Forum
Uvod

Kolidž. Spet. »Daj no Alice, saj zmoreš. Samo še letos.« sem pomislila, sama sebi. Hah, kakšna spodbuda. Škatlo sem odložila na mizo. Ozrla sem se po sobi. Letos bom očitno sama. Naslonila sem se na mizo in prekrižala roke. Še sama ne vem kaj počnem. Zrla sem v prazno steno. Vse se je zdelo drugače. Mogoče so sobo pobelili. Pogled sem usmerila proti postelji. Oh, in pohištvo so zamenjali! Mogoče je končno čas, da razpakiram ali? Lase sem si spela v čop in začela zlagati oblačila v omaro.

»Om je to soba 161?« zaslišim tihi glasek. Obrnem se proti vratom. »Ja?« »In si ti Alice Cox?« Prikimala sem. »Oh, živijo! Jaz sem tvoja cimra. Amy. Amy Mendoza.« aha, to torej opraviči njen naglas. Latino - američanka torej. »Torej letos ne bom sama. No ja.« sem pomislila. »Me veseli. Sem tista, katero boš morala prenašati še eno leto.« »Oh, saj nisi tako naporna ali pač?« »Nikoli se ne ve.« sem ji samo pritrdila. Zasmejali sva se. »Torej fakulteta za varnostne vede?« obrnem se spet k njej. »Ne. To ni zame. Hodim na zdravstveno. Smer nujna medicinska pomoč. Ti?« »Oh, upala sem, da bova sošolki.« »Hvala bogu ne.« sem pomislila. »Aha, torej še ena izmed policistk?« Veselo je prikimala. Ugh, zakaj se sem vpišejo vedno največji bedaki? Nadaljevala sem svoje delo, a se je spet oglasil ta nadležen glas. »Alice?« kaj bi spet rada? »Ja?« obrnila sem se k njej. »Mi lahko prosim razkažeš okolico? Nova sem tukaj.« je rekla in se nasmehnila. Pa kaj? Tudi jaz sem bila! Veselo sem ji pokimala.

Z malo klepetuljo sva se odpravili najprej na ogled doma. Zakaj se počutim kot turistični vodič? »In ja, tole je soba za sprostitev, kot ji rečejo. Sicer tukaj se nahajajo sami piflarji, ampak tudi ti so kdaj pa kdaj prijetni, ne?« »Torej, ti ne spadaš med njih?« O moj boooooooooooooooog, zakaj vsem delujem kot največji piflar?! »Ne.« sem ji na kratko odgovorila in zavila z očmi. In s to tečnobo moram preživeti 3 mesece? Hvala bogu, da so med temi dolgimi mesci počitnice. Sicer pa me pomirja misel, da jo bom kmalu zapustila tukaj, poleg tega, da imava različne urnike. Ja, zakaj 3 mesece? Kot, učenka, no študentka, nujne medicinske pomoči imam več prakse kot predavanj. Velikokrat se zavleče v nekaj nadur in zato imamo samo 3 mesece pouka, nato pa izpit.

Moji sumi, da ta punca ne bo nikoli utihnila so se potrdili ponoči, saj nikakor ni utihnila. Globoko sem dihala in se vsakič, ko me je kaj vprašala, ugriznila v jezik. Čez čas sem ji nehala odgovarjati. Končno tišina!
21. februar 2015
neeext
04. marec 2015
Poglavje 1
Alice Cox P.O.V.

Zbudila sem se utrujena kot še nikoli prej. Mogoče zaradi Amy, ali pa zato ker so novi jogiji enostavno za nič? Počasi sem odprla oči, saj me je sončna svetloba zelo motila. »Oh si že vstala?« sledila sme glasu. Na drugem koncu sobe sem zagledala Amy, v prepotenih trenirkah. »Zate ravno tega reči ne bi mogla.« zasmejala se je. »Vedno se zbudim prej, da ostanem v formi.« se potrplja po zadnjici. Se samo meni zdi, ali je to bilo namenjeno moji leni, spužvasti riti? Sarkastično sem se zasmejala. »Raje spim dlje. Ne rada tečem kot pes brez glave po zelenici. Veš, to lahko tre tvoj ugled.« sem rekla in pograbila stvari, ki jih potrebujem za prho.
Ko sem prišla ponovno v sobo je ni bilo več. Mar je nisem užalila ali pač? Ah, saj je vseeno! Lase sem si posušila in nase navlekla kavbojke, majico, jopico in usnjeno jakno. Hitro sem se obula in pograbila torbo. Oh, presneto sonce! Iz torbe sem izbrskala sončna očala. Prvo uro imamo predavanje, nato pa sledi osem ur usposabljanja.
»Pozdravljeni, študentje. Čaka vas še eno leto in potem se končali s to šolo. Z mano. In ste dosegli, kar ste hoteli?« ne. »Ste se potrudili po svojih najboljših močeh?« ne. »No, vse kar vam mislim povedati je, da imate še tri mesece časa, da to popravite.« Čutila sem pogled profesorja na meni. Pogledala sem gor, natančneje proti njemu. Očitno imam dobro razvite čute, saj me je res gledal. In z vsem tem nakladanjem je meril name. »Dovolite, da preidem k bistvu. Imeli boste dopoldanska in popoldanska predavanja. No uro, če sem natančnejši. Tisti, ki boste delali v četrtek ponoči boste naslednji dan opravičeni predavanja. A to morate nadoknaditi, da se razumemo! In kaj mislite, da bomo počeli to eno uro? Jaz vam bom podajal probleme pacientov, oziroma njihova stanja v nesrečah, vi dragi študentje, pa boste predlagali rešitve. Morda ste opazili, da imate v petek ves dan predavanja. Da, ob petkih bomo imeli klasična predavanja, kot ste jih bili vajeni do sedaj.« Profesor je vstal in začel deliti liste. »Vsak izmed vas bo dobil list, na katerem piše, kje boste upravljali usposabljanje. Ponekod boste podvojeni. In tisti, ki boste v podružnih enotah policije in gasilcev, boste v parih z našimi policisti.« Prišel je do mene. »Med temi boš tudi ti gospodična Cox.« zavila sem z očmi. Super! Pogledala sem list. Megan Booker. Kdo sploh je to? Profesor je spet začel nekaj razlagati, ampak me več ni zanimalo. Policija in gasilci? Super! Ravno zaradi njega sem se vpisala sem, kar se da stran do njega, zdaj ga bom pa še morala poslušati vseh 8 in več ur. Zakaj me ne maraš Bog?
Vsi so vstali in odhajali proti izhodu, kar bi naj pomenilo, da je konec. Svojo rit sem dvignila in se odpravljala proti vratom, a me je profesor zaustavil. »Cox, pridi sem.« zavila sem z očmi in se ponovno obrnila. »Da?« »Mislim, da je čas, za to. Vem, da še nisi pripravljena ampak sedaj imaš 3 mesece časa, da popraviš. Samo on te ni pustil na cedilu. Predlagam, da odideš na postajo s Megan. Prijetna punca mimogrede.«
»Alice Cox?« zaslišim pri vratih. »Jup, to sem jaz.« s stolom se zavrtim proti vratom. »Živijo, jaz sem Megan.« stopi do mene in mi ponudi roko. »Me veseli.« stresem roko. »Kdaj bova šli?« »Šli kam?« »Na postajo.« »Uh, ja. Om, kdaj moraš biti tam?« »Ob treh naju pričakuje gospod Cox,« ob tem imenu me je zmrazilo. »in… Si v redu?« prikimala sem in stresla z glavo. Pogledala sem uro. 13.48 »14.15 pri glavnem vhodu?« prikimala je. »Greva z mojim avtom ali tvojim?« skomignila sem. »Lahko z mojim.« »Okej. Se vidiva,« in že je ni bilo.


Harry Edvard Styles P.O.V.

»Styles v pisarno moraš. Šef te kliče.« zagotovo spet zaradi današnjega dogodka. »Klical si me.« sem rekel in vstopil v pisarno. Vsedel sem se na stol in prekrižal noge. »Verjetno veš zakaj si tukaj.« prikimal sem. »Harry prekleto! To je že četrtič v tem mesecu!« je rekel in udaril po mizi. »Prisežem, če se še zgodi petič te bom suspendiral za en mesec.« Nič novega. »Lahko greš,« vstal sem. »in Styles, svojih problemov ne nosi v službo.« prikimal sem in zaprl vrata. V pisarnah sem zagledal osuple obraze sodelavcev.

»Stari, kaj je bilo tole s Coxom?« me je vprašal Liam, ko sem se vsedel v avto. Povzdignil sem obrv. »Mah, spet pretirava.« prižgal sem motor in zapeljal na Wilson Street 31.

»Hej!« zaloputnil sem z vrati in stekel k dvema idiotoma, ki sta se tepla. Naredil sem, kar sem moral, nato pa sta poslušala pridige Liama. Sam sem se vsedel v avto in ga počakal. »Bedaka.« prikimal sem. »Harry, kaj je narobe?« odkimal sem. »Stari moj, poznam te že celo življenje. Tole z mamili in vso to sranje te je premaknilo, kaj?« ponovno sem prikimal. Pospešil sem in prehitel nek avto pred nama. Se vidi, da je vozila ženska. Liam se je zasmejal. Tudi meni se je na licih prikazal nasmešek.

»Styles, Payne v pisarno!« se zasliši po zvočniku. »Jeeeeeez, danes je njegov dan ali kaj?« zamrmram. Liam samo pritrdilno pokima. Ponovil se postopek kot pred uro in pol. Vsedel sem se, udobno namestil in ga poslušal. »Torej, danes pridejo študentje na usposabljanje. Vsak od vaju bo dobil enega izmed njih. Payne ti dobiš Bookerjevo, Styles ti pa Gomeza.« Liam se je zasmejal. Vedel je kako bo vse to potekalo pri meni. »Smili se mi Gomez.« mi je prišepnil. Boksnil sem ga v ramo in se zasmejal. »Da, smo si na jasnem, nočem nobene ljubezni med vami in študenti prav? To merim predvsem nate Liam, pri Harryju dvomim, ampak to velja tudi zate. Lahko gresta.« »Požar na Wilson Street 31, vnetil se je smetnjak pred stanovanjem, požar se je razširil na objekt.« z Liamom sva se spogledala. »Nisva bila tam...« prikimal sem. Stekla sva v avtomobil in se zapeljala za gasilci.

»To bo še dolg dan.« »Oja.«
18. marec 2015
Next
18. marec 2015
oooooo to je perfectno ženska!!!!!!!!!!!!
neexxxxxxxxxxxxxttttt
18. marec 2015
Next
18. marec 2015
Next pride ju3 ali pa v soboto
02. april 2015
okey, komaj cakam!
02. april 2015
Waw!!
NEXT!
03. april 2015
Vem zamujam, se opravičujem hihi
Skratka, Vesele velikonočne praznike z zamudo haha






Poglavje 2
Alice Cox P.O.V.

Urini kazalci so se hitro premaknili k uri 14:15, zato sem se odpravila proti parkirišču. Čez nekaj trenutkov zagledam Megan, ki je prihajala proti meni z ogromnim nasmeškom. Povzdignila sem obrvi. »To je tvoj avto?« prikimala sem. »O. Moj. Bog. Ženska!« zasmejala sem se. »Lahko jaz vozim? Prosiiiiiiiiiiiiiiiiiiiim?« je vprašala polna upanja. Vrgla sem ji ključe moje Toyote in se vsedla na sovoznikovo stran.
Vožnja je potekala, recimo temu zelo zanimivo. Najprej je Megan kakšnih deset minut govorila kako ljubi moj avto in posledično tudi mene. Kar na enkrat izza naju zapelje nek idiot in naju prehitel. Megan je odprla okno in mu pokazala sredinca. Zasmejala sem se.
»Predvidevam, da je to to.« čez nekaj časa reče Megan in zapelje na postajo. Srce mi ja začelo biti hitreje, roke so se mi potile. »Si v redu?« me vpraša Megan. Prikimala sem. »Ne pa nisi.« Zasmejala sem se. »Si morda jasnovidna?« Nasmehnila se je. »Mogoče pa res.« pogledala sem na uro. 14:48. Globoko sem vdihnila. »Ne res, s tabo nekaj ni v redu.« »Ah, dolga zgodba.« »Deset minut je premalo?« reče in me pogleda. »Že dolgo časa nisem imela nikogar, ki bi ga skrbelo zame. Ti pa me poznaš komaj ubogo uro in me že bereš.« pogledala sem dol. »Ne silim te veš? Le nočem, da si slabe volje, sedaj. To je tvoja prelomnica v vseh letih šolanja. Sedaj bi morala skakati kot opica, ki čaka na hrano. Banano.« zasmejala sem se. »Meg, hvala.« objela sem jo. »Greva zdaj?« prikimala sem. Izstopili sva iz avta in se počasi odpravili v zgradbo. Sledili sva napisom 'Študentje' in prispeli v pisarne. »Se zdi samo meni, ali pa je res ta kraj v kaosu?« mi prišepne Megan. Prikimala sem. Moje oči so tavale po prostoru. Na enem kupu so bili policisti, na drugem pa reševalci. Prva polovica pisarn je bila v totalnem neredu. Kako se sploh znajdejo?
Z Megan sva sedeli pred pisarno vodje. Postajala sem vse bolj živčna. »Naslednji!« Vstopili sva v pisarno. Dobila sem kurjo polt, srce mi je bilo kot še nikoli prej. Pred očmi se mi je zavrtel dogodek, ki sem se ga ne rada spominjala.

Flash Back leto 1997
»Mami! Kje je moja malica?« zaslišim Luka. »Srček, v torbi jo imaš!« se zadere mami iz kuhinje. »Mami! Kje je moj dres?« »V sobi, v omari, ljubica.« mi reče in me poljubi na čelo. Stečem v sobo in ga hočem vzeti, ko vidim, da ga ima v rokah Daniel. »Iščeš to?« reče in se nagajivo nasmehne. Prikimala sem. »No potem pa si ga vzemi.« segnila sem se proti kosu tkanine, a je nisem dosegla. Postopek sem ponovila večkrat, a brez uspeha. Našobila sem se, prekrižala roke in odšla k očetu. »Očiiii! Dan mi noče dati dresa!« »Ne zdaj ljubica. Zdaj nimam časa.« »Kdaj si ga pa imel za nas?« zaslišim Dana. »Alicee, pridi!« Stekla sem k bratu. »Na tu imaš.« izročil mi je dres in me skuštral. Zasmejala sem se in ga objela.

Dan je potekal normalno. Še ena ura, potem pa trening. V razred vstopi podravnateljica. »Alice Jessica Cox?« pogledala sem jo. »Pridi z mano.« Na hodniku sem zagledala mamo. Stekla sem ji v objem. Nosila je sončna očala. Zakaj? Saj ni bilo sonca. »Pridi greva ljubica.« Nič mi ni bilo jasno.

Prispeli sva domov. Zaslišal se je pok. Prestrašila sem se. Zagledala sem Daniela, ki je tekel proti meni in mami. Prijel naju je za roko in stekli smo ven. »Kje je Luke?« je vprašala mama. Dan je pogledal proti hiši. Mami je stekla noter, ko sta se še zaslišala sva poka. »Mami!« sem zacvilila, a je Dan pokril moja usta. Izza grmovja sva opazovala neka človeka, ki sta stekla v kombi in zapeljala iz dvorišča. Stekla sem proti hiši, ko me je Dan potegnil k sebi. Čez nekaj trenutkov je našo hišo zajel ogenj.
End of Flash Back

Oči so se mi zarosile, a sem pogledala dol. »Takole, sedaj sem pa cel vajin. Pozdravljeni sem Daniel Cox. Narednik te postaje, kjer bosta preživeli naslednje tri mesce in upajmo, da še dlje.« Pogledala sem gor. Njegov nasmeh je bil popoln, kot vedno. Pustil si je brado. Pa tudi na mišični masi je pridobil nekaj. »Naj vama na kratko razložim, kaj se tukaj pričakuje od vaju.« začel je naštevati stvari, ki so jih nam že našteli na faksu. Verjetno me je že pozabil. »Payne, Johnson v pisarno.« je rekel v neko stvar, podobno mikrofonu. Čez nekaj trenutkov sta prišla v pisarno nek fant in punca, ki je bila v zgodnih tridesetih. »Megan Booker, to je tvoj mentor in sopartner Liam Payne in Alicia, to je tvoja mentorica in sopartnerka Taylor Harris.« izročil nama je uniforme. »Dobrodošli v ekipi punci.«
Ko sem stopila iz pisarne sem zagledala fanta. Čutila sem njegov pogled na sebi. Pogled sem hitro umaknila, a sem še vedno čutila, da me gleda. Sledila sem Taylor. »No, tole pa je naša pisarna.« Na debelo sem pogledala. Razlikovala se je od prejšnje. Vse je bilo v redu. Nobenih karotek, papirjev zmetanih na kup. Vse je bilo v redu. Čisto vse. Zasmejala se je. »Alice to so James Robinson, Tinna Clarck, Tom Wihte, John Bell. Trenutno končujejo svojo izmeno.« Prikimala sem in se nasmehnila. »Družba to je Alice Cox, študentka praktikantka.« Vsi so me toplo pozdravili.

Harry Styles P.O.V

»Stari me sploh poslušaš?« zaslišim Liama. Prikimal sem. »Ja seveda, to je isto, kot ko zapornik reče, da je nedolžen.« Zasmejal sem se. »Govoril si o tem, da je nova praktikantka dobra. In, da upaš, da boš njen mentor.« Svinčnik sem vrtel v roki in gledal po pisarni. »Payne, Johnson v pisarno.« Liam je dvignil svojo rit in se odpravil proti pisarni. Pogledal me je češ: »Pa gremo na vse ali nič.« Odkimal sem. Ta tip je res potreben. Čez manj kot minuto so prišli ven. Zagledal sem Liama zadovoljnega, torej je dobil, kar je hotel. Moj pogled se je ustavil na drugi punci. Pogledala me je, a je hitro pogledala drugam. Zasmejal sem se. S pogledom sem ji sledil proti vratom. Torej, reševalka, kaj pa drugega. »Megan, to je moj sedaj bivši partner Harry Styles.« pomolila mi je roko. Čudno sem jo pogledal, a sem ji stresel roko in zamomljal svoj 'me veseli'.
Liam in praktikantka sta izginila, zato sem ostal sam. Kmalu je prišel tudi moj mučenec. Odšel sem v Coxovo pisarno in poslušal verjetno enako, kot vsi drugi. Z Gomezom sva zapustila pisarno in se preselila k moji mizi. Namignil sem mu naj se vsede. To je tudi storil. »Moja izmena se konča točno čez deset minut, pravtako tvoja, zato se ti ni treba preoblačiti. Vsaj jaz mislim tako.« prikimal je. Nadaljeval sem svoje akrobacije s svinčnikom. Ura se je približala četrti, zato sva z Gomezom zapustila postajo. »Hej, greš na pivo?« obrnil se je k meni. »Če že vabiš.« zasmejal sem se. »Lottie's?« prikimal sem in se vsedel v avto, prižgal motor in se zapeljal proti gostilni. Gomez je prišel le minuto kasneje kot jaz. Torej plus za njega. Ne vozi počasi.
06. april 2015
Jeez, ne znam opisat!
Men je to tko *WW*
Uuu, motorčki
Love it!
NEXT!
06. april 2015
*.* neeeeeeeeeext
06. april 2015
Neeext
07. april 2015






Poglavje 3
Harry Styles P.O.V.

Odklepal sem vrata hiše, ko so se prižgale luči. Vstopil sem in na kavču zagledal znano podobo. »Pozdravljen, Harry.« Zaslišal se je zvok mojih ključev, ki so udarili po mizi, ko sem jih vrgel tja. »Kaj hočeš?« »Prišel sem po uslugo.« je rekel in vstal. Sprehodil se je do kamina. Gledal je slike, ki so bile postavljene nad njim. »Se še spomniš, ko sem te prosil, da bi zbrisal mojo kartoteko?« »Jack, tega ne počnem več.« »Oh, kakšna škoda!« je rekel dramatično. »Styles potrebujem novo robo. In ker se Horan ni držal dogovora…« ni mu bilo potrebno nadaljevati. »Kaj bi rad?« »Potrebujem novo robo Styles. In to čim prej!« odkimal sem in se zasmejal. »Ni te izučilo, a?« Preden je odšel je še dodal: »Četrtek Styles.«
»S kom greš na zabavo Harry?« je moje igračkanje s svinčnikom prekinil Liam. Skomignil sem. »Verjetno bom šel sam.« »Res mu morava priskrbeti punco.« sem zaslišal Liama in Gomeza. »Vesta, mogoče nisem osredotočen na vaju, ampak gluh pa še za enkrat nisem.« zasmejala sta se.

Urini kazalci so se hitro premaknili k četrti uri in moja izmena je bila gotova. Ko sem prišel domov sem odvrgel srajco na kavč in si skuhal kavo. Pogledal sem proti uri. Pol pet. Zabava se začne ob šestih. Hitro sem spil kavo in odšel v zgornje nadstropje. Oblekel sem črne hlače in belo srajco. Klasika. Pograbil sem ključe z mize in se odpeljal proti postaji. Kateri idiot je parkiral na moje mesto?! Poiskal sem najbližje prosto parkirno mesto in odhitel v dvorano. Uh, k sreči še nisem zamudil. Postavil sem se k Liamu in čakal, da se šov začne. Čez nekaj trenutkov je na oder prišel Cox in nekaj blebetal, nato se mu je pridružil še župan in ravnatelj univerze. »Bili bi ljubek trio, kajne Styles?« Tega glasa že nisem slišal leta. Obrnil sem se in zagledal Nialla. Zasmejal sem se in za potrpljal po rami. »Pogrešal sem te stari.« je še samo rekel. Prikimal sem. Čez par trenutkov so končali svojo mini oddajo in postregli so šampanjec. Končno!
Ozrl sem se po dvorani in čez sekund sem opazil znano postavo. Alice. A ni bila sama. Bila je z Robinsonom. Začutil sem čuden občutek v želodcu, a sem ga potisnil stran.

~Naslednje jutro
Nekaj je priletelo vame. Odprl sem oči. Pred mano je stal Gomez z kavo v roki. »Zamudil boš Styles.« zavil sem z očmi. Čez nekaj trenutkov sem že sedel v avtu, z Gomezom in se peljal proti postaji. Misli so mi uhajale k dogodku ponedeljkove noči. Dobro je vedel, da sem se odmaknil od tega. Saj, ne rečem, da je zaslužek slab, ampak…čez čas se enostavno naveličaš. Misli sem spet usmeril nazaj v sedanjost. Oči so mi ušle na moj Rolex, na levi roki. »Shit, Cox bo spet tečen.« sem zamrmral. Stopil sem na plin in prehiteval avtomobile pred mano. Ko sem, popravek, sva prispela na postajo bi skoraj zbil ta novo. Hitro sem potisnil na zavore. Zgroženo me je pogledala, a zaradi zatemnjenih oken nisem bil prepričan, da je lahko videla kdo sem. »Jeez, stari, pazi!« je zgroženo komentiral Gomez.
Alice Cox P.O.V.
Dan se je začel super. Zjutraj bi me skoraj povozil nek idiot z policije, po sebi sem polila kavo, baterija odzivnika se je spraznila. Lahko ta dan postane še slabši? Stekla sem po stopnicah in po hitrem postopku prišla v pisarno. Tam so bili že zbrani vsi. S pogledom sem iskala Taylor, a je ni bilo nikjer. Razočarano sem se v sedla na stol in odprla učbenik. Čez čas mi je pot sončnih žarkov in svetlobe prekinila neka senca. Pogledala sem gor. »Živjo, ta nova.« nekje sem ga že videla. Povzdignila sem obrvi. »Cox te kliče v pisarno.« Zaprla sem knjigo in odšla za njim. Ti kodri, postava, tetovaže,… vse mi je bilo znano, a ne vem od kod. Zavila sem proti pisarni, ko me je prijel za roko in me potegnil za sabo. Nič mi ni bilo jasno. »Pridi.« Sledila sem mu, ko mi je končno kapnilo. Tiho sem mu sledila, dokler se ni ustavil pri avtomobilu. »Daj no, nimava cel dan časa!« Debelo sem ga pogledala. »Kaj?« odprl je vrata in mi nakazal naj v sedem. »Kam greva?« »Boš že videla.« je rekel in mi pomežiknil. »Ne.« Naslonil se je na zadnja vrata in se zasmejal, a se je hitro zresnil. »Zdaj, si moja Cox.« »Nisem pes, da bi si ga lahko prisvojil.« »Ne, zdaj si moja muca.« zavila sem z očmi. Približal se mi je in kmalu med nama ni bilo kaj preveč prostora. »Na mene nikoli ne obračaš oči.« Njegova roka je potovala po mojem hrbtu. Zaprla sem oči. Nevarno se je približal mojemu vratu, njegova sapa me je božala in mi pošiljala po celem telesu kurjo kožo. Odmaknil se je. Odprla sem oči. Nakazal mi je proti sovoznikovem sedežu in v sedla sem se.
19. april 2015
Mnenja?
p.s.: kliknite na sliko, gif je
19. april 2015
Neeext
23. april 2015
Neeeeext
Popolno je!
Bi napisal vec pa me je slika ubila....
24. april 2015
u173906
u173906
next!!
24. april 2015
next
25. april 2015
3. poglavje
part 2
Alice Cox P.O.V.
Čez nekaj časa se je ustavil in zavil v neko ulico. Izstopil je iz avta in odšel na mojo stran. Odprl je vrata in čakal, da izstopim. »Prideš, ali kaj?« ob njegovem glasu me je zmrazilo. Počasi sem izstopila in mu sledila. Hiša ni bila ravno revna in ko sem vstopila notri sem ugotovila, da se nisem motila. Vrata je zaklenil in odšel nekam. Poskušala sem mu slediti, a sem bila prepozna. Nekam je odšel. Počasi sem stopala po hiši. Iz hodnika sem prišla v dnevno sobo. Razgledala sem se še po ostalih prostorih po hiši, ko sem zaslišala njegov glas. »Ja imam jo…ne…Prekleto Jack, počakaj še malo!« poskušala sem ugotoviti o čem sta govorila, a nisem dobila nobenih pametnih idej. Harry se je obrnil in začel hoditi proti meni. Globoko sem vdihnila. »Koliko si slišala?« je rekel z nizkim tonom. Odkimala sem. »Nič.« še bolj se mi je približal in njegovo čelo naslonil na moje. Pogledal me je v oči in rekel: »Meni ne lažeš, Alice. Zato te še enkrat vprašam; koliko si slišala?« »Nič.« Glavo je odmaknil in se zarežal. »Res ne razumeš, kaj?« je rekel in me pogledal. Približeval se mi je, jaz pa sem se mu odmikala, a me je kaj kmalu ustavila stena. V tistem trenutku sem preklinjala osebo, ki je naredila načrt za to hišo. Prijel me je za zapestje in ga malce stisnil. Gledal me je v oči. Ustnice je približal mojemu ušesu. »Veš, že prvič ko sem te zagledal sem vedel, da si nekaj posebnega.« Njegove ustnice so potovale po mojem vratu. Zaprla sem oči. Vsak delček kože, ki se ga je dotaknil mi je po telesu pošiljal nepopisljiv občutek. Globoko sem vdhinila. Spet. »In vedel sem, da boš moja.« Njegova prosta roka je potovala po mojem licu. Z njegovim dotikom sem dobila naval kurje kože. »Všeč si mi Alice.« je nadeljeval. Roko je premaknil na hrbet in je počasi potovala navzdol. Ko je prišel do moje zadnjice jo je stisnil. Odprla sem oči. »Slišala sem le del, ko si rekel: 'prekleto Jack, počakaj še malo!'« Pokimal je. »Pridna punca.« Zaprla sem oči in parkrat globoko vdihnila in izdihnila.
28. april 2015
Next
28. april 2015
Neeext
28. april 2015
Next!!!!!!!!!!!!
28. april 2015
Harry resno? Pridna punca???
Boga alice!
Neeeeeeeeext
28. april 2015
Poglavje 4
Alice Cox P.O.V.






Vrgla sem se v posteljo. Kaj se je danes zgodilo? V ušesih mi je odmeval njegov glas. Zaprla sem oči. Videla sem njegovo podobo. Prekleto! Odšla sem v kopalnico in se odpravila pod tuš. Mrzla voda je tekla po mojem telesu. Kako je lahko tak? Ob enem tako nežen in tako grob? Stopila sem iz tuša in okoli sebe zavila brisačo. Naslonila sem se na umivalnik in strmela v mojo podobo v ogledalu. Z roko sem segla proti zobni ščetki, ko sem opazila, da je barva kože na zapestju spremenila barvo. Zaprla sem oči preden bi se iz oči lahko vlile solze. Ah, jebi ga! Odprla sem oči in moja lica so krasili sledovi solz. Spomin mi ni dal miru. Mami.
Flash Back
Iz spodnjega nadstropja se je zaslišalo kričanje. Vstala sem iz postelje in počasi odcapljala dol. Bila je tema, samo iz kabineta je silil kanček svetlobe. Vrata sem porinila. »Prekleto Jack izpusti me!« mami je očija gledala s solzami v očeh. »Boli!« »Jack, prosim!« je rekla ne močno. Oči se ni zmenil zanjo, še močneje jo je prijel. »Ko se je Simon tukaj slinil pa te ni bolelo, ha?« »VPRAŠAL SEM TE NEKAJ SMANTHA!« v odgovor je dobil le njen krik bolečine. Udaril jo je. Večkrat. Pogledala me je.
End of Flash Back
Sesedla sem se ob tla. Glavo sem naslonila na omarico in poskušala ustaviti solze, vendar nisem mogla. »Veš, včasih je bolje, da spustiš ven.« sem se spomnila besede Dana. O bog, sem ga pogrešala!
Vlegla sem se v posteljo in ugasnila luč. Nekdo je vstopil v sobo. »Alice? Uh, že spiš?« Stegnila sem roko proti nočni lučki in jo prižgala. »Kaj? Ne.« Vsedla sem. »Hej Amy.« sem rekla prijazno in se ji nasmehnila. »Hejoo. Am spodaj te čaka obisk.« »Kaj?« prikimala je. Vstala sem in se počasi odpravila dol. »Živijo Kate. Amy je rekla, da imam obisk.« sem rekla starejši ženski, ki je sedela za pultom. Prikimala je. Nakazala je v kot. »Huh, dekle, tega pa ne spusti.« je rekla in mi pomežiknila. Obrnila sem se v smer, kamor je kazala. »Vredu hvala.« sem rekla in se ji nasmehnila.
»Harry? Kaj počneš tukaj?« sem rekla naveličano. Res bila sem ga že naveličana. Na vsakem koraki je bil. »Tako se pozdravi svojega fanta?« Zavila sem z očmi. »Nehaj.« Obrnila sem se stran. Preden sem hotela oditi me je prijel za roko in obrni proti sebi. Bolečina je bila neznosna. Oči so se mi navlažila. Hitro sem jih zaprla, da ne bi ugotovil, a sem bila prepočasna. Prijem je popustil. Pobožal me je po licu in obrisal solzo, ki je ušla. »Hej, hej, kaj je narobe?« je rekel z nežnim glasom. Odkimala sem in pogledala zapestje, ki ga je imel v svoji roki. S pogledom je iskal točko v katero gledam. Roko je prijel, kakor da bi bila iz porcelana in zavihal rokav. Pogledala sem roko. Otekla je. »O moj bog.« je tiho dejal. »To…sem jaz?«
Harry Styles P.O.V.
Počasi sem zavihal rokav. Njena roka je bila vsa otekla in polna modric. »O moj bog.« to je bilo vse kar sem lahko rekel. »To…sem jaz?« pogledala je stran. To je bil dovoljšen odgovor. Prekleto Styles! Spet postajaš pošast. Do nje. Počasi sem šel s palcem po poškodbi. Nisem mogel verjeti. »Jaz…mislim…meni… tako…oprosti.« je bilo vse kar sem lahko izustil. Pogledal sem jo v oči. V njih je bilo lahko kajhitro opaziti strah. Odkimal sem in odšel. »Harry. Prosim počakaj!« Vsedel sem v avto in zapeljal proti edini stavbi, ki mi je trenutno lahko pomagala. Vrata avtomobila sem močno zaloputnil in vstopil v telovadnico. Ozrl sem se po prostoru, ki je bil pred parimi mesci še moj edino zatočišče.
Boksarska vreča. Ring. Bog, kako sem to pogrešal. V kotu ringa so bile obešene rokavice. Brez pomisleka sem odšel do ringa in jih vzel. S črnimi črkami je pri zapestju pisalo Styles. Torej jih še ni vrgel? Z nasmehom sem se spominjal vseh dogodkov tukaj. Treningi, priprave, vse. Na roke sem si nataknil rokavice. Adrenalin je splaval po žilah. Vedel sem, da manjka trak, ampak me to ni ustavilo.
Prvi udarec. ZA njim je sledil še en, in še en, in en,…Z vsakim udarcem se je jeza zaradi Alice samo še večala. Prekleto Harry! Uničuješ jo! Ne vidiš tega? Uni-ču-ješ! Postajaš ponovno smet Harry! Prižgale so se luči, a nisem nehal. Zaslišal sem ploskanje. Obrni sem se. Na vrhu stopnic je stal Charlie. »Ne spomnim se, da bi ti dal ključ, veš Harold?« »Veš, gledal sem te. Kar nekaj časa. Vrni se Harry.« Odkimal sem. »Nehal sem s tem Charlie.« »Torej kaj potem počneš tukaj?« Z majico sem si obrisal polt, ki mi je tekla s kodov po čelu. »Ni ti treba odgovoriti. Bom jaz. Vleče te. Ta prostor je tvoje zatočišče pred problemi. Tvoji udarci so bili močni. Posledica jeze. Veš, najboljši boksar, ni nikoli jezen. Ti bil besen.« pogledal sem gor. Po tolikem času me še vedno lahko bere. »Jutri te bom čakal tukaj Harold.« je rekel in odšel nazaj noter. Preden je vstopil je še dejal: »Harold, vem da ti je lažje priznati, da si jezen kot bi priznal, da te je nekaj prizadelo. In vem kaj je bilo. Poznam te. Če si jo res tako želiš, pojdi in ji to povej. Ne obupaj. Bolj boli počakati, kot obžalovati.«

*****
1.) kaj se bo zgodilo v naprej?
2.) mnenja?
29. april 2015
Upsm da se bo harry zresnil glede alice
Perfect je!
Neeeext
29. april 2015
Neeext
nvm
30. april 2015
hejlaaa. next pride nekje v sredo, četrtek

11. maj 2015
Hejla, trailer je popoun!!! Neext
11. maj 2015
Hitro nexti!!!
06. junij 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg