Forum
Hoila
No ja tukaj je nova zgodbica.
Je bolj znanstvenofantastična,če vam je to všeč.Boskusite brati.Nou vam žal.

◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆

◆Prolog◆

Bil je spomladanski dan v parku in otroci so bili povsod, se igrali, vpili in tekli ko je čas zamrznil. Samo za minuto sicer, a to je bilo dovolj za čudno oblečenega moža da se je neopaženo pojavil v blisku bele svetlobe. Ozrl se je okrog rame in odkorakal. V trenutku ko se je dovolj oddaljil so se otroci in njihovi starši spet začeli premikati nezavedajoč časa ki so ga preživeli zamrznjeni. Moški je iskal druge obdarjene ljudi, takšne kakor on. Magični zemljevid mu je pravil da so na Zemlji štirje, eden od njih blizu mesta kjer se je pojavil.
Hodil je dokler ni prišel do zanikrne ulice. Bila je porisana z grafiti, sosednje zgradbe so jo popolnoma zasenčile, smetnjaki so bili polni, skratka ulica ki jo z lahkoto spregledaš. A vendar je moški za katerega se je zdelo da nihče ne opazi njegove čudne oprave, odkorakal naravnost vanjo. Tam za smetnjakom se je skrival deček v raztrgani obleki in skrival obraz v dlaneh. Kolena je imel pritisnjena k prsim, gola stopala pa prekrižana. Moški je stopil naravnost do njega in deček ga je pogledal. Njegov obraz je bil kamnit, kar je bil razlog da se je skrival.
»Kaj hočeš od mene?« je zahteval s nekako osramočenim glasom. Ni mu bilo všeč da ga vidijo v obraz, ljudje so se ga bali, ga klicali spak. »Odvisno. Od tebe hočem da prideš z mano, ampak to ni nujno ker te lahko s sabo vzamem v vsakem primeru.« Dečkov obraz je otrdel ob zadnjih besedah. Dolgo je obstal tiho.
»Rad bi te videl poskusiti me prisiliti v nekaj« je končno zamomljal. Moški je skomignil, tlesknil s prsti in ozadje se je zamenjalo. Namesto v nizkotni ulici sta bila zdaj v srednjeveškem mestu. Vsaj izgledalo je srednjeveško, razen podrobnosti. Jezik, hrana in govorica sta bili drugačni, a pikogrami podobni. Pod pikogramom z narisanim kotlom je sivolasi moški v ogrinjalu in oklepu pravkar brcnil ven možakarja z rdečim nosom, pod nekim z glavnikom sta dve v obleki oblečeni meščanki glasno opravljali, pred mesnico si je debelušni mesar veselo pobrundaval med pometanjem.
Deček se je ozrl naokrog in se nato z izbuljenimi očmi ozrl k moškemu. Ta se je toplo nasmehnil njegovemu izrazu in pojasnil: »Kot vidiš te lahko prisilim v marsikaj. Ampak prva stvar prvo. Dobrodošel v Neom, mesto magije. Zdaj se mi prosim pridruži na poti proti šoli.«
Fant je vstal in začel hoditi skupaj z moškim, in istočasno že zastavljal vprašanja.
»Si čarovnik? Kakšna šola? Ali to pomeni da sem jaz čarovnik? Kakor Harry Potter? Mi lahko pomagaš da dobim svoj obraz nazaj v prvotno stanje?«
Moški mu je počasi odgovoril. »Prav imaš, ukvarjam se z magijo, a nisem tisto čemur vi pravite čarovniki. Moja moč izhaja iz mene in ne potrebujem palice ali urokov da bi jo uporabil. Kmalu bova prispela na Šolo, kjer mlade kakor ti učimo nadzor nad njihovimi močmi. Vidiš, vsak ki ga sprejmejo sem ima svojo sposobnost. Sam imam možnost da odklepam različne, navadnim ljudem nedostopne ključavnice fizike. Kot recimo teleportacija. To mi omogoča tudi delo z magijo. Učence imenujemo friali, učitelje pa friatell. Ti imaš nadzor nad zemljo in kamninami ter očitno lahko svoje telo povežeš z njimi. Ne vem sicer kam meriš s Harry Potterjem, zanj nisem še nikoli slišal, kolikor vem ni med zemeljskimi legendami. V šoli ti bomo pomagali da dobiš nadzor in lahko boš postal normalen. Smo v Nornski univerzi, svetu ki je zamaknjen iz realnosti v vmesni prostor izven časa in prostora. Če te zanima je to naredila Velika Miranda, izurjena v pravi magiji, ki je izhajala iz uroka, tako starega da z današnjimi besedami ne moremo večopisati njegovega pomena. Urok je bil zelo veličasten in Miranda je dala svoje življenje za ceno varnosti univerze.«
Fant ni odgovoril, le gledal z odprtimi očmi. Ko sta prišla mimo možaka v plašču ki si je očitno lastil lokal s kotlovskim pikogramom ga je ta ošinil s pogledom, ne ravno presenečen glede njegovega izgleda, kakor da bi to bilo nekaj običajnega. Potem je pokimal moškemu v pozdrav in pripomnil: »Pozdravljen Tedi, si našel novega učenca?« Moški, očitno po imenu Tedi se je rokoval z njim nato pa odgovoril »Ja, zdajle ga ravno spremljam na grad, se bova o tem pogovorila kasneje. Aja, in tega srečanja ne omenjaj nikomur, prav?« Moški v ogrinjalu je pokimal, z obrvmi namrščenimi zaradi začudenja.
Po velikih kamnitih tlakovcih sta prišla do šole. A ta ni bila takšna kakor bi si jo kakršen koli Zemljan predstavljal da bo. To je bilo orjaško kamnito poslopje, zraven njega pa kupolasta stavba z rastlinami. Okna so bila večinoma majhna, izjema je bila na zahodni strani stavbe, tam so bila namreč velika okna, ki so služila kot razgledne ploščadi. Pred veliko stavbo so stali stražarji, oblečeni v pozlačen oklep, se sulicami v rokah in nožicam z meči ob bokih. Pred stavbo pa je bilo polno otrok, mladeničev in mladenk in odraslih ki so se v parih urili v bojevanju. Otroci z lesenimi meči, starejši pa s topim in pravim jeklom, noži, sulicami, gorjačami in fant bi lahko prisegel da je videl nekega fanta s turško sabljo. Zraven njih so bili lokostrelci in učitelji, otroci ki so delali gimnastične vaje in prevale ter se učili borilnih veščin. Videti je bilo da so nekateri uporabili tudi svoje moči, čeprav to ni bilo odobravano s strani učiteljev ki so v takem primeru takoj pohiteli in neposlušnemu učenca požugali ali pa ga odpeljali.
Tedi in deček sta hodila mimo vsega tega kravala v stavbo. Po vseh hodnikih so bile bakle, za katere je Tedi trdil da nikoli ne ugasnejo.
Nekaj časa sta hodila v tišini dokler ni deček spregovoril:
»Moje ime je Alex, zate sem slišal da ti pravijo Tedi, je to tvoje ime?«
Moški se je nakremžil ob omembi svojega vzdevka. »Raje imam če me kličete Teodorus Rufman, pod ravnatelj Browengraske fakultete za nadarjene ali imenovane tudi Šola. Ampak seveda si tukaj lahko izbereš svoj vzdevek oziroma ti ga ponavadi izberejo drugi.«
»Gospod Rufman, kakšen je pa vaš vzdevek?« je radovedno vprašal Alex.
»Tedi« se mu je namuznil moški.
Deček se je zasmejal nato pa ostal tiho do konca hodnika. Tam je Tedi predal fanta enemu od učiteljev ki so ga peljali v jedilnico in nato v njegovo spalnico, sam pa se je napotil v ravnateljevo pisarno. Potrkal je na težka kovinska vrata.
»Naprej.« se je zaslišalo iz notranjosti. Tedi si je poravnal plašč in vstopil. Na stolu zraven kamina je sedel star, debelušen moški z dolgo brado. Na nosu je imel en sam naočnik, oblečen pa je bil v težek debel plašč in platnene hlače rjave barve.
»Gospod, dobil sem otroka. Prvega od štirih.« Ravnatelj je z nasmehom pokimal.
»Potem pa pojdi še po ostale tri, mi pa bomo poskrbeli zanj.«
»Prav gospod« Tedi se je obrnil da bi odšel. »O in Tedi?« »Ja gospod?« »Najdi jih hitro.« je še dodal ravnatelj.

Šest let kasneje
Minili so trije meseci ko je Tedi našel drugega in tretjega otroka. Bili sta sestri dvojčici Liza in Nora Mena. Prva je povzročala veter, druga požare. Lasje prve so bili popolnoma beli, druge rdeči. Obe je našel v hotelu kjer sta ostali čez noč, kakor sta počeli že odkar sta pobegnili iz sirotišnice. Ko jih je pripeljal v Neom sta bili osupli, kakor večina otrok ki so prišli v mesto, a sta se prilagodili in uspešno začeli nadzorovati svoje sposobnosti. Alexa so poimenovali Geos, Liza se je oklicala za Ario, Noro pa so poimenovali Pyra
A četrti otrok, četrti element je izginil iz zemljevida in kljub vsem urokom ki so jih lokalni čarovniki in čarovnice metali nanj ni prikazal ničesar. Očitno je bilo da noče biti najden. Minila so dve Zemeljski leti preden jo je Tedi našel. Živela je v gozdu, se prehranjevala s tem kar je ukradla in spala v zapuščenih barakah. Prav dobro se je spomnil tega srečanja. Kljub temu da je magični zemljevid ni mogel pokazati, je še vedno lahko sledil njeni uporabi sposobnosti ki so iz občasnih izbruhov prešle do skoraj do vsakodnevne uporabe. Ko jo je našel se je prestrašila in zbežala, ter Tedi, ki seveda ni smel zamuditi priložnosti se je pognal za njo. Ni prišla daleč kajti ker se je zaradi zaprtih oči spotaknila čez kamen in padla, je izgubila prednost ki jo je imela. Ko je Tedi prišel do nje je bilo že prepozno.
Kamenje okoli nje je lebdelo v zraku zaradi nevidne sile in se krušilo na robovih, voda iz bližnjega potoka se je v loku dvigovala nad njo. Spomnil se je kako ga je pogledala. Njene oči so sijale modro, a ne svetlo modro temveč temen odtenek te barve. A začuda ga ni napadla, le sedela je nam z nogami pretisnjenimi k prsim, modro črni lasje plapolali okoli nje. Hitro jo je prenesel na Neom, a zaradi varnosti direktno na šolo kjer jo je učitelj ki je imel sposobnost branja misli uspaval. Po tistem ni več pokazala toliko moči naenkrat, čeprav se ji je še nekajkrat zgodilo da je dvignila kamen ali meč in pa seveda vodo.
Zdaj je bila naslednja generacija elementov skupaj, učitelji so poskrbeli da so se skupaj urili, učili, si delili sobe in jedli skupaj. Kjub vsemu se je ravnatelj odločil da jim ne smejo povedati kdo so in zakaj so posebni, dokler ga niso razmere prisilile tako. A to bo še v prihodnosti. V daljni prihodnosti. Zdaj je pomembna sedanjost.
Zdaj niso bili več otroci in Tedi je vedel, da so se spremenili od takrat ko jih je pripeljal na Neom. Alex, ali Geos je pridobil nazaj svojo ne kamnito podobo, čeprav je bila njegova koža še vedno hladna in trda na dotik, njegovi lasje so bili daljši in smejal se je dolgo in pogosto. Večino časa je preživel na vadišču kjer se je uril z mečem, ki ga je čarovniški kovač iz Kas-Drakote naredil posebej zanj in mu je pomagal usmerjati moči. Bil je vodja male skupinice in je bil odkrito rečeno najbolj časten. No vsaj takoj za Noro.
Slednja je bila še vedno ognjevita, a tudi preudarnejša. Bila je najbolj nagajiva in nabrita je pomislil Tedi. Bojevala se je s sulico, ter pri sebi imela polno kosov orožja kot so manjša bodala, čarobne časovne bombe, dimne bombe, meč in še drugo. Zdaj ko je bila starejša so fantje gledali za njo ko je hodila po mestu, a ona jih je izvala na dvoboj, z njimi tekmovala in z njimi v glavnem počela kaj fantovskega.
Liza je bila druga pesem. Edina se je dnevno oblačila v obleke in čeprav je znala uporabljati meč se je zanašala na svoje moči. Bila je ena izmed priljubljenih in skrbela je za svoj videz ter se ličila. Zaradi tega se ni razumela z Noro in Eleno, kajti večino časa je govorila o fantih ki jih je osvajala ali pa jih še bo. Ker sestra ni bila zainteresirana v osvajanje in opravljanje, prav tako pa ne še edina preostala članica skupine ženskega spola, je imela svoj krog prijateljic in prav vsaka mesta žena jo je poznala, kajti pogosto je prišla pomagat.
Elena se je držala zase. Nikomur ni preveč zaupala. Pogosto se je obnašala kakor če bi lahko brala misli, a če jih je lahko tega ni nikomur omenila. Njene moči niso delovale na ukaz, zato se je morala naučiti dobre samoobrambe. Bila je najboljša v borilnih veščinah in metu bodal, čeprav Nora ni zaostajala. Prav tako je bila dobra z mečem in drugimi orožji ter uspela se je naučiti nekaj preproste magije. Sicer se je družila s preostalimi, a ni veliko govorila o sebi ali svojem prejšnjem življenju. Iz vrtanja vanjo dan po prihodu so izvedeli le to da je bila na begu zaradi svojih moči in ničesar več.
Tedi je takoj vedel da se otrokom še veliko obeta.

◆Next?◆
25. januar 2015
u178079
u178079
Neeext!
10. februar 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg