Forum
Zdravo
pa je tukaj ena izmed mojih zgodbic, ki sem se jo odločila nadaljevati.... Ker sem ustvarila novo temo pa jo bom začela od začetka

Glavna igralka zgodbe je 22 letna Elisa Evans. Elisa je preprosto dekle, ki dela v eni izmed največjih trgovin kot vodja nabave. Njeni starši so umrli zato se je morala v življenju hitro samostojno znajti. Živi v hiši z svojo starejšo sestro Kajo in njeno enoletno hčerkico Almo. Njeno življenje se preobrne ko Kaja umre…. V sekundi spozna kako je življenje lahko še težje! Čaka jo huda preizkušnja v kateri bo morala pokazati vse svoje sposobnosti, da njena nečakinja Alma ostane pri njej…. Toda hkrati bo kršila edino Kajino pravilo in jo izdala! Bo Elisa spoznala da je storila napako in jo poskušala popraviti ali se bo raje prepustila spletu naključij? Vse to in še več v nadaljevanju zgodbe PREKRŠENO PRAVILO

ELISA







KAJA







ALMA






nadaljujem?
Vesela bom vseh bralk in bralcev, ki boste zgodbo komentirali
30. avgust 2014
Neeeeeeeexxxxxxttttttt
30. avgust 2014
zakaj pa si začela od začetka?
pa NEXT
30. avgust 2014
Neeeext
jej spet zgodba ;D
30. avgust 2014
neeeeext!
30. avgust 2014
Punce hvala za komentarčke
Itak sem jih zelo vesela ***
CrazyDeath zato da bo zgodbica skupaj in če bo še jo mel kdo namen brati od začetka pa da se tudi sama vživim zopet v njo malo še bom spremenila ... : )
Hvala Nika, Nives in dreamygirl
tukaj pa je prvi del...

___________________________________________________________________________
1 DEL

Kazalci na uri se končno premaknejo na šest večer! Oči mi zažarijo kot majhnem otroku, ki je ravno dobil najljubšo igračko. Končno je minil delovno – utrjujoč teden in pred mano je dvodnevni sproščajoč vikend, ki ga imam namen preživeti v miru z knjigo v roki in kakšnim sprehodom po bližjem parku. Pograbim veliko modro torbico in z hitrimi koraki odidem proti izhodu podjetja. Nočem, da me zmoti kateri sodelavec ter moj delovni čas zavleče pozno v noč. Peš se prebijem čez veliko mesto vse do majhne skoraj neopazne mirne ulice kjer živim že od svojega rojstva. Za sekundo zaprem oči, ko me zmoti drobna kapljica dežja, ki pade iz neba. Po vsem telesu me zmrazi, ko se zagledam v črne oblake, niti opazila nisem kdaj se je stemnilo nebo. Sovražim dež, saj me vedno spominja na to, da sva zaradi poletne nevihte in spolzkega cestišča z Kajo pred tremi leti ostali brez staršev. Mama je umrla v trenutku, oče se je še dva dni v komi boril za življenje toda tudi njegovo telo je utrpelo preveč udarcev.

MAMA & OČE






Stečem do hiše in kot vlomilec, ki vlamlja v svojo lastno hišo planem na hodnik. »Je kaj narobe« me prestrašeno vpraša Kaja in se obrne k meni, stala je pri ogledalu in se opazovala vanj. »Oprosti, ker sem te prestrašila toda utrgal se je oblak. Nočem biti mokra do kosti« ji na hitro pojasnjujem, medtem ko sezuvam mokre udobne sandale z polno peto. »Aha« zamrmra odsotno. Še enkrat se obrnem proti njej in jo na hitro premerim s pogledom – čudovita poletna oblekica, popolni make up, speta pričeska…. »Zopet kam odhajaš« se ne morem upreti vprašanju. »Gregor me je povabil v mega restavracijo. Sestrica lepo te prosim popazi Almo, hotela sem najeti varuško toda je zadnji hip odpovedala« mi na kratko razloži. V glavi se mi sproži rdeč alarm, ko zaslišim moško ime. Zopet neznanec, ki ga je spoznala bog ve kje. Zakaj, zaboga se ni morala upreti niti enemu povabilu? »Si mu povedala, da imaš enoletno hčerko« piknem vanjo. Resno me pogleda: »Elisa vse ob pravem času.« Zavijem z očmi nato pa začnem nekontrolirano kričati nanjo »stara si že 27 let pa še vedno neumna kot noč. Kako lahko pohajaš zunaj, namesto da bi čas preživela z Almo. Stara je komaj eno leto, mala potrebuje vso tvojo pozornost...« »Ampak vseeno imam pravico si vzeti večer zase saj 24 ur pazim nanjo« me prekine. »Res je, toda ni mi všeč da spoznavaš neznance in pohajaš z njimi okoli« odvrnem besno in globoko vdihnem. S Kajo sva se vedno dobro razumeli toda zadnje čase sva se veliko kregali, nisem razumela njenega obnašanja. Občutek mi govori, da so ji naenkrat postali neznani moški pomembnejši kot lastna hčerka. Še pred enim letom je bila tako trdo prepričana, da bo sama skrbela zanjo saj Almin oče Nejc ni hotel priznati skrbništva nad njo. »Prosim Elisa podpri me. Verjamem, da bo Gregor pravi zame. Hvala ti, Alma že spi v zibelki« rahlo me objame in še preden se zavem odide iz hiše. »Mami in ati ne bi bila ponosna na tebe.« Moje besede zadonijo po vsem prostoru toda Kaja jih vseeno ni več slišala! Ostala sem sama!

HIŠA v kateri živimo







se nadajuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, mnenj : )
30. avgust 2014
next
30. avgust 2014
neeeeeext
30. avgust 2014
Neeeexxxtttt super je
30. avgust 2014
Next
sem žalostna, ker vem kaj se bo zgodilo :'(
30. avgust 2014
jaz tudi vem kaj se bo zgodilo.Ampak še vsem bo zgodbico brala saj je tvoje pisanje zelo zanimivo.
En velik neeeeeeeeeeeeeext od mene in pišeš zelo dobro
31. avgust 2014
Neext super pišeš
31. avgust 2014
Hey
hvala za nexte in komentarčke : )
Nika ne bit žalostna : )
Violetta & Miša Aww hvala ****

___________________________________________________________________________
2 DEL

Globok vdih in izdih malce umirita moje podivjane misli. Ne preostane mi nič drugega, kot da ta čas poskrbim za Almo in prebedim več kot pol noči, Kaja je v družbi moškega vedno popolnoma pozabila na uro in okolico. Počasi odidem proti njeni otroški sobi in obstanem pri vratih, kot vsak večer je mirno spala v svoji zibelki. Skoraj vso noč je bila najbolj pridna punčka, medtem ko je podnevi znala pokazati svojo otroško nagajivost. Utrujena se odvlečem po stopnicah do svoje sobe v zgornje nadstropje in iz omare potegnem rdečo spalno srajčko. Zazrem se vanjo in se rahlo ugriznem v spodnjo ustnico, bila je spomin na bivšo zvezo ki se je končala po res hitrem postopku…. bila je dovolj le ena njegova prevara… ne prevare pač mu nisem morala oprostiti. Brez pomisleka sem se odločila za njo, ne vem zakaj bi morala nedotaknjena ležati v omari. Bil je že čas, da pozabim na Iana in svoje razbito srce zopet sestavim v celoto!

SPALNA SRAJČKA







Čez pol ure se vrnem v sobo, iz predala nočne omarice potegnem debelo knjigo na kateri se je že saj nekaj časa nabiral prah. Z dlanjo potegnem po platnici nato pa na glas preberem naslov MORILCA Z RAZGLEDNICAMI. »Dobro je, Kaja to prisilno bedenje mi boš drago plačala« rečem na glas in se vržem na posteljo, začnem brati stran za stranjo. Na srečo je bila knjiga zanimiva zato me je spanec skorajda minil, večkrat s pogledom ošinem uro in napravico, ki je oznanjala morebitni Almin jok toda je še vedno spala. Zopet se poglobim v knjigo, že dolgo nisem tako živčno brala kakšne kriminalke, vsaka vrstica je bila bolj zanimiva.

MOJA SOBA







Napeto branje zmoti Almin jok, ki odmeva iz napravice. V sekundi sem pokonci in stečem proti njeni sobi. Prižgala sem luč in počasi odšla proti zibelki, jokala je kot dež. »Hey lepotička« rečem na glas in jo vzamem v naročje, malo se je umirila toda še vedno je jokala. Položim jo na previjalno mizo in ji zamenjam mokro pleničko. »Je že dobro, mamica bo kmalu doma« jo mirim medtem ko živahno miga z nogicami jaz pa jo preoblačim v sveži bodi. Čez petnajst minut jo položim nazaj v zibelko. Nekaj sekund me opazuje nato pa zopet plane v jok. Vzamem jo nazaj v naročje in jo stisnem k sebi ona pa me nežno cuka za lase. »Poglej medvedek« ji nakažem na njenega najljubšega medvedka katerega bi lahko opazovala ure in ure. Nekaj časa se igra z njim dokler ni zopet postala zaspana.

ALMINA SOBA







Utrujena zaspi v mojem naročju, ko naju zmoti zvonjenje zvonca, ki se razleže po vsej hiši. »Kaja« zasikam jezno, sigurno je pozabila ključe in se sedaj obesila na zvonec. Almo položim v zibelko nato pa odidem odpreti. Na moje presenečenje sta pred vrati stala dva policista oblečena v modre uniforme. Spomnim se tistega dneva pred tremi leti… bilo enako… pred vrati dva policista…. vajina starša sta doživela prometno nesrečo, na žalost sta umrla…. zadonijo v mislih tiste besede, ki so me takrat sesule. »Kaja« komaj spravim iz sebe, moje telo se je treslo, začela sem težko dihati. Čutila sem, da se je nekaj zgodilo. »Gospodična ste v redu« spregovori policist in me zgrabi za roko. »Prosim, naj bo živa« zašepetam po tihem, strmela sem naravnost v njegove rjave oči iz katerih sem razbrala odgovor. »Žal je Kaja umrla na kraju nesreče. Bil je kriv pijanec, ki je vozil po napačni strani. Ni se morala izogniti…« Nisem slišala nadaljevanja, mojo telo je zajela vročica… narastel mi je pritisk…. od šoka omedlim… Moje življenje počasi postaja prazno... Dve nesreči sta mi vzeli mojo družino!

se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentaročkov, mnenj : )
rada vas mam***
31. avgust 2014
;((((((
Neeeext
31. avgust 2014
neeeeexttttttt
31. avgust 2014
Neeeeeeeeexxxtttttttttttt !!!!!
31. avgust 2014
Punce hvala za nexte : )
evo novi del ...komaj čakam, da bom pisala lahko naprej : )

_________________________________________________________________________

3. DEL

»Gospodična« zaslišim panični moški glas, starejši policist star okoli petdeset let se je sklanjal nad mano in me po obrazu nežno polil z mrzlo vodo. Počasi prihajam k sebi, v mislih mi zadonijo besede… žal je Kaja umrla na kraju nesreče. Bil je kriv pijanec, ki je vozil po napačni strani. Ni se morala izogniti…. Odprem oči, počasi se zavedam okolice, kapljice ledene vode počasi polzijo po mojem obrazu. »Prosim, naj bodo samo grozne sanje« zašepetam po tihem. Za mano je bil prvi šok, toda še vedno nisem morala dojeti, umrla je v sekundi zaradi pijanega neznanca. »Kaja je na žalost mrtva, ničesar nismo morali storiti…« spregovori moški. »O moj bog, če bi vedela da se bo zgodilo kaj takšnega ji ne bi pustila ven« začnem vpiti. Zbrala sem vso moč v sebi, da sem pogumno vstala in se naslonila na steno, bala sem se da še bom enkrat omedlela toda moram biti močna, zaradi sebe in Alme. »Na žalost je vedno več nesreč, ljudje na cesti niso več pazljivi. Nedolžni ljudje umirajo zaradi pijancev katere ne moremo vedno izslediti« me miri drugi policist. Vedel je, da je v tako hudem trenutku težko razumeti, zakaj kar naenkrat ostaneš brez nekoga, ki je vso življenje ob tebi! Zazrem se v njegove rjave oči, občutek imam da razume mojo bolečino. »Že pred tremi leti sem zgubila starše, s Kajo sva komaj preboleli njuno smrt. Sploh je nekako še nisem in sedaj je odšla še ona« srce se mi je trgalo na majhne koščke. Potrebujem nekoga, ki bo ves ta čas ob meni, toda ne bila sem SAMA, nikogar nisem imela razen Alme. Pri srcu me močno stisne, Alma majhna nedolžna deklica, ki je ostala brez mamice. In kaj sedaj? Kdo bo skrbel za njo? Kdo jo bo varoval? Imel tako zelo rad kot Kaja? Čeprav mogoče res ni bila najbolj popolna mama, sem v tem trenutku zagledala vso popolnost.

ALMA







Brez pomisleka stečem proti Almini sobi, prižgem luč in se zazrem v zibelko, čisto tiho je sedela in se igrala z medvedkom. Vzamem jo v naročje, solze mi zopet začnejo teči po licih »punčka moja« zašepetam po tihem. Kot da bi razumela da se je zgodilo nekaj hudega se je stisnila še bolj k meni in me začela cukati za lase. »Obljubim da ti ne bo hudo, vse bom naredila da boš mela lepo življenje. Tvoja mamica te ima zelo rada« govorim v solzah, morala sem sesti na gugajoč stol, noge me skoraj niso več držale. Nekaj sekund me je opazovala nato pa začela glasno jokati. »Je že v redu, teta Elisa je tukaj ob tebi« sem jo mirila in ji brisala solzice. »Je to tvoj otrok« me zmoti glas. Ozrem se proti policistu: »Kajin« je vse kar v tisti sekundi lahko spravim iz sebe. »Kje pa ima očeta….« »Nima ga, Nejc ni hotel priznati očetovstva« ga prekinem. Požrem slino, skoraj mi zastane dih, vedela sem da laži ne bodo pomagale. »Punčka bo morala v rejništvu koliko poznam te družinske razmere.« Srce se mi skoraj ustavi, se šali? V rejništvo? Spomnim se različnih zgodb rejniških družin, starši so bili srečni, imeli so otroka! Kaj pa otrok? Kako se je počutil on? Zaželeno, nezaželeno, prestrašeno? Tega nikoli nisem hotela vedeti, sreča da je bila Kaja starejša sestra zato sem imela pravico ostati pri njej, čeprav je bila že takrat socialna delavka skoraj odločna da morem stran toda Kaja je trmasto vztrajala. Tako morem sedaj jaz, to sem ji več kot samo dolžna. »Alma bo ostala pri meni!« Policist globoko vdihne: »to ni tako lahko…« »Po pogrebu bom govorila z njenim očetom, do takrat pa bo z mano« ga prekinem in nežno poljubim Almo na ličke. Nisem vedela kje bom našla Nejca in v tem trenutku se z tem nisem obremenjevala, Nejc bo moral prevzeti svojo odgovornost drugače bodo Almo poslali v rejništvo kar mu nikoli ne bi oprostila!







se nadaljuje... : )
evo pa je tukaj novo šolsko leto želim vam čimveč smeha, pozitivnosti, dobrih ocen ZAUPAJTE VASE... OVIRE SO SAMO ZATO DA SE PREMAGAJO (to sem se naučila v teh letih)
rada vas mam*
01. september 2014
Neeeext ;D
Drugače pa hvala za spodbudo že prvi dan je mimo pa mi je minlo hahah
01. september 2014
Neeeeeeexxxxxxtttttt
01. september 2014
hahahah nika vem kako ti je
neeext
01. september 2014
Hey
hvala za vse nexte in komentarčke : )
Nika seveda prvi dan pa zadnji najhitreje mineta : )
Nives upam da ti je blo fajn *** verjamem v to : )
dreamygirl hvala
evo novi del...

___________________________________________________________________________
4 DEL

Naslednjo jutro

Za mano je bila dolga neprespana noč. Razmišljala sem o vsem kar se je zgodilo v zadnjih dneh, spomini so bili še tako živi. In jaz trapa, sem jo na koncu nadrla, se skregala z njo in ji očitala da ni dobra mama. Če bi bila sedaj tukaj bi jo brez besed objela, se ji opravičila za vsako grdo besedo, ampak kaj ko je vmes stala tista besedica, ki je nisem morala zbrisati čeprav sem si želela - ČE. Nikoli več je ne bo tu, toda v mojih mislih bo ostal njen glas, smeh, ostale bodo njene slike in spomini, ki jih nikoli ne bom pozabila. Iz razmišljanja me zbudi zvonjenje zvonca, ki se razleže po vsej hiši. Dotaknem se kljuke vrat in za sekundo obstanem, upala sem, da nista tista policista že danes za vrat poslala socialne delavke. Na široko odprem vrata, od presenečenja razprem oči, na pragu je stala moja najboljša prijateljica iz srednje šole. Takoj po srednji šoli naju je povozil čas, Eva je odšla na faks v Ljubljano in tam tudi ostala, sama pa sem poiskala službo tukaj na Ptuju zato nikoli nisva nikoli našli časa za druženje. Še vedno je bila enaka lepotica kot v srednji šoli, dolgi blond lasje, nežno rjave oči, popoln make up, popolna postava. Dekle, ki je očarala skoraj vsakega fanta, njeno samozavest pa smo ji zavidale vse punce. »Eva« komaj spravim iz sebe. »Danes zjutraj sem prebrala v časopisu, žal mi je za Kajo.« Nekaj sekund strmim v njene rjave oči, iz njih razberem, da tudi njej ni vseeno, da sva se pred tremi leti nehali družiti. Solze, ki sem jih prej tako spretno brisala mi zopet začnejo teči po licu. »Hvala, ker si prišla« zašepetam hvaležno. Še preden se zavem me močno objame »lepotička vse bo v redu« me miri. »Sploh ne vem kaj naj storim, ostala sem čisto sama z Almo….« »Nisi sama imaš mene« me prekine in pogleda v oči. »Hvala ti, toda ti si tam v Ljubljani, kjer imaš svoje stanovanje.« »Naredila sem faks, vračam se nazaj na Ptuj« razloži. »Vedno si govorila, da se boš takoj po faksu kupila stanovanje v Ljubljani...« »Ampak sem si premislila« me prekine. Opazim da o tem še noče govoriti zato se rahlo ugriznem v ustnico. Vseeno sem bila vesela, da bo ostala tukaj potrebovala sem prijateljico in spodbudne besede.

EVA







Štiri dni kasneje – na dan pogreba

Oblečena v črne hlače in majico stojim pred ogledalom in se opazujem vanj. Ne, nisem se več poznala moj obraz je bil bled kot stena, pod očmi sem imela velike podočnjake, moje telo je bilo še bolj suho saj te dni nisem veliko jedla. Čeprav sem se poskusila zamotiti z Almo in nekako odmisliti skrbi mi ni nikoli uspelo, v Almi sem videla čisto podobo Kaje. »Elisa boš zmogla« me zmoti Evin glas, v sekundi se obrnem k njej in globoko vdihnem. »Če sem bila vsaki dan z njo jo morem pospremiti tudi na zadnji poti. Hvala, ker boš pazila Almo čeprav bi te potrebovala tudi sama.« Evi sem bila hvaležna za vso pomoč v teh dneh, bila je ob meni vsako minuto. »Ah miška, vse bi dala, da ne bi bilo ti treba preživljati tega.« »Življenje je kruto, nekaj ti da in nato ti usoda vzame« zamrmram pogumno in iz omarice poiščem torbico. Poslovim se od Alme jo rahlo poljubim na lička nato pa se v svojem avtu odpeljem do vežice. Šele ko stopim v ta grozen prostor in zagledam tisto majhno žaro v kateri je Kajin pepel me spreleti občutek samote in bolečine.

KAJA







Bil je zelo naporen dopoldan, veliko ljudi katerih sploh nisem poznala se je prišlo posloviti od Kaje. Ob vsakem stisku rok sem začutila še večjo bolečino. Veliko njenih prijateljic so mi pripovedovale o njej toda pri vsaki se je končala zgodbo enako: Kaja me zadnjo leto niti ni poklicala… vedno sem samo požrla slino in se poskusila nasmehniti… kolikor videti jim Kaja ni povedala za Almo zato sem tudi sama raje molčala. Ravno sem že poslušala peto podobno zgodbo o Kaji, ko se zagledam proti vratom. Od presenečenja razširim oči in rahlo priprem usta, pred vrati je stal Nejc z svečo v roki. Ja tisti Nejc, ki je bil Almin oče. Najina pogleda sta se ujela, rahlo mi je pokimal z glavo medtem ko sem skoraj omedlela. O moj bog, kaj za vraga počne tu? Nisem umaknila pogleda od njega, ko je odšel proti žari, nekaj minut postal pri njej, prižgal svečko in jo postavil na oder zraven žare. Nato pa na moje še večje presenečenje vzel Kajino sliko in jo poljubil na čelo. Če bi me noge v tej minuti, ko sem kot okamnela sedela ubogale bi odšla proti njemu in mu pred vsemi premazala močno klofuto. Res ni imel nobene vesti. Po enem letu in sedmih mesecih se je mirno pojavil na Kajinem pogrebu. Ničesar več nisem razumela!

NEJC







se nadaljuje....
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenj...
rada vas mam*** : )
03. september 2014
Neeeext
Drugač sem mislila, da mi je že po prvem dnevu minlo vse z zvezi s šolo in je mam že dosti
03. september 2014
neeeeeeext!
ja jat hočem počitence nazaj
03. september 2014
Neeeeextt
03. september 2014
Tooo Niveees!
04. september 2014
Heyy
punce hvala za nexte in komentarčke : )
evo nadaljevanje... ****

Nika ajaaa jaa ko zagledaš urnik si želiš da bi vsak dan bil že mimo hehe : )
Nives naaa žalost ne gre ampak še bojo edina tolažba : P
dreamygirl hvala****

____________________________________________________________________________
5 DEL

Opazovala sem ga kako se mi je počasi približal nato pa sedel na stol zraven mene. »Moje sožalje« prvi prekine tišino in mi poda roko. Brez besed sem strmela v njegove rjave oči, v njih opazim nekaj drugačnega, neprespanost. Nisem še se imela moči soočit z njim, potrebovala sem čas za razmislek, kaj mu sploh naj rečem. Elisa jaz...« »Ni treba pojasnjevati, nič mi ni jasno toda tvoja razlaga me ne zanima« ga prekinem. Ljudje, ki so bili v vežici so se ozirali proti nama in z očmi vrtali v naju. »Prosim Elisa, daj mi priložnost za pogovor« vztraja. »Če ne boš prevzel svoje odgovornosti bodo Almo poslali v rejništvo« mu šepnem na uho nato pa vstanem in odidem iz prostora, potrebovala sem svež zrak. Hotela sem da premisli o mojih besedah in dojame kaj se v resnici dogaja. Iz torbice poiščem telefon Samsung galaxy in pobrskam po njem. Nekaj sekund zvoni v prazno nato pa na drugi strani končno slišim Evin glas: »ja halo.« »Eva potrebujem te tukaj« odvrnem in si z prsti popravim lase, ki mi padejo na obraz. »Takoj bi prišla toda paziti morem na Almo. Dovolj je že da jo bom prepeljala na pogreb.« »Vem, Nejc je tukaj« zašepetam čisto po tihem, nočem da me ljudje slišijo. »Nejc, Almin oče« odvrne presenečeno. »Prišel je sem brez slabe vesti, prižgal svečo, poljubil Kajino sliko« ji naštevam. »Kako prosim? Nujno moreš govoriti z njim« mi takoj svetuje. »Povedala sem mu da bodo Almo poslali v rejništvo če ne bo priznal očetovstva.« Solze mi zopet spolzijo po licu, globoko v sebi sem upala, da se bo Nejc streznil še zadnjo sekundo in omogočil Almi lepo življenje.







Tri ure kasneje

V vežico je stopila Eva z Almo v naročju, poskusila sem se nasmehniti toda obrazne mišice me niso ubogale. »Si v redu« mi šepne na uho, Almo stisnem k sebi in prikimam. S pogledom ošinem Nejca, strmel je v naju z Almo, niti toliko mu ni pomenila, da bi pristopil in jo stisnil k sebi. Poskušala sem se spomniti tistih dni, ko sta bila z Kajo par, delovala sta tako srečno. Takrat sem imela občutek , da je Kaja bila prvič zaljubljena in Nejc jo je osrečeval. Kaj se je sploh zgodilo? Si ni želel otroka in jo zato zapustil čeprav je vedel, da je noseča? O tem nisem hotela razmišljati zato sem se raje posvetila Almi, ki je strmela v mamino sliko. »Tvoja mamica bo vedno s tabo« sem ji šepetala na uho in jo stiskala še bolj k sebi. »M-a-m-a« skoraj mi je zastal dih, to je bila njena prva beseda, ki jo je Kaja učila tako dolgo in sedaj jo je končno spregovorila. Solze so mi še bolj spolzele po licu »tvoja mamica te ima zelo rada, nikoli ne boš sama.« Zopet sem se ozrla proti Nejcu on pa je še vedno strmel v naju. Niti sanjalo se mi ni kaj razmišlja čeprav sem si močno želela, da bi lahko brala njegove misli. Po licu mu je zdrsnila solza, ki jo je takoj obrisal. Pogreb je bil nabit s čustvi in šele na pokopališču, ko sem na žaro vrgla belo vrtnico sem se zavedala kako težka preizkušnja v življenju me čaka. »Prosim Bog, daj mi vero in moč. Sestrica moja počivaj v miru« sem zašepetala. »Elisa dovoli mi da se pogovoriva« me Nejc ujame preden se skoraj z Evo in Almo odpeljem domov. Ozrem se proti Evi »zmogla bom« rečem in mu namignem naj gre z mano nazaj v odprto vežico. Sedem na stol in se zazrem v tla »Elisa žal mi je za Kajo.« »Če bi ti bilo saj malo žal bi imel saj malo vesti pa je nimaš« končno povem kaj imam v mislih že od trenutka, ko je vstopil skozi ta vrata. »Kajo sem imel zelo rad.« »Imel si jo rad? O moj bog, kaj pa Alma?« »Elisa vso noč sem bedel in razmišljal kako ti naj to povem….« V sekundi ga prekinem: »kaj bi mi rad povedal, da ne boš prevzel odgovornosti? Da ti je vseeno če se tvoja hčerka znajde pri neznancih? Sedaj šele vidim kakšen ničvrednež si.« Besede so zadonele po vsej vežici, odmevale so po skoraj praznem prostoru. Vstala sem in odšla proti izhodu, najin pogovor je bil zaključen. Nekje na sredini me zgrabi za roko in povleče k sebi, najina pogleda se ujameta. »To kar ti bom povedal te bo prizadelo toda druge poti več ni. Očetovstva ne morem priznati, ker nisem Almin oče!«

se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenj, kritik..
rada vas mam***
04. september 2014
Neeeext!
04. september 2014
neeeeeeeeeext!
04. september 2014
Neeerxtttttttt
04. september 2014
Hey punce
hvala za nexte in evo nadaljevanje zgodbice **** : )

_____________________________________________________________________________
6 DEL

Presenečeno sem strmela v njegove oči nato pa začela panično vpiti: »o moj bog Nejc ti si zmešan! Kako lahko sploh tako podlega izjaviš?« Nisem morala verjeti, ne to je bila velika prekleta laž, ki mu je ne verjamem. »Elisa na žalost je res.« Po licu mu spolzijo solze, šele v tej sekundi dojamem da tudi on trpi, da mu ni vseeno. »Moja sestra, moja sestra…. Kaj je storila« komaj spravim iz sebe, od šoka se sesedem na hladne ploščice in obraz skrijem v dlani. »Prevarala me je, pijana me je prevarala in po nesreči je z njim zanosila. Za prevaro mi je povedala, ko je izvedela da je noseča« začne pojasnjevati. »Preklemanska koza, jaz pa sem ji verjela, da nisi ti hotel prevzeti svoje odgovornosti« komaj spravim iz sebe. Skloni se k meni in moj obraz skrije med svoje dlani, z prsti mi briše solze. »Ne moreš je obtoževati, Alma je le nedolžen otrok« me miri. »Kako je ne bi obtoževala? Lagala mi je čeprav sem mislila da poznam vse njene skrivnosti« hlipam. »Umiri se, Alma te potrebuje, moreš biti ob njej….« »Ostala bom brez njej, socialna mi jo bo vzela če izvejo to« ga prekinem. Bila sem obupana, v tem trenutku nisem imela več moči za ničesar. »Če se boš dovolj potrudila jo boš lahko posvojila.« »Kdo je njen oče? Ga poznam?« Nekaj sekund tišine me počasi ubija: »ne poznaš ga Elisa, še jaz ga ne. Kaja mi ni hotela povedati ničesar razen tega, da bo otroka vzgajala sama in da noče, da je prisoten tisti neznanec. Jaz ji tega nisem mogel oprostiti čeprav je mislila, da ji bom.« »Saj si imel prav. Hotela te je samo izkoristiti, da bi skrbel za njo in Almo.« Globoko diham, morem se umiriti, niti sanjalo se mi ni kaj naj storim, moje misli so bile razdvojene, Kaji nisem več zaupala, šele po svoji smrti je zame postala neznanka z katero sem živela vso svoje življenje. »Poiskala bom tega moškega in mu povedala resnico….« »Elisa ne smeš, Kaja tega ni želela.« »Kaj me briga, sedaj je več ni tukaj. Jaz odločam kaj bom storila« ga resno prekinem. Neznanec mora vedeti resnico, prevzeti mora svojo odgovornost. »Mislim, da to ni dobra odločitev....« »Pa je, ne bom upoštevala njenih želj. Prizadela me je in mi lagala. Tega moškega bom našla in če bomo zato morala na konec sveta.« Bila sem več kot odločena, Alma ima pravico poznati svojega pravega očeta. »Elisa vem da Kaja ni hotela ničesar slabega tudi ona je trpela, ko sem jo pustil….« »Prosim nehaj« ga prekinem in požrem slino, imela sem dovolj, o njej nisem nikoli več hotela slišati niti besedice.







Domov sem se pripeljala razočarana, ne da bi pogledala Almo sem za sabo zaprla vrata in odšla proti hiši. Noge so me kar same od sebe nesle proti Kajini sobi. Začela sem razkopavati po vseh njenih omarah. »Elisa se ti je popolno zmešalo« moje početje ustavi Eva. Za sekundo se ozrem proti njej »sigurno ima še kakšno povezavo z njim« zasikam jezno. »Nič ti ne bo pomagalo, če ga najdeš. Nejc ima prav moraš upoštevati Kajino željo« povzdigne glas. »Nimata se pravice vmešavati, niti sanja se vama ne kako se počutim. Lastna sestra mi je lagala« odvrnem besno. Z dlanjo močno udarim po steni, nobena bolečina ni bila tako močna kot njena laž. »Najbolje je da prvo o vsem premisliš šele potem se boš odločila kaj boš storila« me hoče pomiriti. »Odločena sem da bom našla tega moškega, ki ji je naredil otroka….« »Otroka? Od kdaj je Alma za tebe le otrok? Poslušaj se kaj se govoriš« me prekine. Za sekundno se zazrem skozi okno, Eva je imela prav v jezi ne bom ničesar rešila. »Res je, najprej se morem spočiti« zamrmram bolj sebi kot njej. Odšla sem v Almino sobo in jo vzela iz zibelke »oprosti ljubica, tako zelo sem zmedena« rahlo sem jo poljubila na lice in jo stisnila k sebi. Položila sem jo na svojo posteljo in se sklonila nad njo, rahlo sem jo požgečkala kar jo je spravilo v smeh, nisem si morala pomagati, da se ne bi tudi sama nasmejala. »Obljubim, da bom poiskala tistega moškega« zašepetam po tihem. Niti sanjalo se mi ni kje naj bi začela, toda sigurno je obstajala nekakšna sled, ki me bo prepeljala do njega.

KAJINA SOBA













se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenj, kritik...
rada vas mam*
06. september 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg