Forum
hahah
24. avgust 2016
briga nas ona ma vsaj zanimivo temo!
24. avgust 2016
Ok, ok. Kakorkoli.
24. avgust 2016
Koncno
24. avgust 2016
Next
24. avgust 2016
Hahaha, joj umirite se! Vredi je. Nej mi je vrnla oglaševanje vseeno mi je, sam prosim dejte mir.
24. avgust 2016
u215652
u215652
Next
24. avgust 2016
u212052
u212052
Next
24. avgust 2016
Next-nova bralka
24. avgust 2016
Grizljala sem radirko na koncu svinčnika in se poskušala spomniti kaj je skalarni produkt-pisali smo matematiko.
Z upanjem sem se uzrla po razredu, če bom na stenah našla kakšen podatek, a te so bile tako kot zmeraj polepljene z brezzveznimi plakati.
Vsi so gledali v liste, vsake toliko se je slišal kakšen vzdih in mrmranje.
Roke sem zakopala v lase, sama sem si kriva, da ne znam snovi, med vsako uro rišem in mi veliko snovi uide, čeprav se trudim slediti.

Risati sem začela odkar sem znala držati svinčnik v rokah. Risb ne kažem drugim, enkrat sem učiteljici pokazala sliko dečka, ki je ves krvav sedel v temnem kotu, katere stene so bile s krvjo napisane posmehljivke. Učiteljica je rekla, da je slika preveč temačna.
Ljudje ne razumejo pomena krvi in trpljenja, ki ga izražam v slikah.

" Imate še pet minut, počasi zaključujte in ne pozabite se podpisati." Po razredu se je završalo nerganje, zgleda, da jih je veliko ostalo nekje med prvimi vprašanji.
Pogledala sem po testu, četrtino sem rešila, zavzdihnila sem in nesla test h katedru. Profesorica ga je ošinila s privzdignjenimi obrvi in me strogo pogledala, spustila sem pogled in nazaj sedla ter začela z muko pospravljati peresnico- vedela sem, da bom dobila že tretjo nezadostno.
Dvignila sem pogled k učiteljici, ki je že popravila moj test in ga dala na konec mize. Pogledala me je in mi odkimala. Zavzdihnila sem.

Profesorice Crab ni nihče maral, nekateri so jo po malem zafrkavali. Res, da je včasih zmedena in da na sredi ure pozabi kaj nam je razlagala, a ni bila zmeraj takšna. Prej se je znala pošaliti, vsi so jo imeli radi.
Sredi lanskega semestra je tri mesece ni bilo, po šoli se je govorilo, da je šla poučevat drugam. Učitelji pa so trdili, da ne vedo kaj je z njo.
V šolo se je vrnila spremenjena, bila je bolj plašna in zmedena. Na obrazu je imela grdi brazgotini. Po šoli se je razširilo veliko govorice o njenem nenadnem izginotju in nenadni vrnitvi, ki so se kot vedno izdale za neresnične.
Enkrat sem šla mimo zbornice, slišala sem pogovor med profesorico Crab in ravnateljico. Crabova ji je razlagala o neki prometni nesreči v kateri je bila poškodovana. Več nisem zvedela saj sem morala k pouku.
Tako se je spet izdalo kakšni so ljudje- raje si izmišljajo stvari in na podlagi tega sodijo, kot, da bi se pozanimali kaj se je v resnici zgodilo.

" Nicol zvonilo je, lahko greš." Sama z profesorico sem sedela v učilnici. Spet sem se zalotila, da sem odtavala v svoje misli in sem se odtrgala od okolice. Včasih mi pride to prav, saj si lahko predstavljam kakšne stvari, kot da gledam film in mi ni dolgčas, lahko se zaščitim pred grdimi pogledi in besedami. Vsako dobro ima v sebi nekaj slabega, zato večkrat kaj spregledam.
Vstala sem se in učiteljici zaželela lep dan, a ta je bila zgleda zamišljena in si je v brado nekaj mrmrala.

Hodnik je bil prazen zgleda da se je pouk že začel, kar nekaj časa sem potrebovala, da se spomnim kaj imamo na urniku. Odpravila sem se k učilnici za likovno, ko me je zaustavil znan globok glas.
" Nicol lahko prideš sem?" Pred vrati učilnice za sociologijo sem zagledala profesorja Moora. V želodcu me je stisnilo, a sem mu vkljub temu hladno sledila.
" To je tvoja nova sošolka Terry Grey." Za mizo je sedla punca mojih let, lepega obraza, rjavih oči in črnih svilenih las, oblečena je bila v črno, Prijazno se mi je nasmehnila se vstala in mi pomolila roko. Sprejela sem jo in in ji vrnila nasmeh.
" Nicol, me veseli." Pokimala mi je. "Mene tudi." 
"Prosil bi, da jo pospremiš k pouku in ji razkažeš šolo. Saj res tu imaš zvezek, ki si ga včeraj pozabila, na prvo stran sem ti napisal oceno." Vzela sem ponujen zvezek in se s konicami prstov dotaknila njegovih, občutek sem imela, kot da bi me stresla elektrika, ozrla sem se v njegove modre oči, ki pa niso ničesar izdajale. Komaj sem izdavila "hvala" in se obrnila k Terry ter ji pomignila naj mi sledi.
Odpravili sva se po hodniku k likovni učilnici, na kratko sem ji povedala kje kaj stoji in kje je katera učilnica.
„ Zdaj imamo likovno. Profesorici je ime...“
" Je katera od slik tvojih?" Terry je z zanimanjem gledala slike pred učilnico.
"Ne ni," sem resno odgovorila. „Sicer rada rišem a nihče ne razume mojih slik.“
„Mi pokažeš kakšno svojo sliko? Če seveda ni preveč osebna.“
Živčno sem se nasmehnila, kljub njeni prijazni prošnji je bil njen pogled nepopustljiv. Vdala sem se usodi in iz torbe izvlekla mapo v kateri sem hranila svoje slike, ki sem jih risala med urami. Dala sem ji mapo in jo pozorno gledala med tem, ko je opazovala moja slike.
„To je čudovito! Temu se pravi umetnost, ima bistvo in globino.“ Nasmehnila sem se.
„ Problem je le, da nihče ne bo kupil slike, ki ima bistvo.“ Terry se je namrdnila in mi vrnila mapo.
„Ljudje postajajo čudni.“ Zasmejala sem se. „ Ja to je pa res,“ Ozrla sem se na uro. „Mislim, da bi bilo dobro, da greva zdaj k pouku.“
25. avgust 2016
u192373
u192373
Next
25. avgust 2016
Next
25. avgust 2016
Next
25. avgust 2016
Next
28. avgust 2016
EkstazaSmrti
EkstazaSmrti
Next. In Timotheus, lepo bi blo vidt ce bi se od mene kej prebral zdej si se fajn izdal.
28. avgust 2016
Odprla sem vrata. V učilnici je vladala prava zmešnjava učenci so bili popackani, med sabo so se pogovarjali nekateri so preli pesmi katere je vrtela učiteljica.
Ko sva vstopili se je triindvajset glav obrnilo proti nama, za trenutek je v razredu zavladala tišina, Terry jo je prekinila z pozdravom. Fantje so jo občudujoče pogledali, nekje iz zadnje vrste se je zaslišal žvižg. Mene seveda ni nihče opazil kar mi je pa na nek način ugajalo.
Učiteljica se je vstala izza razmetane mize in začela miriti učence. Potrebovala je kar nekaj časa, da to doseže, ko je končno prišla do besede je bila čisto rdeča v obraz in morala se je odkašljati, da je spet prišla da glasu.
" To je Terry Grey, vaša nova sošolka. Upam, da jo boste lepo sprejeli. " Ozrla se je proti Terry in dodala: "Izberi si mesto, kjer želiš sedeti ljubica, nič te ni treba biti sram."

Nasmehnila se je in prikimala. Ozrla se je po razredu, fantje so jo požirali z pogledi in se ji odmaknjeno režali. V predzadnji vrsti sem opazila, kako je Kevin, ki je bil v razredu eden od ˝pomembnih˝ učencev, Oliverja svojo desno roko odrinil s stola in pomahal Terry naj prisede k njemu. Ob tem si nisem mogla pomagati, da nisem prhnila.

Terry je res lepa punca, ima lepo postavo in vse kar si lahko sploh najstnica želi, a sem mi zaradi tega ni zdela naduta, nasprotno zdelo se mi je, da se sploh ne zaveda svoje lepote in vseh ljubosumnih pogledov drugih punc.
" Je sedeš poleg tebe prost Zoey?" Z upanjem me je pogledala.
"Ja seveda. Pridi.“ Odpravili sva se v kot zadnje vrste, kjer je bil moj osamljen sedež.

Do konca pouka se nisva pogovarjali, saj so jo sošolci zasuli z raznimi vprašaji. Okoli moje mize že dolgo ni bilo tolikšne gneče.
Po konačen pouku, ki bi bil danes brez likovnega pouka še bolj naporen, sem se nekako prebila do svoje omarice. Na hodniku je ob koncu šeste ure je zmeraj bila gneča, saj je večina razredov imela do zdaj pouk.
"Greva skupaj domov?" Dvignila sem pogled s svojih čevljev. Terry se je razdraženo ozirala preko ramena, sledila sem ji s pogledom in se zasmejala. Kevin ji je mahal in nekaj kričal a se je v množici dijakov njegov glas razgubil.
"Ta fant mi gre tako na živce, misli, da je kul." Zasmejala sem se.
" Ni edini. Veliko ljudi misli, da je kul. Duše ljudi postajajo tako plitve kot otroški bazenček. A pustimo to za kdaj drugič. Kje si doma?"
"Se strinjam. Živim v Senčni ulici. Ti?" Presenečeno sem jo pogledala.
"Tudi jaz tam živim. Od koga ste kupili hišo? Ne spomnim se, da bi bila kakšna naprodaj."
" Saj je nismo kupili, preselili smo se k babici. Zbolela je." V njenih očeh sem opazila sjaj solz.
" Dobila je raka na pljučih, zdravniki ji ne morejo več pomagati, rekli so da ima še 3 do 5 mesecev življenja." Nisem bila tip človeka, ki je znal pretirano tolažiti, na stvari sem sicer gledala z dokaj pozitivne strani a nisem pustila, da me ta prisiljena pozitiva preslepi in zakrije realnost.
"Mogoče bo dlje zdržala. Pravi, da ji je vseeno kdaj umre, saj je stara. Po moje so to le prazne besede in tolažbe." Pogledala sem jo.
" Če bi bila jaz na tvojem mestu,si bi obrisala solze in dvignila glavo. Nočeš menda, da je babici težko, ker si ti žalostna. Razumem te, a bolje bi bilo, da ji v teh parih mesecih poskušaš polepšati življenje, da ji bo lažje tako njej kot tebi." Dvignila je brado in se mi nasmehnila. "Hvala." Zamahnila sem z roko.
Odpravili sva se po ulici, sončni žarki so greli majhne lužice, ki so obstale od včerajšnjega naliva. Z kotičkom očesa sem opazila, da me Terry opazuje, njene črne oči so me radovedno gledale kot, da bi iskale odgovor na skrivno vprašanje. Ko sem se ji nasmehnila je naglo pogledala pred sabo, videla sem kako se ji lica obarvala rdeče. Njena nenadna zadrega me je presenetila, spraševala sem se od kot je prišla.
Nekaj časa sva hodili v tišini, naposled sem jo prekinila z naznanilom, da sva prišli do mojega doma.
„Te pospremim do babičine hiše?“ Pogledala sem jo ustavila se je a me še vedno ni pogledala, zdelo se mi je, da sem v njenih očeh opazila sled bolečine. Še preden bi jo lahko vprašala, če je vse v redu me je pogledala in se mi rahlo nasmehnila. „ Ni treba. Se vidiva jutri.“ Obrnila se je in se odpravila k starejšem delu ulice. Njen nenaden odhod in sprememba v obnašanju me je presenetila zato sem potrebovala nekaj časa, da sem odvrnila pogled z njene oddaljujoče postave. Njeni vranje črni lasje so poplesavali v vetru in se nikakor niso skladali z mačjo eleganco s katero je hodila.
29. avgust 2016
EkstazaSmrti
EkstazaSmrti
"Duše ljudi postajajo tako plitve kot otroški bazenček."
Tale citat si bom prilimala na steno :'D
Next!
29. avgust 2016
u192373
u192373
Next ^^
29. avgust 2016
Next
29. avgust 2016
u212052
u212052
Next
29. avgust 2016
Next
29. avgust 2016
u215787
u215787
čim prej nadaljuj c; Next
29. avgust 2016
u214417
u214417
Vau ti pa res supr pišeš. Nimam besed. Next nujno. Pa tema mi je res dobra
29. avgust 2016
Pol ure pred treningom sem v torbo stlačila kimono in rjavi pas. Lase sem si spela v čop in se odpravila nazaj proti telovadnici, ki je bila nekaj metrov stran od šole. Tretjič danes sem se odpravila po ulici, kot vedno je bila mirna in tiha, tu in tam sem koga srečala in ga pozdravila.
Z mislimi sem bila pri treningu. Že nekaj dni poskušamo aktivirati svoj chi, pri tem se moramo poglobiti v svojo dušo in v njej najti moč. Ta moč bi se od vsakega posameznika razlikovala saj nikogaršnja duša ni enaka kateri drugi. To je zame bilo naporno saj se nisem mogla skoncentrirati na neko stvar, ki je sploh ne poznam, ne vem na v kaj se sploh moram poglobiti, nimam oprijave, predtave, ki bi me vodila v kaj takega. Sama sebi sem bila velika uganka glede sposobnosti in moči.

„Nicky!“ Uzrla sem se čez rame, prvo kar sem videla so bili oranžni skuštrani lasje. Proti meni je prihajal Mark bil je moje starosti in je imel enak pas kot jaz, večkrat sva trenirala v parih saj sva bila v istih skupinah.
Ustavila sem se in ga počakala. Ko je prišel do mene se je sklonil in globoko zadihal. „ Huh. Tekel sem vse od doma.“ Pogledal me je in se mi prijazno nasmehnil, vrnila sem mu nasmeh. „ Si daleč doma?“ Pokimal je. „Pet kilometrov stran.“ Uzrl se je k nebu. „Očitno po zopet dež.“ Sledila sem njegovem pogledu, na nebu so se zbirali temni oblaki, ki so grozili na prihajajočo nevihto. Segla sem v torbo in si oddahnila, ko sem med kimono zagledala dežnik. "Velika verjetnost, da bo, ja."

Odpravila sva se v telovadnico, razidila sve se pri vratih za garderobo.
Ko sem stopila v žensko slačilnico me je obdal sladkast vonj po parfumu, ki so ga dekleta uporabljala po treningih. Šla sem h kotu in tam sem odvrgla tobo ter si sezula čevlje.
Počasi sem se oblekla v kimono, medtem ko sem si zavezovala pas sta prišli dve mlajši punci, ki sta trenirali v drugih, nižjih skupini, nisem ju osebno poznala in se ju tudi nisem potrudila ogovoriti saj sta bili v razpravi ter me nista niti pogledali.
V klubu je bilo malo punc, sploh z višjimi pasovi, zadnje leto smo dobili nekaj novih članic, fantje že od nekdaj prevladujejo v tem klubu, vendar veliko otrok kmalu odneha, saj se jim treningi zdijo naporni in večkrat ne najdejo usklajenost duha s telesom, ki je pa tu večkrat potrebna.

Šla sem v telovadnico in se pri vhodu priklonila s tem sem spoštovanje do vadbenega prostora. Tatami je bil že postavljen in večina učencev je bila pri trenerjih le trije mlajši otroci so se posvoje podili med blazinami.
Šla sem k svoji skupini tam smo se pozdravili, kot vedno je sledilo ogrevanje in ponovitev kat. Potem smo si zadnje pol ure še vzeli čas za sproščanje chija.
Težko sem se umirila in enakomerno ter tiho zadihala, neglede na sproščenost in mirno dihanje so bile moji misli neurejene in polne. Zamižala sem in poskusila pogledati v svojo globino, bit, ki se je skrivala v meni.
Bolj ko sem se poglabljala vase, bolj se mi je zdelo, da čutim neke mravljince, ki so mi migetali v prstnem košu, zdelo se mi je, kot da se nekaj hoče osvoboditi. Očutek je bil nov in neznan ter na nek način vznemerljiv. V meni je začela narašati neka energija in napetost, poskusila sem ostati mirnih misli in se še bolj poglobiti na novo odkritje a se je na tej točki ustavilo, nemirno sem se presedla in s trenutkom neskoncentriranosti sem izgubila oblast nad tem občutkom in razblinil se je v nič. Zavzdihnila sem in poskusila še enkrat, a misli so bile ponorele in nisem jih mogla spraviti v red.
Odprla sem oči in pogledala po drugih učencih, nekateri so trmasto strmeli pred sabo, drugi so mižali in vsake toliko odprli oči.
Za seboj sem zaslišala miren učiteljev glas." Sprostite se. Naj bodo vaše misli gladke in mirne kot vodna gladina na jezeru, ki pod soncem odbija žarke na vse strani a sama ostane še vedno mirna."
Namrdnila sem se, misliti na nič je nemogoče, zmeraj misliš na nekaj, ko se trudiš misliti na nič misliš kako misliti na nič.
Ob koncu treninga je k meni pristopil trener. "Danes si bila blizu." Ob teh besedah se mi je nasmehnil in se odpravil iz telovadnice.

Zunaj je bila že tema, stare cestne luči so oddajale medlo svetlobo, zato sem morala paziti kot stopam. Sledu o dežju ni bilo, tu in tam je bil na nebu še kakšen oblaček, ki se je kopal v medli lunini svetlobi.
Nekaj časa sem umirjeno hodila, ko se je zrak okoli mene nenadoma shladil, naglo spuščajoča se megla je svetlobi, ki so jo oddajale cestne luči dajala zlovešč rumen sij. V mene se je naselil nemir. pospešila sem korak, nisem hotela, da mi srce in misli ponorijo od moje strašljive domišljije, ki je hrepenela po duhovih in drugih strašljivih bitjih.
Napela sem oči, da bi videla kot stopam, uštela sem se, da s seboj nisem uzela svetilke a kmalu sem prišla do zaključka, da mi ne bi prišla kaj posebej prav saj žarki ne bi predrli kaj več kot meter v meglo.
Naglo sem se ustavila in napela še ušesa, zaslišala sem tihe korake, pred sabo sem zagledala majhen plamen. Začel rasti in rasti, razširil se je v ogenj, nekje se je zaslišal mučen krik. Zajavkala sem in padla na kolena, ušesa mi je ob nenadnem rezkem zvoku oblila kri, pokrila sem jih in zmedeno pogledala okoli sebe, videla nisem ničesar razen sivine, ogenj je izginil in kmalu zatem je izginilo tudi moje zavedanje do sveta.
30. avgust 2016
Next
30. avgust 2016
u215787
u215787
En velikanski Next c:
30. avgust 2016
u212052
u212052
Next
30. avgust 2016
Nadaljevanje imam napisano, čakam še na kakšen Next.
31. avgust 2016
u214210
u214210
Next
31. avgust 2016
u213734
u213734
Next
31. avgust 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg