Forum
Hej, sem Lilly White in sem popolnoma normalna najstnica. Imam 13 let, in nisem nič kaj nekaj posebnega. Živim v hiši in imam mlajši sestri, ter enega brata. Imam tudi svojega kužka, ki večinoma časa preživlja z mano . Moji sestri sta najmlajša otroka, moj brat pa najstarejši. Zato sem jaz v ''sredini''. Ampak to mi je najbolj dolgočasno! Tudi če bi bila najmlajša bi bilo bolje, no to prav ne ampak, rada bi bila najstarejša. To sem jaz :

. To je moj brat : https://2.bp.blogspot.com/-vehf_RMdzPY/Tb4hVbkiBuI/AAAAAAAAAdA/5WJBrGwvm-Y/s1600/mens-hairstyles-2.jpg. To, pa sta moji sestri:

. Od mene sta mlajši dve leti.
17. november 2011
To je moj brat: http://wwwdelivery.superstock.com/WI/223/1738/PreviewComp/SuperStock_1738R-8294.jpg
17. november 2011
u60869
u60869
nadaljuj
17. november 2011
Ok, še enkrat. To je moj brat:

17. november 2011
Sepravi, bilo je poletje in bila sem v šoli. Ućiteljice še ni bilo v razredu in bilo je tiho. Kmalu je učiteljica prišla z nekakšnimi lističi v roki. Rekla je '' To so listi na katerih piše obvestilo o tem, da bomo imeli pojutrišnjem šprtni dan in šli bomo si ogledat en muzej, o katerem boste pozneje napisali tudi spis. Prosim, naj dovolilnice vsi date staršem in jih jutri prinesete. Piše tudi, kdaj bomo šli in kaj potrebujemo.''. Tega se nisem prav veselila, kajti resno nimam rada autobusa, s katerim se bomo peljali.
17. november 2011
Kmalu je prišel dan odhoda v muzej. Vse kar sem rabila sem vzela, nato pa hitro odšla do šole. Pred šolo so bili že skoraj vsi, moje najboljše prijateljice pa ni bilo od nikoder. Ni menda zbolela? A takoj ko sem pomislila na možnost, da bi zbolela, sem dobila sporočilo na mobitel. Bilo je od prijateljice, in res. Pisalo je ''Danes ne bom prišla, zbolela sem.''. To me je seveda malo razžalostilo, a vseeno, tudi če bi šla z njo, ne bi menda bilo kaj bolje. V sporočilu je pisalo še ''lepo se imej.''. Mobitel sem hitro spravila v torbo, ker me je povlekla sošolka in mi povedala, da gremo na avtobus. Na avtobusu mi je bilo slabo, kakor mi je vedno. A na srečo se nismo vozili dolgo. Pravzaprav, sploh ni bilo dolgo .
17. november 2011
Muzej je bil na hribčku nad nami. Zato smo morali do muzeja po kamnitih stopnicah in travnatih poteh. Ko so me noge zabolele pa smo žal bili le na pol poti do muzeja. Ko pa sem mislila da mi bodo noge že odpadle, smo končno bili tam. Zdaj mi je bilo bolj vroče, kot kdaj koli, ker je sonce tako močno pripekalo, pa še pot je bila tako naporna. Pred vhodom nas je že čakal nek gospod, ki je bil zelo smešen ker je nosil okrogla očala ki so mu cel čas kar padala s nosa! Tedaj sem si pobrisala potno čelo in začela poslušati strica ki nam je pripovedoval nekaj karseda dolgočasno.
17. november 2011
Sprehodili smo se ob morju, ki je zgledalo zelo globoko, in nevarno! Z nobenim se nisem pogovarjala in bila sem čisto v svojih mislih. A ne še za dolgo. Kmalu je tam prišla moja sovražnica. Rekla je '' Zakaj pa si takooo zamišljeno ogleduješ to morje? Ti je tako všeč? Bi tako rada plavala po njemu ali celo bila del njega?'' se je smejala. Zasmejalo se je še nekaj njenih prijateljic. Jaz sem jo le ignorirala. A to ravnanje očitno ni bilo dobro. Rekla je ''kaj? A tako! Že razumem! Ne boš mi odgovorila ker sem ugotovila kaj te muči?''. Vse se je zgodilo v trenutku. Zlobno se mi je nasmehnila ter me udarila v trebuh tako močno, da sem kar skočila čez rob poti in padla v vodo. Vzklikala sem ''na pomoč, na pomoč!'', a to mi ni bilo od kake koristi in padala sem v globino vode. ''Zdaj je vsega konec'' sem si mislila in se predajala vsodi. A še preden sem se lahko dotaknila morskih tal in končno umrla, sem videla nekaj temnega, kar se je pribiževalo meni.
17. november 2011
Kmalu se je to nekaj dotaknilo mojega trupa in moja želja da bi izvedela kdo je to se je povečala, a kmalu sem padla v nezavest.
17. november 2011
nej nextam?
17. november 2011
NEJ NEXTAM?
17. november 2011
Next
17. november 2011
thank u
17. november 2011
Ko sem ponovno odprla oči, nisem mogla verjeti, da sem še živa. A šele ko sem se vstala sem opazila, da sem na ladji. Okrog mene pa je stalo veliko ljudi ; vsi so bili razcapani in grdi, vseeno pa sem jih vprašala, kdo me je rešil, ker sem se mu nameravala zahvaliti.
17. november 2011
Next
17. november 2011
Kmalu se je izza mnoožice njih prikazal nek pirat, ki je izgledal kot da je star približno kot jaz. In res, predstavil se je ''Jaz sem Nico, star sem 13 let. Kdo si ti?'' je še vprašal. Takoj sem mu odgovorila kajti sem se nameravala po tem še zahvaliti. '' Jaz sem Lily, Lily White. Stara sem enako kot ti, 13 let. Od srca se ti zahvaljujem ker si me rešil.'' sem rekla, ter se mu rahlo nasmehnila. Rekel je ''Ni zakaj, resno dobro mi gre plavanje, zato sem se odločil da te bom rešil prav jaz.''. ''Kako prijazno od tebe!'' sem blažena rekla.
20. november 2011
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg