Forum
Živjo, napisala bom eno zgodbo.
Upam da jo boste brali in uživali v njej vsaj pol kakor jaz. (:
*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!
"Ne bom jedla." Sem zamrmrala in nase nataknila črno budno. Stopila sem skozi vrata, bil je sneg. Sneg, ki ga sovražim! Sovražim iz dna duše! V uhlja sem si vtaknila slušalke in pritisnila 'play'. Pozabila sem na vse težave, skrbi in se spozabila da sem bila punca, ki so ji pravili 'samotarka.' Ugajalo mi je, saj so me pustili na miru. Zmeraj so se mi vsi umaknili dokler... Dokler se na šoli ni prikazal fant, ki je bil tudi sošolec. Zmeraj me je izspostavljal, silil vame in me vsako jutro pozdravil, me pospremil do učilnice in se usedel zraven mene. Ni bil pflar, bil je priljubljen. Med tistimi 'najbolj' priljubljenimi. Naravnost čudilo me je, da se je sploh ubadal z mano. Nič drugače ni bilo to jutro. Odšla sem k omarici, se preobula in si slekla budno ki je bila že na rokavu malce raztrgana. Ni mi bilo mar... Preden sem prišla do ženskega veceja me je že čakal on. Ime mu je bilo Nejc. "Živjo Hana." me je smehljaje pozdravil. Nisem odgovorila. Le zamahnila sem z roko češ 'hej'. Urinila sem se do veceja in kar butnila noter. Očitno sem z vrati butnila neko kokoš, ki se je takoj spravila nadme "Očiju bom povedala! In po poklicu je hudičevo dober odvetnik!" Ignorirala sem jo. Sploh ne zato, da me nebi tožila, le zdaj nisem bila pri volji, da bi se kregala. Opravila sem potrebo in se zopet prerinila mimo gneče deklet različnih starosti.
"Ne morem verjeti, kaj vse počnejo na vecejih." sem si zamrmrala, očitno nisem vedela, da Nejc posluša. "Kaj pa počnejo(-te)?" "Lišpajo se vsaj pol ure, pogovarjajo se, opravljajo. Grozno!" sem ravnodušno rekla in se vsedla v učilnici. Nisem prenašala vsega tega lišpanja, opravljanja. Naj raje povejo v obraz - zakaj bi skrival? Nejc se je zapletel v pogovor z svojimi 'frajerskimi' prijatelji. Pustil me je pri miru. Zahvalila sem se Bogu in pripravila zvezke. Kmalu je bil odmor - najhujši del dneva. Vsi so me opravljali "Oh, kar sama sedi..." itd. Pa kaj je tako zelo narobe, če dekle sedi sama? Za njih očitno ja. Vzela sem malico in se odpravila k eni od miz, ki je bila prazna. "Hana! Pridi k nam sedeti." je zaklical čez pol jedilnice. Vsi ga čudno pogledali nato mene. Stala sem kot vkopana in molila naj se ugreznem v zemljo od sramu. "Pridi no!" je še enkrat ponovil in res sem počasi stopala k njim. Nejc mi je uredil, da sem sedela zraven njega. Tudi tisti frajerski prijatelji so me gledali kot tele v nova vrata. "To je Nik, to je Tomas, to je Aleksander in to je naš Toš." mi je predstavil vsakega. Vsak mi je podal roko in kmalu sem se sprostila. Zapletli smo se v zanimivo temo. Veliko več smo se družili. Pred poukom, pri malici smo skupaj sedeli, po pouku. In marsikatera punca mi je bila lahko zavistna. Vse punce so se slinile okoli MOJIH prijateljev. Verjetno zaradi tega sploh nisem imela prijateljic. Vedno bolj so me opravljale. In na trenutke se mi je zdelo, da so naredile 'pakt' proti meni. Ah, pa saj je vseeno. Bolj zaupam fantom, kot pa kakšni kokoši z naše šole.
*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!
No to je bil nek začetek.. Mogoče je zdaj bedno.. Ampak kmalu bo več akcije, sovraštva, ljubezni, zmede...

Ali je začetek zadovoljiv?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

18. januar 2012
HANA:



NEJC:


18. januar 2012
Toš:



Nik:


18. januar 2012
Tomas:



Aleksander:


18. januar 2012
Ekstremno hitro se se bližale počitnice. In priznajmo si - vsi smo si jih želeli, tudi učitelji. "Po počitnicah bomo odšli na enodnevni izlet. V Portorož. Odšli bomo ob 7h zjutraj in se vrnili okoli polnoči. Zato dan zatem nimate pouka." je suhoparno mimogrede povedala učiteljica. Namrdnila sem se. Ni mi bila všeč ta izlet. Spet bom sama sedela na avtobusu, spet bom sama hodila, z nikomor se ne bom pogovarjala.. Mučno bo. "Hej, Hana se veseliš izleta?" me je pri malici vprašal Nejc. "Ne." sem bila kratka. "Zakaj?" "Ker bom zopet sama. Se spominjaš, da nimam prijateljic?" "Kaj smo pa mi? Ali fantje nismo dovolj dobri zate?" me je nasmejano vprašal. "Ste, a se boste ukvarjali z drugimi dekleti, se pogovarjali o moških stvareh za katere nočete da izvemo ženske." sem končala stavek. Nasmejal se je in me potegnil k ostali družbi. "Ji bomo pokazali na izletu, da je tudi ona član naše družbe?" Spet me je izspostavil. Stavim glavo, da sem zardela. "Seveda." "Jasno." so se glasili odgovorili.
-
Po končanem pouku sem se odpravila domov. Pozdravila sem mačeho in se odpravila v sobo. Naredila sem domačo nalogo in se odpravila dol v kuhinjo. Sedla sem za mizo kjer me je čakal zvrhan krožnik špagetov po balonjsko.
Čez nekaj časa me je oznanil telefon. Novo sporočilo je prispelo. Ampak kdo bi lahko bil? Odprla sem ga in prebrala:
Hej!
Prideš kaj na igrišče?
< 3 Nejc.
Nasmehnila sem se.
Odpisala sem:
Živjo.
Sure
< 33
Shranila sem si telefonsko v imenik in se opravičila mačehi "Oprosti, potem bom pojedla. Zdaj grem z prijatelji ven." Čudno me je pogledala saj sem ji nekoč povedala, da nimam prijateljev. Vedela je tudi, da sem raje v osami kot pa v 'gužvi' prijateljev. "Lepo se imej." je še rekla. Mačehi sem zaupala. Ampak vseeno je nisem bila zmožna poklicati mama. Vsaj zdaj še ne. Je pa res, da je bila prijetna, zabavna in pa tudi prava strokovnjakinja v svetovanju - ne glede kakšne težave imaš. Kmalu me je zmotil pozdrav fantov. Pozdravila sem jih nazaj in se nasmehnila.
*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*
< 333333
19. januar 2012
"Živjo, kako si se imela?" me je vprašala mačeha, ko sem vstopila v kuhinjo. "V redu." sem bila kratka. Nasmehnila se mi je in rekla naj prisedem k njej. Sedla sem in upala, da me ne bo zasliševala. "Zadnje čase si zelo vesela in razposajena. Skoraj te ne prepoznam, včasih si bila zmeraj zagrenjena, tečna. Nisi govorila z nami in si se smilila sama sebi. Mi poveš, kaj te je tako spremenilo?" Nasmehnila sem se in jo objela. "Prijatelji mačeha, prijatelji vse spremenijo." vzela sem si tisti krožnik pašte in stekla po stopnicah do sobe. "Pazi, da mi ne razbiješ krožnika!" sem jo še slišala, ko sem zaprla vrata. Ugreznila sem se v udoben naslanjač in počasi jedla. Nekaj časa sem se učila matematiko, ker smo jutri pisali. Skoraj sem pozabila!
Kmalu sem se odpravila v posteljo. Počasi sem plezala visoko v višave na pot sanj.
-
"Jutro zaspanka. Čas je da se urediš. Še vedno je šola. Oz. zadnji dan pred prvomajskimi počitnicami." Kako prekleto sem se razveselila tega stavka o počitnicah. Z nasmehom na obrazu sem vstala in se odpravila v šolo. Pri vhodu me je kot vedno pričakal Nejc. Imel je enako kot jaz nasmeh na obrazu. "Hej Hančaa." "Hej Nejček." Skupaj sva se odpravila v razred. Po novem sem tudi sedela zraven fantov. "Nejc.. Odgovori mi iskreno. Zakaj si
se skušal pogovarjati z mano ali navezati sploh kakšne stike ?" sem vprašala derektno, iskreno vam povem da me je to zanimalo že od prvega dne. "Ah.. Občutek. Govoril mi je, da nisi taka kot ostale. Govoril mi je da veljaš za 'samotarko.'" "In zakaj si moral ti to spremenit?" "Ker..." utihnil je. Očitno ni vedel odgovora. Pustila sem ga na miru. Nisem vrtala naprej v njegovo mišlenje.
-
"Zvoni ! Daj zazvoni že!" sem tiho upala in preklinjala zvonec, ki kar ni hotel oznaniti počitnic.
'Drrrrrrrrrrrin!' sej je končno zaslišal tisti dolgo pričakovani zvonec. Prerinila sem se do omarice in se preobula. Pa seveda bunda ni ostala noter. Joj kakšna 'gužva' pred vhodom. Zavzdihnila sem in se zopet prerinila. In sreča mi danes pač ni bila naklonjena. Porinili so me v dekle. Tisto tečno dekle, ki mi je grozilo, da me bo njen očka tožil. "Oprosti no!" sem se zadrla, ko je prenehala s svojo pridigo o očetu...
*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!
19. januar 2012
iiiiiiiiiiiiii všeeč mi je
nexttt
ps. neeejc je lepiii < 3
19. januar 2012
Nika : OJA VEEEEEEEEEEEEEEEEM *______* < 3
*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!
Stekla sem. Tekla sem dokler me ni dohitel Nejc. "Hej, povabil bi te v kino.. Seveda če želiš!" je zadihano spravil s sebe. Nasmehnila sem se in ga spramežljivo pogledala. Zbrala sem pogum in ga direktno vprašala "Ali je to razlog?" Približal se mi je in mi v uho dahnil "Ja." Oba sva se zasmejala in privolila sem. "Ob 19h." mi je še rekel. Pozdravil me je in stekel v avto, ki ga je že nestrpno hupal.
-
Pridem domov. Televizor je prižgan. "Hana?" me je poklical znan glas. "Očka?!" sem vzkliknila. Tesno sem ga stisnila. "Končno si prišel domov!" sem rekla ko sva se usedla za mizo. Naj vam pojasnim : Očka veliko potuje po svetu, skoraj nič ga ni doma in kadar je... Je samo za kratek čas. Kot danes. "Ne planiraj preveč, čez 3 dni oddidem." Moja sreča se je spremenila v žalost. "Ampak te 3 dni bomo izkoristili maksimalno." dvignil mi je glavo in me poljubil na lice. "Oči, ali bi mi dovolil.. Iti v kino... Z fantom?" sem malo tišje rekla. "Ali imaš fanta?" "Ne, samo prijatelj je." Raje sem se zlagala, vidno si je oddahnil "Prav, ti kar." Nasmehnila sem se in pojedla kosilo. Naredila sem domačo nalogo in se počasi preoblekla. Oblekla sem ljubko majico z potiskom, jeans hlače. Lase sem si spela v površno figo. Obula sem se in stegnila roko proti bundi. Pozvonil je telfon in vedela sem da je on. "Ja?" sem rekla zdolgočaseno. Nisem hotela, da bi zvenela preveč vesela, srečna. "Si pripravljena?" "Ja." "Daj mi 15 sekund!" je rekel in prekinil. Mislila sem, da je to mislil sarkastično. A ni, to sem ugotovila, ko sem tekla po stopnicah odpret. "Živjo. Greva?" "Seveda." sem se strinjala.
*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!
19. januar 2012
next!!
19. januar 2012
Ali bi se dalo da oglašuješ mojo zgodbo ? Ni panike če nočeš
*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!
19. januar 2012
UPPPPPPPPPPPPPPPPPPPPPPPPPPPPPPPPPS
Ni mi prileplo nexta ?!!
BOM ZDEJ ŠE 1X
19. januar 2012
hahah seveda...na mojih zgodbicah jo lahko objaviš
19. januar 2012
Hodila sva proti kinu. Malo pred kinom me je prijel za roko. Prijalo mi je in nasmešek mi ni zdrsel z obraza. Bil je tak kavaril. Plačal mi je vstopnico, coca-colo in še pokovko. Celi srček. Vsedla sva se skupaj. Smejala sva se.. Iskreno povedano : bilo je nepozabno!!!
Najbolj smešno pa je bilo kadar se je tako smejal, da je pokovka poletele v zrak. "Ti je bilo všeč?" me je vprašal po koncu. "Seveda! Bilo je enkratno, mega ful špičasto!" zasmejala sva se. "Bi še kdaj ponovila?" prijel me je za roko. "Ja.. Čimprej, tem bolje."
*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!
Vem da je ful mal ampak nimam časa ):
19. januar 2012
u20311
u20311
next!
19. januar 2012
NAPREJ PIŠEM JUTRI ; )
19. januar 2012
u60408
u60408
nexttt
20. januar 2012
u73851
u73851
next
20. januar 2012
neext!
20. januar 2012
next!
20. januar 2012
Hvala za nove bralkeeeee ! < 33
Neznank0a & Tiinčice & Tiinchx & Lili*Pix
*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!
Pospremil me je do doma. Pred hišo me je spustil in mi rekel "Adijo." zdelo se mi je čudno, da me ni poljubil a se nisem obremenjevala. Važno, da je šel z mano v kino, z mano sedel, se z mano smejal!
Kar poskočila sem od veselja. Verjetno bi najraje v tistem treutku zakričala a nisem saj je bilo pozno in nisem hotela, da bi kdo kaj tečnaril. Stekla sem v hišo in šla v sobo. Od take sreče sem se pozabila sezuti in sleči. Bundo sem vrgla v kot in se posvetila tušu. Tako zelo me je sprostil. Razmišljala sem kaj bo jutri. Kaj bo rekel prijateljem. Sva par ali ne ? Kdaj me bo poljubil ? Kdaj bova spet šla v kino ? "Ah, zdaj se sprosti in zaspi. Se bo zgodilo ko se bo." sem se spodbujala.
-
Bolj kot sem se bližala šoli, bolj hitro sem hodila. Pred šolo sem globoko vdihnila in izdihnila. Pač sem bila preveč navdušena, da bi to skrivala! Ne morem skrivati zaljubljenosti z zagrenjenostjo. "Živjo.." "Hejla" "Kako si?" so me spraševali vsi po vrsti ko sem prišla do omarice. Bila sem vidno presenečena. Stekla sem do družbe. "Toš, kaj se dogaja?" sem vprašala njega namesto Nejca, ki ga še ni bilo. Videl je, kako me pozdravljajo vsi po vrsti. "Nevem. Mogoče je to, da sta z Nejcom par?" Prebledela sem. Ali sva par? Ampak saj me ni vprašal...
-
"Živjo družba." Prestrašil me je. Seveda, bil je Nejc. "Ali.. Se nebi vidva pogovorila?" je namesto mene vprašal Aleksander. Bila sem mu hvaležna. "Verjetno se morava. Kajne Hana?" vprašajoče me je pogledal. Sramežljivo sem prikimala in ga zvekla proč. "Ali bi postala moja punca ?" je kar ustrelil. Nasmehnila sem se sama pri sebi. "Da." se zamomljala in ga poljubila na lica. Pravi poljub še pride. Šla sva v razred, kjer mi je takoj postalo nelagodno. Dekleta so me prebadala s pogledom. Nisem si upala komu pogledati v oči, bilo bi preveč... Nevarno? Sedla sem v klop in se pripravila.
*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!
SE VAM OPROŠČAM KER JE ŠE EN DEL Z ŠOLO. PRI PREJŠNEM SEM SE ZMOTILA, 'DANES' NAJ BI BIL TA ZADNJI DAN PRED PRVOMAJSKIMI POČITNICAMI (:
20. januar 2012
next!!!
20. januar 2012
u60408
u60408
nextt
20. januar 2012
neext!!!!
20. januar 2012
Zakon zgodbica.! Neeext.!
20. januar 2012
Neeeeeext.!
20. januar 2012
next
20. januar 2012
u70105
u70105
next
20. januar 2012
u20311
u20311
NEXT!
20. januar 2012
Hvala vam za komentarje.
< 3
TA DEL JE ZA lauraa=$laa KR ME JE PROSILA < 333
*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!
Med poukom sva se smejala, objemala, poljubljala. Vse samo poslušala ne. Pri športni vzgoji nam je učiteljica povedala da se lahko prijavimo za ples. Da bi bile kot navijačice ampak bolj.. Hip-Hoparske navijačice. Ne bi izvajale tiste nevarne akrobacije ampak navaden hip-hop z mesjo besedila. "Hana, ti bi se zlahka prijavila. Videla sem te že plesati. Enkratna si." je rekla učiteljica, ko sem ji pomagala pripraviti stvari za razgibavanje. Zardela sem. "Ne vem.. Kako bi se obneslo." "Pridi danes ob 14 in videla boš. Morda ti bo všeč." prikimala sem.
-
Po končanem pouku me je dohitel Nejc. "Prideš danes ob 14h v park?" "Nemorem. Saj veš, da bi rada, ampak obljubila sem učiteljici, da pridem pogledat za neke plesne. Da bomo plesale na košarkaških tekmah." Nasmehnil se je. "Jaz sem v košarkaški ekipi. Torej bova na skupnih treningih. Krasno!" Zdaj je tudi meni krasil nasmešek na obrazu.
Poljubil me je na lice in spet stekel v črn avtomobil, ki ga je čakal.
-
Kmalu je bila ura blizu dveh. Odpravila sem se v garderobo in se preoblekla v trenirko. Vse veselje me je minilo, ko je v garderobo vstopila tista 'očkova' punčka. "Ti boš plesala? Mislila sem, da se znaš samo zaletavati." Preprosto sem jo ignorirala. Šla sem v telovadnico kjer je že čakala učiteljica. "Lepo, da si se nam pridružila." Kmalu so se primajale še ostale. Bile so same barbike, vse naličene in brez enega mozolja. Saj ne pravim, da sem jih jaz imela ampak.. Še zdaleč nisem bila tako 'zrihtana'. "No, naprej dober dan. Ali ste že vse plesale v kakšnih plesnih šolah ?" Prikimale so vse, razen mene. Očkova punčka - Kristina me je vzhičeno pogledala, prhnila in se obrnila drugam. "Nisem se hotela. Pač nisem imela te želje." sem odgovorila ko me je učiteljica vprašala zakaj. Postavile smo se v krog kjer smo se pomenile kdaj bodo treningi. Določili smo ponedeljek in petek. "Ampak.. Ne bomo mogli plesat v tako veliki skupini. Zato sem se odločila, da bo vsaka odplesala eno kratko keografijo. Dolgo približno 1 minuto. In potem bom izbrala 10 najboljših. Torej katera bo prva?" prestrašila sem se. Stisnila sem v kot. Vedela sem, da ne bom med tistimi desetimi. Čeprav sem znala več keografij, katere sem se naučila z pomočjo youtuba. Bila sem preslaba. Pač vem. "Hana, pridi zdaj ti." je zaklicala po nekaj nastopih drugih deklet. "J-jaz?" sem zajecljala. "Da." Počasi sem se pomaknila proti plesišču. "Na katero pesem boš plesala?" "Jason Derulo - In My Head" sem hitro zinila in se postavila v položaj. Kmalu se je začelo. Vse skupaj se je odvijalo ekstremno hitro. Plesala sem kot sem vedla in znala. Vem, da sem naredila eno napako. Ko bi mogla izvesti obrat mi je malce spodrsnilo. Ob koncu ni bilo slišati ploskanja ali žvižganja. Pogledala sem proti dekletom, ki so samo začudene strmele k meni. "Čestitam Hana. Mislim, da se vsi strinjamo, da boš kapetanka naše plesne skupinice." Vse so naenkrat oživele in se strinjale. A le ena oseba se ni strinjala. Kristina - očetova punčka. "Zakaj pa ne jaz?" vmešala se je neko dekle iz višjega razreda "Ker plešeš slabše kot ona. Če še ne vidiš je ona naša najmočnejša točka." nasmehnila sem se in ker sem bila dokaj dobra duša sem se odpovedala vodji. "Ne, je že odločeno! Ti si kapetanka in pika. Če se katera ne strinja lahko zdaj oddide." Kristina me je grdo ošinila z pogledom in se zaposlila z lišpanjem.
-
"Očiiiiiii! Veš ko si me vedno hotel vpisati v šolo, da bi postala plesalka?" sem ga napadla ko sem prišla domov. Prikimal je in se posvetil nazaj časopisu. "No zdaj sem nova kapetanka v šolski skupini.!" Vstal je in me objel. "Saj sem vedel, da se talent takoj spozna." "Ne priteravaj oči." Objel me je še enkrat. "Telefooooooooon!" se je zadrla mačeha. "Takoj." odsrfala sem tja in se dobesedno vsedla na slušalko. "Kdo kliče?" "Kdo le?" "Neeeejc!" "Ja! Kako je bilo na plesnih?" "Kapetanka sem." "Čestitam. Greš na pijačo?" "Seveda. Kdaj?" "Zdaj. Pred kavarno." "Prav. Adijo." "Dijo srček." odložila sem. Spotoma sem si oblekla budno in pozdravila starše. Stekla sem do kavarne kjer me je že čakal on. V roke mi je potisnil rdečo vrtnico in me poljubil na lice. Vsedla sva se v kot,kjer naju niso tako zlahka opazili. "Čestitam še enkrat." "Nejc.. Mogoče ni pravi trenutek a... Zakaj sem jaz tista 'izbranka' ? Zakaj ni kakšno popularno dekle.. Bolj podobno tvojemu življenju ? Kakšne razvajene bogate, samovšečne dekline?" utihnila sem. Videla sem, da mu je nelagodno. Prebijala sva se skozi trpeče trenutke tišine, nakar je spregovoril. Hvala bogu! "Ti si zbudila moje srce. Moje rane zacelila, prebudila tiste metuljčke. Verjemi, da sem poskusil z tistimi razvajenimi deklinami. Sreče ni bilo."
To je tako lepo povedal!
*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!*!
Next ?
20. januar 2012
Neext čim prej ;D
20. januar 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg