Forum
u52944
u52944
napisala bom pravljice ki bodo razveselile vaše mlajše sestrice bratce in mogoče tut vas ....

vem da so te pravlice malo otročje
30. junij 2011
u52944
u52944
Daleč na odprtem morju, v najglobljem kraju stoji grad. Tam spodaj živijo morjani. Kralj morjanov je imel šest otrok, šest malih morskih princesk, ki so imele oči modre kakor najgloblje morje, namesto nog pa se jim je telo končalo z ribjim repom. Ves ljubi dan so se igrale v grajskih sobanah, na vrtu pred gradom, v potopljenih ladjah in poslušale zgodbice o človeškem svetu, ki jih je pripovedovala ostarela babica.

Najmlajša morska princeska je zelo rada poslušala zgodbe o zgornjem svetu. Babica ji je morala pripovedovati o vsem kar je vedela o ladjah, ljudeh in živalih, prečudno lepo pa se ji je zdelo, da zgoraj na zemlji, cvetlice dišijo, na dnu morja pač ne, in da so gozdovi zeleni in ribice, ki jih je videla med vejami, znajo tako glasno in lepo žvrgoleti, da je veselje. To so ptički, babica pa jim je pravila ribice, sicer je princeske ne bi razumele, saj še niso videle ptic.
»Ko boste dopolnile petnajst let,« je dejala babica, »boste smele splavati iz morja, sedeti v mesečini na skalah in opazovati velike ladje, ki plujejo mimo, pa tudi gozdove in mesta boste videle!«

Vsako leto je ena morska princeska dopolnila petnajst let in vsaka, ki je prvič splavala na površje, je bila očarana nad novimi lepotami, ki jih je videla; ko pa so kot odrasla dekleta smele izplavati po mili volji, se niso več zmenile za to. Hrepenele so po domu in po kakem mesecu so dejale, da je spodaj pri njih vendarle najlepše.

Vseh pet sester je že dopolnilo petnajst let, le najmlajša, ki je najbolj hrepenela, pa je morala še malo počakati. Končno je dopolnila tudi mala morska princeska petnajst let. Babica ji je na glavo posadila venček belih lilij, katerih listi so bili narejeni iz bisernic, na rep pa ji je pričvrstila osem velikih ostrig.

1 next pa nextam hehehe
30. junij 2011
u52944
u52944
Deklica je splavala lahkotno in lesketavo kakor mehurček proti gladini. Pomolila je glavico iz morja in uzrla je veliko ladjo in ljudi. Mala morska deklica je zagledala mladega princa z velikimi črnimi očmi. Ni in ni mogla odvrniti oči od ladje in prečudovitega princa.

Nenadoma pa je prihrumel strašen vihar, ki je ladjo na razburkanem morju premetaval kot lupinico. Valovi so se dvigali kakor ogromne črne gore in ladja je ječala ter stokala. Ob močnih udarcih valov se je ladja razklala in potonila v globoko morje. Morska deklica je zaplavala med tramove in deske, ki jih je nosilo morje ter priplavala do mladega princa ter ga rešila.

Sestram je zaupala kaj se ji je zgodilo. Ena od njih je pokazala deklici kje princ živi. Mala morska princeska je marsikateri večer odplavala tja in na skrivaj opazovala princa. Ljudje so ji bili vse bolj pri srcu. Vse bolj in bolj si je želela, da bi se povzpela mednje na zemljo, zato se je podala k vrtincem, kjer je živela čarovnica. Morska deklica jo je prosila, da ji spremeni ribji rep v nogi, da bo lahko hodila kot ljudje, zato, da se bo mladi princ zaljubil vanjo in bo dobila človeško nesmrtno dušo.

Čarovnica je deklici, v zameno za njen prečudoviti glas, ki si ga je vedno želela, zvarila napoj, s katerim je ob sončnem vzhodu splavala na kopno, sedla na breg in ga popila. Strašno jo je zabolelo in zdelo se ji je, kot bi vanjo zarezal oster meč. Rep se ji je razcepil in spremenil v tisto, kar ljudje imenujejo noge.

Sonce še ni vzšlo, ko je zagledala prinčev grad, se povzpela po razkošnih marmornih stopnicah in srečala princa, ki jo je presenečeno gledal, saj je stala pred njim zavita samo v svoje bujne lase. Princ jo je vprašal kdo je in kako je prišla tja, ona pa ga je le milo in žalostno pogledala z modrimi očmi, odgovoriti pa ni mogla, ker je svoj glas dala čarovnici.


Iz usmiljenja jo je prijel za roko in odpeljal v grad. Morski deklici je bil vsak korak zelo boleč, kot bi stopala po ostrih nožih, ampak zaradi princa je vse rade volje prenašala. V gradu so ji nadeli oblačila in priredili zabavo v njeno čast. Prelepe dvorske deklice so pele in princ jim je navdušeno ploskal.

To pa je razžalostilo malo morsko deklico, saj je vedela, da bi sama lepše zapela. Deklica si je mislila: »Oh, ko bi princ le vedel, da sem se za vselej odpovedala svojemu glasu, da bi bila ob njem!«

Ko so dvorske deklice še zaplesale, je tudi mala morska deklica dvignila lepe bele roke, stopila na konice prstov in lahkotno zdrsela prek dvorane. Plesala je kot še nihče in vsi so bili očarani, še posebej princ, ki jo je klical moja mala najdenka, čeprav se je vsakič, ko so se njene noge dotaknile tal, počutila, kot bi stopala po nožih.

Dan za dnem je bila princu ljubša, rad jo je imel, kot imamo radi prisrčnega otroka, vendar mu še na kraj pameti ni prišlo, da bi jo vzel za kraljico. Poročil se je s princeso iz sosednjega kraljestva. Princeska ga je spominjala na deklico, ki ga je rešila.

Morska deklica je vedela, da je to zadnji večer, ko vidi princa, zaradi katerega je zapustila družino in dom, dala čudoviti glas in vsak dan prenašala neznosne bolečine, on pa ni niti slutil čemu vse se je odpovedala v zameno za njegovo ljubezen. Morska deklica je zato še zadnjič žalostno pogledala princa, skočila v morje in začutila kako se njeno telo spreminja v morsko peno.
to je bila zgodbica mala morska deklica.
zdaj pa bom napisala novo
30. junij 2011
u52944
u52944
Lep pes dalmatinec PONGO je živel skupaj s svojim gospodarjem ROGERJEM v Londonu. Ko sta se nekega dne sprehajala po parku, sta srečala prikupno gospodično ANITO in njeno ljubko dalmatinko PERTIDO. In tako se je začela naša zgodba.

Anita in Roger sta se kmalu poročila. Kmalu pa sta postala srečen par tudi Pongo in Pertida. Preselili so se v hišico blizu parka. Pri njih se je zaposlila kuharica MARIJA, ki se je Pongu takoj priljubila. In tako so živeli srečno in zadovoljno, dokler se ni nekega dne pred vrati hišice ustavil avto. Na obisk je prišla Anititna sošolka CRUELLA de VIL, zavita v čudovito lep in topel krznen plašč. Ker je bila obsedena s krznom, je takoj opazila prekrasen Pongov in Perditin kožušček. Čeprav nihče v hišici ni mogel trpeti nove prijateljice, je Cruella vedno bolj pogosto prihajala na obisk.

Nekega dne je Pertida sporočila Pongu, da bo postal očka. Kmalu je na svet prilajalo 15 ljubkih dalmatinčkov. Za to srečno novico je zvedela tudi Cruella de Vil, ki je v mislih že videla svoj bel in s črnimi pikami okrašen krznen plašč. Rogerju in Aniti je ponudila, da jih odkupi, na kar seveda nista pristala. Cruella je užaljeno odvihrala, v glavi pa je že kovala načrt kako bo ukradla male dalmatinčke in jih spremenila v svoj najlepši plašč.

Nekega večera sta, po naročilu hudobne Cruelle, v hišo vdrla dva lopova in ukradla košaro s psički. Anita, Roger, Pongo, Pertida, kuharica in celo policija so zaman iskali male dalmatinčke. Obupan Pongo je obvesti vse pse v mestu in jih poprosil, da mu pomagajo poiskati otročičke.

Začelo se je noro iskanje, ki so se mu pridružili še: odsluženi vojaški konj STOTNIK, prileten maček SERŽANT TIBS in stari pes šnavcer POLKOVNIK.

Maček Tibs se je nekega dne potikal okoli zapuščenega gradu. Iznenada je zaslišal kot bi lajali psi. Skozi razpoko v steni gradu je pokukal in presenečen videl ne le 15 dalmatincev, ne, bilo jih je petdeset in več. Med njimi sta sedela dva moška, HARRY in JASPER, lopova, ki sta vdrla v Rogerjevo hišo. Tibs je takoj stekel k Polkovniku in mu poročal. Med tem, ko je Polkovnik oddajal obvestilo, se je Tibs vrnil k opazovanju.

Nenadoma je zaslišal Cruellin zlobni glas, ki je nepridipravoma ukazal:
»Jutri hočem imeti pasje kože! Ne smem več izgubljati časa!«
Tibsu je bilo jasno, da mora takoj ukrepati. Skozi luknjo v zidu je zlezel v sobo in prvemu psičku zašepetal na uho:
»Proč morate od tod! Takoj! Pokliči druge in potem zlezite vsi skozi to luknjo, v sosednjo sobo!«

Lopova sta na TV ravno gledala film in nista nič slišala. Ko sta se končno obrnila, sta ravno še videla, kako je Tibs na vso moč porival skozi luknjo zadnjega psa, malega debeluščka. Začela se je divja gonja po vsej hiši.

Med tem časom pa je Polkovnikovo sporočilo prispelo tudi do Ponga in Pertide, ki sta nemudoma odhitela psičkom na pomoč. Zadnji hip sta prisopihala v grad in z divjim laježem planila po stopnicah in šavsnila po nepridipravih. Med tem, ko sta se borila, pa je Tibs izkoristil priložnost in pobegnil s pasjimi otroki v konjski hlev. Tam je že čakal Polkovnik. Ko sta se jim pridružila Pongo in Pertida, se je beg nadaljeval.

Da bi zakrili sledi v snegu, so bežali po ledu zamrznjene reke in prekoračili cesto. Na drugi strani ceste so zagledali bleščečo Cruellino limuzino, tovornjak z nepridipravoma in tovorni avto z neznanim voznikom.

Pasja druščina se je skrila v prikolico tovornjaka neznanega voznika. Ravno, ko je zadnji dalmatinček splezal v prikolico, je voznik sedel v kabino in odbrzel v noč.

Žal je Cruella opazila zadnjega otročička, kako se nerodno vzpenja v prikolico tovornjaka in lov se je nadaljeval. Cruellina limuzina je divjala za tovornim avtom, kot bi se ji zmešalo. Skušala ga je prehiteti in potisniti v jarek. Voznik tovornjaka se je na vso moč trudil, da je svoje vozilo obdržal na poledeneli cesti. Lopova sta vozila za Cruellino limuzino. Ko sta videla, da Cruella nima posebnega uspeha, sta sklenila vzeti stvar v svoje roke. Na vso moč sta pritisnila na plin.

Ker lopova od prevelike vneme nista več pazila na cesto in na Cruello pred seboj, sta se z vso hitrosjo zaletela v Cruellin avto. Nepridiprava sta imel sedaj vsega dosti. Zapustila sta Cruello in odracala dalje. In tako je Cruella v svojem raztrganem plašču ostala sama sredi razbitin limuzine, psički pa so srečno prispeli v London in se vrnili Rogerju in Aniti. Srečen in začuden par je ugotovil, da se je njihova pasja družina močno povečala.

Anita je začela šteti psičke: »…osemindevetdeset, devetindevetdeset in naša dva: 101 dalmatinec! Ojej, kaj pa bova počela s tolikimi psi?«

Roger pa je vzkliknil: »Obdržala jih bova! Kupila bova kmetijo na deželi in imela bova pasjo farmo!«

Ker je bil ravno božični čas, je Anita hitro okrasila jelko in pogrnila mizo. Roger pa je sedel h klavirju in zaigral. Okoli njiju, na tleh, na stolih, na klavirju pa je sedelo vseh 99 in še 2 srečna dalmatinca in vsi so sanjarilo o življenju na deželi.

to je bila pravljica 101 dalmatinec
30. junij 2011
u52944
u52944
Bil je zadnji zimski večer v letu. Snežilo je in bilo je strašno mraz. V tem hudem mrazu in temi je po zasneženi cesti z bosimi nožicami stopicala drobna deklica. V starem predpasniku je nosila veliko škatlic vžigalic, droben sveženjček pa je držala v roki. Ves dan je prodajala vžigalice, pa jih ni hotel kupiti nihče. Ker ni prodala še niti ene škatlice vžigalic, se ni upala domov, saj bi jo hudobni oče prav gotovo zlasal.

Lačna in prezebla se je v temi že vsa obupana le s težavo še prestopala. Po vseh ulicah se je širil vonj po dišeči praznični hrani in njene misli so se začele sukati samo še okoli tega. Ker je bila že močno utrujena, hudo lačna in prezebla, se je hotela samo za trenutek odpočiti, zato je sedla v zavetje neke hiše. Drobni in premrzli nožici je podvila podse, a jo je vseeno zeblo. Iz škatlice je vzela vžigalico in jo v upanju, da se bo vsaj malo pogrela, prižgala. Ogenj je tako lepo gorel in tako prijetno grel, a kaj, ko je vžigalica prehitro ugasnila. Začela je prižigati vžigalico za vžigalico in zraven sanjariti o topli sobi s kaminom, mizi polni mamljive hrane, okrašeni božični jelki, pod katero so darilca za otroke in o babici, ki je bila edina dobra z njo, ko ji je umrla mamica. Žal pa tudi babice že dolgo ni bilo med živimi.

Ko je premražena deklica prižgala zadnjo vžigalico, je v soju svetlobe uzrla podobo mile in ljubeznive umrle babice. Od veselja je vzkliknila: »Oooo, babicaaaaaa, vzemi me s seboj!« Babica je vzela drobno deklico v naročje in skupaj sta poleteli v nebo. V toplem babičinem naročju deklica ni več čutila niti mraza in niti lakote.

V zgodnjih jutranjih urah drugega dne pa so mimoidoči ljudje našli zmrznjeno sedečo drobno deklico s smehljajem na ustnicah in dogorelo vžigalico v roki. Ljudje so žalostno dejali: »Hotela se je ogreti!« Nihče med njimi pa ni slutil, kolikšno veselje in toplino je v zadnjih trenutkih svojega življenja doživela deklica s staro babico.


to je bila pravljica deklica z vžigalicami
30. junij 2011
u48952
u48952
sm lahko tvoja pomočnica bom napisala eno pravljico okej.......
VOLK JE NA DELO V VINOGRAD POVABIL LISICO IN ZAJČKA IN OBA STA MU RADE VOLJE PRIŠLA POMAGAT. ZA OBA POMAGAČA JE VOLK PRIPRAVIL SLADKO KOSILO: ZVRHAN LONEC MEDA.

VSI TRIJE SO PRIDNO DELALI, KO JE NENADOMA LISICO ZAMIKALO, DA BI ŠE PRED KOSILOM POSKUSILA MED.

“JOJ, JOJ, ZA BOTRINJO ME KLIČEJO!” SE JE ZLAGALA LISICA ZVITOREPKA.

“PA POJDI! IN KMALU SE VRNI NA DELO” STA DEJALA VOLK IN ZAJČEK.

IN LISICA JE ODŠLA POD GRM, KAMOR JE VOLK SKRIL LONEC Z MEDOM. NALIZALA SE JE SLADKEGA MEDA TER SE ZADOVOLJNA VRNILA K VOLKU IN ZAJČKU.

“STE DOBRO JEDLI BOTRA LISICA?” JE VPRAŠAL ZAJČEK.

“DOBRO IN SLADKO,” JE ZVITO DEJALA LISICA.

IN VSI TRIJE SO PRIDNO DELALI DALJE. VOLK IN ZAJČEK STA UTRUJENA OD TEŽKEGA DELA ZASPALA. MED TEM ČASOM JE LISICA ZVITOREPKA POLIZALA MED DO KONCA, S PREOSTANKOM MEDU PA JE SPEČEMU ZAJČKU NAMAZALA GOBČEK.

POTEM JE ZAKLICALA:
“POKONCI, ZASPANCA! POLDNE JE IN ČAS JE ZA KOSILO. VOLK, ALI NAMA NE BOŠ DAL NIČ JESTI? LAČNA VENDAR NE MOREVA DELATI!”

“SAJ RES,” JE PRITRDIL VOLK.

PLANIL JE POD GRM, KAMOR JE SKRIL LONEC MEDU. A LONEC JE BIL PRAZEN IN VOLK JE JEZNO ZARENČAL:
“NEKDO JE POLIZAL MED! OH, ČE BI LE VEDEL, KDO JE TAT, BI MU ŽE POKAZAL ZOBE!”

ZDAJCI JE LISICA PRILIZNJENO IN ZVITO SPREGOVORILA:
“ZAJČEK JE POLIZAL MED, KO SI TI SPAL, KUMEK VOLK. ŠE SEDAJ IMA GOBČEK NAMAZAN Z MEDOM!”

TAKRAT JE VOLK ZARENČAL IN PLANIL PROTI ZAJČKU. PREPLAŠEN ZAJČEK JO JE UCVRL V DIR, DA SE JE KAR PRAŠILO. VOLK JE STEKEL ZA NJIM IN Z ZOBMI JE UJEL ZAJČKA ZA REP. KER PA JE ZAJČEK RAVNO ODSKOČIL, JE VOLKU MED ZOBMI OSTALO POL ZAJČKOVEGA REPKA.

IN OD TAKRAT JE ZAJČEK – KRATKOREPEC.

to je bila pravljica od kdaj ima zajček rep
30. junij 2011
u48952
u48952
bogi zajček
30. junij 2011
u48952
u48952
še ena
NEKEGA LEPEGA JUTRA JE 1 PETELINČEK SKLENIL, DA SI BO OGLEDAL SVET.
SREČAL JE 2 MUCI, JU POVABIL NA POTEP IN Z VESELJEM STA SE MU PRIDRUŽILI.
KO SO TAKO HODILI, SO SREČALI 3 ŽABE, KI SO SE JIM PRIDRUŽILE NA POTEPU.

ČEZ ČAS SO SREČALI 4 ŽELVE, KI SO SE TUDI PODALE Z NJIMI OKOLI SVETA.
NA POTI SO SREČALI ŠE 5 RIB, KI SO SI TUDI ZAŽELELE, DA BI VIDELE SVET.

STEMNILO SE JE, PRILETELE SO KRESNIČKE IN POSTALO JIH JE STRAH.

5 LAČNIH RIB SE JE ODLOČILO, DA BODO RAJE ODPLAVALE DOMOV.
NATO SO SE 4 ŽELVE OBRNILE IN ODLEZLE NAZAJ DOMOV.
3 ŽABE PRAV TAKO NISO BILE NAJBOLJ ZADOVOLJNE S POTEPOM IN SO ODSKAKLJALE DOMOV.
TUDI 2 MUCI STA PETELINČKU PRIJAZNO VOŠČILI LAHKO NOČ IN ODŠLI DOMOV IN NA POTEPU OKOLI SVETA JE OSTAL SAM.
1 PETELINČKA JE POSTALO STRAH, ZATO SE JE OBRNIL IN TUDI SAM ODŠEL DOMOV.OSTALO STRAH, ZATO SE JE OBRNIL IN TUDI SAM ODŠEL DOMOV.
DOMA SE JE DO SITEGA NAJEDEL IN ZASPAL TER SANJAL ČUDOVITE SANJE.
30. junij 2011
nikica10:ZŁoo dober pišešš !

mala < 3 pupy ;Paaa za bruhatt ! Soryy ni mi ušečč tvoja pravljica !
30. junij 2011
u52944
u52944
tnx. pa prosim ne se žalit tu pa še neki chocoŁea ona je moja bff da boš vedla pa to sma midve dol potegnile iz neta te pravljice ene sma pa jih napisale skup veš to od male sma potegnile z neta veš
30. junij 2011
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg