Forum
aa naapišeem zgoodboo aL ne? =)

aa naapišeem zgoodboo aL ne? =)


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

01. julij 2010
ja pliss napiši jo...
01. julij 2010
ok. ; )
01. julij 2010
Pozabljeni dnevnik none Nance


Že desetletja je od takrat, kar sem najstnica brskala po lesenih zabojih na kašči velike hiše, ki je stala sredi polj ob žuborečem potočku in bila v tistem času moj dom. Velikokrat sem to počela, tistega dne me je zamikal velik zaboj, ki je stal zaprašen v najbolj oddaljenem kotu. Nikoli prej nisem pokukala vanj, pokleknila sem obenj in počasi jemala iz njega neizmerno bogatstvo, dediščino mojih starih staršev; stare knjige in časopise. Ogledovala sem jih, listala po njih. Platnice knjig so bile oguljene, vogali strani obrabljeni. Napisane so bile večinoma v nemškem jeziku. To je bil vzrok, da so ležale tam zapuščene, nerazumljive, nezanimive; saj nihče v družini ni znal nemško.
Čisto na dnu zaboja sem odkrila neprecenljiv zaklad ... nekaj drobnih od starosti porumenelih zvezkov. Popisanih s svinčnikom- tintnikom. Pisava je bila lepa. Zvezki so bili skriti dnevnik none Nance, kateremu je ta drobna pogumna ženica, zaupala svoje najhujše stiske, razkrivala najbolj skrita čustva, rojena v svoji preprosti, čuteči duši.
Brala sem in se ob tem počutila nelagodno, to kar sem odkrila je bila duša nekoga, ki ga skoraj nisem poznala. None sem se le bežno spominjala; bila je drobna, vedno v temno oblečena ženica. Spominjala sem se njene temne rute in predpasnika, tudi to dvoje je bilo temno. Vedela sem tudi, da me je imela zelo rada.
V zvezku je pisalo: ....

NADALJUJEM?
01. julij 2010
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee
01. julij 2010
u22999
u22999
ne!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
01. julij 2010
KDoo Je uaas Dvaa sPLooH Keej upraašaau
-.-' O.-
01. julij 2010
Js waam jo boom kr nadaLjeevaLaa. ; )
SOBOTA:
Lep dan je bil danes, bilo je jasno in sonce je prav prijetno grelo, skoraj preveč toplo je bilo za oktober. Vstala sem zelo zgodaj, pohitela sem z delom v hlevu. Potem sem skuhala polento, veliko jo je treba za našo številno družino, ponudila sem jo z mlekom, žal je naša Liska breja, zato namolzem vedno manj mleka. Lačni otroci, si želijo dovolj hrane, ker te ni v izobilju, si pomagam tako, da mleko nekoliko razredčim z vodo in mu dodam ščepec soli, to pomaga, otroci vsaj nekaj časa ne čutijo lakote.
Po zajtrku smo šli vsi na njivo, veliko koruze je še za pospraviti, ličkati jo bo treba in obesiti v kite na suho pod streho.
Kosila mi je uspelo narediti dovolj, res sem lahko srečna, da je še dovolj zelenjave. Nihče ni šel od mize lačen.
Popoldne je prišla Tinca Bričeva po vodo, ravno ko sem se odpravljala na njivo. Za nekaj kratkih trenutkov sva poklepetali, povedala mi je, da je v Gorici slišala, o neki čudni bolezeni, pravijo ji: »Hripa.« Zelo je kužna, veliko ljudi je že zbolelo in zelo veliko od teh je umrlo. Strah me je … upam, da nam Bog prizanese s to preizkušnjo.
Sinoči je Nace legel k meni, želel si je nežnosti ... kako rada bi se prepustila njegovim nežnim dotikom in z njim odplavala v višave užitkov. Ni šlo ... tako strah me je, da bi dobila še enega otroka, še ena lačna usta, ... vsa trda sem čakala, da Nace konča, ob tem pa prosila Boga, naj me ne kaznuje z še eno nosečnostjo, že tako so najini otroci večkrat lačni kot siti.
Rada imam najine otroke in hvalim Boga, da nama jih je dal in prav zato si jih ne želim še več ...
NADALJUJEM?
01. julij 2010
u21619
u21619
NADALJUJ!!
01. julij 2010
u21619
u21619
p.s.:
ti iz kje prepisuješ??
01. julij 2010
ok.

eej newem. To Je sestraa meLa u mapii pa newem ztoo. = )
01. julij 2010
TOREK:
Zunaj je bilo še temno, ko me je prebudilo Adelmino kihanje ... vse skupaj se je začelo tako nedolžno ... samo kihanje in rahlo povišana temperatura. Nisem se vznemirjala v tistih prvih urah zgodnjega jutra ... Deklici sem pripravila čaj in jo pustila počivat. V urah, ki so sledile se je otrokovo stanje hitro slabšalo, vročina je skokovito naraščala, dihanje se je spremenilo v hropenje. Adelma je izgubila zavest ... Naredila sem vse kar sem mislila, da bi otroku pomagalo ... ovijala sem jo v mrzle obkladke ...skušala sem ji znižati visoko vročino, ki je kuhala njeno drobno telesce. S čajem sem ji velikokrat navlažila razpokane ustnice.
Nace jo je dvignil v naročje, ljubeče je božal njene od potu zlepljene laske. Sedel je na posteljo in nežno držal v naročju umirajočega otroka, njena glavica je slonela na njegovih prsih, prav tam kjer se je čutilo bitje njegovega srca. Izdihnila je v varnem očetovem naročju. Nežno jo je položil na ležišče, ob njeni glavici sem prižgala svečo, katere plamen je njeni duši svetil na poti v nebesa.
Vsi smo klečali ob njej in molili zanjo, naša lica so močile solze, ki so tekle v potokih, v naših srcih je bila žalost, v dušah je zevala praznina.
Karbidovka viseča na steni nad veliko mizo, meče hladno modrikasto svetlobo na moj zvezek, jaz pišem o svoji bolečini, bolečini matere, ki je izgubila ljubljenega otroka, o globoki rani, ki zeva v mojem srcu.
V hiši je tiho, skoraj fizično čutim žalost, ki se plazi iz temnih kotov in me stiska v svoj hladni objem.
Zunaj je oktobrska noč, slišim sovo, ki skovika nekje v bližini, njen glas mi prinaša slutnjo bližajoče smrti ...V srcu me boli, groza me je ... le kaj nam pripravlja Nebo?
NADALJUJEM?
01. julij 2010
next
01. julij 2010
ok. = )
01. julij 2010
SREDA:
V vasi vlada panika, mrličev je vse več. Hišo na robu vasi so spremenili v bolnišnico, ki ne zasluži tega imena, vsakdo, ki ga odnesejo ali odpeljejo tja je zapisan gotovi smrti.
Ljudje se ne družijo več, še pozdravljajo se ne. Zaželen je čimprejši pokop mrličev, krste so preprosti doma zbiti zaboji, ni pogrebcev, ki bi mrtve spremljali na njihovi zadnji poti. Strah in groza pred smrtjo sta prevelika, ne upajo si niti iz svojih hiš.
Našo Adelmo smo popoldne pokopali, pospremili smo jo le kaplan in domači.
Tako hudo mi je bilo ...

NADALJUJEM?
01. julij 2010
jaaaaaaaaaa
01. julij 2010
ok. = )
Tii Pa Hiitr Bereeš. =D
01. julij 2010
ČETRTEK:
Že zgodaj zjutraj je zbolela Jerica. Spet se je začelo s kihanjem in rahlo povišano vročino ... iz minute v minuto je postajalo vse huje, tokrat sem bila v skrbeh že od samega začetka in vendar ... kaj sem lahko storila ... Goreče sem molila, prosila sem Boga za dekličino zdravje, prosila sem ga naj mi ne vzame še nje ...
Jerica to je deklica katero so prinesli pred desetimi leti h krstu, na vprašanje starega duhovnika, kako bo otroku ime, je pohitela babica: »Jra bo.«
»Kaj? Še nobenega otroka nisem krstil s takim imenom in tudi tega ne bom.« Se je hudoval župnik.
Oče, ki je bil vedno miren, je pojasnil: »Mislili smo, da bo Jerica, doma bi jo pa klicali Jra.«
Župnik je bil s pojasnilom zadovoljen, dodal je le: »Tudi doma jo lahko kličete Jerica.« Tako jo vedno kličemo Jerica.
Nace mi je o tem pripovedoval, ko se je z malo vrnil od krsta; jaz sem se ob tem prisrčno nasmejala ...
Danes Jerici lajšam trpljenje in trepetam za njeno življenje, za katero vem, da se hitro izteka, vem da ni upanja, da ona preživi. To ve tudi Nace, ki ves skrušen sedi ob otroku in z molitvijo prosi boga za njeno zdravje.
Zunaj v tišino noči skovika sova ..

neext?
01. julij 2010
jaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
01. julij 2010
ok
01. julij 2010
PETEK:
Jerica je v ranem jutru borila poslednji boj svojega kratkega življenja ... Jaz in Nace sva bila nemočna ob njeni smrtni postelji, nisva ji mogla pomagati, sedela sva ob umirajoči, ki je vsa vročična hlastala za zrakom ... na njenih ustnicah se je pojavila krvna sled ... umrla je pred najinimi obupanimi očmi in očmi že vidno prestrašenih sestric in bratca.
Še preden smo jo pokopali, sta zboleli Marička in Anica, tudi pri njima se je začelo enako, smrt je prišla zelo hitro. Anica je preminila že čez nekaj ur. Marička je trpela več časa, žal tudi pri njej ni bilo upanja na ozdravitev, bilo je le kruto trpljenje, ki je mučilo vročičnega in hropečega otroka ... potem je prišla neizbežna smrt.
Sprašujem se zakaj? So najini otroci podhranjeni in zato manj odporni?

NADALJUJEM?
01. julij 2010
jaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa zlo je zanimiv =)
01. julij 2010
heeh. ok. XD
01. julij 2010
SOBOTA:
Naša družina se utaplja v solzah, lahko le molimo, žalujemo in trepetamo kdo bo naslednji, ni načina, da bi kaj spremenili. Ni zdravil, ki bi lahko premagala to strašno bolezen, ki mori in pri tem ne izbira, mori otroke pred katerimi bi moralo biti še celo življenje. Iz vasi ni nikogar, da bi povedal kaj se tam dogaja, velikokrat slišim zvonjenje, zato vem, da umirajo tudi v drugih hišah ...
Tudi Nace je zbolel in najstarejša sedemnajstletna Tinčka prav tako leži, upanje v moji duši je dokončno umrlo, negujem bolne ... skušam jim olajšat poslednje ure, toda prihodnosti za družino ne vidim več, nimam časa za razmišljanje in tudi ne zmorem več misliti. Utapljam se v temi obupa, groza me hromi ... oh kdaj bo konec te strašne more?
Najmlajšo Olgo sem posadila na ležišče k očetu, ki se zgublja v blodnjah zaradi visoke vročine. Deklica je pridna, tam mirno sedi, ko ji postane dolgčas se igra z drobnimi prstki na svojih majhnih rokicah ... Nekaj pripoveduje očku, ki je seveda ne sliši ...
Ostali otroci mi skušajo pomagati, veliko stvari je za postorit na kmetiji ... bojim se slabega vremena ... kaj če mi ne uspe pospraviti koruze? Potem nas čaka lakota ...
Zunaj vedno znova skovika sova, ptica ki oznanja smrt, vem da je prerano upati ...

NADALJUJEM?
01. julij 2010
jaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
01. julij 2010
ok
01. julij 2010
Na strani, ki je sledila je bila pisava razmazana, to je kazalo na to, da je nona Nanca jokala, ko je to pisala. Najstnica sem čutila njeno žalost in obup, ki sta veli iz popisanega, s solzami oblitega zvezka. Za trenutek sem se spraševala ali naj berem naprej, potem sem pomislila, da je nona pisala, ker je želela, da bi to nekoč nekdo bral in tako zvedel, kaj se je dogajalo v tistih davnih dneh oktobra 1918 v veliki hiši ob potoku ..

neext?
01. julij 2010
mhm
01. julij 2010
oukeej. =D
01. julij 2010
NEDELJA:
Danes nisem šla k maši, kljub temu sem molila več kot kadarkoli v življenju, prosila sem Boga naj mi pomaga, naj dovoli živeti mojim otrokom in možu, naj odžene smrt. Vendar moja molitev ni bila uslišana.
Strašna bolezen še naprej razkazuje svojo moč.
Zjutraj je zbolela Štefanija, to je deklica, ki se je rodila na Štefanovo pred petnajstimi leti, vendar smo ji kot datum rojstva napisali prvi januar naslednje leto, tako da je uradno leto mlajša.
Popoldne so kihale in počasi tonile v vročičnost, tudi Lucija, Rozalija in Johana. Njihovo počutje se je vidno slabšalo.
Spustila se je tema, noč ki ji je sledila je bila ena najstrašnejših v hiši ob potoku. Smrt je pokosila vse te tri deklice, ki so bile še pred nekaj urami zdrave.
Obupana sem stopila k moževi postelji in v upanju na samo besedico tolažbe, ki bi mi pomagala preživeti, povedala kaj se je zgodilo z najinimi deklicami. On pa se je zgubljal v blodnjah, na moje besede je odgovarjal le: »Tiho bodi Nanca in pazi na otroke.«
Nesreča naše družine se nadaljuje, ponoči je zbolela Angela, vedno resna in zamišljena deklica, slabo se počutita tudi Vida in Tončka.
Zunaj se v temno noč oglaša sova, njeno skovikanje je tako zlovešče ... grlo mi stiska strah.

NADALJUJEM? =D
01. julij 2010
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg