Forum
No, ker sem brala velik zgodbic in so ble use ful dobre, sm se odločila se tut sama preizkusm u tem
Pisala jo bom z prjatlco, sam bojo use postane iz mojga profila, ker ga ona nima in si ga ne misli naredit.

Zgodba je hkrati ft. o Tomu Becku in nemški nadaljevanki Alarm za kobro 11, tko da za use ljubitelje (vključno z mano )
slikc več al mn ne bom dajala ker si želim da si sami predstavljate. Probala bom objavljat čim večkrat, če se bo le dal.
OK, less talking, more writing:

*****************************************************************************************************************************
"Agentka Carter. Pri CII (CIA) zaposlena 9 let. Usposobljena za delo na terenu. Znanje jezikov: Angleščina, Nemščina, Rusščina, Turščina, Francoščina. Izvrstna strelka iz kratkih in daljših razdalj. Vozniški izpit opravljen z odliko. Izpiti za poznavanje orožji opravljeni z odliko. Uau, sliši se kot popolna agentka" se je nasmehnil šef.

"no, ja, trudim se" sem odgovorila.

Sedela sem na stolu v njegovi pisarni. Mojo službeno kartoteko je odložil na mizo.

"kako si, Melisa?"

"pravzaprav kar v redu. Po zadnji nalogi sem povsem okrevala. Dopust mi je dobro del, a sem vesela, da sem spet v službi."

"me veseli" je zadovoljno pripomnil šef. "veš, ko je bil Jack še živin sva enkrat v pisarni skupaj pila kavo mi je rekel 'veš, ona je ena iz med najboljših agentk, kar sem jih uril. Pazi nanjo' ."

Jack Reed. Moj mentor. Nikoli ga ne bom pozabila. Zelo me je prizadelo, ko je pred dvemi leti umrl.

"Dobri časi... Zakaj ste me klicali šef?"

"Oh, ja, saj res. Želel sem te vprašati, če si pripravljena na novo nalogo."

»Seveda, rodila sem se pripravljena!«

Zasmejal se je. Vstal je in prižgal zaslon na steni. Na njem se je prikazalo več slik. Dotaknil se je prve in jo povečal.

»To« je rekel »je Vladimir Nikolajev. Več let že preprodaja orožje iz Rusije v Nemčijo, nato pa v Ameriko. Pred dvemi leti, ko je umrl Jack, smo ga že skoraj dobili. Osebno je prišel v Ameriko s pošiljko, a nam je ušel. Izginil je kot kafra. Vse, ki so delali zanj je pobil, orožje pa je bilo ukradeno dva meseca kasneje. Od takrat naprej ni bilo ne duha ne sluha o njem. Do zdaj.«

Povečal je drugo sliko. Na njej je bil Nikolajev, oblečen v sivo obleko, sončna očala. Govoril je po telefonu.

»Ta slika je bila posneta v Nemčiji, na Kölnskem letališču. Nikolajev je spet v poslu. Tukaj se je dobil z kupcem iz Amerike. Njegova indentiteta še ni znana. Vemo pa, da pošiljka orožja prispe v torek, torej čez 5 dni. Tvoja naloga je da odletiš v Nemčijo in pomagaš ujeti Nikolaja pri predaji orožja zveznemu kriminalističnemu uradu (ZKU) in avtocestni policiji.«

»in kaj dela zraven AVTOCESTNA policija«

»No, ja, ovaduh ki je posnel fotografije dela za avtocestno policijo, dva, ki sta delala za Nikolaja, pa sta povzročila pravo zmedo na avtocesti…«

»Sliši se kot kopica amaterjev.«

»Res je, da ponavadi obravnavajo preprodajalce avtomobilov, morilce, izsiljevalce in tatove, ampak verjemi mi, ko se lotijo primera, ga ne izpustijo iz rok, dokler ni rešen.«

»Razumem.«

»Se pravi, greš tja, nadzoruješ predajo, pomagaš po najboljših močeh, zašiješ Nikolaja in prideš nazaj. Jasno?«

Pokimala sem.

Nemčija, kaj?

*****************************************************************************************************************************

Občutki, mnenja, komentarji, Nexti? Anything will do.
10. junij 2014
u163470
u163470
Nextttt! Res je carsko pa ful me zanima kak gre dalje<3
11. junij 2014
Hvala!
Evo zate next:

V svojem stanovanju sem začela pakirati najnujnejše. Nekaj kavbojk, majice, zobna ščetka, čevlji, mobitel, mojo zvesto SIG Sauer P225 pištolo in seveda švicarski nož, ki ga imam vedno pri sebi, ker mi je že velikokrat rešil življenje.

Čez dve uri sem že sedela na letalu. 'Pot bo dolga' sem si mislila 'zato imam veliko časa za razmišljanje'. Spomnim se kot da bi bilo včeraj. Cel oddelek je bil pripravljen na predajo. Med njimi tudi Jack. Nehal me je uriti že pred leti, a sva vseeno ostala v prijateljskih odnosih. Pravzaprav sva bila več kot samo prijatelja. Bila sva zaveznika. Bil mi je kot starejši brat. Vedno, ko mi je bilo težko, sem se zatekla k njemu. Življenje agenta CIE ni vedno lahko. Za svojo službo sem morala žrtvovati marsikaj. Prejšnje življenje, prijatelje… Vse ''šibke točke''.
Družina mi je umrla, ko sem bila še dojenček. Vse kar mi je ostalo od nje je priimek in mamina ogrlica. Dotaknila sem se obeska, ki mi je visel okrog vratu. Moja družina so sedaj moji sodelavci. Moj dom je sedaj CIA. To je vse kar imam.
V mislih se mi je prikazal Nikolajev obraz. Stisnila sem zobe. On je pred dvemi leti ustrelil Jacka. Sedaj se mu slabo piše. Stresla sem z glavo. Jac je vedno govoril: »V tem poslu ni prostora za čustva. Ostati moramo profesionalni.«
Prav imaš Jack, kot vedno.
Zaspala sem.

***************************************************************************
Letalo je pristalo. Izstopila sem. Na letališču me je že čakalo spremstvo policistov v uniformi.
Usedla sem se v avto. Policist mi je povedal, da me pri avtocestni policiji že pričakujejo, a da bomo odšli najprej v hotel peljati mojo prtljago. Ko smo prispeli do hotela , sem jim rekla naj me počakajo, da se preoblečem. Z dvigalom sem se pripeljala v 3. nadstropje in odklenila sobo št. 79. Odložila sem kovček in iz njega vzela sveže kavbojke, majico s kratkimi rokavi in jakno. Sezula sem si petke in obula Nike superge. Svoje dolge rjave lase sem spela v gladek čop. Pogledala sem se v ogledalo in si rekla: 'To je to, Carter. Polovi zdaj barabe'.
11. junij 2014
u163470
u163470
awesome! <3
Next!!!!!
11. junij 2014
Next
11. junij 2014
u172703
u172703
Next
12. junij 2014
Evo 1 next za vse nove bralce:

Policista v uniformi sta me pospremila do pisarne tukajšnjega šefa. Rekla sta mi naj se usedem in počakam. Udobno sem se namestila na stol. Skozi stekleno steno sem skozi rešetke opazovala dogajanje. Vsi so hiteli, prihajali, odhajali, klicali po telefonu, urejali papirje… čisto nihče ni miroval. Kot v mravljišču.

V tistem trenutku je v pisarno vstopila ženska. Vstala sem. Ponudila mi je roko.

»Kim Krüger. Tukajšnja šefica.«

Podala sem ji svojo roko.

»Melisa Carter, CIA. Me veseli.«

»Hvala za vašo pomoč pri predaji.«

»Ni problema. Z Nikolajem imamo neporavnane račune izpred dveh let, zato smo veseli, da ga lahko pomagamo prijeti.«

Potem mi je povedala osnovne podatke, kje naj bi bila predaja, kdaj točno, kdo vse bo prisoten… Nato mi je rekla: »Pridite, predstavila vama bom sodelavca, ki bosta delala z vami do predaje.«

 

Popeljala me je v sosednjo pisarno kjer sta sedela dva policista v civilu. Prvi, starejši in manjši je sedel nasproti vhoda v pisarno, drugi, mlajši, pa je vhodu kazal hrbet. Ko sva vstopili, sta se pogovarjala in sedela vsak na svojem stolu z nogami na mizi. Ko sta naju zaslišala sta hitro odmaknila noge z mize in vstala.

»To sta naša najboljša policista. Višja komisarja Gerkhan in Jäger. Dokler ste tukaj boste delali z njima.«

Obrnila se je k policistoma.

»To je agentka Carter iz CIE. Pomagala nam bo pri predaji.«

»No, super,« je rekel starejši »ni dovolj že to da imamo na grbi ZKU, ki nam skuša prevzeti vsak primer, sedaj pa še CIA!«

»Ne skrbite,« sem mu odgovorila »Ne poskušamo vam vzeti primera, tukaj sem, da pomagam.«

Šefica ga je grdo pogledala.

»Pričakujem da boste sodelovali in se od nje mogoče celo kaj naučili.«

Sedaj je spregovoril mlajši: »Ja, na primer kako voziti avto.«

Šefica in starejši policist sta ga grdo pogledala, le jaz sem se nasmehnila. Šele takrat sem opazila kako me gleda v oči in se smeje.

Šefica je jezno odkorakala ven. Mlajši od policistov pa mi je ponudil roko.

»Ben Jäger. Oprostite mojemu partnerju. Zadnje dni je malce nataknjen. Na teden sme razbiti samo en avto. A ne, Semir?«

»Carter. Me veseli.«

Nato smo začeli z delom.
12. junij 2014
u172703
u172703
next
12. junij 2014
jojjj napaka, sory, prek mobija sem postala... arrrgh!!!
tm zgori k piše skozi stekleno steno sem skozi rešetke opazovala... bi mogl pisat skozi žaluzije... ja to se mi pa zgodi k hitim....
12. junij 2014
Next
12. junij 2014
u163470
u163470
Next!
12. junij 2014
nextt
12. junij 2014
u173833
u173833
next
05. julij 2014
Težko pričakovan next, oprostite za čakanje!
To zgodbico bom najverjetneje od zdej naprej pisala sama...
upam da je ok...
********************************************************************************************************
Ben in Semir sta mi razložila osnovne stvari, ki sem jih sedaj slišala že tretjič a sem bila tiho in poslušala, ter si hotela v spomin vtisniti kar se da veliko podatkov.
»Kasneje bomo odšli še v KTU, da si bomo lahko ogledali vse dokaze.«
Prikimala sem. To sem želela videti. Kaj sploh imajo. Resnica, ki smo se jo vsi boleče zavedali je bila, da prav vsak od nas ve da je v to vpleten Nikolajev, a prav nobenega prekletega dokaza ni o tem. Pogledala sem na uro. Kazala je 5 popoldne.
Iz zamišljenosti me je zbudil Semir.
»Agentka Carter, bi nam povedali kaj o akciji, ki ste jo imeli pred dvemi leti?«
»Ja, seveda, se razume.«
Z mislimi sem se preselila na prizorišče dogajanja, naš oddelek, 2 leti nazaj.
»No, ja, priprave so potekale kot pri vsaki drugi akciji. Cel oddelek je bil na nogah. Morali bi biti tam. Imeli smo več sestankov. Vsi smo bili pripravljeni. Tako je vsaj izgledalo. Na dan akcije smo bili vsi še bolj vznemirjeni. Ob 9h zvečer smo se z večimi avtomobili pripeljali do stare tovarniške hale, kjer so včasih predelovali papir, a je šla kasneje v stečaj. Razdelili smo se v 3 ekipe. Ena naj bi napadla z severne strani in zaprla izhode na avtocesto. Južna naj bi s posebnimi enotami (specialci) napadla glavni vhod. Tretja, zračna, naj bi čakala v pripravljenosti in bi prišla na naš znak. Vidljivost je bila slaba, bilo je temno in megla je bila zares gosta. Kljub temu nas to ni oviralo in vse je potekalo po načrtu. A ko smo bili vsi na mestih in smo vdrli v halo… je bila prazna. Obstali smo kot vkopani. Nato pa so se pričeli streli. In od tistega trenutka dalje… je šlo vse po zlu. Nismo mogli določiti od kje prihajajo. Barabe so se skrile okoli hale in samo čakali da pridemo. Komaj smo se prebili ven. No ja, nekaj se nas je prebilo ven. Veliko naših je padlo. Jack, moj mentor, je opazil Nikolajeva kako je vse skupaj z užitkom opazoval. Zakadil se je vanj. Nikolajev ga je ustrelil in pobegnil. Vse priče je pobil ali močno podkupil. Od takrat naprej ni bilo ne duha ne sluha o njem. Do zdaj.«
Pripoved sem končala kot nepomembno poročilo čeprav je bil spomin na Jackovo smrt boleč kot trn v peti.
Ben me je pogledal in potihem, v polšepetu rekel: »Moje sožalje.«
Pogledala sem ga z pokeraškim izrazom na obrazu. V glavi se mi je odvrtel prizor, ki sem ga zamolčala.

Odšla sem za njim. Ustavil me je in mi rekel 'Rookie, (prev. zelenec, novinec) pojdi nazaj. Prenevarno je tukaj.'
Nisem ga hotela poslušati. Konec koncev nisem bila več novinka, ampak izurjena agentka.
'Ne, Jack, s tabo grem, samemu ti ne bo uspelo!'
'Rookie, to je ukaz! Takoj pojdi nazaj!'
Vedno me je klical Rookie. Od prvega dne dalje. Čeprav sem bila pri CII že 7 let me je še vedno imel za zelenko. In v takšnih primerih me je to prav razjezilo.
Zapodil se je za Nikolajevim v temno noč. Jaz pa sem samo stala na mestu. Čez nekaj minut so se zaslišali streli. Nisem več zdržala, stekla sem za Jackom. Prišla sem do betonskega pristajališča za helikopter, ki je bil sedaj že visoko nad mojo glavo. In prav ob robu je ležala postava. Jack. Stekla sem k njemu. Bil je še živ. Po licih so mi spolzele solze.
'Drži se Jack. Počakaj tukaj. Grem po reševalce, Ok?'
S težavo je odkimal.
'Nočem umreti sam.'
'Ampak saj ne boš umrl. Si CII-jin agent. Veliko si že prestal, tudi to boš!' sem zajokala. Vedela sem da prepričujem sebe in ne njega. A ostala sem.
'Vse bo še dobro Rookie, znašla se boš brez mene. Veliko sem te naučil in ponosen sem nate.'
Potem je odšel. Videla sem v njegovih očeh.
Takrat sem ostala brez mojega edinega družinskega člana, ki semga še imela. Na tem svetu sem bila sama. Popolnoma sama.
***************************************************************************************************

Ocene, pohvale, kritike...?
Kaj lahko spremenim da bi bilo še bolje?
Mnenje?

Hvala za vse nexte!
22. avgust 2014
u172703
u172703
next
22. avgust 2014
Kasneje smo se skupaj odpeljali v KTU. Tam so bili forenziki in skladišče z dokazi. Semir in Ben sta vstopila v stavbo in se odpravila do velike hale. Več kot očitno sta bila tukaj že večkrat, saj sta pozdravljala vse ki sta jih srečala po poti. Jaz sem bila v našem laboratoriju le nekajkrat. Za to so poskrbeli ostali.
V sobi je bilo več moških v laboratorijskih haljah. Eden je sedel za mizo in vstal, ko smo prišli.
»Živjo Hartmut.« mu je že od daleč zaklical Semir.
»Živjo fanta. Kdo pa je to?« z glavo je pomignil proti meni. Še preden sem se mu uspela predstaviti me je prehitel Ben.
»Agentka Carter iz CIE. Pomaga nam pri primeru.«
»CIE? Kakšne CIE? CIE kot CIA? Iz Amerike? Te CIE?«
Zmedeno je pogledoval zdaj k enemu zdaj k drugemu. Očitno mu ni noben povedal da prihaja agentka iz CIE. Več kot očitno je bil presenečen.
»Ja. Te CIE.« sem mu odgovorila, preden bi me spet kdo prehitel.
Odgovor mu je zaprl usta in z hip je obstal na mestu in zmedeno gledal.
»No potem pa dobrodošli tukaj. Moje ime je Hartmut Freund.« podal mi je roko.
»Carter, CIA. Me veseli.«
»To je naš laboratorij. Ni ne vem kaj, a vsaj delo se da približno opraviti. Predvidevam da je vaš večji.«
»Ne bi vedela. Nisem veliko tam.«
»Oo. Aja. Škoda. Bilo bi zanimivo vedeti kaj več o vaših tehnikah dela…«
»Einstein, dovolj bo. Kaj imamo?« ga je prekinil Semir.
Mladi forenzik se je zdrznil in stresel z glavo, nato pa nas popeljal v sosednjo garažo, kjer je stal črn terenec, zverižen od silnega trčenja.
»Tole« je začel »je terenec v katerem sta se peljala Aleksander Ivanenko in njegov pajdaš. Z njim sta se vozila po avtocesti in povzročila verižno trčenje. V prtljažniku smo našli dve pištoli 9A-91. Takšne preprodaja Vladimir Nikolajev. Registerske tablice pripadajo podjetju za najem avtomobilov Engelman-Rent-a-car. Analiza še ni povsem končana, tako da ne vemo če so v avtu prevažali še kaj drugega. Izsledke bom poslal jutri.«
»In to je to…?« je previdno vprašal Ben.
»Kot sem povedal. Kaj več bomo vedeli jutri,a bojim se da je to vse kar imamo.«
Res ni bilo dosti. Nič kar bi nas neposredno povezalo z Nikolajevim ali bi izdalo identiteto kupca iz Amerike. Samo ime podjetja ki je avtomobil oddalo enemu iz med njih.
»Kaj se je zgodilo z drugim?« sem vprašala.
»V bolnici je v kritičnem stanju.« mi je odgovoril Ben.
»Super…« sem potihem zamrmrala.
Odpravili smo se in se usedli v avto. Semir je v roke vzel mobitel in odtipkal številko.
»Ja, Suzanne, Semir tukaj. Nalogico imam zate. Lahko preveriš osebo po imenu Aleksander Ivanenko. Imamo ga priprtega. Poskušaj izvedeti čim več o njemu. Aja, mi lahko pošlješ še njegovo sliko? Hvala! Ja, adijo.«
»Gremo sedaj do podjetja Engelman-Rent-a-car?« ga je vprašal Ben.
»Ja.«
Odpeljali smo se. Spet sem sedela zadaj. Semir in Ben sta se na sprednjih sedežih pogovarjala in vneto razpravljala o nekakšni nogometni tekmi. Nisem preveč poslušala. Srepo sem zrla skozi okno. S kotičkom očesa sem videla da je Ben večkrat obrnil glavo proti meni. Nisem ga pogledala. Zbudil me je telefonski klic. Klicala je Suzanne. Semir je vključil avtomobilski zvočnik, tako da sem tudi jaz lahko slišala.
»Aleksander Ivanenko. Državljan Rusije. Star je 42 let. Bivši vojak. Pred enim letom so ga nečastno odpustili iz vojske zaradi tihotapljenja orožja. Prejšnji teden je priletel v Nemčijo z letalom iz Moskve. Na tem letalu je bil tudi Vladimir Nikolajevič, a to ga še vseeno ne povezuje z njim. Frankfurtsko letališče mi noče predati varnostnih posnetkov brez sodnega naloga. Za tega pa nimamo zadosti dokazov. Njegovo sliko imaš na mobitelu. Kaj več nisem uspela dobiti. Bom še poskušala.«
»V redu. Hvala Suzanne.« je zaključil Ben in prekinil zvezo. Do podjetja smo se odpeljali v tišini.

****************************************************************************
Mnenje, ocena 1-10? Kaj naj spremenim? Hvala!
04. september 2014
fuuuuuul dobr pišeš!!!!!! sam da sm prvi del prebrala že nism mogla nehat
ajaaaaa pa NEEEEEEEEXT
04. september 2014
u172703
u172703
Next
05. september 2014
Po približno 10 minutah vožnje smo prispeli do podjetja.
A kot vedno smo slišali samo: 'Brez sodnega naloga ne bo nič, tukaj gre za varstvo podatkov, teh pa ne damo kar tako…'
Super. Spet smo bili na začetku.
Uslužbenka se je še opravičila ter rekla da ji je žal da smo morali zastonj priti, a da nam na žalost ne more pomagati. Torej smo se hočeš, nočeš usedli v avto ter se odpeljali nazaj do policijske postaje.
Kos mo prišli nazaj je bila ura že šest zvečer. Zazehala sem ter si pomela oči. V glavi sem izračunala da nisem spala že malo manj kot 48h. Utrujenost od leta in časovne razlike se me je počasi lotevala.
»Za danes smo končali. Jutri začnemo ob sedmih. Bi želeli za ta čas ko ste tukaj imeti začasno službeno vozilo?« je vprašal Semir.
Pomislila sem koliko časa bi potrebovali da mi ga priskrbijo. Predvidevala sem da sigurno več kot pol ure, jaz pa sem si le želela iti v hotel, saj sem bila grozno utrujena.
»To bi bilo super, a danes bom vzela kar taxi.«
Prikimal je in poslovili smo se.
Ko sem končno prispela v hotel sem se le na hitro stuširala in odšla spat. Čeprav je bil zunaj še da me je utrujenost premagala in utonila sem v sen.
Nisem vedela kje sem. Bilo je temno. In mrzlo. Za sabo sem slišala tih šepet. Tako grozeč in srhljiv. Obrnila sem se. Za mano je stal Jack. S sklonjeno glavo je odšepal mimo mene. Po nekaj korakih se je ustavil. Obrnil se je in me pogledal. Njegove oči so bile krvave. Zakričala sem. Moj krik je pogoltnila tema. Jack je zastokal in odšepal naprej.
Zaslišala sem smeh. Zloben, privoščljiv smeh. Zagledala sem Nikolajeva. Stekla sem proti njemu. Izza pasu je privlekel pištolo in me ustrelil. V mojem trebuhu je zevala strelna rana, iz katere je lila kri. Zvrtelo se mi je in padla sem. Padala sem in padal, nato pa me je zalila voda.
Zbudila sem se in planila pokonci. Tema je bila še vedno okli mene. Bila sem prepotena in zadihana. Odeja je ležala na tleh, poleg postelje. Že v otroštvu sem imela nočne more in vedno so se končale enako - zbudila sem se. Sama in prestrašena.
Pogledala sem na budilko. Tri zjutraj. Odejo sem potegnila na posteljo ter se zavila vanjo. Objela sem se okrog kolen in si kot kakšno mantro ponavljala: 'Vse je v redu, samo sanje so bile, samo sanje, samo sanje, samo sanje, samo sanje…
A v glavi mi je še vedno odmeval tisti grozni smeh in slika pred mojimi očmi ni in ni hotela izginiti. Slika oči. Krvavih oči.
**************************************************************************************************************

Mnenje, ocena, kritika pohvala, next? Hvala vsem ki berete! ly <3
03. oktober 2014
Carsko next
03. oktober 2014
u172703
u172703
Next
06. oktober 2014
Živjo! oprostite za redke nexte ampak sej veste... šola pa to .
krompirjeve počitnice so že skorej tuki, tko da kkšn next al pa 2 bom napisala, zdej ko bo več časa. Hvala!
*******************************************************************************************
Naslednje jutro sem zopet vzela taksi. 'Nujno se moram navaditi da nisem več v Ameriki, kjer so taksiji za vsakim vogalom,' sem si rekla jezno potem ko sem 20min čakala da sem ga dobila.
Vstopila sem in se odpravila mimo miz, za katerimi so že sedeli policisti in pridno delali. »Dobro jutro!« me je pozdravila ženska, ki je sedela za mizo, pred pisarno Semirja in Bena. »Dobro jutro.« sem ji odgovorila in se prisiljeno nasmehnila.
»Moje ime je Suzanne. Centrala. Me veseli.« Segli sva si v roke nato pa sem vstopila. Pisarna je bila prazna. Zgrabila me je lahka nejevolja. V mislih sem preklela začasna sodelavca iz avtocestne policije. Zamujanja ne prenesem. V mojem življenju je vedno vse po urnikih, do minute natančno. Tudi pri operacijah si zamujanja ne smemo privoščiti. Zamudiš minuto in paf! Nekomu gre glava.
Pogledala sem na uro. Malo sem se pomirila. Osem minut čez sedem. Tudi jaz sem zamujala. Hudičevi taksiji! Odložila sem jakno in v tistem trenutku so se za mano odprla vrata. V pisarno sta vstopila Semir in Ben. V rokah sta držala 3 skodelice.
»Dobro jutro!« me je pozdravil Ben. »Kavo?«
Proti meni je iztegnil roko v kateri je bila skodelica še kadeče se kave.
»Hvala.« sem medlo odgovorila in jo podržala v rokah. Bila je vroča in moje mrzle roke so se prijetno ogrele. Novembra zunaj pač ni več toplo.
Usedli smo se za mizo in Semir je prižgal računalnik. Odprl je pošto, ki jo je poslal tisti forenzik s korenčkastimi lasmi. Nič novega.
Naredila sem požirek kave, ki sedaj ni bila več vroča, ampak prijetno topla, ko so se vrata v pisarno odprla. Skoznja je pogledala glava Krügerjeve . »Soba za zaslišanja je pripravljena. Boste zasliševali vsi trije ali samo vidva?«
»Skupaj.« je odgovoril Semir. Včerajšnja sovražnost je že skoraj izginila. Krügerjeva je prikimala in odšla.
********************************************************************************************************
23. oktober 2014
Full zakon... nexttt
23. oktober 2014
u172703
u172703
next
23. oktober 2014
Heiiii.... )))
Ful doug časa že nism nč postala.... oprostite!!! Tisti k še berete.. zdele bom probala čim več med počitncami, sam tale šola pa to... uhhh!
In kaj je ŠE problem? V glavi mam konc in vse vmes na sredini dodelan, ampak tale next sm se pa komi spravla pisat.... nč bat zanimivejši sledijo takoj za tem

Ostante supr! Pa vesel božič in srečno novo leto!!!
***************************************************
Čez dve minuti smo že sedeli v pisarni. No, Semir in Ben sta sedela jaz pa sem stala v kotu. Glej in se uči. Pfff….
Začela sta. Aleksander Ivanenko, Rus, 42 let… Tišina. Niti odvetnika ni zahteval. Kakšna potrata časa. Po nekaj minutah je Benu prekipelo. Zadnja možnost za deal, je rekel.
Ivanenko je končno spregovoril. V polomljeni nemščini je nekako izdavil: »Ne nemško, samo rusko.«
Semir in Ben sta zavzdihnila jaz pa sem stopila proti mizi in se z rokami naslonila nanjo. V ruščini sem ga ogovorila: »Ponujamo ti dogovor. Povej nam, kdo je kupec iz Amerike in kdo vse dela za Nikolajeva pa bomo zastavili dobro besedo zate pri državni tožilki.«
Semir in Ben sta se presenečeno spogledala in mi dala znak, naj nadaljujem.
Ivanenko je zamrmral: »Nič ne vem.«
Način kako je povesil oči, rahlo utripanje žile na vratu… očitni znaki laži.
»Poslušaj me, tovariš, dokler še lahko. Nikolajev te ne bo rešil iz zapora. Misliš da ti bo pomagal? Zanj si faktor tveganja. Ubil te bo takoj ko prideš ven. Ponujamo ti zaščito in dobro besedo pri tožilki, a moraš nam dati nekaj v zameno. Zadnjič te vprašam, kdo je kupec iz Amerike in kdo vse dela za Nikolajeva.«
Zasmejal se je. Povsem nepričakovano. Očitno je manj predvidljiv kot sem mislila. »Ne razumete, gospodična. Vseeno mi je za vaš dogovor in vaše ponudbe. In briga me za vaše grožnje. Če ga izdam, me bo dobil ne glede na vaše ušivo policijsko varstvo, in ko me bo, bo on veliko hujši do mene kot si lahko sploh predstavljate.«
V mislih sem zaklela. Iz tega ne bomo nič izvlekli. Nikolajeva strahovlada je premočna. Ljudje raje umrejo, kot da ga izdajo, a ne iz lojalnosti, ampak iz strahu kaj bi jim lahko naredil.
Pomignila sem Benu in Semirju in izstopili smo iz pisarne. Razložila sem jima situacijo. Najti bomo morali drug način, če operacija ne bi uspela…

Okoli tretje ure popoldne smo še vedno sedeli v pisarni. Zaradi vse te papirologije smo hitro pozabili na čas. Dopoldanska izmena je počasi odhajala in postaja se je praznila. Nazadnje smo se tudi mi oblekli in ravno hoteli oditi, ko je v pisarno priletela Krugerjeva.
»Gerkhan, Jäger? Oh, hvala bogu da sta še tukaj! Bi lahko prevzela popoldansko izmeno? Dieter je bolan, Dornova ima dopust, ostali so šli na seminar in ne najdem nikogar ki bi nadomeščal. Postaja je povsem prazna!«
Semir je zavzdihnil. »Ampak danes ima Ayda nastop v šoli. Obljubil sem ji da bom prišel!«
»Je že v redu, partner. Bom jaz prevzel.« se je nasmehnil Ben.
Krugerjeva je prikimala in odšla.
»Hvala.« je rekel Semir. »Kako naj ti vrnem?«
Ben se je zasmejal. »V redu naslednjič ti plačaš zajtrk.«
Semir je pogledal na uro. »Joj, že zdaj sem pozen! No, adijo!«
Z Benom sva ostala sama v pisarni.
»Ah, ja… Želiš da te zapeljem do hotela?«
Hotela sem ga zavrniti, a potem sem se spomnila na jutranjo zmedo z taksijem. In glede na to, da še nisem imela službenega avta…
»Ja, prosim. To bi bilo lepo.«
****************************************************************
Sej veste kaj sledi..... Mnenje, ocena, pohvala, next?
Stay cool! <3
25. december 2014
u172703
u172703
Full dobr
Itak da neeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
25. december 2014
en kratek next, upam da je zanimiu
*********************************************************************************
Usedla sva se v avto in speljala. Nekaj minut sva se v tišini peljala po avtocesti, nato pa je Ben spregovoril.
»Nisem vedel da govoriš rusko. Oprosti, saj sva lahko na ti?«
Prikimala sem.
»Marsičesa ne veš o meni…« Ni moj problem, če si ni prebral moje službene kartoteke. Na dan prihoda jo je šef poslal sem. Jaz sem njegovo si.
»Uff, vi agenti ste pa res z vsemi žavbami namazani…«
Nisem vedela kaj naj odgovorim. Naj bi bilo to smešno? Raje sem ostala tiho. V tistem trenutku naju je po levi strani divje prehitel bel kombi. Kljub temu da je bila na tem delu ceste omejitev 100 km/h je ta prav gotovo peljal več kot 150 km/h. Iz radia je zahreščalo: »centrala vsem enotam. Rop v banki Starman. Vlomilci bežijo na A27 v belem kombiju Volkswagen Transporter.«
Dobro sem pogledala kombi ki naju je prehitel. »Ali ni to…« sem hotela vprašati Bena, ko je ta v roke vzel radio. »Kobra 11 centrali. Vidiva ga. Prevzela bova.«
»Razumem.« se je še slišal hreščeč odgovor iz radia.
»Joj, zakaj vedno na moji izmeni!«
Ben je zavzdihnil in rekel: »Bolje da se privežeš.«
Hotela sem mu že reči, da sem agentka že 9 let in da mi ni treba govoriti, kaj naj delam, a ko je v hipu iz 100 pospešil na 180 km/h sem bila raje tiho in se hitro privezala.
Po nekaj trenutkih sva že ujela kombi in ga prehitela po desni. Ben je prižgal napis na zadnjem delu avta ki je rdeče utripal: 'Prosim ustavite!'
A zločinci očitno niso imeli niti najmanjšega namena narediti tega. Zbili so naju na rob in pospešili mimo naju.
»Sranje, sploh še ni imel prask!« se je pritoževal Ben. Tudi on je pospešil in kmalu dohitel kombi. Odprlo se je okno in moški ki je sedel na sovoznikovem sedežu je začel streljati na naju.
»Dol!« se je zadrl Ben in se sklonil. Z vijuganjem levo in desno se je poskušal izogniti strelom. Za trenutek so potihnili in vzravnala sem se.
»Si oborožena?« me je vprašal Ben.
Saj ni mislil resno kajne? Seveda da sem oborožena, saj sem vendar agentka Cie!
Napela sem pištolo in sprostila varovalo. Odprla sem okno in dobro namerila v zadnjo desno gumo. Ustrelila sem, a sem zaradi vijuganja avta zgrešila.
»Lahko voziš bolj naravnost?!« sem se zadrla Benu.
»Ja, pa ti vozi!« se mi je zadrl nazaj.
Še enkrat sem poskusila. Tokrat sem se še bolj nagnila skozi okno in z levo roko umirila desnico. Globoko sem vdihnila in počasi izdihnila. Bum! Precizen strel v desno gumo. Terna! Avto je zaneslo na rob avtoceste kjer se je dvakrat prevrnil in obležal na strehi.
»Uau, lep strel!« je rekel Ben in ustavil avto. Za nama so se počasi začeli ustavljati avti.
»Ste vsi vredu?« je zakričal Ben. Ljudje so prikimavali. Razen postranske škode na avtomobilih in nekaj prask ni bilo hujših poškodb. Stekla sva k prevrnjenemu avtu iz katerega je iztekalo gorivo. Vse skupaj bo šlo vsak čas v zrak!
************************************************************************************************
Mnenje, ocena, pohvala, next?
Stay cool! <3
25. december 2014
omg cist zalublena to zgodbico cist razumem da ne mors pisat tok pogost zarad sole jz mam isto tezavo
aja pa se: NEEEEEEEEEEEXT
27. december 2014
u172703
u172703
Neeeeeeeeext
28. december 2014
nnnnnnnnneeeeext+perfektno pises+nov bralec
28. december 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg