 419.«
Mi je sporočila. Resda smo jih vedno klicali sobe, a so se meni osebno zdele bolj kot zaporniške celice. Takoj sem pokimala in med vstajanjem pograbila krožnik s hrano, nato pa se napotila proti celici. Ne glede na to kako sem napenjala možgane, se nisem mogla domisliti kdo je bival v 419. A kakorkoli bom kmalu izvedela. Z vso močjo sem odsunila težka jeklena vrata in vkorakala v temno notranjost. Pogled na to kar sem uzrla me je skoraj pripravil do tega, da sem izpustila krožnik.
To je bila Harryjeva celica.
Sedel je na robu svoje postelje z rokami na stegnih. Zopet je bil videti kot da globoko razmišlja, medtem ko je strmel v tla. Rokavi njegovega pajaca so bili zavihani vse tja do komolcev, njegovi razmršeni kodri pa potisnjeni za ušesa. V trenutku ko me je slišal vkorakati noter, je dvignil pogled.
»Živijo.«
Se mi je nasmehnil.
»Hej.«
Sem izustila tiho.
»Umm…«
Nisem bila čisto prepričana kam naj postavim krožnik z njegovo hrano, zato sem le nerodno obstala na mestu.
»Tukaj.«
Je spregovoril in se spravil na noge, da bi vzel svojo hrano. Nehote sem stopila korak nazaj in moj hrbet se je srečal s hladno steno njegove celice.
Globok glas podoben smehu se je izvil iz njegovega grla, ko je opazil mojo reakcijo. Živčno sem zajela sapo, ko je nenadoma stal pred mano na najkrajši možni razdalji. Le nekaj deset centimetrov naju je ločevalo in morala sem nagniti glavo nazaj, da sem lahko v celoti videla njegov obraz, ki je bil kar precej višje nad mojim. Njegove zelene oči so se mi zazdele kot dva velika bazena smaragda. Medtem ko me je porogljivo opazoval, je z rožnatim jezikom počasi obliznil svoje ustnice, da bi jih navlažil.
»Ne skrbi, ne bom te poškodoval.«
Govoril je izjemno počasi, z globokim in hrapavim glasom.
»Kako ti je ime ljubezen?«
»Rose.«
Nagnil se je proti meni, nekoliko preveč. Presenetilo me je to, kako dobro je dišal, ko pa je moral svoje dneve preživljati v tem zatohlem kraju. Njegove ustnice so potovale vse do mojega ušesa, da sem lahko čutila njegovo težko sapo, ki me je žgečkala po vratu. Čutila sem kurjo polt, ki se je razlezla po celotnem hrbtu.
»Jaz sem Harry.«
Je izdahnil v moje uho.
Samo pokimala sem in čutila svoje srce, ki je v tem trenutku bilo kot za stavo. Bil je morilec in njegovo telo je bilo le nekaj centimetrov oddaljeno od mojega. Nihče ni mogel predvideti kaj bo storil. A je na moje presenečenje samo mirno stal na mestu.
»Lahko sedaj dobim svojo hrano?«
Je vprašal s še vedno porogljivim izrazom.
Spustila sem pogled in se zavedala, da se oklepam krožnika s tako močjo, da so moji členki že čisto pobelili.
»Se-seveda.«
Sem izjecljala, medtem ko sem krožnik sunkovito potisnila proti njemu in stekla iz celice. Lahko sem slišala globok smeh, ki je prišel za mano in pospešila sem korak z željo, da se čim bolj oddaljim od njega. Nekoliko me je zmotilo, da sem tako prestrašeno stekla stran. Kazalo je na to, da sem šibka in ranljiva. In to ni najboljša stvar, ko si obkrožen s krvoločnimi kriminalci.
Ko sem se vrnila nazaj v pisarno sem bila nekoliko pretresena. Harryjevo strašljivo podobo sem si lahko še vedno jasno predstavljala pred očmi. Kako me je lahko upravnica Hellman poslala tja, brez kakršne koli zaščite, ali vsaj poskrbela da bi bil fant vklenjen? Lahko bi me napadel, posilil ali celo pobegnil, medtem ko jaz ne bi mogla storiti čisto ničesar. Resda je rekla, da mi bo določila malo več dela s pacienti, a to ni bilo ravno kar sem si sama predstavljala.
Vkorakala sem v Lorijino pisarno, kjer se je ukvarjala s shizofreno pacinetko Darlo, ki je utopila lastnega otroka.
»Si dobro? Videti si ravno tako kakor, da bi videla duha.«
Je opazila.
»Ne, dobro sem.«
Sem se ji zlagala. V tem trenutku se nisem želela ukvarjati s pacienti in morala sem se pomiriti.
»Na stranišče moram.«
Sem ji sporočila, medtem ko sem že hitela iz pisarne.
»Prav, ampak pohiti! Opraviti morava pregled.«
Je zaklicala za mano.
Zagodrnjala sem. Dan za pregled se je zgodil enkrat na mesec in bil namenjen temu, da smo preverili fizično zdravje pacientov. Na žalost ne tudi njihovega psihičnega zdravja, ki se mi je zdelo bolj zanimivo. A to je bila naloga psihologa.
Vzela sem si čas preden sem prišla iz stranišča. Za silo sem si uredila svoje dolge nakodrane, temno rjave lase in si popravila uniformo. Ko sem končala, sem se počasi odpravila nazaj proti pisarni.
»Hej, ravno si zamudila novega fanta, Harryja.«
Mi je povedala Lori, ko sem se vrnila.
»Ne morem reči da mi je žal, ker slišim to.«
Sem ji odgovorila.
»Zakaj, ga ne maraš?«
»Poleg dejstva, da je odrl tri ženske? Na smrt me straši.«
»Oh ja, priznam da se tudi jaz ne počutim ravno prijetno okrog njega. A tako se mi je zgodilo že z vsakim pacientom.«
»Res? Meni se zdi, da te ne motijo.«
»Ja, to je zato, ker se jih sčasoma privadiš. Ko jih bolje spoznaš lahko uvidiš, da niso tako drugačni od normalnih ljudi. Samo izgubljeni so v svojih lastnih mislih.«
Nato je nekoliko stišala glas.
»Polovica jih sploh ne bi smela biti zaklenjena v tem zaporu.«
»Kako to misliš?«
Sem jo namrščeno vprašala. Bili so kriminalci. Seveda so morali biti zaklenjeni tu.
»Ni važno. Pozabi, da sem sploh kaj rekla.«
Me je hitro odvrnila, čeprav me je mučila radovednost. Res sem si želela vedeti kaj je mislila, a sem na koncu sklenila da za zdaj ne bom kopala globje. Z Lori sem delala še naslednjih nekaj ur, ji podajala pripomočke, si zapisovala opažanja in počela karkoli drugega je potrebovala. Nikogar nisva rabili miriti ali klicati varnostnikov, kar je bila dobra stvar.
Ko sva pregledali približno polovico pacientov, se je Lori obrnila proti meni.
»Dobro, čas za kosilo.«
Je zavzdihnila in skoraj v trenutku zapustila sobo. Sama nisem bila lačna, sedenje v pisarni celo uro pa me tudi ni mikalo. Torej sem se odločila malo raziskati. Vedela sem kje so kraji, ki sem jih morala poznati v okviru svoje službe. Kot na primer jedilnica, krilo kjer so bivali pacienti in oddelek za zaposlene, a to je bilo večinoma vse. Kot pa se je dalo videti od zunaj, je bila stavba ogromna. Verjetno sem do zdaj videla zgolj polovico vsega. Nisem si mogla pomagati, da se ne bi spraševala, kaj skriva preostali del poslopja.
Zvok mojih stopal se je odbijal od betonskih tal, ko sem se odpravila po enem od hodnikov, ki so vodili bog ve kam. Opazila sem kako stari se pravzaprav zdijo zidovi. Inštitut je bil zgrajen kakih 40 let nazaj, v letu 1912. A se mi je vseeno zdelo kakor da je nastal še veliko prej.
Kraj je bil pravzaprav precej srhljiv. Bilo je hladno in temno. In kljub več stotim pacientom in zaposlenih, sem se počutila osamljeno. Pomikala sem se naprej ob kamnitih stenah še kakšnih pet minut in prenehala šteti kolikokrat sem že zavila, ko so se pred mano znašla ogromna in na pogled težka jeklena vrata. Bila so videti kot vhod v celotno novo poslopje. Lahko sem slišala oddaljene in pridušene krike, ki so prihajali izza druge strani vrat. Dvignila sem pogled in opazila siv napis – KRILO C.
Del mene je na smrt želel izvedeti kakšne grozljive stvari se dogajajo za temi vrati. Medtem ko drug del nikoli ni želel izvedeti.
Odločila sem se nadaljevati pot in čez čas prispela do nove sobe. Ta vhod ni bil tako ogromen kot prejšnji, bil pa je nekoliko bolj oddaljen. Nisem opazila nobene oznake, ki bi mi povedale kaj je ta soba bila, a sem želela izvedeti.
Počasi sem vstopila in se znašla v ogromni zmešnjavi. Papirji in dokumenti so ležali v neurejenih kupih povsod po tleh. Na stenah je viselo nešteto načrtov in kozarci na policah so bili polni…kaj za vraga pa je bilo v teh kozarcih? Nisem mogla čisto razločiti. Tekočina v njih je bila stara in motna. Moje oči so potovale navzgor proti načrtom. Bili so videti kot različne skice delov človeškega telesa. Večinoma možganov, pa tudi srca in živčevja. Ena od njih je imela nek napis v poševnem rokopisu.
#Test309
Pacient 20
Lila Darson
Kaj za vraga?
Prestopila sem kup dokumentov, da bi si ogledala drug načrt, a so se vrata za mano nenadoma odprla. Obstala sem na mestu. Vedela sem, da ne bi smela biti tukaj. In kdorkoli je odprl vrata, je verjetno vedel enako.
____________________________________________________________________

So you like it? Res upam da vam je všeč(:
26. avgust 2014
u178956
u178956
Omg omg this is so fucking perfect *-*
Mater harry u r hot asf lol :'D
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext (: xx
09. januar 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg