Forum
Ime mi je Angelicha Stone in stara sem 14 let. Od svojega 12. leta živim pri dedku in babici na kmetiji na Škotskem. Starša sta mi umrla v prometni nesreči, zelo ju pogrešam. Tukaj nimam prijateljev, sovrstniki me zaničujejo in mi govorijo da sem manj vredna, ker nimam staršev. A stara starša dobro skrbita zame in mi nudita vse kar lahko, da bi bila srečna. Zavedata se, kako težko mi je, zato mi vedno pomagata in mi svetujeta. Zelo sta dobra do mene, zato se tudi jaz trudim, da bi jima bila pri delih na kmetiji v pomoč. A kar ne morem se navaditi. Vse to je zame prenaporno. Ne zmorem vsega. S starši sem prej živela v Londonu, kjer sem imela veliko prijateljev in nakupovalna središča so bila blizu. Zdaj pa je vse tako daleč. Samo dvakrat na leto me babica odpelje v Edinburgh, da kupim nekaj oblačil, vsak konec tedna pa grem v vaško trgovino, da kupim moko, sol, olje in podobno. Enkrat na leto nas obišče teta Monica, sestra mojega očeta. Živi v Nemčiji, zato pride malokrat na obisk. A njenega obiska sem vedno zelo vesela, saj mi takrat prinese celo vrečko oblačil po zadnji modi. Vrečka res ni velika, a si
jaz kaj več sploh ne morem želeti, saj mi jih kupi s svojo plačo, meni pa ni treba plačati ničesar. Čeprav hočem, mi ne dovoli, preprosto mi ne dovoli da zapravljam denar. Vedno mi pravi, naj ga shranim, saj ga bom potrebovala za prevoz v srednjo šolo.

Dan se je začel kot po navadi. Šla sem pobrat jajca v kurnik in nato pripravila zajtrk. Ko sta dedek in babica prišla s hleva smo pozajtrkovali, nato pa sem šla v šolo. Na poti v šolo nikoli nikogar ne srečam, saj grem vedno po stari poti. Ko sem šele prišla sem, sem šla nekoč po cesti in srečala sem nekega fanta. Sprva sem mislila da je prijazen, nato pa se mi je začel približevati. A mi je odleglo saj je bil samo on. No, saj mislila sem tako. Izza grma je prišel še en, nato pa je še en skočil iz drevesa. Takrat pa nisem več vedela kaj naj naredim. Prišli so do mene in zahtevali denar. Povedala sem jim, da ga nimam, a mi niso verjeli in so me celo pregledali. Najbrž bi me celo slekli če ne bi mimo prišel neki gospod in jih odgnal. Takrat me je potem tudi peljal v šolo. Ko pa sem prišla v šolo sem jih spet videla. Zelo sem se jih bala in se cele odmore skrivala na stranišču, da me niso našli. Sicer so zdaj že v srednji šoli, ker so dve leti starejši od mene, a še vedno hodijo tam mimo...
Naj se vrnem nazaj v sedanjost. Ko hodim po poti do šole vedno pojem, saj doma nimam nikoli časa za to, v šoli pa sploh ne pojem, ker me je strah, kaj bodo na moje petje porekli sošolci. Ob gozdni jasi se vedno ustavim, kjer si po navadi preobujem čevlje, saj čez pot vedno nosim pohodne čevlje, saj je ogromno blata, nato pa stečem še nekaj metrov naprej in že sem pri šoli. V učilnico vedno vstopim že pred zvonenjem, saj nisem rada sama na hodnikih. V učilnici sta po navadi tudi Amaya in Stella, saj še zadnje minute porabita za ponovitev snovi. Drugi jima vsi pravijo piflarke, jaz pa ju spoštujem, ker vem, da jima bo znanje v življenju prineslo še mnogo dobrega. Onedve sta tudi edini, ki me pozdravita, če le nista prezaposleni. Sicer se pa ne družimo, ker smo si popolnoma različne. Ko vstopim v razred res zagledam Amayo in Stello, tokrat pa je čisto v zadnjem kotu učilnice sedela Loti in se jokala. Zbrala sem pogum in se odločila da bom stopila do nje in jo vprašala, kaj je narobe. Loti je najlepša punca na šoli, saj tako pravijo. Je tudi najbolj priljubljena, sploh pri fantih. Da sploh ne omenjam, koliko fantov je že imela... Skratka, šla sem do nje in jo vprašala kaj je narobe. Pogledala me je in vidno je bila začudena, saj očitno ni pričakovala, da sem jo jaz ogovorila. "Oprosti Angy, ampak res ti ne morem povedati. Saj bi ti, a nevem če ti lahko zaupam. Še nikoli se nisva pogovarjali, pa sva že dve leti sošolki. Zdaj pa me kar naenkrat ogovoriš. Oprosti, a to se mi res zdi čudno." Kaj takega! Nisem vedela da imajo vzdevek zame! Angy, lepo se sliši. Razumela sem, kaj mi je hotela povedati. Najbrš je res čudno, da si jo po dveh letih upam ogovoriti. Najprej nisem vedela kaj naj rečem, nato pa sem spregovorila:"Vem, da si misliš da kaj naklepam in ne bom silila, da mi poveš, kaj je narobe. A vedi, da nikoli nisem imela poguma da bi te ogovorila, saj sem te vedno imela za nekaj več. Zdaj pa te kar naenkrat ogovorim in pričakujem da mi boš povedala. Oprosti mi. Samo to še rečem; vedno kadar potrebuješ kakšnega v stiski, sem ti na voljo." To sem rekla in že sem obrnila hrbet, ko je spregovorila:" Hvala ti, cenim to, da mi hočeš pomagati," in se nasmehnila.

Boš bral/a?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

26. april 2014
next
26. april 2014
nextt
26. april 2014
next
27. april 2014
Next
12. maj 2014
u82298
u82298
Next
17. maj 2014
u151019
u151019
next
23. maj 2014
Next
23. maj 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg