Forum
Tu je moja nova zgodba z naslobom Pozabili so me. Upam, da vam bo zgodba všeč.
=================================

Ime mi je Leah. Stara sem 14 let. Vračam se iz šole. Ta dan je bil moj najljubši dan. Dan mojega življenja. Na ta dan se je zgodil moj prvi poljub. Poljub z fantom Michaelom. In tako se začne moja zgodba. Zgodba mojega življenja. Pozabili so me. Vsi. Starši, sorodniki, učitelji, prijatelji, sošolci. Vidijo me a se me ne spominjajo. Ne vem kako se je to zgodilo. Le eden se me še spominja. To je moj fant Michael. Najina ljubezen je bila premočna, da bi me lahko kar tako pozabil...





===================================
Da nadaljujem rabim vsaj 1 next.
Res upam, da vam bo všeč.
24. avgust 2016
Next
24. avgust 2016
izgleda zanimivo me zanima kako se bo razpletlo
24. avgust 2016
Hvala za Next. Nisem ga pričakovala tako hitro. Ta Next posvečam dream-all-day.
=================================
1. Poglavje
"Leah"
Zaslišala sem, da me negdo kliče. Obrnila sem se in zagledala Michaela. Skoraj bi se zasmejala. Bila je tako luškam. " Kaj je" sem ga vprašala. " A bi šla potem z mano v park" je rekel in se mi nasmehnil. " Ja itak" sem mu vrnila nasmeh. Ravno sem končala z poukom. Bila sem zelo zadovoljna. Šla sem za Michaelom. Nisva se pogovarjala. Samo stopala sva po parku in gledala druge ljudi. To mi je bilo všeč. Tudi moje življenje mi je bilo všeč. Bila sem lepa in popularna. Hodila pa sem z najlepšim fantom na šolo. Vsaj meni je bil najlepši. Michael me je kar naenkrat vprašal" Me res ljubiš" Bila sem presenečena. "Ja res te. Ti si najlepši fant na svetu. Zardel je. Približal se mi je. Bil jekar malo preblizu. In kar naenkrat so se moje ustnice dotaknile njegovih. Bila sem presrečna. Res ga ljubim. "Ti si najlepša punca mojega življenja" mi je zašepetal. Objel me je. Vrnila sem mu objem. In tako se je končal najin zmenek. Najlepši čas mojega življenja. Moj prvi poljub. Počasi sem se odpravila proti domu. Bila sem otopela a srečna. Zelo srečna. Svet se mi še ni zdel tako lep. Zagledala sem svojo hišo. Komaj čakam, da povem mami kaj se je zgodilo. Odprla sem vrata. Zaslišala sem mamo. Zdelo se mi je čudno. Ponavadi je še ta čas v službi.
" Mami a veš kaj se je danes zgodilo" sem jo vprašala.
"Kaj? Kdo si ti? Kaj počneš tukaj"me je ledeno vprašala
=================================
Za nadaljevanje vsaj 3 nextel.
24. avgust 2016
Next Next Next

hvala za posvečen Next zanima me kaj se bo zdaj zgodilo
24. avgust 2016
Še 2 nexta. Sedaj pa še slike.

LEAH:






MICHAEL




24. avgust 2016
Next, ampak mal pazi na napake
24. avgust 2016
drgač pa dobr začetk + ful me zanima kk so jo lahko kr tko pozabil hah
24. avgust 2016
Next
24. avgust 2016
Hvala za nexte. Ta Next posvečam diamond.
=================================
"Jaz sem, Leah" sem rekla tiho.
"Aja in kaj počneš tukaj?" me je vprašala mama.
"Domov sem prišla" sem rekla začudeno.
" Ampak saj ti nisi tu doma. In če nisi prišla s kakšnim namenom pojdi iz te hiše" je rekla mama. Vedela se, da misli resno. Zagotovo je zmešana. Počasi sem se odpravila proti izhodu. Kam naj grem? Oče pride domov šele čez nekaj ur. Veselje ob prvem poljubu je izpuhtelo. Odločila sem se, da grem k Michaelu. Šla sem proti njegovi hiši. On bo zagotovo razumel. Pozvonila sem. Vrata je odprl ravno Michael.
"Oj kaj je Leah" je rekel
"Nekaj bi ti rada povedala. Boš poslušal" sem ga vprašala. Prikimal je. Povedala sem mu, kako se moja mama čudno obnaša. Ko sem končala je rekel" Počakaj na očeta prav?
"Ok" sem mu rekla in se poslovila. Šla sem na sprehod v gozd.Govorila sem si, da bo vse v redu. To me vedno pomiri. Opazovala sem listje. Postajalo je vedno bolj temno. Nenadoma je k meni prišel pes. Lep majhen bel pes. Ni imel ovratnice. Sklonila sem se k njemu, da bi ga pobožala a je zbežal. Še psi me ne marajo sem pomislila. Odločila sem se, da grem domov in počakam na očeta. On bo vedel kaj je narobe z mamo. Počutila sem se malo bolje. Opazovala sem ptice. Nenedoma sem hotela postati ptica. Da bi znala leteti. Da bi bila svobodna.





=================================
Next?
Mnenja?
Naj nadaljujem?
25. avgust 2016
Next nujno
25. avgust 2016
Next
25. avgust 2016
Ta Next posvečam bigtimerushfan. Hvala, ker berete.
================================
Ko sem tako opazovala ptice sploh nisem vedela kam grem. Nekaj me je vleklo še globje v gozd. In naenkrat sem se zavedla, da ne vem več kje sem. Izgubila sem se. No super sem pomislila. Stekla sem nazaj po poti ampak ni je bilo videti konca. Ker sem se bala, da se še bom bolj izgubila sem nehala teči. Prisluhnila sem tišini. Bilo je popolno. No popolno bi bilo če bi vedela kje sem. Odločila sem se, da počakam tukaj na tem mestu. Počakam kaj se bo zgodilo. Nekaj se bo. In kar naenkrat zagledam psa. Enakega belega psa kot sem ga zagledala pred nekaj časa. Pa kaj počne tukaj? Zalajal je. Približala sem se mu a on je zbežal. No zakaj pa potem hodi blizu mene če potem zbeži? Ta pes ni moj problem. Moj problem je ta kako se bom rešila iz tega vedno bolj temnega gozda. Potrpljenje me je minilo. Začela sem teči. Pa kaj če se še bolj izgubim.In nenadoma sem se zaletela v človeka. Natančneje v Michaela. Pa kaj on počne tukaj? Oba sva istočasno vprašala:"Kaj pa ti počneš tukaj?" Zasmejala sem se. "Izgubila sem se." sem prva rekla.
"Pa kako se lahko v tako majhnem gozdu izgubiš?" je rekel nasmejano.
"Majhnem? No kaj pa ti počneš tukaj?" sem ga vprašala.
"Sprehajam se." je preprosto rekel in se zagledal v drevo.
"Aja no kaj čakaš? Pospremi me iz tega gozda preden se še bolj izgubim?" sem rekla nasmejano.
"Kaj? Aja ja prav. Hodila sem za njim. Po približno petih minutah me je pripeljal iz gozda. Zahvalila sem se mu in potem me je objel. Moje skrbi so šle v nič. Zakaj me mama ne pozna? Ali me oče tudi ne bo več poznal. Ali pa se bo vse uredilo. Vse te skrbi so šle v nič. Bila sem v njegovem objemu.





=================================
Next
Mnenja?
Nadaljujem?
25. avgust 2016
Next
25. avgust 2016
Next + hvala za prejšnji posvečen Next
26. avgust 2016
Hvala za nexte. Če vam zgodba ni všeč povejte bom nehala pisat.
===============================
4.poglavje
Poslovila sem se od Michaela. Oče se je zagotovo že vrnil iz službe. Povedala mu bom kako se mama čudno obnaša. Ko sem hodila proti domu sem opazovala druge ljudi. Bila sem srečna. Vedela sem, da se bo vse uredilo. A vseeno me je malo skrbelo. Zagledala sem našo hišo. Vse je bilo kot običajno. Avta sta bila parkirana pred hišo. Torej je oče že doma. Ko sem prišla bližje sem ga zagledala. Sedel je pred hišo. Počasi sem se mu približala. Ko sem bila dovolj blizu sem ga pozdravila:"Zdravo."
"Zdravo. Kaj počneš tukaj?" je vprašal nasmejano. Še preden bi mu lahko odgovorila je iz hiše prišla mama. Bila sem jezna. Na oba. In sedaj sem pomislila, da je to le šala. In jaz sem bila tako neumna, da sem temu verjela. Zakričala sem:"Nehajta se norčevati iz mene. Vem, da je to šala. Ne delajta se, da me ne poznata."
"Ampak saj te res ne poznava." je rekla mama. Oče je dodal:"Ja kar tako se prikažeš in začneš kričati na naju."
"Ampak vajina hčerka sem." sem rekla glasno.
"Ne midva nimava hčerke ampak če rabiš kakšno pomoč sva ti vedno na voljo." je rekel oče. Bila sem zmedena. Vedno bolj me je grabila panika. "Se me res ne spomnita?" sem tiho vprašala. Mislim, da sem rekla malo pretiho saj me nista slišala. Počasi sem odšla. Kam naj grem? V tej hiši me nočejo. In takrat sem se domislila nekaj neverjetnega. V tej hiši je moja soba, moje stvari. Če jima pokažem to sobo se me bosta zagotovo spomnila. Potiho sem šla v hišo. Oba sta se v kuhinji nekaj pogovarjata. Šla sem do vrat svoje sobe. Odprla sem jih in zagledala kopalnico. Kje je moja soba? Kam naj grem? Stekla sem ven. K Michaelu sem pomislila. K Michaelu bom šla. Stekla sem do njegovega doma. Pozvonila sem. Odprla je njegova mama.
"Kje je Michael?" sem vprašala. Njegova mama je bila videti žalostna.
"Na poti domov ga je zbil avto." je rekla tiho. Kaj? Počutila sem se kot, da mi je v življenju zmanjkalo poti.





=================================
Next?
Mnenja?
Nadaljujem?
26. avgust 2016
ja nujno Next nuuujnooooooo
26. avgust 2016
Next
26. avgust 2016
Next
26. avgust 2016
Tole je naslovnica te zgodbe. Naredila mi jo je Aella. Res dela super naslovnice.




26. avgust 2016
Ta Next posvečam vsem, ki berete.
===============================
"Kaj?" sem rekla naglas.
"Saj mu ni nič hudega. Imel je srečo. Samo majhen pretres možganov in zlomljena roka." je rekla Michaelova mama. "Kje je zdaj?" sem hitro vprašala. "V bolnici oprosti zdaj pa moram iti imam še nekaj opravkov." mi je rekla in mi pred nosom zaluputnila vrata. Čuden človek ta Michaelova mama. Njenega sina unije avto ona pa se dela kot da ni nič. Hitro sem stekla v bolnico. Med tekom sem premišljevala svoj položaj. Moji starši me ne poznajo več. Kje bom sedaj živela? Michel je bil moje edino upanje,
26. avgust 2016
Ups pomotoma mi je poslalo napišem še nadaljevanje...
26. avgust 2016
anamarija klara
anamarija klara
Next
29. avgust 2016
u220604
u220604
Next
15. januar 2017
Next
15. januar 2017
Next
15. januar 2017
anamarija klara
anamarija klara
neeeeeeeeeeeeeeeeeext
16. januar 2017
Next
16. januar 2017
Ta Next posvečam vsem, ki berete.
===============================
"Kaj?" sem rekla naglas.
"Saj mu ni nič hudega. Imel je srečo. Samo majhen pretres možganov in zlomljena roka." je rekla Michaelova mama. "Kje je zdaj?" sem hitro vprašala. "V bolnici oprosti zdaj pa moram iti imam še nekaj opravkov." mi je rekla in mi pred nosom zaluputnila vrata. Čuden človek ta Michaelova mama. Njenega sina zbije avto ona pa se dela kot da ni nič. Hitro sem stekla v bolnico. Med tekom sem premišljevala svoj položaj. Moji starši me ne poznajo več. Kje bom sedaj živela? Michel je bil moje edino upanje, a bil je v bolnici.
In že sem bila pred vrati bolnice. Vprašala sem kje je Michael. Zdravnice so mi povedale številko sobe. Stekla sem tja. Videla sem Michaela.
"Zdravo kako si?" sem ga vprašala.
"Super sem."
"Pa kako si lahko super, v bolnici si. Upam, da boš kmalu zdrav. Sploh pa se me oče in mama ne spomnita več. Kam naj grem?" sem mu rekla.
"Res? Ne verjamem ti. Ko bom zdrav se bom sam prepričal. Sploh pa imaš veliko prijateljev, če sta te res spodila iz hiše pojdi k njim." se je Michael delal pametnega.
"Pa kako mi ne verjameš? Ko se boš pozdravil ti bom zamerila, res." sem bila jezna.
"Ampak saj je res nesmiselno, mene zbije avto, ti pa mi govoriš, da sta te mama in oče pozabila. Mogoče si gledala preveč filmov. Ali pa samo iščeš mojo pozornost?" je rekel vznemirjeno.
"Nočem se kregati s tabo. Ampak če se bom morala se bom. Verjemi mi." sem rekla jezno.
" Ne bom ti verjel, dokler sem sam ne prepričam. Pojdi rad bi spal" bil je naveličan vsega.
"Adijo, Michael!" sem mu rekla. In bila sem jezna nanj.In razočarana. Moj fant mi ne verjame. Mogoče si pa še sama ne verjamem.
Stekla sem iz bolnišnice naravnost v gozd...
=================================
Se opravičujem, ker tako dolgo ni bilo nexta.
Mnenja?
Nadaljujem?




24. januar 2017
Upam, da še kdo bere.
===============================
Tekla sem v gozd. Naslonila sem se na drevo. Gozd je bil čaroben. Vsaj meni se je zdel. Ura je bila že zelo veliko in začelo se je temniti. Ker je bil mesec maj me ni zeblo. Bila sem žalostna in nisem vedela kaj narediti. Premišljevala sem in dobila odgovor. Jutri bom šla v šolo in vsem povedala kaj se je zgodilo. Upam, da mi bodo verjeli, čeprav vem, da mi ne bodo. Do takrat bom pa prenočila v gozdu. Res ponesrečena ideja sem pomislila.
Bilo je že zelo temno. Priznam, malo me je bilo strah. Sedela sem na tleh gozda in poslušala glasove gozda. Postala sem žalostna. Čez nekaj časa je zašumelo listje. Sedaj me je še bolj postalo strah. In nato se je prikazala postava oziroma žival. Ko je prišla bližje sem ugotovila, da je to enak bel pes, ki se mi je približal, ko sem se izgubila v gozdu. Videla sem, da je zrasel. Vem, da se mi meša. Vem, da ne more zrasti v nekaj urah. Mislim, ja mislim, da se mi zdi večji. Pa saj ni važno. Hotela sem se približati ampak je spet zbežal. In spet. To je počel veliko časa. In na koncu je šel.
Bila sem utrujena. Zaspala sem in sanjala...................................

Tekla sem po travniku. Bila sem vesela, bilo je čarobno. In kar naenkrat sem zaslišala zavijanje vetra, zavijali so tudi volkovi. Zaslišala sem krike. Bilo je grozno......
Sledila mi je nekakšna črna senca, meglica........ Tekla sem in tekla. Senca mi je sledila in me pogoltnila nisem ji morala ubežati. Zaslišala sem krike. Vedela sem čigavi so,bili so moji. Kriki bolečine.

Zbudila sem se iz teh groznih sanj. Najprej nisem vedela, kako sem se znašla v gozdu. Hitro sem se spomnila. Bilo je jutro. Bilo me je strah. Upam, da nisem zamudila pouka.
In že sedaj vem, da mi ne bo nihče verjel. Kdo bi verjel Leah, da so jo pozabili starši, da jih nima več.......





=================================
Next?
Mnenja?
Nadaljujem?
25. januar 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg