Forum
»Ko ste mi pred dvanajstimi meseci umorili starše in sestro, sem prisegla maščevanje vam in vaši družini. Sklenila sem, da pokončam vse vaše ljudi in vse, katere ljubite in jih imate radi. Ob vsakem umoru sem si v roko naredila zarezo, da bi me spominjala na moj uspeh in dosežek. Na moji roki bo ob koncu maščevanje enajst brazgotin. Zdaj jih je devet. Deseta brazgotina bo predstavljala vašo ljubečo ženo in dobro mati. Zadnja brazgotina ne bo predstavljala vas, temveč vašega sedemletnega sina. Obstajal je trenutek, ko ste bili srečni in brez skrbi. Ta trenutek bom kmalu spremenila v pepel in vedeli boste, da je vaš čas napočil.«
07. april 2016
Next
07. april 2016
»Fleur, večerja!«, je zaklicala moja mati iz spodnjega nadstropja. Hitro sem ugasnila računalnik, si nataknila copate in stekla po stopnicah v kuhinjo. Ko sem pridrvela dol, me je glasno pozdravil moj nemški ovčar Benji. Počohala sem ga za ušesi in sedla za mizo. »Očeta še ni?«, sem vprašala mamo, ki se je vrtela okoli štedilnika. »Ne ljubica, ni še prišel, toda prepričana sem, da bo kmalu tu.«, je prijazno odvrnila moja mama. Sedli sva za mizo, Benji pa je legel poleg stola in me gledal z otožnimi očmi – seveda, tudi on je hotel grižljaj
Z mamo sva se pogovarjali in razglabljali o šoli, službi in očetu, ko so se na dovozu pred našo hišo zasvetile luči. »Oči je prišel!«, sem veselo rekla in pogledala skozi okno. Tam je stal avto iz katerega se je kmalu prikazal moj oče. Bil je utrujen, tako kot vedno. S počasnimi koraki je stopal do vrat. Imela sem ga zelo rada. Vedno me je podpiral in mi dajal nasvete, razumel me je in imel me je zelo rad. Vsak dan je vstal ob šestih zjutraj, popil skodelico kave, se oprhal in odpravil v službo. Okrog večerje, se je vračal domov, izčrpan, a vesel, da naju z mamo vidi. Nisem vedela kaj počne. Pravzaprav, je bila to edina stvar, o kateri ni želel govoriti. Vedela pa se, da je pomembnež in cenjen. Mamo sem dostikrat vprašala, kaj počne cele dneve, pa mi ni želela povedati. »Tvoj oče je cenjen človek, na visokem položaju. Ljudje ga imajo radi in je spoštovan. Vsak dan gre v službo in tam počne nekaj dobrega, rešuje ljudi. Tvoj oče je poseben, tako kot njegovo delo, ki ga opravlja. Nikdar ne podvomi o njegovi dobroti in predanosti, svojemu delu.« To mi je mama rekla vsakič, ko sem jo vprašala kaj dela. Nista mi želela povedati, jaz pa sem bila dovolj pridna, da nisem nikoli stikala po očetovi pisarni. Nisem ga več nadlegovala in ga zasipala z vprašanji.
V črnih hlačah in sivem suknjiču je deloval uradno in strogo. Imel je kravato, klobuk in očala in bil čisto poseben. V roki je nosil aktovko, katere ni nikoli spustil izpred oči. Tako je stopal proti vratom, dokler nisem iz predsobe zaslišala zvok ključev v ključavnici. Vrata so se odprla in stopil je v hišo. »Pozdravljeni, dami moji«, je veselo dejal in si nadel utrujen nasmešek. Slekel je suknjič in ga položil čez stol. Z mamo sta se poljubila, nato pa je sedel za mizo in si postregel z ostanki. Zunaj je začel padati dež in kmalu je lilo kot iz škafa. »No, kako je bilo v šoli?«, me je vprašal, čeprav je dobro vedel kakšen bo odgovor. »Povprečno.«, sem dejala in se nasmehnila. »Stepla sem se z Jimom.Vedel je, da sem bolj fantovska in da se rada tepem. Zavedal se je, da me nikoli ne bo videl v oblekici, ali z nalakiranimi nohti. Ne bo me videl v družbi deklet, ne bo me videl nasmejane. No, zadnje ne drži čisto. S tem hočem povedati le, da se precej resen človek in se redko nasmehnem…imam pač resen obraz. Oče je vse to vedel, bolje kot mama. Toda seveda sem imela oba enako rada. »Kaj res? Kaj pa je tokrat naredil?« Me je naveličano vprašal oče. » Nič, samo jezna sem bila zaradi testa iz geografije in sem se mogla na nekoga znesti. Ravnatelj vaju prosi, da ga obiščeta.« Sem popolnoma mirno in brezskrbno dejala.
Tako sem se veselo pogovarjali, ko je Benji začel cviliti. »Na sprehod more«, sem rekla in vstala od mize. »Čakaj, danes grem lahko jaz na sprehod, samo poglej kako dežuje zunaj.« je hitro rekel oče in vstal še sam. začel se je oblačiti, Benji pa mu je že prinesel povodec. »Hvala«, sem hvaležno rekla – res se mi ni ljubilo ven. Oči si je oblekel jakno, pograbil dežnik in si nataknil škornje. Prijel je povodec in začel odklepati vrata. Ključ je spravil v žep in odprl vrata. Opazovala sem ga. Stal je pred vrati in zrl predse. Postalo mi je čudno. Toda trd, kot kamen je strem predse in niti trznil ni. Naenkrat sem zaslišala strel. Glasen in oster, je odmeval v dežju. Strmela sem v očeta, ki se je počasi prijel za prsi in me pogledal. Mama zraven mene je kričala, jaz pa sem ga samo gledala. Njegov pogled je bil otočen, ampak nekako, tudi prestrašen. Padel je na tla in obležal. Mama je kričeče stekla k njemu, Benji pa je zdrvel k meni. Nenaden strel ga je prestrašil. Prijela sem ga za ovratnico in nemo strmela predse.
Združila sem zgodbo še z eno drugo.
07. april 2016
Next
07. april 2016
Mama se je sklanjala nad očeta, ki je negibno ležal na tleh. Mrtev, sem pomislila. Mama je jokala in kričala, dokler ni pogledala proti vratom. Zrla je tja in jaz še vedno nisem mogla videti, kdo stoji tam. Kar naenkrat se je zaslišal še en strel in mama je padla na tla. Prekotalila se je z očeta, da je imela glavo obrnjeno proti meni. Na sredi čela, se je risala rdeča lisa, luknja, iz katere je v kapljici spolzela kri. Njene oči so bile steklene. Mrtve. Benji se je nasršil in stal poleg mene. Gledala sem proti vratom, ko je na hodnik stopil nek moški. Bil je visok in suh, ves s črnem. V usnjeni jakni, črnih hlačah in črnih rokavicah. V roki je držal pištolo. Najprej je stopil le korak naprej, ravno toliko, da je stal pred mrtvim očetom in mojo mamo. Pogledal ju je in se nasmehnil. Banji je zarenčal in moški me je v trenutku pogledal. Jaz sem samo stala in ga gledala. Nisem kričala, nisem jokala. Samo gledala sem ga, bala sem se, da mi bo kaj storil. »Ne boj se«, je rekel moški in stopil naprej. »Otrok, ne ubijam.« Zdaj sem ga lahko videla. Imel je temne lase in temne oči, polne groze in sovraštva. Imel je lepo pristriženo brado, na glavi pa je nosil klobuk, prav tak, kot je bil očetov. Gledal me je z očmi, pozorno me je premeril, nato pa pogledal psa, ki je renčal. »Moram ustreliti psa?«, me je vprašal, z rahlim, strogim nasmeškom na obrazu. Počasi je dvignil roko in nameril v Benjija, ki je samo še huje zarenčal. Močno sem ga prijela za ovratnico in uho. To, ga je vedno pomirilo. Res je utihnil in me pogledal. »Ne.« sem tiho dejala in pogledala moškega. Zdaj se je nasmehnil. Pravzaprav je imel prav očarljiv nasmeh, toda ubil je moja starša. Stopi je korak bližje, roko je zdaj spustil ob telo in ni več meril v psa. Zavzdihnil je in me spet pogledal. »Moje ime je Joshua Nikkison.
21. april 2016
Next
21. april 2016
Next
29. april 2016
u193768
u193768
Next
17. maj 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg