PISMA

Pišem pisma sebi, pišem pisma besedam, pišem pisma pismom.
________________

(1) Pismo

To pismo ni namenjeno bralcu, niti ne hiti k naslovniku. Pismo je komaj jasno celo piscu. V navidezno brezmejnem svetu se ta sooča z neverjetno lepoto, ki prehaja v melanholično zlo. Izbira besed mu povzroča hude težave, še hujše od že poznanih. Ne čuti lepote pisanja, prelivanja črk v besede in stavke, zdi se mu, kot bi izgubil del sebe, slednjega delca svoje razklane duše pa ne bo uspel najti.

Dan za dnem koplje globje in išče zakopan zaklad sebe, vedno znova pa si noče priznati, da zaklad že dolgo ni več del eksistence. Izginil je v pozabo iz nje pa ga ni mogoče priklicati.
Njegovi udi postajajo težki kot svinčena utež, čuti lahko, kako se zliva s tlemi. Srhljiva osama ga polni z energijo in močjo, a ga hkrati ubija. Že lahko čuti mrhovinarje, ki se pasejo na njegovem truplu.

Naposled se piscu ob občudovanju rojstva sonca na jutranjem nebu, tudi njemu porodi ideja.
Pisal bo.

Z golimi dlanmi bo gradil besede, četudi se bodo te sprevrgle v nesmisle. Pisal bo, ker tako čuti, nenazadnje je on tista prva beseda. On je oče in mater vseh zapisanih misli. Sam sebi je zaklad.

Zato piše.
25. maj 2018


Naj le pise se naprej!
25. maj 2018
neextttttttttt
26. maj 2018
Next
27. maj 2018
Next!
28. maj 2018
Wow
Next
28. maj 2018
yaaaay, Adriana vrnniti se!!! Lori biti zelo vesela za Adri, da ona vrniti se!!! Lori ni jasno, kdaj Adriana vrniti se, a Lori zelo hvaležna biti!!

in Lori vedeti, da Adri super pisati in Lori vedeti, da slabo oponašati Trapetsa

Lori dati Next
29. maj 2018
Hvala vsem ^^ nadaljujem kmalu
29. maj 2018
(2) Pismo

Bil sem mestna podgana, česar si nisem nikoli želel.

Ril sem po umazanih kanalih mestne kanalizacije, ki so bili pogosto oviti v smrad človeških iztrebkov in gnijoče hrane. Plazil sem se po ulicah in se neopazno prebijal do smetnjakov, ki so mojemu želodcu nudili odrešitev, a le za kratek čas. Bil sem podgana. Ubog, raztrgan, umazan in divji. Na meni ni bilo nič več človeškega.

Oni so od mene zahtevali nemogoče. Moja prva misel sega v čas, ko so me potegnili v zakotno ulico mesta, katerega so prekrivale črne silhuete noči. Čeprav sem bil podgana, ni bil moj spomin nič slabši. V glavi sem lahko še vedno čutil njihov jekleni glas in hlad prstov na rokah, ki se niso zdeli človeški. Takrat sem postal žival. Takrat sem postal podgana.

Medtem, ko so nadzorovali moje delo, je mesto živelo naprej. Ni se zdelo, da bi me kdo pogrešal. Ni se zdelo, da bi me kdo iskal. Tega nisem pričakoval. Mesto je bilo preveliko, da bi me poznalo veliko ljudi, niti jim nisem bil ljub.

Vsak dan me je prebudil hrup avtomobilov. Hrup govoric. Nisem več maral dneva in nisem maral svetlobe. Tema mi je dajala zavetje in postala mi je domača.
29. maj 2018
ahhhh
zakaj to mene tak spominja na Glistorepyja
sicer pa super napisano, Next!
30. maj 2018
super napisano . čestitke za tako dobro pisanje
Next
30. maj 2018
Lori ponovno dati Next!

Strinjam se s Claire, tudi mene je spomnilo na Glistorepyja
30. maj 2018
neeextttt super jee
30. maj 2018
Tudi mene bi asociiralo na Wormtaila, ce ne bi bla absolutno prepricana, da ni sposoben tvorbe takih povedi - niti v mislih .
30. maj 2018
Hvala!
31. maj 2018
(3) Pismo

Drago sonce,

rekla bi, da redko hrepeniš po mojem telesu. Morda sem za to kriva jaz. Skrivam se v sencah in zavračam tvoje žarke, poskušam se obraniti pred vplivom tvoje veličine.
Naposled je moja koža bela, bela in bleda kakor marmor. Ljudje so imeli vseskozi radi belo. Nekateri zato, ker je bela splet vseh barv, spet drugi zato, ker naj bi bila bela odraz čistoče. To me je oddaljilo od njih. Čeprav je bila moja polt vseskozi svetla, mi s tem predstavljala prevaro.

Brez drobca sočutja je razkazovala moje groteskne napake. Bele črte, ki so se vlekle po zadnjici, notranji strani stegen in po mečih. Javnosti je kazala mojo suho kožo, moje temne dlake, ki jih britvica no uspela doseči. Brez milosti je na ogled odvečne maščobe vabila vse mimoidoče turiste, za pozornost pa ni niti zaračunavala.

Prvič sem prosila zate, sonce. Prvič sem prosila za tvojo svetlobo. Prosim, ne reci, da je prepozno.

Tvoja, jaz
31. maj 2018
Bližajoče se poletje človeka kar zadane, kajne? x)
(Še kdo trpi v dolgih hlačah pol poletja, ker se mu ne, da ukvarjati z britvicami? Kdorkoli?)

Sonce baje sploh ni tako fajn. UV žarki pa to. Lahko ti razložim kako UV svetloba povzroči timinske dimerje na DNK.

(Drugače pa luštna pisemčka )
31. maj 2018
Oh, UV žarkov se še kako zavedam, zato pa silim v sence x) sicer pa ja, zato so dolge hlače tista moja prva rešitev!
31. maj 2018
Saj je prav... Jaz recimo imam od sonca samo glavobol! >.<
31. maj 2018
Jej, jej, sta vidve eni negativni Špelci. Če bo šlo tko naprej, bomo čez tisoč let ljudje razvojno nekje na stopni človeške ribice (pun intended).

Sonce je zdravo, ni pa še noben fasal melanoma (ki je glavna posledica lezij timinskih dimerjev) od neskodljivega martinčkanja in nabiranja pozitivne energije. Preveč praženja pa je seveda škodljivo tako vajinima telescema kot tudi krompirju . Tko da dajmo vseeno malo pokukat iz svojih brlogov in se nadihat sveže sopare . Ni naključje, da majo prav Skandinavci najvišjo stopnjo samomorov.

Pisemce sončku je fantastično!

P.S.: Jaz sem se za letos odločila, da si nog celo poletje ne bom brila. Iz povsem praktičnih razlogov seveda.
31. maj 2018
Jaz sem tudi za solge rokave sredi poletja. Next
02. junij 2018
(4) Pismo
Pismo ljubimcu


Na začetku me ima, da bi se skrila. Skrila svojo razgaljeno kožo in gole dele telesa. Zdijo se mi grdi, ogabni. Gnusim se sama sebi in si želim, da bi bila drugačna. Boljša, lepša. Vse, kar vidim, je neresnično. Obline ob bokih se zdijo večje kot po navadi, skrbi me za butast pogled, ki ga izraža moj obraz.
Ko me nežno pogladiš po koži in tvoj pogled zdrsi preko mojega telesa, obnemim. Nočem, da bi videl vso to grozo, ki bi te odgnala, spremenila tvoja čustva. Tik preden te zamotim, da bi obrnil pogled, pa me zmotijo iskrice v tvojih očeh. Zableščijo se vsakič, ko oči odkrijejo nov delček telesa. Iz njih ti razberem, da se želiš dotakniti vsega – pazduh, stopal, kolen, vratu in vek … Vpijaš moj vonj, tvoje telo pa me vabi k sebi, a sem preveč sramežljiva, da bi se drznila premakniti bližje. Še vedno sem prepričana, da bo moje telo razočaranje, popoln kiks, nesmiseln poskus.
Kljub vsemu upiranju me k tebi vabi nevidna sila. Kmalu sem tam, stisnjena v tvoj objem, šele takrat pa postane jasno, da nočem nikamor drugam. Najini telesi se prepletata v največjem zaupanju in lepoti, ki ji ni konca.
Naposled ne gledaš več mojega telesa, temveč s priprtimi očmi zreš v moje in mi daš vedeti, da ti pomenim največ na svetu.
Ona
10. junij 2018
Awww, kako ljubko!
In znano... Vse bolj.
10. junij 2018
Res je neverjetno ja ^^ novo pismo pa pride v kratkem
13. junij 2018
Ti pa polno znamk porabiš
13. junij 2018
Prva stvarca, ki mi je tukajle všeč, sicer sem pa brez besed.
14. junij 2018
Hvala <3
14. junij 2018
Xx
14. junij 2018
(5) Pismo
Draga izkušnja!

Domač kraj in varno zavetje med stenami doma, mi je že od majhnih nog dajalo občutek zaščite. Povsod drugje sem se počutila opazovano in izgubljeno. Dunaj je bil nekaj drugačnega. Zdelo se je, kot da so brezhibne fasade sprežete z zgodovino nemudoma postale del mene in mojega vsakdanjika. Ko sem se ozrla skozi okno hotelske sobe, me ni zmotil razgled na belino nasprotne stavbe, oddaljene le nekaj metrov. Bila sem tako visoko, da sem komaj videla tla, hkrati pa sem lahko občudovala oblake in modrino neba. Tistih nekaj dni ni nikoli deževalo. Prvi dan me je presenetil le oster veter, ki naj bi prihajal s smeri reke Donave.

Čeprav je bilo mesto hrupno, sem ga oboževala. V njem me ni poznal nihče. V množicah nisem čutila tesnobe in bojazni. Čas ni bil pomemben, mudilo se ni prav nikamor. Po živahnih ulicah sem lahko hodila ure in ure, tega pa mi ni preprečeval nihče. Zdelo se je, kot da imam v rokah ves svet. Hlastala sem svobodo in se pretirano naužila vpliva mesta. Spomini zdaj vzbujajo občutek nostalgije.

Potovanj nisem marala, vendar pa je to minilo prehitro. Intimna hotelska soba, dišeči zajtrk, mesto prepojeno s kulturo in trenutki blaženosti z njim … vse mi je dajalo vtis nenavadne domačnosti.

Tisti majhni hotelski sobici, razgledu skozi okno in občutku sreče, bi lahko rekla dom.

Tvoja, jaz
05. julij 2018
Jaz tudi ne maram potovanj. Preveč so utrujajoča, ne zdi se mi kot, da bi lahko sploh kaj imela od tega. Doma mi nič ne manjka x)
Ampak zanimivo, da si se tam počutila kot doma... Jaz dvomim, da se lahko kje počutim kot doma, razen, no, doma.
(Še bolj kot na svojo posteljo sem navezana na domačo kopalnico )
Next
05. julij 2018
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg