Forum
~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-~-
нєуу!
σ∂ℓσčιℓα ѕєм σ∂ρяєтι тємσ, ηα кαтєяι ѕє ριšє zgσ∂вι¢є ρσ ∂єℓιн.
νєѕєℓα вι вιℓα čє вι ѕє נιн ρяιנανιℓσ vsaj: 4-6!
ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^
ρяανιℓα:
-ѕє ηє кяєgαтє
-ѕє ηє žαℓιтє
-נαz ναм ρσνєм ηαѕℓσν νι ρα ηαριšєтє zgσ∂вσ
-тσ вσ тσ
¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß¤ß
ρяιנανηι¢α:
ιмє:
ρяιιмєк:
ѕℓιкα:
ѕтαяσѕт:
αℓι ιмαš ιzкυšηנє؟:

ѕє вσš ρяιנανιℓα؟


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

08. februar 2012
ιмє: Neja
ρяιιмєк: Novak
ѕℓιкα:


ѕтαяσѕт: 14
αℓι ιмαš ιzкυšηנє؟: DA
08. februar 2012
P.s.: Pošlji mi sporočilo, ko bo izziv..
08. februar 2012
ja itq da bom ;D
08. februar 2012
Ime Katja
Priimek Zimet

slika





starost 22
ali imaš izkušnje? Ja
08. februar 2012
Ime; KaTyy
Priimek; MoNSTeR
Stara sem 21.



Imam zlo slabe izkušnje.Use zgodbe ki jih pišem oz. sem jih pisala so obupne :c
08. februar 2012
Use ste sprejete
08. februar 2012



Ι. ιzzιν!
нєу!
ρяє∂ ναмι נє Ι. ιzzιν!
кєя נє Ι. ℓαнкσ ριšєтє кαя кσℓι ιη ν čємєя кσℓι.
ѕℓιкє ✓
νι∂єι χ
čαѕα ιмαтє ∂σ ѕσвσтє!
νєč ηαѕℓє∂ηנιč!
ℓσνє
♥aηηaвєℓℓ♥aηa♥
09. februar 2012
RAVNO JAZ?
''Njen nasmejan obraz, njena dobrota, njena navihanost,…!''
''NE!'' moj krik je zarezal v skoraj da grobno tišino. Prekinil je govor Nejine mame. Nisem morala več poslušati teh besed. Besed, ki so me bodle naravnost v srce.
Stala sem na sredi pokopališča. Kakšnih sto parov oči je bilo zazrtih vame. Moje solze so neusmiljeno polzele po moji licih. Vsi so bili tam. Starši, sorodniki, prijatelji, učitelji, sošolci. Vsi so stali tam in žalovali zanjo.
Ampak koliko jih je bilo resnično tam, da bi bili še zadnjič z njo? Koliko jih je bilo resnično tam, da bi se še zadnjič, za vedno poslovili od nje, preden jo potisnejo v varstvo mrzle zemlje, večne teme? Koliko jih je bilo tam, ki so iskreno žalovalo za njo? Koliko od teh jih je potočilo iskrene solze? Koliko od teh jo je resnično poznalo? Malokdo je prišel tam, da bi bil še zadnjič z njo, da bi se poslovil od nje, preden je zakopljejo v večen mraz, večno temo. Še manj ljudi pa je bilo tistih, ki so iskreno jokali za njo. Katerih solze niso bile navadna laž, navadna hinavščina.

***

PRED ŠTIRIMI DNEVI.
Z Nejo sva odhajali iz kina. Hodili sva po stari, zapuščeni ulici brez svetilk. Ravno sva se smejali enemu prizoru iz filma, ko sem začutila da me je nekdo porinil na tla. Ta nekdo je bila Neja. Pristala sem na razpokanih betonskih tleh, Neja pa je negibno ležala na meni. V daljavi sem videla medle obrise avtomobila. Neja me je rešila. Rešila je moje življenje.
''Neja.'' Sem jo poklicala. Ni bilo odgovora.
''Neja.'' Sem še enkrat poskusila, vendar tudi tokrat brez odgovora. Zajela me je panika. Počasi sem prijela Nejo in jo skotalila na hrbet. Preverila sem njen utrip. Komaj sem ga začutila. Poklicala sem reševalce, nato pa ji začela dajati umetni dihanje. Roke so se mi tresla, po licih pa so mi polzele nežne solze, katerih sploh nisem opazila. Kmalu sem v daljavi zaslišala sirene rešilnega avtomobila. Pripeljal je do naju in iz njega so stopili reševalci. Nejo so položili na nosila, jaz pa sem za njimi vstopila v vozilo. Zapustili smo temno ulico in že smo drveli po glavni ulici proti bolnišnici. Nejo sem držala za roko, sama pa sem zrla ven na ulico. Videla sem vse te nasmejane ljudi, ki so se smejali in nihče si ni predstavljal, da se lahko v naslednji sekundi njihovo življenje popolnoma spremeni. Zato je potrebna samo ena tisočinka sekunde in nasmeh ti izgine z obraza.
Moje misli je prekinilo hitro piskanje naprave. Ozrla sem se na zaslon. Na njem je bila dolga ravna črta. Pogledala sem proti zdravniku. Samo nemo je pokimal. To je bilo dovolj. Dovolj, da se je moj popoven svet zrušil. Zrušil, kot hišica iz kart, ko za piha veter. Solze so mi zameglile vid.
Zadnje kar se spomnim tistega usodnega dneva je, veliko policistov okoli mene, ki so me spraševali kaj se je zgodilo, Nejina mama , ki je dobila živčni zlom in pa seveda moja starša. Poskušala sta biti na dveh koncih – pri Nejini mami, ki je mamina najboljša prijateljica, in pa pri meni-ampak jima ni najbolje uspevalo. Jaz sem samo stala sredi te množice, negibno kot kipi, z solznimi očmi.
Naslednji dan nisem prišla iz postelje. Nisem jedla, ne pila. Bila sem v postelji in jokala in se krivila za smrt. Za Nejino smrt. Tako se je dan prevesil v večer, večer v noč, noč pa v jutro in jutro v dan. Dan je zopet minil v solzah, spominih in krivdi.

***

Njeno krsto so počasi spuščali v zemljo. V hladno, temno zmes, v kateri kraljujejo žuželke. Moji koščki srca so glasno bili, po licih pa so se mi zopet vsule solze trpljenja. Padale so na zemljo, na Nejin novi dom. Na njen večni dom.
''Maja, gremo.'' Me je nežno poklicala mama. Nisem se odzvala. Še naprej sem zrla v njeno belo krst, ki so jo položili na dno groba. Nanjo so začeli metati zemljo. A jaz sem še vedno stala tam in zrla dol v jamo. Delavci so opravili z delamo in odšli. Vsi so odšli, razen jaz. Jaz, solze, bolečina in spomini.




OK?
09. februar 2012
Ok.
Več pa povem ko bodo ocene!
09. februar 2012
a so slike nujne?
09. februar 2012
Ne niso
09. februar 2012
"Elena! takoj pridi dol!" je zavpila moja tečna mama, ko sem v sredo zvečer vadila balet. "pa kaj je spet?!" sem jezno vprašala in odhitela po stopnicah. ko sem vstopila v kuhinjo sem zavohala alkohol. "pa ne že spet." sem pomislila in vrgla prazno steklenico viskija v koš.

potem pa sem zagledala svojo vinjejno mamo, ki je še komaj stala na nogah. "kako lahko to počneš?" sem jezno vprašala. "kaj pa Jimy, star je sedem let, ne zasluži si tega!" sem zavpila in pokazala na steklenico, ki jo je držala v roki. sama sem bila vsega tega že navajena, a Jimy- moj brat- je bil tisti, ki ni imel pojma kaj se dogaja v tej hiši.
"ne sitnari, kod da si ti kaj bolša. piflarka!" je siknila in vrgla steklenico po tleh. nisem je mogla gledati takšne, zato sem v solzah stekla v sobo. tam sem odprla okno in zlezla ven. odpravila sem se v park.
"zakaj se mi to dogaja?" sem se spraševala, ko sem se sprehajala med drevesi in majhnimi ribniki. potem pa sem zaslišala korake. vsa objokana sem se prestrašeno obrnila in živčno pogledovala od enega do drugega drevesa.
izza hrasta se je nenadoma pojavila visoka postava. približevala se mi je in končno sem zagledala njegov obraz. čudovite blond lase in modre oči. bil je podobne starosti kot jaz.
"je kaj narobe?" je vprašal in se mi še bolj približal. "emm...ne." sem zmedeno odgovorila, saj nisem imela namena govoriti s tujcem o mojih problemih, pa tudi če je bil še tako lep in čudovit. "saj mi lahko zaupaš." je dejal in se mi nasmehnil. "moram iti." sem zamrmrala, saj sem bila vseeno raje doma, kot pa tukaj v temi z nekim tujcem, ki je lahko v resnici kakšen norec.
le s težavo sem splezala na streho in v mojo sobo. a tisto kar me je čakalo je bilo še težje. v moji sobi je čakala, sedaj že nekoliko bolj prisebna mama. "kje si bila?" je jezno vprašala in s peto tolkla v tla. "nikjer." sem tiho rekla in se usedla na posteljo, sedaj pa sem bila prepričana, da bi bilo bolje ostati v parku.
"ne bom še enkrat spraševala." je zavpila in udarila v ogledalo, ki sem ga uporabljala pri baletu. razbilo se je.
"imela boš sedem let nesreče." sem siknila in pokazala na razbito steklo. "utihni! in do jutri se spomni kje si bila, če ne ti trda prede." je zakričala in zaloputnila z vrati. bilo mi je popolnoma vseeno kaj si misli in zakaj kriči. hotela sem le, da bi se spremenila, da bi bila takšna kot vse druge mame. kmalu sem potonila v globok spanec.
"si v redu?" me je naslednje jutro vprašala Sydney- moja najboljša prijateljica. ona je bila edina, ki sem ji popolnoma zaupala in edina, ki je vedela kaj se dogaja doma.
"pa saj veš." sem zamrmrala in se usedla v svojo klop, saj je zazvonilo. v učilnico sta vstopila učitelj in omg...tisti fant iz parka. takoj me je opazil, jaz pa bi se najraje pogreznila v zemljo. in, da ne bi moglo biti huje, ga je učitelj posadil poleg mene.
"živjo." je šepnil in se mi nasmehnil. "nehaj." sem siknila nazaj. "ne bodi tako zagrenjena." je v smehu dejal in na mizo dal zvezek in učbenik. "saj nisem, samo učitelj te bo ubil če bo videl, da govoriš." sem šepnila in opazovala njegove popolne modre oči. "tebe pa ne bo?" je vprašal in se naslonil na stol. nič več nisem rekla, saj sem imela za sedaj že dovolj težav.
"v petek zvečer je zabava, greš?" je vprašal Dan- tako mu je ime- naslednje jutro. "nisem povabljena." sem tiho rekla, da me ne bi nihče slišal in se začel delati norca iz mene. "sedaj se, z mano greš." je veselo rekel in mi dal list papirja na katerem je pisal naslov. "tukaj bo zabava. ob osmih bom prišel do tebe."
bila sem v sedmih nebesih, vse je bilo tako popolno, a vedela sem, da me bo mama ubila, če bo izvedela, da grem na zabavo. bilo mi je vseeno, končno se je nekdo zmenil zame in to v dobrem smislu.
v petek popoldan sem živčno iskala kakšno ljubko obleko, ki je v moji omari ni bilo. "ta bo prava." sem vzkliknila in jo pokazala Sydney. "popolna boš." se je zahihitala in mi v roke potisnila 20 euorv. "vem, da nimaš veliko denarja." "hvala." sem dejala in odhitela do blagajne.

pet do osmih se je pred našo hišo pojavil avto. potrobil je. "o ne!" sem šepnila in upala, da mama ni slišala. "kaj je to?" je vprašala in pokazala na Dana. "imaš fanta?" je zakričala in mu pred nosom zaprla vrata. že se je obrnila in prav tako sem se jaz. že sem bila na poti v sobo, ko je mama stopila pred mene in me klafutila.
nič mi ni bilo jasno. Dan je nenadoma vstopil v hišo, me pograbil za roko in odpeljal do avta. "kaj se dogaja?!" je zmedeno vprašal, medtem ko je iskal ključe. "emm...dolga zgodba." sem rekla in se pripasala. med vožnjo sem mu vse razložila.
"k meni se bosta preselila." je odlično rekel in spet zapeljal v mojo ulico. "in to takoj zdaj." "kaj?! ne moreva je kar tako zapustiti?" sem vzkliknila. "osemnajst si stara." me je opomnil in stopil iz avta. splezala sva na streho do okna. "pohiti." je šepnil, nato pa naredil nekaj kar res nisem pričakovala. poljubil me je. počutila sem se ljubljeno in čudovito.

najin poljub mi je dal novih moči, zato sem pohitela v Jimyjevo sobo, v kovček zmetala njegove stvari in ga poslala v avto, kjer je čakal Dan. tudi sama sem naredila isto. Danova mama naju je lepo sprejela in čez nekaj mesecov dobila tudi skrbništvo nad Jimyjem.
res, da sem tisti večer zamudila svojo prvo zabavo, a z Danom sva jih obiskala še veliko. bila sva par in še zmeraj sva. vem, da še zmeraj nimam popolnega življenja, a imam super fanta in veliko prijateljic, ki mi pomagajo se prebiti skozi te čase.



je v redu?
10. februar 2012
Ja Katja je uredu!
več izveš ko bodo ocene!
P.S.:
podaljšam vam čas in je do Srede, 15.2! =)
Love,
♥aηηaвєℓℓ♥aηa♥
11. februar 2012
se opravičujem ker še nisem uspela danes bom oddala obljubim
11. februar 2012
Prav, saj je vredu!
11. februar 2012
VALENTINOVO

Štirinajsti februar zopet ta dan (Valentinovo) ki mi ne da miru. Vsako leto se mi je zdelo isto, vsi so ga praznovali celo na vseh radijskih postajah so o njem govorili cel dan. Vse moje tri najboljše prijateljice so bile zasedene le sama nisem našla prave ljubezni za svojo srečo. »Kaj mi pomaga Valentinovo če sem že tri mesece samska« sem rekla jezno moji tigrasti muci ki se je leno pretegnila na moji postelji veselo zapredla in znova zaprla oči. Ugasnila sem radio, se usedla na okensko polico in v roke vzela knjigo ki sem jo začela brati včeraj zvečer toda sem prišla komaj do polovice. Potopila sem se v branje in se naslonila na mrzlo okensko steklo. Ja zunaj je bila prava zimska pravljica, temperature so bile krepko pod lediščem in snega je bilo že skoraj 30 centimetrov in še vedno je naletaval. Nekaj časa sem brala, dokler mi črke niso začele poplesavati pred očmi kar je pomenilo da je moja koncentracija padla. Zaprla sem knjigo in se znova zagledala skozi okno. Opazila sem majhnega kužka ki je tekel proti naši hiši in veselo mahal z repom. Nasmehnila sem se, še on je bil srečen le jaz sem kot kup nesreče sedela v hiši v kateri je vladal neskončen mir saj sta starša praznovala valentinovo v eni izmed term prav tako je bil brat z punco nekje na samem.




Naenkrat sem zaslišala rahlo praskanje po vhodnih vratih. Presenečeno sem stekla odpret in pogledala kužka ki je prej veselo tekel proti hiši. »Hej si se zgubil« sem rekla in ga rahlo pobožala po svetlo rjavi dlaki ki je bila vsa bela od snega. »Nero kje si« sem zaslišala vpitje v bližini. Pogledala sem kužka ki me je gledal z prikupnimi temnimi očmi »ti je ime Nero« sem vprašala na glas. V znak potrditve kot da bi me razumel je zalajal in me polizal po roki. Nasmehnila sem se »torej se le nisi izgubil, lastnik te išče« rečem in pomaham fantu ki teče proti hiši. »Zdravo oprosti pobegnil mi je« reče fant ki pride do mene in mu kuža veselo skoči v naročje. »Ni problema prikupen kužek« odvrnem in si popravim lase ki mi padejo na oči. Pogled se mi ustavi na neznancu in skoraj sem izgubila tla pod nogami, bil je kot fant iz naslovnice. »Am če želiš lahko prideš na čaj« sem kar bleknila kot bi se poznala že ne vem koliko časa. Privzdignil je pogled in njegove rjave oči so se rahlo zasvetile »no res nimam kaj drugega početi tako da sprejmem povabilo« je rekel in pogledal Nerota ki je veselo zalajal. Stopila sem v hišo na hitro poiskala copate in mu jih ponudila. »In kako ti je ime neznanka« je vprašal ko se je preobul in me pogledal v oči. »Am oprosti nisem se ti predstavila Jasmina sem« sem rekla, zardela kot kuhan rak in mu ponudila roko. »Me veseli jaz sem Matej« je odvrnil in stisnil mojo roko. Nekaj minut sva si gledala še v oči dokler ni najino razmišljanje prekinil močan trušč. »Nero« je zavpil Matej in ga jezno pogledal iz garderobne omarice je potegnil prt z vazo rož. »Ah ni problema itak so za v koš poglej kako so že odcvetele« sem rekla in pobrala šopek rož in jih vrgla naravnost v koš na hodniku vazo postavila nazaj na svojo mesto vodo pa na hitro pobrisala z krpo. Odšla sva v kuhinjo, pristavila sem vodo za čaj in si umila roke. »Si sama doma« je vprašal. »Ja« sem prikimala »vsi praznujejo valentinovo« sem odvrnila in globoko zavzdihnila. »Sovražim valentinovo« je rekel in slekel bundo ter iz glave potegnil kapo. Presenečeno sem ga pogledala »kako pa to« sem vprašala. »Ah slabe izkušnje imam z dekleti« je odvrnil in se rahlo nasmehnil. Pogledala sem Nerota ki se je ulegel kar sredi kuhinje in zaprl oči. »No tudi jaz nimam najbolj prijetnih izkušenj z fanti« sem odvrnila in se rahlo ugreznila v ustnico. Iz omarice sem potegnila dve skodelici in iz hladilnika vzela čokoladno pecivo ki ga sem spekla včeraj. »Mm dobro pecivo si sama spekla« je rekel ko je pojedel kos. »Ja včeraj mi je bilo malo dolgčas« sem odvrnila. »No super« je odvrnil in vzel še en kos. »Nisem te videla še tukaj« sem rekla in na mizo še dala skodelice z vodo in poleg ponudila sadni čaj, limono in sladkor. »Pred dvema tednoma sva se z mamo preselila sem, živiva pet minut od tu« je odvrnil in me pogledal v oči. Opazovala sem ga kako je v skodelico vrgel dve kocki sladkorja in pogledal Nerota ki ga je že odneslo v svet sanj. »Ker smo se preselili sem se bal da mi bo pobegnil zato sem zagnal paniko« je rekel in naredil požirek vročega čaja. »Čisto razumljivo živali so kot ljudje kar takoj se ne morejo privaditi na novi kraj« odvrnem in se zagledam skozi okno, še vedno je snežilo. »Točno tako« je prikimal »dober čaj« je rekel in se nasmejal. Opazila sem da me je pogledal zapeljivo »no kje sva prej ostala« je rekel in se za nekaj sekund zagledal v moje modre oči kot da bi se v njih utopil. »Am pri Valentinovem« sem rekla in zardela kot kuhan rak. Še dobro da sem bila napudrana drugače bi opazil mojo rdečico na obrazu. »No prejšnjo leto mi je bivša pokvarila ta dan« je rekel in skomignil z rameni. V njegovih očeh sem opazila majhne solze katere ni hotel spustit iz oči. »Oprosti nisem hotela obuditi slabih spominov« sem rekla in si začela rahlo gristi ustnice. »Je že okej, itak sem prebolel« je odvrnil in odmahnil z roko. »Lahko pa mi poveš« sem rekla čez nekaj minut ko sem strmela v svojo skodelico ki je bila še vedno polna. »Pač zalotil sem jo z drugim saj veš kako je« je povedal na kratko. »Aha« sem zašepetala po tihem in se spomnila na bivšega kateri me je tudi prevaral. »Od takrat sem se zaklel da nikoli več ne bom praznoval Valentinovega« je rekel in se z rokami oklenil vroče skodelice. Nekaj časa sva molčala in pila vsak svoj čaj. Bilo mi je tako zelo nerodno čeprav mi ni bilo žal da sem ga povabila na čaj saj so njegovi pogledi bili tako zelo prijetni.




»Hvala za čaj, mogel bom počasi iti« je rekel čez nekaj minut in me pogledal naravnost v oči. Zdrznila sem se »ni kaj« sem odvrnila in se nasmehnila. »Naslednjič si ti na vrsti Jasmina« je rekel in pomežiknil. »Am okej….« sem zajecljala presenečeno. »V bistvu živim tamle čez cesto« je rekel in mi nakazal na veliko hišo. Presenečeno sem ga pogledala »am… nisem vedela« sem rekla. »Nisem ti hotel takoj povedati nikoli nisem imel dobrih odnosov z sosedami« je odvrnil in požvižgal Nero-tu ki se je samo leno premaknil in nazaj zaprl oči. »Mislim da ga bom mogel nesti« je rekel in ga počohal po ušesih. »Lahko ostane tukaj takoj ko se naspi ga prepeljem nazaj« sem rekla in se nasmehnila. »No prav« se je strinjal. »Lepo te je bilo spoznati« sem rekla ko sva stala zunaj pred hišo. »Tudi tebe se vidiva« je odvrnil in odšel proti svoji hiši. Nekaj časa sem strmela za njem in potem mi je zaigralo srce. Odšla sem nazaj v kuhinjo »to« sem zavpila srečna in pogledala Nerota ki je bil v hipu buden in mi polizal roko.Odšla sem v svojo sobo in se pogledala v ogledalo. »O moj bog grozna sem« sem rekla in si popravila črne lase ki so mi štrleli na vse strani. Na hitro sem iz omare potegnila najljubše črne ozke hlače in malo daljši pulover. Stekla sem v kopalnico se na hitro stuširala in na novo naličila, dolge lase sem si zlikala in ko sem bila zadovoljna sama z sabo sem se obula in nadela bundo. Nero ki me je čakal v kuhinji se je zaspano pretegnil in me pogledal. »Nikoli ti ne bom znala povedati kako sem hvaležna da sem zaradi tebe spoznala tvojega simpatičnega lastnika« sem rekla in ga počohala po uhljih. Vzela sem ga v naročje in odšla proti njihovi hiši. Pozvonila sem »zdravo prenesla sem ti Nerota mislim da se je naspal« sem rekla ko je odprl vrata. Nasmejal se je »hvala ti« je rekel in mi namignil naj stopim v hišo. »Ta čas sem se sprehodil do mesta in sem kupil šopek vrtnic« je rekel ko sva sedela v dnevni sobi in pila kavo. Nasmehnila sem se »sploh ne bi bilo treba« sem odvrnila in pogledala v tla, bilo mi je nerodno. Privzdignil je moj pogled k svojemu in me pogledal v oči »Všeč si Jasmina in če lahko začneva takole tudi prav« je rekel resno. »Tudi ti si meni všeč že od trenutka ko sem te…« sem začela hitro govoriti toda me je ustavil s poljubom na ustnice. Dotaknil se jih je nežno in na rahlo jih je razprl. Zaprla sem oči in mu vrnila nežen poljub, bilo je kot v najlepših sanjah. Vzela sem šopek vrtnic in ga objela. »S tabo hočem praznovati Valentinovo, čutim da si nekaj posebnega« je rekel in me gledal naravnost v oči. Ustnice sem razprla v najlepši nasmešek… »Mogoče je prehitro toda vem da te noro ljubim« mu zašepetam na uho. Vzel me je v naročje in me zavrtel »tudi jaz te ljubim« je odvrnil in me znova poljubil.





upam da bo v redu ?
11. februar 2012
Ja, vredu
Narediti mora še:
- KrTkEna
11. februar 2012
u77871
u77871
A se lahko prijavim?
Pač pošljem prijavo in naredim izziv?
11. februar 2012
Jaa lahko se prijaviš ;D
11. februar 2012
u77871
u77871
Avril Lavgine





9 let (resnična starost)
imaš izkušnje: DA
11. februar 2012
Oki zdaj pa še naredi izziv!
11. februar 2012
u77871
u77871
SANJE ALI...RESNIČNOST?

Hodila sem po mestu. Počasi. Padal je sneg vendar je bilo zelo veliko stopinj. Odpravljala sem se na drsanje. Videla sem vrata oziroma odhod na drsališče. Odprem vrata in..."Ljubica pomiri se le sanje so. Zjutraj je klicala Maja in te je povabila na drsanje. Ura je že 11.38. Majini starši pridejo pote." Od hudih sanj sem se močno potila. Oblekla sem si svojo najljubšo srajco in odšla pojest zajterk.





Kmalu po zajtrku sta pome prišla Maja in njen očka. Odložil naju je pri drsališču. Drsališče je bilo podobno tistemu iz sanj. Ko sva začeli drsat sem pozabila na sanje in se zabavala. Prav prijalo mi je po slabih sanjah. Po drsanju sva se z Majo ustavili na čaju. Nato sem se zamislila: Kaj je bilo sploh grozno v mojih sanjah? Nič! Vsaka si je naročila hot dog. Ko sva pojedli je Maja poklicala očeta, da naju pride iskat. Ko sem prišla domov sem odšla na računalnik in si začela ogledovati slike. Nato sem prišla do slike na kateri sva bila jaz in Tim. Tim je bil moj sošolec. Umrl je v prometni nesreči in zdaj ga ni več. Bila sva najboljša prijatelja a teden pred njegovo smrtjo sva se sprla. Bilo je konec srednje šole. Takrat je postala maja moja najboljša prijateljica. K sem odšla zvečer spat sem sanjala kako sem vstopila v drsališče. Ko začnem drsati zagledam Tima. Odidem do njega. Jokal je "Ti si kriva! Tako sem bil žalosten in prizadet po tvojih grdih besedah da sem se zaetel ko sem vozil. Žal ti bo! Zdaj sem mrtev!" Je jokajoče in prizadeto rekel Tim. Nato me je porinil na led... Spet sanje! Odprla sem oči in bila na varnem doma. Pod posteljo vidim listek. Na njem je pisalo: Ne bom ti odpustil nikoli!
11. februar 2012
Vredu samo še:
- KrTkEna
11. februar 2012
u77871
u77871
A je lohk že nov izziv! Pliss!
11. februar 2012
✗ ne še do 21h še čakam ✗
11. februar 2012
u77871
u77871
Dej no že skor je 21:00
11. februar 2012
Jaa sj ga delam...
11. februar 2012
u77871
u77871
Sorry ka težim sam sem radovedna!
11. februar 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg