Forum
u212823
u212823
Heeeeeeeeejlaaaaaaa punce!
Tukaj sem z noo zgodbo, ki pa po dolgem času ni FanFiction temveč navadna fantazijska zgodba. Ja. Presenečenje. Kako sem prišla na odejo te. Kot nekatere veste imam tudi stran z idejami.

Ravno sem včeraj pisala to idejo, da bi jo objavila, a mi je preveč prirasla k srcu, da bi jo prepustila drugi in sem se odločila, da jo bom sama pričela pisati.
Liki v zgodbi bodo rahlo spominjali na nek anime, ki sem ga gledala. Tako da ne bo obsojanja, da fejkam ali kaj, ker sem zgodbo priredila, a zunanja značilnost enega od likov ostaja ista prav tako bitja v animeju.

Celotno zgodbo posvečam štirim osebam. Tri so moje prijateljice, ki jim lahko zaupam, saj ne, da tudi četrta ni moja prijateljica in se z njo pogovarjam, a na nek način jih vedno med seboj delim. To so: Lia E. Potter , Ginny Diggory , Deep. in KatSomerhalder. Hvala, kerste moje prijateljice, me prenašate in mi zaupate.

Preden začnem pa so tu še pravila, ki se jih morate držati...
- ne oglašuj brezmojega dovoljenja. A bi bilo tebi lepo, četi bi nekdo kar prilepil na tvojo temo moder linkec svoje teme in ti uničil preglednost tvoje teme ali zgodbice? Ni lepo in verjemi. Tako niti veliko bralcev ne dobiš. Ker vsi mislijo, da si nek egoist. vsaj jaz tako mislim.
- Ne žali mojegadela. Mislim seveda lahko pustiš kritiko, ki mi bo pomagala izboljšati zgodbo, a da napišeš npr. beda ali kr neki, pa je nedopustljivo. Če se ti zdi bedno raje ne beri, če panimaš kaj drugega za početi pa igre igraj!
- lahko semed seboj tu pogovarjate, kaj se bo zgodilo a ne žečim, da to postane chat kjer boste komentirale svoje življenje.
- prosim ne napiši next,če nisi prebral. Če pa si prebral, pa vsaj še napiši kaj misliš, da se bo zgodilo.

To je to.
Sedaj pa zgodba (:

NASLOVNICA:







PROLOG:

Z roko sem se oklenila ročaja bodala. Močno sem vdihnila in izdihnila. Nato pa rezilo pritisnila na mojo kožo na roki in potegnila, da se je pojavila dolga rdeča črta. V sekundi je iz nje pritekla kri. Zajela sem sapo ob nenadni bolečini. Solze bolečine so mi spolzele po lici.
Majavo sem se postavila na noge in se zazrla v dve bitji, ki sta se bojevali. Zaradi mojega obstoja. V trenutku, ko so te misli švignile skozi mojo glavo je zapihal veter proti njima in vonj moje krvi ponesel do njiju. Demon se je obrnil k meni in se zlovešče nasmehnil. To je moj konec. Pognal se je proti meni. V trenutku je bil pri meni.
"Nakeisha ne!" sem zaslišala njegov krik, a takrat je bilo prepozno. Demon me je zgrabil in tedaj me je zajela tema.

Prvi vtis?

Kakšen se ti zdi začetek oz. samo uvod? (odgovori po pravici ne bom jezna)


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

14. julij 2016
To je tok...waww<3
res uvod je tok dobr<3
NEEEXTTT<3
14. julij 2016
u145668
u145668
Super rees!! Neeekšt!!
14. julij 2016
Wow. Hvala za posvetilo.
Next!
14. julij 2016
u193768
u193768
OMG, HVALA ZA POSVETILO!!!!! Hvala hvala hvala!!!!! In tole je še en začetek še ene perfekcije. Resno mislim
14. julij 2016
wow,dobr začetek
res me zanima kak se bo ta zgodba razvijala
pa seveda nexttt
14. julij 2016
Next
14. julij 2016
u212823
u212823
Če pride še nekaj nextov dam danes že Next
14. julij 2016
Next ful dober začetek
14. julij 2016
Omg Alja a ti men posvecas zgodbo? Omg...Tud ti si supr prijatlca res si top oseba. <3 Zacetk mi je zlo zlo zlo usecc resno je fenomenalennn
Nadaljujj cimprej kr je tole topp
Nexttt
14. julij 2016
u208800
u208800
Nextt!
14. julij 2016
u186827
u186827
neeext, to je tak dobro
14. julij 2016
✡ƁσσкAɗɗιcтєɗ✡
✡ƁσσкAɗɗιcтєɗ✡
nexxxxxxxxxxxttttt,ful dobr
14. julij 2016
u212823
u212823
Heeejlaaa punce!
Okej. Tukaj je prvi Next te zgodbe oz. prvi del 1. poglavja. Hvala vsem za nexte in lepe komentarje, ki so me res razveselili. Hvala vam.
I hope you like it ;3







- 1 -

- Nakeisha -

Pogled sem upirala v bel list, ki je bil popisan s črno natisnjeno pisavo. Listi so bili celi, brez nadležnih zavihkov, s katerimi so si ljudje označevali strani, kjer so ostali. Knjiga je v celoti dišala po novem. Seveda je, če sem jo pa ravno sedaj kupila. Pogladila sem list, na katerem se je ravno končalo prvo poglavje. Fantazijske značilnosti, so že bile vključene vanj. Da, obožujem fantazijo.

Zavzdihnila sem. Že prvo poglavje me je navdušilo. Kaj šele, ko bom prebrala celotno knjigo. Mogoče se bo to zdelo neumno ali celo čudno. A zavidala vsem glavnim junakom, ki se jim je zgodilo nekaj čarobnega, neverjetnega, kar se v resničnosti ne mora zgoditi. Zavidam jim, da imajo posebne moči, ali da so v drugem svetu. Zavidam jim, da jim ni nikoli dolgčas in imajo neverjetne dogodivščine, kakršne si lahko samo zamišljam. Da imajo ob sebi neverjetna bitja, ki v resnici ne obstajajo.

Sedela sem na travi in se naslanjala na velikansko deblo drevesa ter uživala v prijetni senci, ki so mi jo nudilakošaa krošnja drevesa. Nežen vetrič je pihal v mojo smer. Mimo mene so hodili ljudje. Zgledalo je, kot da me ne vidijo, kot da sem zanje nevidna. Današnja družba pač. Ne vidijo drugih, ampak samo sebe. Sebičnost je prevladala v svetu. Žalostno. Kot da v preteklosti nismo bili vsi enaki in si pomagali. Več stoletij nazaj.

Skobacala sem se na noge. Sklonila sem se le toliko, da sem pograbila svojo šolsko torbo za naramnico in se nato vzravnala s tem pa torbo dvignila in si jo oprtala na desno ramo. S pogledom sem ošinila mesto, kjer sem sedela. Edini znak, da je nekdo tam sedel je potečkana trava točno poleg debla drevesa.

Obrnila sem se na petah in pričela hoditi stran, ven iz parka. Knjigo sem si pritiskala ob prsa s svojo desno roko, z levo pa sem iskala v žepu torbe svoj telefon. Lahko se čudite, kaj vse lahko spravim tja. Po nekaj minutnem iskanju telefona sem obupala in prenehala z iskanjem. Ga bom poiskala doma, sem si mislila.

Med hojo sem si mrmrala naključno zaporedje tonov, ki je tvorilo,na moje presenečenje, prav prijetno, ljubko melodijo. Prav posrečilo se mi je, glede na to,da za glasbo nimam pojma. Sploh ne vem v čem je razlika med simfonijo in simfonično pesnitvijo. A poznam osnovne tone. Oz. toniko, subdominanto in dominanto.

"Nakeisha je doma!" se je zadrla mlajša sestra, takoj ko sem samo odprla vrata in ne stopila v stanovanje. Zavila sem z očmi in prestopila prag. Ko sem za seboj zaprla vrata seje že pred menoj pojavila jezna mama.

"Kje si bila?" me je napadla.

"Bila sem v parku," sem pojasnila in odložila torbo v kot. Usedla sem se na nizko omarico in se sklonila, da bi si sezula čevlje. Vedela sem, da me mama prebada s pogledom, ki pravi, da me čaka še dolgo predavanje.

"In kaj si tam počela? Si se dobila s fantom? A imaš slučajno fanta in jaz za tone vem? Zakaj moram vedno za vse izvedeti zadnja, kar se gre o tebi? Prekinila boš z njim, je to jasno?" je govoričila v tri dni. Da to je moja mami. Ženska močnejše postave s temno kostanjevimi lasmi in čokoladno rjavimi očmi. Vedno prehitro sklepa in obsoja in ti prav hitro zameri. Vedno moraš paziti kako govoriti v njeni prisotnosti, saj ne odobrava preklinjanja, ostudnega govorjenja ali samo namigovanja nanj.

"Umiri se. Nimam fanta in se z nikomur ne dobivam. V parku sem, da se pomirim in sprostim po napornem dnevu v šoli in kolikor vem je ura pet, moja policijska ura pa je ob devetih mar ne? Še štiri ure, do takrat pa imam prost vstop in izhod," sem oporekala. Ko sem s svojih nog spravila čevlje sem se postavila na nanje in roke vprla v boke.

"Ne boš ti meni govorila kdaj imaš policijsko uro, saj dobro vem kdaj jo imaš," je zavzdihnila. "Ljubica ne misli, da ti želim vzeti vso zabavo ali kaj, a skrbi me zate," je zavzdihnila. Ja, jaz pa si točno o tem mislim.

"Ja, saj vem," sem zaigrala in glasno zavzdihnila. Nisem razumela, zakaj je bila do mene tako zaščitniška. Mar misli, da me bo vsak naključen fant želel posiliti? Nimam pojma, pred čim me brani. "V sobo grem," sem zamomljala. Pograbila sem torbo in se napotila po hodniku naravnost do konca in nato levo, kjer o stala vrata moje sobe. Ko sem hodila po hodniku sem šla mimo mlajše sestre, Phoenix.

Prestrelila sem jo s hladnim pogledom in odšla mimo nje. Ko sem prišla do vrat moje sobe sem pritisnila na kljuko in vrata so se odprla in zagledala sem svojo sobo. stopila sem v notranjost in se ozrla po njej.

Bele stene so bile okrašene s črnimi spiralami, ki so se pričele ob tleh in končale nekje na sredi, kjer so se popolnoma razrečile. Na stenah so bile police polne knjig, alik, spominkov in plišastih igrač iz otroštva. Ob steni tri metre od vrat je bila moja velika postelja. Ko rečem velika resno mislim. Poleg nje je bila na desni strani nočna omarica, na njej pa budilka in knjiga, ki sem jo prejšnji večer prebrala do konca. Ob vzhodni steni je bila velika črna omara, na drugi strani, nasproti njej pa moja pisalna miza, na kateri je počival moj beli prenosni računalnik 'hp'. Bila je polna papirjev, svinčnikov in še bi lahko naštevala. Edina površina, ki v moji sobi ni pospravljena.

Nato pa je zazvonil telefon. Zdrznila sem se in segla v žep hlač, kjer sem čutila vibriranje. Potegnila se ga ven. In jaz neumnica sem iskala po žepu na torbi. Pogledala sem na zaslon, kdo kliče. In se nasmehnila.

"Aloha," sem zaslišala pozdrav z druge strani slušalke.

"Hej Yves," sem se nasmehnila in si pramen svojih rjavih las ovila okoli prsta.

"A prideš?" me je vprašal.

"Kam?" sem se začudila in se usedla na rob postelje.

"Saj veš. Camile praznuje in bi bilo prav, da se pridružiš. Poleg tega, pa si obljubila da greš potem z menoj domov," se je zasmejal. Oh. Čisto sem pozabila! Neumnica, neumnica, neumnica! Samo sedaj ne morem, sem obupano pomislila.

"Yves žal ne morem. Čestitaj Camile v mojem imenu. Adijo," sem hitro rekla in prekinila, da mi ne bi bilo potrebno poslušati njegove dolge pridige, ki sem jo vedno deležna, kadar se nekaj dogovorimo, potem pa ne naredim tega. Zavzdihnila sem in se vrgla na posteljo in zatisnila oči.

Mnenja?
14. julij 2016
Nextt
14. julij 2016
u193768
u193768
Neeext
Že v prvem delu, kaj prvem delu, že v prologu navdušiš...
14. julij 2016
odlično
Next
14. julij 2016
NEEEEEEXXTTT<3
woww res dobroo<3
hah ko si napisala da je bila navdušena že nad 1.poglavjem,kaj šele čez celo knjigo,ne
jz sito mislim o tem,le da me je že prolog navdušil,hah
pa točno poznam tisti občutek za glavne junake,pa to kar si napisala
14. julij 2016
neeeeext
js se točno tko počutm kadar berem kakšno knjigo. zmeraj si predstavljam kako bi se počutila če bi se kej takega zgodilo meni.
14. julij 2016
✡ƁσσкAɗɗιcтєɗ✡
✡ƁσσкAɗɗιcтєɗ✡
Next
14. julij 2016
Next zelo dobro pišeš kot da si pisateljica
14. julij 2016
u186827
u186827
Next
14. julij 2016
Next
15. julij 2016
u212823
u212823
Heejlaa puncee!
Okej. Nov Next je tu. Hvala da berete in za vse spodbudne komentarje.
I hope you like it ;3

- Skyler -

"Tišina!" se je zadrl starec, ki je veljal za vrača. Vsi v dvorani so se zdrznili, prav tako jaz, čeprav je mene in ljudi v dvorani ločeval debel zid in ovalno velikansko okno. Da, nisem bil v notranjosti, kjer je bilo toplo, temveč zunaj,na hladnem zraku. Namestil sem se na okviru okna tako, da sem se usedel in desno nogi,ki je bingljala z roba sem zagozdil v špranjo, z levo sem se uprl na okvir, leva roka se je oklepala kovinske rešetke desna pa je bila prosta. Zavzdihnil sem in skozi okno pogledal tako imenovanega vrača.

Kaj ljudje vidijo na njem, poleg tega, da zna pripovedovati odlične zgodbe za lahko noč. Seveda ni nikakršna povezava med bogovi in njimi, ljudmi. A njegov izgled je res smešen. Njegovi dolgi črni lasje so bili spuščeni a zgornji snopi las so bili spleteni v majhne kitke prepredene s perlami iz morja. O
15. julij 2016
u212823
u212823
Prosim da sedaj nič ne komentirajte...pa sori ker mi je kr prilepilo..
15. julij 2016
u212823
u212823
Heejlaa puncee!
Okej. Nov Next je tu. Hvala da berete in za vse spodbudne komentarje.
I hope you like it ;3







- Skyler -
"Tišina!" se je zadrl starec, ki je veljal za vrača. Vsi v dvorani so se zdrznili, prav tako jaz, čeprav je mene in ljudi v dvorani ločeval debel zid in ovalno velikansko okno. Da, nisem bil v notranjosti, kjer je bilo toplo, temveč zunaj,na hladnem zraku. Namestil sem se na okviru okna tako, da sem se usedel in desno nogi,ki je bingljala z roba sem zagozdil v špranjo, z levo sem se uprl na okvir, leva roka se je oklepala kovinske rešetke desna pa je bila prosta. Zavzdihnil sem in skozi okno pogledal tako imenovanega vrača.

Kaj ljudje vidijo na njem, poleg tega, da zna pripovedovati odlične zgodbe za lahko noč. Seveda ni nikakršna povezava med bogovi in njimi, ljudmi. A njegov izgled je res smešen. Njegovi dolgi črni lasje so bili spuščeni a zgornji snopi las so bili spleteni v majhne kitke prepredene s perlami iz morja. Oči je imel dokaj normalne. Sive barve, kjer se je videl še odtenek nežne modre. Na njegovi olivni polti pa so bile razne potiskave, vsaka z drugo živo barvo. Na primer sonce, na njegovem vratu, ki je znamenje boginje sonca in je eno iz med njegovih mnogih znamenj.

V dvorani je zavladal mir. Pogovori, ki so še prej tekli so zamrli. Vse oči so bile uprte v starega vrača, ki se je namestil v naslonjač slonokoščene barve.

"Čas je. Čas je, da vam povem legendo. Vedite. Iz legend se veliko naučimo, čeprav je v njih le del resnice," je pričel. Z zanimanjem sem zrl vanj. "Torej. Legenda pravi, da se bo na Lunino vrnitev pojavile barve. Na nebu," je začel. Skoraj padel sem dol. Barve na nebu? Na nočnem nebu, poleg zvezd? Ja in jaz sem človek. Seveda, sem sarkastično rekel.

"Takrat se bo pojavilo dekle. Pred Luninim oltarjem. Prišla bo z drugega sveta, popolnoma drugačnim od našega. Rešila nas bo pred svetim. Njen videz naj bi bil neverjeten. Dih jemajoč. Njene oči pa smaragdno zelene. Pravim vam. Legenda pravi, da ko bo nočno nebo v barvah, nas bo rešila in odšla nazaj na svoj svet," je končal.

Živo sem si predstavljal dekle. A podoba je kmalu izginila iz moje glave. A njene oči so ostale. Dve zeleni lučki, ki svetita iz teme. Kako se iskrita. Stresel sem z glavo. Z desno roko sem si popravil pramen svojih las nazaj na svoje mesto.

"Kako bodo barve prišle na nebo? To je nemogoče!" se je uprl eden od moških. Vse oči, tudi moje so se vprlev njega. No vsaj nekdo, ki dvomi v to. Pogledi so bili začudeni ali neodobravajoči. Mar ne sme povedati svojega mnenja?

"Nič ni nemogoče, če verjameš v to," je skomignil z rameni vrač.

"Sedaj pa k ostalim zadevam, ki se tičejo vasi..." je začel.

Zavzdihnil sem. To je to, za ta teden. Nič več pripovedi. Obrnil sem se in skočil dol z okna dvorca. Padal sem tri metre. Malo. Ko sem pristal na tleh sem se nasmehnil. Ozrl sem se nazaj k dvorcu in si ogledal kamnito stavbo. Bila je velikanska. Obseval ga je mesec s svojo mesečino. Ljudje verjamejo, da mesečino naredi boginja noči, Luna.

Kdo sploh verjame v bogove? Ljudje. Kajpak.

Pričel sem hoditi stran, proti gozdu, v katerem živim. Med hojo sem premišljeval. Če bi bila legenda resnična in če bi to dekle in drugi svet obstajala, pred čim bi jih rešila. Pred demoni? Potem na nekakšen način tudi pred mano?

Še preden sem se zavedal sem bil blizu mojega bivališča. Stal sem sredi jase. Preko nje je tekel dokaj širok potok, poleg njega pa je bila visoka kamnita polica, ki je merila okoli štiri metre v višino. Tam jaz spim in prebijem večino časa. Počasi sem stopil do potoka in se sklonil k njemu, da bi pil, ko sem zagledal svoj odsev. Zaradi mesečine je bilo dovolj svetlo, da sem se videl v njem.

Bleda koža, je v mesečini izgledala še bolj bledo. Iz mojih snežno belih las pa je na vsaki strani, levi in desni, kukalo eno volčjo uho, ki je bilo večje kot uho navadnega volka. Iz pod las, ki so mi silili na oči, pa sta svetili dve zlati lučki. Moje zlato rumene oči. Nisem človek. Niti demon, a mešanec med njima. V nobeni vrsti zaželjen. V vsaki vrsti zaničevan. Desno roko sem zakopal v travo in jo zaril v zemljo ob spominih na preteklost. Močno sem vdihnil, da bi pomiril svoje misli, ki so divjale sem in tja.

Realnost je bila, da sem nihče. Da ne vem, sploh kdo sem.

Mnenja?
15. julij 2016
✡ƁσσкAɗɗιcтєɗ✡
✡ƁσσкAɗɗιcтєɗ✡
zakon,nexti
15. julij 2016
NEEEEEEEEXTTTTT<33
waww,ta legenda je prou huda<3
NEEEEXTTT<3
full dobr ress<3
15. julij 2016
Nexttt
15. julij 2016
Next
15. julij 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg