Forum
u200267
u200267
Odločil sem se nekaj pisat ^^
Poskušal bom redno pisati nexte, kolikor bo pač šola dopuščala.
Se že vnaprej oproščam za napake in vesel bom vseh kritik in pohval

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Ko sem odprla vrata laboratorija mi je zastal dih. Strmela sem v razbitine, ki so ležale v mlaki zmešanih kemikalij, ki so bili prej na delovni površini. Na policah je bilo le še malo nedotaknjenih čaš, bučk in merilnih valjev. Tudi omare so na prvi pogled delovale v normalnem stanju, prav tako je bil digestorij še vedno cel. Razbito pa je bilo okno. In nekako je bila okoli okna največja zmešnjava. Moj pogled je skeniral škodo, ko se je ustavil na rdečkasti tekočini. Na okenski polici sem prepoznala kri. “Kaj hudiča se je zgodilo tu?” sem se vprašala in iz žepa snežno bele halje potegnila mobilnik. Z nekaj dotiki po njegovem zaslonu sem ga že prislonila na uho in na drugi strani se je oglasil zaspan glas, ki je se je pritoževal nekaj čez zgodnjo uro vendar sem ga ignorirala in počakala, da utihne. Nato sem zajela sapo in rekla: “Alexei, v laboratorij je nekdo vlomil.”

Medtem ko je bil Alexei na poti sem sama začela čistiti laboratorij. Pospravila sem razbitine, lotila sem se tudi mlakuže neznanih kemikalij, pri delu sem seveda nosila zaščitne rokavice. Oddahnila sem si, ko sem videla, da je računalnik nepoškodovan in da je deloval. Kmalu za tem je prišel Alexei. Na njegovih zelenih očeh se je še vedno videla očitna zaspanost in tudi deloval je redkobeseden, a ko je zagledal razbito okno se je razvedril. Sledila sem njegovem pogledu, da bi dojela njegovo nenadno spremembo v razpoloženju. Na marmornati okenski polici je bila še vedno kri, saj tistega dela še nisem uspela počistiti. “Vzemiva vzorec,” je rekel. Postrani sem ga pogledala: “Čemu? Bi se rad šel detektiva? DNK vzorec ti ne bo koristil, če nimaš baze s podatki vseh teh ljudi po naših ulicah,” sem mu odvrnila, saj se mi je to res zdel popoln nesmisel. Veliko bolje bi bilo če bi se posvetila delu, ki bi dejansko lahko obrodilo kakšne sadove. “Oh, daj no,” me je prigovarjal, “sploh pa se moraš še veliko naučiti o strukturi DNK!” Gledala sem najprej njega, nato pa okensko polico, nato sem se vdala. “Naj ti bo … samo zato, ker je to tvoj laboratorij…” Zasmejal se je in začel brskati po predalih, da bi se lotil dela. Jaz pa sem še naprej pospravljala in razmišljala, zakaj bi kdo vlomil. Navadni ljudje nimajo tu kaj početi, niti se ne zavedajo kaj utegne biti tu dragoceno in kaj ne. Kaj pa če je bila nesreča? Zelo težko bi se nekdo ponesreči zaletel v okno, ki je v drugem nadstropju stavbe. Mogoče pa je bila žival?
***
“Tia, pridi pogledat tole,” je čez nekaj časa rekel Alexei. Dvignila sem pogled iz nad zadnjih razbitin neke čaše in strmela v zaslon, kjer je bila prikazana dvojna vijačnica. Meni se ni zdelo nič nenavadnega, a iz Alexeievega razburjenega glasu sem sklepala, da se nekaj dogaja. Odvrgla sem razbitine v koš in odšla k njemu. “Ja?” sem rekla in čakala na pojasnilo. “Vidiš tale del?” me je vprašal in na zaslonu označil del dednine. Pokimala sem. “Takšne anomalije še nisem videl, pa sem v vsej svoji znanstveni karieri doživel že marsikaj. Ta človek … sploh ni človek. Ne bi smel obstajati.” Začudeno sem ga pogledala. “Kako to misliš?” Skomignil je z rameni nato pa se je nasmehnil. Njegove zelene oči so se zasvetile in rekel je: “Sva na dobri poti neverjetnega odkritja, ki bi uspela spremeniti temelje znanosti.”
27. september 2015
u199826
u199826
noro *_*
next
27. september 2015
The best...neeeext
27. september 2015
kr tako naprej pa boš pisatel brez heca
27. september 2015
neeeeeeeeeeext
27. september 2015
u198114
u198114
Neeeeeeeeext
27. september 2015
next
27. september 2015
u195429
u195429
Next
27. september 2015
next-nova bralka
28. september 2015
u200267
u200267
Od tistega usodnega dne je minil en teden. Z Alexeiem sva garala na polno, da bi prišla skrivnosti do dna. Večinoma sem bila jaz tista, ki je samo občasno pomagala, saj sem morala hoditi v šolo, ki se je komaj začela. Sam Alexei pa je za raziskavo poklical tudi nekatere svoje prijatelje z različnih znanstvenih področij. Do zdaj nisva odkrila ničesar. Do zdaj. Zazvonil mi je telefon in na zaslonu se je izpisalo ime Alexei. Čakala sem na avtobusni postaji, moj avtobus naj bi prispel čez kakšno minuto. Zraven mene je stal tip z irokezo in pirsingi ter s cigaretom v ustih. Pravzaprav ga sploh nisem opazila dokler nisem zavohala ogaben cigaretni dim. Res nisem razumela ljudi, ki so kadili. Odmaknil sem se stran, oči pa sem še vedno imela uperjene na cesto, kdaj se bo prikazal avtobus. Oglasila sem se na telefon in pričakujoče izdavila pozdrav in upala na dobre novice. “Imaš danes čas?” me je vprašal Alexei in povedala sem mu, da lahko pridem. Sicer je bila to delno laž, imela sem cel kup naloge ampak, ko bodo v šoli izvedeli, da sem bila ključna oseba pri tako pomembnem odkritju mi gotovo ne bodo težili z domačo nalogo. “Super, nekaj smo našli in…” prekinil ga je trušč, slišati je bilo kot, da se je v ozadju nekaj razbilo. “Alexei, je vse v redu?” sem ga vprašala zaskrbljeno. “Seveda!” je lagal, potem pa se je trušč ponovil in samo še zamomljal je “Moram iti,” in prekinil. Zavzdihnila sem. “Slab lažnjivec,” sem si mislila ampak mu nisem zamerila. Alexei je bila zelo pomembna oseba v mojem življenju. Bil je moj tridesetletni stric, ki je prihajal iz Rusije, torej po mamini strani sem rusinja, vendar za razliko od njiju nisem bila ‘ginger’, svoj videz sem podedovala po očetovi strani. Imela sem daljše temno rjave lase, ki sem jih večinoma časa imela spete v kito na strani. Moje oči so bile čokoladno rjave. Če bi lahko izbirala bi si izbrala modre ali pa zelene ampak človek tako ali tako nikoli ni zadovoljen s tem kar ima. Drugače se s svojim videzom nisem obremenjevala. Bila sem tako rekoč povprečna in nikoli si nisem želela biti nekaj več, to nikoli ni bil moj cilj. Bila sem v tretjem letniku gimnazije in skoraj vse moje sošolke so nosile mejkap, jaz pa ne. Nekako se mi je zdela to potrata časa. Moj videz ni bil nikoli na prvem mestu.

Pripeljal je avtobus in vstopila sem. Na prvi pogled sem opazila, da je zelo poln in začela sem iskati prazen sedež kjer bi se lahko usedla. Končno sem ga našla, poleg neke punce, ki je zavzeto strmela v svoj telefon in divje tipkala. Svojo črno belo torbo sem vzela v naročje in iz nje potegnila slušalke ter mp3 predvajalnik in se predala melodiji. Kmalu sem odplavala nekam daleč stran in se popolnoma izgubila v lastnih mislih. Bila sem odsotna do te mere, da sem skoraj zgrešila svojo postajo. V zadnjem hipu sem skočila skozi vrata in si skoraj zvila gleženj. Jezno sem potegnila slušalke iz ušes in začela hoditi proti mojemu drugemu domu, laboratoriju. Takoj ko sem prispela mi je Alexei ponudil lonček kave, ki sem jo hvaležno sprejela. Po šoli sem bila vedno neznansko utrujena in ne vem kaj bi brez dobre doze kofeina. “Torej, kaj se dogaja?” sem vprašala ko sem srknila prvi vroč požirek. Šele tedaj sem opazila, da nisva bila sama. Za računalnikom je sedel nekdo, ki ga do sedaj še nisem opazila. Videti je bil že starejši možakar, saj je imel v temnih laseh že nekaj sivih pramenov. Potem pa sem zagledala še nekoga, ki se je naslanjal na okensko polico. Bil je fant mojih let. Svetli, blond lasje so mu padali na oči in srepel je predse. Videti je bil jezen. Bila sem zgrožena. Le kako ju nisem opazila? Se mi blede? “To je doktor Horvat, mikrobiolog in biolog,” je rekel Alexei in pomignil proti gospodu sedečim za računalnikom. Pokimala sem in dr. Horvat je vstal in mi podal roko. “Tia Kos,” sem se predstavila, nekoliko živčno. Nisem bila dobra z ljudmi. Z neznanci sem bila sramežljiva in sovražila sem se zaradi pomanjkanja samozavesti. Potem sem pogledala fanta pri oknu. Alexei je videl kam gledam in dodal:” To je njegov sin, Luka.” Ampak Luka je še vedno gledal stran in se kujal. “Oprostite mu, samo otročji je,” je dodal dr. Horvat in se posvetil računalniku. “Torej, Tia, dr. Horvat trdi, da je v tem DNK-ju našel gene šakala in s tem potrdil sume drugih strokovnjakov, ki so ta DNK že videli.” Strmela sem vanju. Šakal? V človeški DNK? Kaj naj bi to pomenilo? “O, čestitke, našli ste volkodlaka!” je bil sarkastičen Luka. Mulec mi je počasi začel iti na živce. Njegov oče in Alexei sta ga preprosto ignorirala. “Tudi nama še ni vse jasno ampak, vse kaže, kot, da bi imel dvojno dednino. Človeško in no … šakalovo,” je rekel Alexei. Usedla sem se na prost stol in še vedno strmela v svojega strica. “Kaj za…” sem začela, ko me je preknil gospod Horvat, oziroma doktor Horvat: “Žal moram iti, dr. Koshkin, vrnem se spet jutri.” Pomignil je Luki, da se mu pridruži. “Seveda,” je rekel Alexei: “Fanta pa le pusti doma … mislim, da ni ravno laboratorijski tip.” Ko je izrekel te besede je ošinil koš v katerem so bile nove razbitine. Torej to je bil vzrok tistega razbijanja. Kaj je sploh počel tukaj? Če se niti ne zna obnašati v laboratoriju. Kaj je sploh njegov problem? Hotela sem izvedeti, kako se je tista steklovina razbila vendar nisem hotela drezati v osje gnezdo. “Torej, odkrili smo pol človeka in pol šakala?” sem vprašala, ko sta odšla. “Ne bi se ravno tako izrazil. Je šakal in človek. Oba zapisa sta popolna. Vendar se izmenjujeta. Enkrat je človek, enkrat žival.” Ošinila sem računalnik. “Je to sploh možno?” sem ga dvomeče vprašala. “Vse tako kaže kot je. Rekel bi preprosto to, da nismo sami. Odkrila sva novo vrsto. Meja med ljudmi in živalimi. Vrsta, ki so oboje. Mislim, da naju čaka tudi nekaj terenskega dela.” Zasmejala sem se: “Misliš vzeti vzorec DNK vsem šakalom?” Živčno se je nasmehnil. O, ne. Mislil je prav to. Zmajala sem z glavo: “Kam to sploh vodi, slab občutek imam … nočem težav.” Svojo roko je položil na mojo ramo: “Mogoče. Ampak pomisli, te nikoli kot otroka niso očarale pripovedke o nadnaravnih bitjih? To je to, Tia, poglej kaj sva odkrila!” Njegov glas je bil vzhičen. Imel je prav. Očitno v sožitju z nami bivajo bitja za katera sploh nismo vedeli, da obstajajo.
“Ampak zadeva ne sme priti v javnost … ne še … lahko bi imelo negativne posledice.”
Pokimal je: “Se popolnoma strinjam!”
-----------------------------------------------------------------------------------------------------
Vaše mnenje do sedaj? Naj nadaljujem zgodbo? Next?
28. september 2015
next
28. september 2015
u199826
u199826
Itak da nadaljujes... sej ninas izbire I like it very much
next
29. september 2015
next in prav imaš dobra zgodba
29. september 2015
u110484
u110484
Next awsm *0*
29. september 2015
u199774
u199774
nova bralka+ next
29. september 2015
next uou *o*
30. september 2015
Neeeeext ful napeto
30. september 2015
u200309
u200309
next please! super kul
30. september 2015
u198114
u198114
nadaljuj hitr! neeeeeeeext
30. september 2015
u200309
u200309
next next next next
30. september 2015
Next
30. september 2015
u200309
u200309
next
01. oktober 2015
u200267
u200267
LUKA

Hodil sem po mestni ulici. Bilo je oblačno in bila je tista ura, ko so vsi drveli iz služb domov in ulice so bile nabito polne. Gledal sem predse, preučeval siv asfalt pločnika. Počutil sem se prazno. Otopelo. Ničesar nisem čutil. Nič me ni ganilo. Potem sem se spomnil na včerajšnji dan, ko me je oči zvlekel v tisti usrani laboratorij. Vse je šlo narobe. Ponesreči sem razbil dve čaši, potem pa se je očim drl name, tisti rus ali karkoli že je pa se je delal ravnodušnega čeprav sem lahko videl njegovo razočaranje v očeh. Potem pa se je prikazalo še tisto dekle. Videl sem njen pogled. Bil je tako obsojajoč, da je kar bolelo. “Kaj pa ona ve? Niti sanja se jima ne v kaj se spuščata. Odkrila sta nas … Nekaj je potrebno ukreniti,” sem razmišljal, potem pa sem se vdal. Preprosto nisem imel volje niti za razmišljanje. Izklopil sem možgane, noge so delovale samo še na avtopilota in me prinesle do željenega avtobusa. Izbrskal sem kartico in vstopil. Bil je skoraj popolnoma prazen, a vedel sem, da se bo tekom poti še napolnil. Vrgel sem se na sedež in strmel skozi okno. Samo čakal sem. Minute so minevale kot sekunde. Moja duša je bila ujeta v trdni pasti, nekje v drugi dimenziji. Kot, da bi me nekaj klicalo. Glasen in razločen klic, na katerega se nisem znal odzvati, čeprav je moje srce bilo le za to. Le, da bi sledil tistemu klicu neznano kam, pa naj bodo to puhasti nebeški oblaki ali pa črna pokrajina polna režečih se senc.
Kar naenkrat je bus ustavil in zagledal sem, da sem pred svojo postajo. Sploh se nisem zavedal, kam je šlo pol ure. Izstopil sem in zagledal svojo hišo. Zame je bila le hiša in ne dom. Dom je bil nekje drugje. In prav tja sem šel. Z asfalta sem prešel na makedamsko pot z nje pa na majhno blatno pot, ki sem jo že uhodil in se je vila ob robu travnika. Vodila je globoko v gozd. Ko sem vstopil v gozd je postalo nekoliko temneje in prav ugajalo mi je. Nato sem zaslišal prhutanje kril. Glavo sem vrgel vznak in videl letečo senco nad menoj, ki je letela tik nad drevesi. V svoji glavi sem zaslišal glas, ki je tiho odmeval:
“Pridi.”
Napolnil sem si pljuča s svežim zrakom in se pognal v tek in potem se skočil naprej z iztegnjenimi rokami kot, da bi želel pristati na njih. Začutil sem lahno bolečino, kateri sem se predal. Slišal sem škrtanje kosti in za trenutek sem zaprl oči. Čutil sem kako se mi je koža raztegovala, kako so se moje mišice preoblikovale. Pristal sem na štirih tacah in nadaljeval s tekom. Sedaj je bilo lažje. Popolnoma drugače. Tek se mi je zdel lahkoten, nič bolj naporen kot hoja. Počutil sem se svobodnješega. Tudi moji čuti so se izostrili. Zavedal sem se svoje okolice. Čutil sem drevesa, kako nežno dihajo. Čutil sem kako se srce majhne rovke poganja kri po žilah. Čutil sem kako se deževnik prebija skozi zemljo. Vedel sem natančno lokacijo vseh bitij okoli mene. Z naravo sem bil eno.
Bil sem Povezan.

“Čuden si,” je rekla kanja, ki je prestala pred mano, ko sem dosegel majhno jaso. Vame je gledala s prodornimi modrimi očmi. Nisem ji odgovoril. Kar naenkrat kanje ni bilo več, pred menoj je stalo dekle. Imela je skodrane goste lasje, ki so bili svetlo rjave barve. Oči je imela prodorno modre. “Včasih je prav bedno, ko ne moremo lagati, kaj?” me je podražila. Tiho sem zarenčal. “No, no, kuža, pomiri se. Nič ti nočem. Ponavadi si bil vedno bolj energičen, ko si se lahko spremenil v volka. Zdaj si pa … eh … brez življenja,” je rekla in sedla na travo. Imela je prav. Bil sem brez življenja. Tudi jaz sem se spremenil nazaj v normalnega najstnika in sedel njej nasproti. “Pa ne reči mi, da še vedno nisi prebolel?” je nadaljevala. Še vedno nisem odgovoril, a tokrat je bil moj molk mišljen kot odgovor. Žalostno me je pogledala. Po kolenih se je splazila do mene in me objela. Pustil sem se ji. Vendar nisem čutil nič. Še vedno sem bil popolnoma otopel. “Maja, govoriti moram z Jako,” sem naposled le rekel. “Zakaj?” me je vprašala, svoje roke pa je vzela nazaj v svoje naročje. “Odkrili so nas. Sicer še ne vedo za kaj točno gre ampak mislim, da so našli njegov DNK.” Besedo ‘njegov’ sem poudaril in dobro je vedela, kaj sem mislil. Še vedno je bila videti žalostna, čeprav jaz žalosti nisem čutil. Nobenega čustva ni bilo v meni. “Našla ga bom,” je rekla in vstala. Gledal sem jo kako je odkorakala na rob jase, spet postala kanja in odletela nad gozd, sam pa sem obsedel na travi.

Bil sem kakor plitka luža, ki skuša kljubovati vročemu soncu, čeprav ve, da bo slej kot prej izginila, brez sledov.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------
Kak se vam zdi? ^^
01. oktober 2015
next,supr
01. oktober 2015
u110484
u110484
Next *0* plz next
01. oktober 2015
Neeeeeext...ful dobr napisan...pa,napeto...
01. oktober 2015
u199774
u199774
next!!!
01. oktober 2015
wow to je tko fajn,dar za pisanje maš.
next
01. oktober 2015
u198114
u198114
neext!
02. oktober 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg