Forum
u198114
u198114
Pozdravljeni. Preden boste šli brati prolog zgodbe, bi prosila, če bi lahko prej prebrali slednje, ker je zelo pomembno;

-Posamezne dele bom objavljala vsak teden, vendar, imam tudi jaz obveznosti ter šolo, zato bodite strpni, če bom kdaj pisanje preložila na drugi tir in tako tisti teden ne boste dobili nadaljevanja; vsak dan tudi jaz ne hodim na Igre, zato potrpite malo, če vam kdaj ne bom hitro odgovorila na kakšen komentar, vedite, da odgovor boste dobili zagotovo, vendar boste zanj morali biti strpni.
-Na tej temi ne bom trpela komentarjev s sporno vsebino, verižcev in oglaševanja. Uporabnika, ki bo kaj takega storil bom blokirala, ne glede na to ali je bralec moje zgodbe ali ne.
-Mesto Plentywood v Montani zares obstaja vendar pa zgodba ne temelji na njegovi resnični zgodovini ali prebivalcih; vsaka oseba v zgodbi pripada meni in je nastala izključno v moji domišljiji.
-Plentywood je fantazijski triler; ne bom še izdala katera nadnaravna bitja bodo v zgodbi, lahko pa vi pod komentarje ugibate in pišete teorije o tem, kaj se bo sploh v zgodbi dogajalo (zgodba NE BO ljubezenska).
-Če boste opazili kakšno pravopisno napako mi jo sporočite prek zasebne pošte ali pa napišete kar v komentar; prav tako bom hvaležna za vsako kritiko ali pohvalo oz. za vaše resnično mnenje o zgodbi, kar bi mi zelo veliko pomenilo in pomagalo pri pisanju nadaljnih delov.
-Plentywood sem sprva pisala izključno zase, vendar sem se pred nekaj dnevi odločila, da bom zgodbo delila tudi z drugimi; naj povem še to, da to ni prva zgodba, ki jo pišem (imam že kar nekaj izkušenj s pisanjem), vendar pa je to prva zgodba, ki jo bom sploh delila z drugimi.
-Verjetno ste/boste opazili, da je prolog veliko krajši kot pa to kar sem napisala jaz, vendar je bilo potrebno, ker bi rada, da na tej temi vlada nekakšen red.
Spodaj sem priložila naslovnico, za katero sem porabila kar nekaj časa. Seveda sem naslovnic naredila kar nekaj in zato sem se odločila, da bom pri vsakem delu dala zraven eno naslovnico. Spodnja se mi je zdela še najboljša od vseh, zato jo bom prvo prikazala, še malo bolj spodaj pa vas čaka prolog;





PROLOG

Dawn s svojo družino odpotuje na drug konec Montane, v majhno mestece, kjer živi njena babica. To mesto ji nikoli ni bilo všeč in zmeraj je komaj čakala, da bo odšla z njega. Vendar je tokrat nekaj drugače. Nekaj je hudo narobe. Mračne skrivnosti Plentywooda so privrele na plan, ki so lahko smrtonosne za vse meščane. In le šestnajstletnica to lahko popravi… Navsezadnje je to začela ona.
Sledite mladi Dawn na tej napeti pustolovščini, prepleteni z vznemirljivimi skrivnostmi in nevarnostmi, ki vam bodo vzele dih. Kako bo najstnica premagala zlobne sile, ki so se polastile majhnega mesteca? Ali ji bo uspelo?
13. november 2015
Nexxt
13. november 2015
u198114
u198114






1.del - Naravnost na drug konec države
Svetloba je počasi prodirala v moje oči. Ampak sem bila preutrujena, da bi jih odprla, dokler me ni predramil znani glas. »Dawn, ura je že deset. Počasi bo treba vstati.« Je mama nežno rekla, a ravno dovolj glasno, da sem jo slišala ter, da me je to prebudilo iz trdnega spanca. »Mama, prosim te. Saj je tako ali tako sobota. Pusti me spati.« Sem utrujeno zamomljala, nisem pa vedela, če me je kaj, kar sem povedala razumela. Zaslišala sem tihe korake, ki so se približevali in se nekje v sobi ustavili. »Danes ne bo šlo več. Si pozabila? Babici smo obljubili, da ta vikend pridemo k njej na obisk.« Čez trenutek pa sem zaslišala kako je mama odgrnila zavese in tako je v sobo spustila svetlobo, ki mi je preprečila, da bi lahko nadaljevala spanje. »Super.« Sem sarkastično zamomljala v blazino in odprla oči. Moj pogled je obstal na rjavolasi ženski, ki me je gledala s svojimi velikimi modrimi očmi in se zraven smehljala. »Kaj si prejšnjo noč delala, da si danes tako utrujena? Pa ne, da si šla na Aaronovo zabavo?« Je rekla in prišla bliže k postelji. »Ne, mama. Seveda ne. Samo… pozno v noč sem gledala neke filme in čisto pozabila na čas.« Mama je pokimala, zgleda, da je verjela mojemu trapastemu izgovoru. Preden je odšla iz sobe pa je rekla še: »Pripravi se. Čez eno uro gremo.« Prejšnji dan sem spakirala nekaj nujnih stvari za dva dni, ki jih bomo preživeli pri babici in če bi vedela, da bom danes tako izmučena in imela tako hud glavobol, ne bi šla na zabavo, ki jo je organiziral moj najboljši prijatelj – Aaron. Ko so vsi zaspali sem se zvečer splazila ven iz hiše in odšla v bližnji gozd, kjer je potekalo vse skupaj. Gozd je bil dovolj oddaljen, da se nista kričanje ter glasna glasba slišala v mesto, hkrati pa tudi dovolj blizu, da smo vsi lahko hitro prišli peš do tja. Zabava je bila nora, vendar sem čisto pozabila, da bom naslednji dan šla na drugi konec države. K babici nisem hodila preveč rada. Ampak ne zaradi nje, temveč zaradi mesta v katerem je živela. Plentywood se mi je zdel turoben, brez kančka živahnosti. Tam sem se zmeraj dolgočasila, nikoli se ni dogajalo kaj takega, kar bi mi krajšalo čas. Pa tudi meščani v njem niso bili nič kaj prijazni, razen starega Billy-a, ki je zelo rad svoj čas preživel na kmetiji, ki jo je imel, v mesto pa ni veliko hodil. Vendar sem ga razumela. Drugi meščani so o njem namreč govorili veliko strašnega. Recimo to, da je ubil svojo ženo in jo nagačil, ter da jo še zdaj ima v svoji hiši, kjer se vsak dan pogovarja z njo. Vendar to ni bilo res, ker je njegova žena deset let nazaj zbolela za rakom trebušne slinavke in na žalost umrla. Rada sem se pogovarjala z Billy-jem, ker je bil moder človek in dober sogovorec. Bil je zelo prijazen, čisto nasprotje tistemu, kar so o njem pravili drugi meščani. Nikoli nisem razumela zakaj so ga vsi tako sovražili. Babica je bila vdova, imela pa je belega švicarskega ovčarja, katerega sem oboževala. Ime mu je bilo Nix, kar je v latinščini pomenilo 'sneg'. Star je bil približno osem let. Po nekaj minutah poležavanja sem se končno spravila k omari, kjer sem iz nje izbrskala nekaj stvari. Najraje sem nosila črne legice, ker so se podale skoraj k vsemu, zato tudi to jutro nisem naredila izjeme. Ven sem vzela še črno-sivo majico brez rokavov, ter usnjeno jakno, ki jo bom oblekla, ko bomo odšli. Potem sem odšla v kopalnico, kjer sem si umila zobe ter si naredila neurejeno figo. In na koncu sem pogledala moj odsev v ogledalu. V mene je strmela rjavolaso dekle z nekaj vmesnimi črnimi prameni ter čokoladnimi očmi. Imela sem preboden hrustanec, v desnem ušesu. Mama te odločitve ni ravno odobravala, vendar sem si za šestnajsti rojstni dan zaželela prav to. Ko sem bila v kopalnici gotova pa sem odšla v kuhinjo, kjer so že bili mama, oče in moja mlajša sestra Alissa. »Končno.« Je zadirčno rekla Alissa in zavila z očmi. »Nekdo pa je danes slabe volje.« Sem glasno rekla in se usedla za stol. Na mizi so bili sveže pečeni vaflji. Z veseljem sem vzela enega in ga prelila s jagodnim sirupom. Oče je sedel nasproti mene in zavzeto bral časopis, Alissa je sedela na moji levi strani ter nekaj delala na telefonu, mama pa je sedela na moji desni strani in je tako kot jaz, samo jedla in gledala po jedilnici. »Čez koliko časa gremo?« Sem vprašala in prekinila tišino, ki je zavladala. Oče je pogledal proti meni, najbrž je šele zdaj opazil, da sem sploh v jedilnici. »Čez približno dvajset minut.« Je odgovoril na moje vprašanje in se takoj vrnil nazaj k prebiranju. »V redu.« Sem po tiho dodala in naprej jedla moj vafelj. Čez dvajset minut smo v našega Scenica znosili torbe in vse, kar bomo rabili zraven. Malo pred odhodom sem pojedla še tabletko proti glavobolu, potem pa hitro stekla še po nekaj drobnarij v mojo sobo. Ko smo vsi vse uredili smo nato odšli v avto in se odpeljali iz Red Lodgea. Naravnost na drug konec Montane – do Plentywooda.
_______________________________________________________________
Danes sem se odločila, da objavim prvi del Plentywooda, ker je bil prolog zelo kratek. Od začetka zgodbe mogoče še ne bo tako zelo napeto in zanimivo, vendar se bo kaj kmalu spreobrnilo in dobili boste pravi triler. Zanima pa me samo kakšen se vam je zdel prvi del, ter če imate kakšno teorijo kako se bo odvijalo naprej. Naslednji teden objavim novo nadaljevanje.
Lep dan še naprej.
14. november 2015
Nexxxxxxxt
14. november 2015
next-nova bralka
mogoče je nekakšna čarovnica in je začarala eno pošast al pa kej takega...
14. november 2015
u199826
u199826
uhhh že samo ko si mi rekla da pišeš novo zgodbo sem bila prepričana, da bo dobra in nisem se zmotila z veseljem berem ker je res dobra zgodba
next!
16. november 2015
u198114
u198114
Punce, hvala vam za nexte, ker mi res veliko pomenijo. Pred vami je en daljši del, ker ne vem kdaj bom lahko nadaljevanja napisala, ker imam v šoli zares nabito in kot sem napisala že v uvodu bom morala tudi pisanje kdaj preložiti na stranski tir (ampak ne skrbite, nov del boste dobile, samo malo boste morale počakati nanj.) Vesela pa bom tudi novih bralcev in bralk. Spodaj pa sem priložila še melodijo za malo sprostitve, medtem ko boste brali. Vidimo se ko mi bo čas tako prepuščal, do takrat pa srečno.
______________________________________________________________________



2. del - Babica

»Dawn!« se je nekdo zadrl na moje uho. Zaspano sem odprla oči in pogledala proti Alissi, ki se je na široko smehljala. »Kaj bi rada?« Sem jezno vprašala, ker me je zbudila iz dremeža. »Prispeli smo.« Je lahkotno odgovorila in pokazala ven, na tablo na kateri je pisalo, da smo prispeli v Plentywood. »Prečudovito.« Sem zamomljala in to seveda mislila v sarkazmu.
Do Plentywooda smo se vozili več ur, ki pa se sploh niso tako vlekle. Večinoma sem poslušala glasbo na mojem telefonu, prebirala knjigo ali pa sem, sem ter tja malo zadremala, ker sem bila še kar malo izmučena od zabave. Medtem ko je bila Alissa popolnoma druga zgodba. Na vsakih petnajst minut je spraševala, čez koliko časa bomo prispeli, bila je zelo nemirna in rada me je motila.
V mislih pa sem se skušala spomniti, kakšno hišo je imela babica. Zadnjič sem bila pri njej, ko sem bila stara deset let, kar pa je bilo pred šestimi leti. Zagotovo se je okolica tudi kaj spremenila, kot tudi meščani, ampak nisem vedela kaj pričakovati. Babica je imela leseno hišo. Pobarvana je bila na rahlo zeleno, ki je z leti že zelo zbledela. Bila je zelo stara, več kot sto petdeset let in je bila že večkrat prenovljena. Imela je kar bogato zgodovino, o kateri pa ni hotela veliko govoriti. Babica je ni hotela prodati in iti v dom za upokojence ali v kakšno manjše stanovanje, raje je živela v velikanski, tronadstropni hiši. Bila je tudi nekaj minut oddaljena iz mesta. Čez okno avta sem zagledala nekaj starih hišic, kar je pomenilo, da bomo kmalu prispeli v mesto. Alissa me je zdaj pustila pri miru in igrala neko igrico na telefonu, jaz pa sem se zopet izgubila v svojih mislih, zraven pa gledala drvečo okolico. Po nekaj minutah smo prispeli v mesto. Mislila sem, da se je kaj v šestih letih spremenilo, pa se ni prav nič. Vse je ostalo isto, kot je bilo. »Super.« Sem si zamomljala in si glavo prislonila nazaj na sedež. »Samo še na bencinsko črpalko skočimo, potem pa gremo naprej.« Je mirno rekel očka in zavil na levo.
Oče je šel natočit gorivo, medtem ko smo jaz, mama in moja mlajša sestra čakali v avtu. »Ali je še daleč do babice, mama?« Je Alissa vprašala mamo. »Ne dolgo. Največ deset minut.« Je z nasmeškom na obrazu odgovorila mama. Alissa se babice skoraj ni več spominjala, zato se je tudi tako veselila tega obiska pri njej. Zadnjič ko jo je videla je imela komaj sedem let, zato sem jo razumela. Ni vedela kaj pričakovati. Torej smo si bile z mojo sestrico nekako podobne pri tem. Po zunanjem videzu pa smo se zelo razlikovale. Medtem, ko je ona imela črne lase, ki jih je podedovala po očku, sem jaz imela rjave, ki sem jih podedovala po mami. Razen oči, katere sva obe imeli čokoladne barve nisva od tega imeli nič več skupnega. Očka je kmalu prišel nazaj ter Alissi in meni prinesel nekaj prigrizkov. Nato smo nadaljevali pot. Peljali smo se do konca mesta, kjer smo nato prišli na nekakšen razcep poti, kjer smo zavili na levo. Pot nas je vodila skozi gozd in kmalu smo ozrli velikansko jaso, na kateri pa tudi velikansko hišo, ki je definitivno pripadala babici. Ko smo se ji bližali so v mene privreli vsemogoči spomini. Na starem hrastu, ki je bil pred hišo, je bila obešena že čisto preperela gugalnica, na kateri sva si z Alisso včasih krajšale čas. Na poštnem nabiralniku, ki je bil postavljen pred hišo sem ozrla še komaj vidno babičino hišno številko 98. In prav to številko sem jaz pred osmimi leti sama napisala tja. Presenečena sem bila, da se je sploh še tako dolgo obdržala. Šele ko je hrup avtomobilskega motorja ponehal sem opazila, da smo bili že čisto pri hiši. »Pa smo tukaj.« Je oče veselo naznanil in izstopil iz avtomobila. »Ja, pa smo tukaj.« Sem rekla sama pri sebi in nekaj sekund še ostala v avtu, nato sem končno izstopila. Pograbila sem moj nahrbtnik in torbo, to pa je tudi bilo vse kar sem imela s sabo. Alissa pa je imela s sabo dobesedno cel kovček. Resno ne vem, kaj je imela v njem, da je tako 'nujno' potrebovala zraven za samo dva dneva. Kar naenkrat pa sem zaslišala pasji lajež in naslednjo sekundo je iz velikanske hiše pritekla velika kepa snežno bele dlake. »Nix!« Sem veselo vzkliknila in se sklonila k njemu, da sem ga pobožala. »Kako sem te pogrešala.« Kot, da bi se tudi on strinjal z mano me je polizal po obrazu. »Fuj.« Sem se zasmejala in si obrisala slino z obraza. Alissa in drugi so bili že pri vratih in me nestrpno čakali. »Saj prihajam.« Vstala sem se in še enkrat pobožala Nixa, potem pa odšla k drugim, snežno bel pes pa mi je sledil. Oče je pozvonil na vrata in niti minuto ni trajalo, da jih je babica odprla. »Babi!« Je vzkliknila Alissa in jo objela. »Oh, otrok, tebe pa že dolgo nisem videla. Poglej, kakšna si! Prava lepotica.« Je bila babica začudena ob moji mlajši sestrici. Človek se lahko kar precej spremeni v šestih letih, prav tako kot se je spremenila babi. Dobila je nekaj več gubic, lasje so ji zdaj segali čez ves hrbet, imela jih je pobarvane na črno in zdelo se mi je, da je postala še bolj suha, kot je bila. »O moj bog, kako ste se vsi spremenili! Resno bi morali večkrat priti na obisk!« Je povedala babica in si nas vse ogledala. »Zdaj pa pridite noter, zunaj zmrzuje!« Vsi smo brez odlašanja sprejeli njeno povabilo, ker je bilo vreme v Plentywoodu obupno. Čeprav je bil šele november, je zunaj dobesedno zmrzovalo. Prav tako, kot drugi tudi Nix ni hotel biti več sekunde zunaj. »Najprej vam bom pokazala sobe, v katerih boste spali, nato pa bom vsem naredila kakav ali kavo. Kar si bo kdo zaželel.« Je z nasmehom na obrazu začela razlagati babica. »Kar sledite mi, da se ne boste izgubili. V tej hiši to namreč ni nemogoče.« Nato ko je to povedala se je glasno zakrohotala in odšla gor, po lesenih stopnicah. Vsi smo ji sledili, kot nam je naročila. Alissa je imela manjše težave s kovčkom, saj ni bil ravno najlažji. Na pomoč ji je v zadnjem trenutku priskočil oči, ko ji je kovček že skoraj ušel po stopnicah. Zadnji hip ga je prijel. »Kaj za vraga imaš v tem kovčku? Celega slona, ali kaj?« Morala sem se nasmejati očkovem zgražanju nad težo Alissinega kovčka. Najbrž je notri zbasala celotno omaro. Kmalu je babica pokazala sobo staršem in Alissi, potem pa sem bila na vrsti jaz. »Torej, Dawn. Tvoja soba je čisto na koncu hodnika. V njej imam še nekaj knjig, ki jih nisem uspela prestaviti in upam, da ti ne bodo v napoto. Pridi, ti bom pokazala.« Pokimala sem ji ter ji sledila. Koraki so odmevali po zloščenih tleh, in šele zdaj sem opazila, kako je hodnik bolj dolg, kot pa sem mislila na prvi pogled. »Tukaj.« Je rekla babica, in pokazala na lesena vrata. »Dol imam nekaj nujnih opravkov. Se boš lahko naprej znašla sama, Dawn?« Je vprašala babica, jaz pa sem samo pokimala. Nato je z veliko naglico odšla nazaj, v spodnje nadstropje. Počasi sem odprla vrata, ki so bila težja, kot na pogled in zagledala prečudovito spalnico. V kotu sobe je bila velika zakonska postelja, z baldahinom in posteljnino zlate barve. Zraven postelje je bilo tudi velikansko okno, s pogledom na pisan gozd, jesenskih barv. Na moji levi strani je bila tudi miza, na kateri so bile tri knjige. Iz platnic je bilo razvidno, da so bile že zelo stare. Na desni strani pa je bila velika lesena omara. Ko sem jo odprla sem noter našla ogromno podobnih knjig, kot so bile na pisalni mizi. Odložila sem torbo in nahrbtnik na tla, ter vzela eno knjigo iz omare. Bila je zelo prašna, in na platnici je imela nekakšne simbole, ki sem jih videla prvič v življenju. Ko sem jo ravno hotela odpreti, pa je v sobo prišla babica. »Dawn.« Je rekla in takrat sem se tako ustrašila, da mi je knjiga skoraj padla na tla. »Kaj?« Sem vprašala, še kar malo v šoku.
»Pridi na kakav in pusti te stare traparije.« Je odgovorila, jaz pa sem samo pokimala in ji sledila v spodnje nadstropje.
20. november 2015
u198114
u198114
Aja, opravičujem, se ker sem pozabila zraven dati naslovnico... Vendar zdaj je kar je, zato jo bom naslednjič priložila zraven..
20. november 2015
Next
20. november 2015
u172703
u172703
Next
27. november 2015
u207907
u207907
Next
18. februar 2016
u208800
u208800
Next
18. februar 2016
neeeext!! super je.
18. februar 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg