Forum
u158090
u158090




Vedno boš tukaj zame?
Seveda.

„Kako dobro se ti to zdi?“
Ne verjamem, da bi se lahko njegovi ustni kotički še bolj oddaljili drug od drugega. Na njegovem obrazu je igral tako grozljiv nasmešek, da si ga niti v tisoč letih ne bi mogla predstavljati.
„Povej mi, Angel, povej mi! Je zdaj dovolj dobro zate?!“
Moja beležka je zletela po sobi, ter se ustavila tako, da je padla na tla ob steni. Papirji, lističi so zleteli po sobi, ostra kovina pa je zažvenketala ob laminat.
„Angel? Odgovori mi!“ Je zakričal, in moji udi so se še bolj stisnili v kot, solze so še bolj lile po licih, očesne veke so se še bolj stiskale skupaj.
„Povej mi!“ Je zakričal ter me stresel za ramena.
„Nehaj!“ Sem hrapavo izdavila ter ga poskušala odriniti, a sem s tem situacijo samo še poslabšala.
„Ti prenehaj, Angel!“ Je zakričal name ter me pritisnil ob steno, moja zapestja pa stisnil tako močno, da se mi je krvni obtok v dlaneh do dobra ustavil, „povej mi! Povej mi, za Boga!“ „Spusti me, psihopat!“ Sem zakričala ter ga brcnila stran, a se je hitro pobral.
Mogočna senca se je zgrnila nad mano in bojazljivo sem pogledala navzgor, ko je stisnil zobe.
„Psihopat, Angel? Psihopat si mi rekla?!“ Udaril je po pisalni mizi, da je vse skupaj padlo na tla, namizna lučka pa se je razbila z glasnim pokom, „pa poglejva kdo je psihopat, Angel!“
Zgrabil je mojo roko in potegnil navzgor moj rokav, da sva lahko oba razločno videla vsako brazgotino posebej.
„In kaj je to Angel? Kaj je to?“ Je siknil tako blizu, da sem lahko čutila njegovo hladno sapo na mojem obrazu.
„Kdo je v preteklem času petkrat na dan pritisnil tisto malo stvarco na drugi strani sobe ob svojo kožo, kaj, Angel? Jaz ali ti?“ Je siknil ter prislonil svoje čelo na mojo.
„P-prosim, pusti me,“ sem zahlipala po tiho in kljub zaprtim očem sem vedela, da se je posmehnil. Vedno se.
„Pustim te naj? Si pomislila, da te mogoče ne morem?“ Se je zarežal.
„Prosim-“ „Mogoče pa bi se le morala ubiti. Kako trapast sem bil, da sem te ustavil?“
„Potem pa me ti ubij. Naj bo to v tvoje zadovoljstvo,“ sem rekla, potem pa mu z vsem sovraštvom, ki sme ga gojila, pljunila v obraz.
„V veselje bi mi bilo, Angel,“

† † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † †

well, supp yooo:3
lily's hereee:$ again.
no, ja vem vem, tak mam tono svojih zgodbic za nextat(čeprau sta sam dve hihi) ampak kljub temu sem tuu, z novo zgodbico:3
nemalokrat se mi porodi kaka ideja, ampak malokrat pa mi je res ušeč da jo grem celo pisat:3 tak da sm mogla izkoristit priložnost, pa magar bom mela sam tri bralce:3
no pač ja, as you know, spet drugačna zgodbica, sploh ne rada pišem one normalne, pocukrane, gor pa dol love love love, uglaunem ja:3
tko da, to je bil zdej sam 'pogled u prihodnost', dalje bom pa pisala to kar se je zgodil prej, dogodki, ki so pač use skupaj pripeljali do tega kar sm odzgori napisala:3
*oukeeej, zej pa, če OGLAŠUJEŠ, ti ne bom oglaševala nazaj - ker tvoja tema absolutno ni vredna, da jo sploh pogledam, če moreš zanjo oglaševat. loh te pa vržem med hobotnice.
*enyoj:$
ps: verjetn bom tut trailer nardila. k mi bo, seveda, muahaha.

† † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † †

►POL LETA PREJ◄
„Angel, bi lahko dvignila te škatle?“ „Mhm, samo malo,“ ugriznila sem se v ustnico ter znova pritisnila nalivno pero ob list beležke.
„Angel!“ „Ja, mami! Samo malo, lahko vsaj do konca napišem stavek?“
„Stavek lahko počaka, te škatle pa ne morejo,“ „Reči hočeš, da ti ne moreš počakati,“
Zavzdihnila sem ter odložila beležko in pisalo nato pa dvignila škatlo, pred katero je stala mama, „no?“
„No, kaj? Odnesi si jo v sobo!“ „Pa saj si je še niti izbrala nisem,“ sem zmedeno rekla in mama je zavila z očmi.
„Ali ni skrajni čas, da si jo?“
Zagodrnjala sem ter se napotila po prašnih stopnicah navzgor.
Selitve mi nikoli niso bile všeč. Še najmanj pa če sva se z mamo selili v hišo.
Kdo sploh rabi dve nadstropji? Čisto solidno bi lahko živeli v enem.
Z nogo sem odprla vrata prve sobe ter pokukala vanjo. Na sredi je stala ogromna postelja, pred njo pa nek star televizor.
„Na-ah,“ sem sama pri sebi odvrnila. Bom to kar prepustila mami ter njenim ljubimcem, ki jih bo pobrala po mestu.
Za drugimi vrati je bila kopalnica, zato so mi preostala le še dvojna vrata. Ena soba je bila odločno premajhna, druga pa je bila, no, še kar dobra.
„Ljubica, si že našla sobo?“ „Ravnokar,“ sem malce tišje odvrnila, potem pa vrgla škatlo na tla pred posteljo.
Soba je bila sicer malce slabše opremljena, ampak to bi se dalo popraviti.
„Za danes bo šlo, kajne?“ Je vprašala mama in odsotno sem pokimala.
„Seveda bo,“ sem potiho odvrnila. Če odštejemo vso svinjarijo in prah, mami.

† † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † †
22. december 2013
Next
22. december 2013
next...nujnooooo...
22. december 2013
neeeeext!
22. december 2013
Neeeext
22. december 2013
neeeeeeeeeeeeextt asdfghjk *WW*
22. december 2013
u155957
u155957
Omg tvoje zgodbice so moje mamilo :"D <3
NEEEEEEEEEEXT:*
22. december 2013
u158090
u158090
haha to je pa lepo slišat;D
22. december 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
22. december 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeext
22. december 2013
Waaaaa neeeeeeeeeexxxxttttttttt!!!! *_*
22. december 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
23. december 2013
ful dober ehehe nekaj me zanima si slučajno na watpaduu brala psycho? :3 če si potem bo tale zgodba svetooovnaaADDDD
24. december 2013
neeeeeeeeeeeeeext
24. december 2013
neeeeeeeeext
24. december 2013
u158090
u158090
A-a nisem brala, sm pa vidla trailer sicer, drgac bom pa zgodba cist neki drucga k pa tist psycho(ce je trailer prau kazau zgodbo)
24. december 2013
next
24. december 2013
neeeeeeeeeeeeeext
25. december 2013
u158090
u158090
Kar izbezala bi si ga iz glave.
Tega demona, to pošast, ki samo čaka, da me spet obsede.
Nervira me. Noče stran, čeprav je večinoma to le plod moje domišljije, ampak je tako resničen, in občutek imam, da mi grebe možgane in jih stiska, da bi jih spet obsedel z depresijo.
Kot kak psihotik sem.
Ne smem misliti na to. To sem dala skozi. Sicer manjšo, prvo stopnjo depresije, nič hujšega. Pa vendar, niti solzice ne smem več potočiti.
To je mimo. Bila sem tam in vsekakor nimam namena iti spet tja, spet nazaj. Samo naprej.
Zunaj je bila noč in jaz sem bila sama v novi sobi. Pa saj ne bi bilo tako grozno, če se ne bi spet spomnila očeta.
In če ne bi mama in imela nekaj sob stran že posteljne akcije z nekim moškim iz marketa. Mislim, da je prodajalec. Sramota. Sramota, da večje ni.
Prav razžiralo me je in malo mi je manjkalo, pa bi vstala ter šla tja, ju zmotila med mazanjem čokolade po drug drugemu ter moškega, pa četudi nagega, nagnala ven.
Mama je včasih lahko prav grozljiva. Včasih je lahko pravo bitje. Včasih je pa lahko prav grozljivo bitje.
Odprla sem svoj star prenosnik ter si v ušesa vtaknila slušalke, da ne bi poslušala vzdihovanja - čeprav to ni kaj dosti pomagalo, glede na to, da so še sosedje zapirali okna pred truščem, ki je prihajal iz mamine spalnice.
Pred mano se je odprl Google in prsti so mi obstali nad tipkovnico.
Ne, pa saj me ne zanima. Samo pokukala bi. Saj nimam namena.
Mogoče vseeno ni bilo pametno, da so se prsti spustili ter vpisali ''kako storiti samomor''.
No, kolikor si pač že dopovedujem, da je moje obdobje mimo, tega v nobenem primeru ne bi storila. Pa saj ni tako hudo.
Ne, ah, kje. Samo izgubila si očeta in mama se zdaj daje dol z vsakim tretjim, pa niti pol leta ne ostaneta v isti hiši. Sploh ti ni hudo, je dejal glas v glavi ter potrkal na moje možgane.
„Ne, saj ni hudo,“ sem šepnila, kot bi glasu hotel odgovoriti, ampak sem nekako zadrževala solze. Nekako.
Pravzaprav pa tako ali tako ne najdeš nič pametnega. Večino zaviješ na prvo spletno stran, ker te pretentajo z napisom, potem pa, ali dobiš virus, kar bi dalo depresivnim najstnikom še večji zagon za storitev le-te grozne reči, ali pa ti začnejo na dolgo in široko razlagati, kako ni vredno.
Pa ja, da ni vredno storiti samomora, je prhnil glas v moji glavi.
Ni vredno živeti, draga Angel.
„Oh daj, utihni,“ sem si pribila. Res sem že pravi psihotik. Samo halucinacije ali blodnje mi še manjkajo, pa si lahko kar sama kupim posteljo v kakšni ceneni psihiatriji.
Zamežikala sem, ko se mi je nenadoma zadelo, da sem nekje zagledala očetovo ime.
„Thomas Fowl?“ Sem potiho prebrala.
Zakaj bi pod naslovom ''Kako se ubiti'' pisalo ime mojega očeta? Saj se ni umoril, pa tudi kaj podobnega ni storil. No, če ne štejemo, da je umrl za rakom na pljučih, ker je kadil kot kak Turk.
Kliknila sem na povezavo in rahlo sem trznila, ko se je po sobi razlegel klik moje stare miške.
Bil je neke vrste članek. Dolg članek.
„Veliko najstnikov se bla bla bla, mrmhmr, utopitev, rezanje, visenje, pištola, bla bla bla. Kje za vraga je zdaj Fowl?“ Sem bevsknila po tiho ter preletela članek prav do konca navzdol.
„Thomas Fowl? Je kaj? Podpisal ta članek? 2015? Oh daj daj no, saj...čakaj, saj niti...“ zmedla sem se in privzdignila obrvi, nato pa zamežikala in znova pogledala v ekran.
„Mogoče se mi je začelo blesti, in je ta enica pravzaprav dostojna ničla,“ sem si tiho rekla, a enica pri letnic je ostala enica in se ni prelevila v okroglo obliko, niti za nanomilimeter.
Saj je še več kot pol leta, da bi lahko sploh kdo napisal članek, pod katerim piše, da je bil objavljen leta 2015.
„Pa saj to je noro. Tega ne bi smelo niti pisati. Oh, groza, dovolj interneta za danes,“ še enkrat sem preverila letnico, potem pa zaprla računalnik ter zakričala.
Pri vratih je stala postava in soj luči z hodnika jo je naredil črno kot smrt.
„Angel, ne kriči. Zbudila boš Georga!“
„Kaj me briga! Se ti je zmešalo? Da me takole strašiš, lahko bi še-,“
„Seveda, lahko bi umrla od šoka, to sem že velikokrat slišala. Zanimalo me je samo, zakaj še ne spiš. Nekam bledo izgledaš,“
„Seveda izgledam bledo, saj sem bleda, če se mi plaziš v sobo kot kak duh! Lahko bi vsaj potrkala,“
„No, in kaj si počela?“
„Oprosti, stara sem natanko 18 let, zdaj niti ne bi smela več živeti s tabo, ne pa da me sprašuješ, kaj neki sem brskala po internetu, lepo prosim.
Tudi če bi gledala podobne stvari, kot ji ti počneš s tistim Georgom, te niti najmanj ne bi smelo brigati,“ sem ji grenko zabrusila.
Mama mi nič odgovorila, prešerno se je zasmejala kot kakšna počena mačka, nato pa zaprla vrata.
Stegnila sem se ter prižgala luč. Po tem grozljivem snidenju z mamo mi vsekakor ni dokaj prijetno biti v temi.

►☤◄

„Angel, vstani! Šola,“ se je oglasil glas z hodnika, potem pa še smeh.
Zamomljala sem v blazino, potem pa sunkovito pogledala navzgor, „samo poskusi še dalje briti norca iz mene, pa se ne bo lepo končalo!“ Sem vzkliknila, potem pa se potopila nazaj med rjuhe in zatisnila svoje utrujene veke.
Tiho sem prhnila. Šola. Pa ja.
Končala sem s šolo pa še poletje je. Kvečemu si bom čez dve leti privoščila fakulteto, za zdaj pa imam leto premora.
Obrnila, prekotalila, ali karkoli že, sem se na hrbet in na široko zazehala, potem pa se zazrla v bel strop in zamežikala. Spomnila sem se prejšnjega večera, oziroma, kar današnjega ponočevanja ob enih zjutraj, ter se nasmehnila sama sebi.
Psihotik.
Spravila sem se v sedeči položaj ter sedla po turško, potem pa se zazrla čez sobo, naravnost v sliko mene in očeta.
Tako grozno.
Tako grozno grozno grozno ga pogrešam.
Začutila sem solzo, kako je počasi spolzela po mojem licu ter si jo hitro obrisala.
Ne, saj ne smem jokati. Ne bom jokala.
Vendar so se potem solze vsule kar same od sebe in obraz sem skrila v dlani.
Oče. Kako te pogrešam.
Bilo je približno 3 leta nazaj, ko so se pokazali prvi znaki, da ima raka. Potem je pa šlo še samo navzdol, navzdol - pil je že prej, potem je pa začel še bolj. Sicer je pil tako ali tako samo po večerih, se vrnila domov in padel v posteljo. Pa vseeno je bilo grozljivo, sploh zadnji mesec. Takrat je bilo pa že kar obupno in sploh, da se ne poglobimo še v detajle.
Ampak vseeno, do mene je bil vedno dober, razen ko je imel slabe dni - in redko jih je imel. Vedno mi je kupil, kar sem želela, ampak me ni razvajal - samo do nekih meja.
Zajokala sem še močneje. Po pol leta sem spet spustila vse iz sebe.
Po tistem, ko je umrl, nekaj mesecev tega sploh dojela nisem. Hodila sem v šolo, kot da se nebi nič zgodilo, čeprav malo odsotna. Ves čas sem razmišljala o njem.
Potem pa so me začeli zafrkavati, se norčevati, ker sem izgubila očeta, ker se včasih sploh nisem zavedala, da sem v učilnici, ampak je bilo kot, da bi imela nek oblak okoli svoje glave.
Potem sva se z mamo preselili, stran od spominov in na novi šoli me niso sprejeli. Najprej sem sicer dobila bežne prijatelje, vendar so se kmalu oddaljili, ko se je razvedelo, koliko moških ima moja mami. Saj me po pravici povedano, ne moti toliko.
Njeno življenje je. Naj si ga zavozi, če hoče.
In potem se je začelo obdobje, ko sem samo jokala. Jokala, jokala in jokala. Parkrat me je imelo, da bi se kar ubila, slabi dnevi so se kar vrstili, potem pa me je mama poslala k psihologu - sicer ni ugotovil nekih resnejših težav, ker bi naj bilo to normalno, da najstnica, ki izgubi starša, toliko joka. Nato sva se še dvakrat preselili, po drugi selitvi sem pa nehala jokati. Umirila sem se, in čeprav sem bila v krogu vrstnikov izločena, sem dokončala šolo in z mamo sva se znova preselili, tokrat v predmestje New Yorka.
In zdaj sem tu. V predmestju New Yorka. In spet jočem, prekleto.
In prav čutila sem, kako se je temna senca zgrnila nad mojimi možgani ter se zakrohotala.
„Ne,“ sem dahnila.
Ne, ne, depresivna pa že nisem. In tudi ne bom. Lahko pridem čez to. Saj ni tako hudo.
Ampak dejansko je bilo hudo, huje, kot sem si predstavljala in z razmazano maskaro sem se potem napotila na zajtrk.
„Ja Angel, kaj pa je tebi?“ Je presenečeno vprašala mami, ki je ravnokar delala palačinke.
„V redu sem, hvala za skrb. Kaj pa je tebi, da delaš toliko palačink?“
„George bo tudi jedel, kaj si pa mislila?“ Se je zahihitala in zaletelo se mi je.
„Kaj za..? Je mar ostal tukaj? Zdaj pa pravzaprav ne vem, kdo si zasluži Nobelovo nagrado. Ti, ker si končno sposobna prisiliti moškega, da ostane za zajtrk, ali njemu, ker je prvi, ki bo dejansko ostal,“ sem se namuznila ter spila ogromen kozarec vode.
„Oh daj Angel, kar zaveži ta svoj mali kljun. Prostovoljno je ostal,“ mi je z nasmeškom zabrusila mama.
Zakašljala sem ter odložila kozarec, „mhm, temu pa prav verjamem. Kar njemu tvezi takšne pravljice in bajke,“
„Dobro jutro,“ se je razlegel glas po kuhinji in skoraj bi onemela. Privzdignila sem obrvi ter nemo strmela predse, ko se je v mojem vidnem polju pojavil moški, z brisačo samo na spodnjem delu telesa.
„Angelina, ljubica,“ je zažvrgolel ter ji pritisnil masten poljub na lice, mama pa se je zahihitala kot kakšna najstnica, „ljubi, lahko bi se oblekel - ne rabiš razkriti vseh svojih adutov moji hčeri,“
„Oh, Angie,“ se je zarežal moški, natančneje George ter mi zazkuštral lase.
„Angel,“ sem ga sikajoče popravila, on pa se je le zarežal in se odpravil navzgor, nazaj v kopalnico.
Adutov, je rekla. Upam, da s tem ni mislila steroidov, ki se jih več kot očitno nažira vsako jutro.

►☤◄

Pojedli smo v tišini, če odštejemo neprestano cmokanje Georga. Z mamo sta si pa tudi cel zajtrk izmenjevala naduto osladne poglede.
„Mama, ta človek ti je skisal možgane,“ sem siknila, ko mu je ona mahala v slovo, jaz pa sem tam poleg nje stala predvsem za okras, „ali pa si jih ti njemu,“
„Oh daj, lahko bi bila vesela zame,“ me je udarila po rami in grdo sem jo pogledala.
„Vesela? Ker si končno dobila moškega, da z nama je en zajtrk namesto očeta?“ Sem bevsknila, mogoče malce preglasno.
„Angel, ne začni s tem! In tukaj ne bo jedel samo en zajtrk,“ je ravsknila mama v odgovor ter zaloputnila z vhodnimi vrati.
„Saj niti ne ve mojega imena. Lahko ga popravljam v nedogled, pa bom verjetno do smrti Angie,“ sem zagodrnjala.
„Nimam se namena prerekati s tabo, Angel Marionette Fowl. Ta prepir je končan,“ izginila je v kuhinjo in v očeh so mi zavrele solze.
Besa, žalosti in mogoče tudi obupa.
„Marionette me je lahko klical samo oče!“ Sem hotela zakričati, a na koncu nisem.
Najprej reče, naj ne načenjava starih ran, da ne bi raje govorili o očetu, a me vedno, ko je jezna, pokliče tudi po srednjem imenu, ki mi ga je nadel prav on.
Oh, ona in njena... „ugh,“ je bilo vse, kar sem lahko v tistem trenutku spravila iz sebe, potem pa sem se tiho odpravila v sobo.
Je mogoče lahko še kanček slabše?
25. december 2013
u155957
u155957
OMFGOMFGOMFGOMFGOMFG
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXTTTT!!! :$
25. december 2013
NEEEXXXXYTTTTTT!!!!!!
25. december 2013
neeeeeeeeext*--*
25. december 2013
neeeeeeeeeeeeeeext
25. december 2013
u154723
u154723
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxtt
25. december 2013
nexxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxt
26. december 2013
neeext!
26. december 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
26. december 2013
neeext!
27. december 2013
u158090
u158090




Ugriznila sem se v ustnico ter se zazrla v to, kaj sem pravkar načečkala v beležko.
Sicer bi naj bila to beležka, kamor bi si zapisovala svoje misli, ki mi jo je priporočil psiholog, vendar je to danes že druga stran, ki sem jo popolnoma počečkala z nalivnikom črne barve.
Mogoče pa so to moje misli. Črna packarija, zmeda. Mogoče to vlada v moji glavi.
Globoko sem vdihnila ter znova pritisnila konico ob hrapav papir.
Hotela sem začeti pisati, a sem se zamotila s strmenjem v piko, ki se je počasi razlivala pod konico. Na koncu sem odmaknila pero, da je na papirju ostal črn krog.
To pa že ni v moji glavi. Angel, zberi se.
Znova sem globoko vdihnila ter začela risati črte, ki so se potem rahlo ukrivile.
„Jebemti,“ sem dahnila, ker niso spominjale na nič, pa še iz njih ne bi mogla razviti nobene umetnine.
Tokrat sem zavzdihnila. Mogoče le ni dobra ideja, da se dni, ko mi po mislih rojijo grde stvari, spravim pisati v beležko. Ali risati.
Odločila sem se, da bo vseeno poskušala izbezati nekaj iz črt, ki sem jih narisala pred slabo minuto, zato sem začela nekaj čečkati.
Gor in dol, levo in desno, malo kracanja.
„To ni ničemer podobno,“ sem siknila sama sebi ter beležko potisnila po pisalni mizi stran.
„Hm,“
Beležka se je obrnila, ter mi pokazala drugačen pogled na sliko, „to bi lahko bilo krilo,“
Potegnila sem še par črt, potem pa je iz moje čečkarije nastalo neke vrste angelsko krilo, rahlo razcapano.
Hm, lahko bi narisala padlega angela.
Nadaljevala sem temno krilo do konca, potem pa ga zaključila na zadnjem delu hrbta in se lotila telesa. Že sem hotela narisati vrat, ko se je z hodnika zaslišal mamin glas.
„Angel, bi se ti dalo odpraviti v trgovino zame?“
Super. Trgovina.
„Po kaj?“ Nalivnik sem odložila ter z očmi naredila olimpijske kroge, potem pa prisluhnila odgovoru mame.
„Jajca sem porabila za zajtrk, pa tudi mleka bo kmalu zmanjkalo,“
„Prav,“ sem zagodrnjala ter vstala in se odpravila po stopnicah navzdol, kamor je izginila mama.
„Boš šla?“ „Zakaj bi sicer prišla za tabo dol?“
„Prav,“ mama se mi je rahlo nasmehnila in mi v roke potisnila njeno denarnico in plastično vrečko, „trgovina z živili ni daleč, mogoče 10 minut hoje,“
Pokimala sem ter se zasukala na petah in odpravila do obešalnikov, kjer bi vzela svojo tanko jopico.
„Oh, in Angel,“ „Hm?“
Mama se je rahlo obotavljala, potem pa se mi znova nasmehnila, „če ti bo, kupi še slanino,“

►☤◄

Mama je rekla največ 10 minut hoje.
10 minut!
Prepešačila sem 15 minut v smeri, katero mi je pokazala mama, vprašala mimoidočega, kje je najbližja trgovina, in le-ta mi je povedal, da še približno 10 minut hoje stran od tu.
Super. Nadvse izvrstno.
Pred mano so se že začele dvigati visoke stavbe, ki so nakazovale, da bom kmalu prišla iz predmestja New Yorka v sam New York. Toliko boljše.
Minilo je dobrih 5 minut in na vogalu ulice sem zagledala manjši market.
Končno.
Vstopila ter se razgledala naokoli. Mlečni izdelki so verjetno na koncu, pri hladilnikih, prav tako mesni, jajca pa bi morala biti prav tako blizu.
Sprehodila sem se navzdol med policami ter se razgledovala naokoli, da bi si čim bolj zapomnila okolico, če me bo mami še kdaj poslala po kaj, ko sem se nenadoma zaletela v nekoga ogromnega. Osebi je na tla padla škatla jutranjih kosmičev in stisnila sem pesti.
„Oh, res mi je žal, opravičujem se-“ „Saj je vredu, mlada dama,“
Moški ali fant - nikoli namreč nisem bila dobra pri pripisovanju let - se je bežno nasmehnil, vendar dvomim, da mu ni šlo v nos, da sem se morala zaleteti prav vanj.
„Ne, res oprostite-“ „Vredu je sem rekel, ni se ti treba toliko opravičevati,“ zarežal se je, se nato obrnil stran od mene in odpravil mimo.
„Oh, groza,“ sem pisknila po tiho ter se odpravila naprej med policami, rahlo pordela v obraz.
Zakaj moram biti jaz vedno tisti štor?
In zakaj se vsak moj drugi stavek začne z oh?
Kar udarila bi se. Takšne sramote pa še ne.
Dobro, saj so bili samo kosmiči, ampak mladeniču, -kar se je dalo videti na daleč- ni bilo prav nič všeč, da je moral škatlo še pobirati s tal.
In glede na njegovo prefinjeno izbiro oblačil me nebi niti najmanj čudilo, če bi se vrnil in zamenjal škatlo za katero drugo - ki ni padla na tla.
Odmislila sem svoje pritoževanje v glavi ter poiskala živila, za katera sem na prvem mestu sploh prišla sem.
Odpravila sem se k blagajni, plačala in nato zapustila market.
V majhni uličici med dvema avenijama, točno za marketom sem lahko za delček sekunde ujela osebo, v katero sem se zaletela.
Bil je prislonjen na steno in če me vid ni varal, je kadil cigareto, vendar v rokah ni imel nobene vrečke, zato me je begalo, kam je stlačil tiste kosmiče.
Rahlo sem zardela od misli na prejšnji incident, vendar sem se odpravila naprej, odločena, da osebka pozabim.
„Veš, ne bi si rabila še celo naslednjo minuto gnati k srcu, da si se zaletela v nekoga,“ je dejal glas, še preveč podoben tistemu, ki mi je malo prej dejal, da se preveč opravičujem.
„Kaj?“ Sem pisknila ter privzdignila obrvi.
„Kako ste-,“ Obrnila sem se, vendar sem se zazrla v prazno steno.
Tam ni bilo nikogar in odprla sem usta, vendar je iz njih prišel le pridušen, tih pisk.
S kom sem govorila? Je sploh kdo stal tam, ali sem si samo domišljala?
In kako bi oseba sploh lahko vedela, da sem potem razmišljala o tem, kako sem se zaletela vanjo?
Zmajala sem z glavo. Preveč razmišljam.
Najbolje bo, da se čimprej odpravim domov.
27. december 2013
u154723
u154723
Neeeeeeeeeeeeeeeeeexttt!
27. december 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg