Forum
u115718
u115718
Včasih smo imeli psa po imenu Kikiriki. Bil je velik in kavno rjave barve. Ko je imel eno leto ga je nekega dne, ko sem ga pustila na dvorišču povozil avto. Bilo je grozno, isto se je zgodilo stricu Sebastjanu, povozil ga je avto, ko je šel v službo. Umrl je pri komaj dvaindvajsetih letih. Sicer pa ga nihče ni preveč maral. Bil je poln kletvic. Takih ljudi ne maram preveč.......... no, kje smo že ostali? Ah, da. Moj psiček Kikiriki. Nekega jutra sem vstala zelo zgodaj. Kikiriki, se je kot vedno, ko me je zagledal zunaj na dvorišču, od sreče polulal. Tisti poletni dnevi so bili zelo vroči, zato sem si oblekla samo majico brez rokavov in kratke hlače z žepi. Kikirikija sem peljala na sprehod v park, po eni uri in pol, sem bila že zeloooooo utrujena. Usedla sem se na majhno klopco ter spustila Kikirikija, da je ta letal po parku in se igral s frizbijem, njegovo igračko. V parku je bilo vse super in v redu. Utrujena sva se s Kikirikijem vrnila domov. »O, kdo se je pa vrnil z dolgega sprehoda?« je zavpil moj starejši brat Miha iz kopalnice. Vedno mi teži in me zafrkava, ta butast moj trinajstletni brat. Naj dodam, da je Miha od mene starejši le pol sekunde.... No, vseeno se lahko reče, da je malo starejši, čeprav sva dvojčka. No, ko je moj sitni brat prišel iz kopalnice sem si privoščila dolgo toplo prho, ki pa je trajala skoraj celo uro! Nato sem šla v svojo sobo brat strip. In po dveh urah ter pol (ko je bil seveda že večer) je v mojo sobo vdrl Miha in zavpil: »Kje za vraga je Kikiriki!!??« bil je ves prepoten, oči je imel rdeče, moram pa priznati, da je imel Kikirikija res grozno rad in Kikiriki je bil poleg Luka (najinega sitnega sošolca) tudi Mihov najboljši prijatelj. Strmela sem v Miho z odprtimi usti nato pa mimo njega zletela iz sobe in hitro na dvorišče, a bilo je prepozno, mislila sem, da bo pobegnil in se kje izgubil, a bilo je še hujše..... tam sem na cesti videla ležati Kikirikija........mrtvega!!!!! Verjetno si lahko mislite kaj je Miha potem storil. Pri večerji sem staršem in Mihu povedala, kaj se je zgodilo z Kikirikijem. Očka je začel godrnjati in vpiti name, mami je zajela sapo in kar nekaj časi ni izdihnila. Mihu pa so se po licih vlile solze. Miha nikoli ni jokal, niti pri dvanajstih letih, niti pri enajstih, niti osmih, niti petih in niti treh letih, le ko je bil dojenček. Ni jokal niti takrat, ko sva imela osem let in dirkala z avtomobilčki on pa je padel in si zlomil obe nogi in roko. Torej je bilo zanj vse skupaj res strašno. Zakaj vam to govorim? Zato, ker vam bom pripovedovala zgodbo od tam naprej, kjer je naš ljubi Kikiriki umrl.

»Saj veš, da te sovražim!« je zavpil Miha in si obrisal sveže solze, ki so mu tekle po licih. Miha in jaz, moram priznati, sva bila prav simpatična na pogled. Jaz sem imela dolge črne kodre in bled obraz posut s pegami. Oba sva imela bleščeče modre oči. Tudi Miha je imel malce skodrane črne lase, ki so mu padali čez ušesa. Bil je visoke in mišičaste postave. Obenem pa je bil res suh. Tudi jaz sem bila malo višja in suha.


»No saj te razumem, ampak čiiisto sem se spozabila, vsaj to razumi, bedak!« sem zavpila nazaj. Nisem jokala, kljub temu, da sem čutila ogromno žalost zaradi Kikirikija in bila sem tako žalostna, da sploh nisem mogla jokati, še govorila sem zelooo težko. V ustih se mi je nabral le velik cmok sline in imela sem občutek, da bom bruhala in, da bom bruhala mogoče celo življenje. »Sovražiiim jaz vajino prepiranje!« iz svoje sobe je prišla najina starejša sestra Ines. Sicer je zelo sitna, ampak jaz jo imam res rada. Dolgi svetli lasje so ji padali na hrbet in njen nasmeh je bil čudovit. Na sebi je imela majhen črn top in bele kratke športne hlačke z odtenki črne. »Kaj bi ti rada?« ja zavzdihnil Miha. »Prej me zanima kaj se je zgodilo...mama???« vsi smo se obrnili proti mami, ki še zdaj ni mogla dihati zaradi šoka. »Kikirikija smo imeli vedno vsi radi, a žalosti me, da vam moram ravno danes povedati dobro novico!« se je skoraj zadušila. »Ah?« jo je opazovala Ines. Mami je kar naenkrat rožnato zardela in se nasmehnila rekoč: »Dobila bom fantka!!!« Vsi smo jo opazovali, kot, da se ji je zmešalo, a šele potem sem videla kako velik trebuh ima mami zadnje čase. »Torej si noseča?« sem pazljivo vprašala in za hip pozabila na Kikirikija. Mami je samo hvaležno pokimala in stisnila očka za roko, oči je sicer ves žarel od navdušenja, a še vedno me je jezno gledal. »Kikiriki je umrl!« je hitro in ostro prevzel Miha. Ob tem se mi je skoraj zmešalo in sem takoj na ves glas zahlipala. Moja štirinajstletna sestra pa je samo zacvilila in že je izginila nazaj v svojo sobo. »Kaj, ko bi malo pozabili na to in povečerjali še tiste grižljajčke krompirja, ki so ostali. Seveda pa se je mami zopet potrudila in naredilo odlično večerjo na žurko štirih otrok!« je razglasil očka. Pogledala sem v svoj krompir na krožniku. Kljub temu, da sem imela za pojesti le še dve žlici, sem spet dobila grozen občutek, da bom bruhala, zato sem le brez besed izginila v svojo sobo. Slišala sem lahko očkovo vpitje in mamin jok, nato je za mano v sobo prihitel še Miha in se vrgel na svojo posteljo zgoraj na pogradu. Obraz je skril v modro blazino in slišala sem ga ihteti. »Tega ne bi smela storiti, mami bo dobila še enega otroka, proslavljati bi morali!« sem čez hip dodala. »Aha, ravno na dan, ko je Kikiriki....« Miha ni dokončal stavka, grozna je misel na to, da je pravzaprav res umrl. »Ne.« sem le priznala in še sama zakopala obraz v blazino. Jokala sva skoraj celo noč.




(Kikiriki)

Ti je všeč zgodbica in jo boš bral/a?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

29. december 2012
Next
01. januar 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg