Forum
u120926
u120926
PROLOG
Sedela sta na klopi ob robu gozda. Ura se je bližala polnoči, onadva pa sta še vedno čakala na najpopolnejši utrinek tistega poletja.
»Česa se najbolj bojiš?« je Mike šepetaje vprašal Alise. Zdelo se mu je, da o njej ne ve skoraj ničesar, čeprav jo je poznal že deset let.
»Ničesar se ne bojim, Mike,« je zašepetala v odgovor.
Tišino okoli njiju je zmotil njegov smeh: »Resno, Ann? Ne moreš nehati s temi Mauricejevimi forami? Tvoj najboljši prijatelj sem, ne pa pošast!«
Pomenljivo ga je pogledala. »Ko že omenil pošasti, kako sta kaj vidva z Lukeom? Nič vaju ne vidim zaradi tega bedaka Mauricea,« se je zasmejala. Po dolgem času je spet zaslišal njen smeh in kar toplo ga je oblilo. Spet je bila njegova najboljša prijateljica, takšna, kot jo je poznal.
Ni mogel zadržati nasmeška, ko je zagodrnjal: »Mi je že žal, da sem karkoli rekel…«
Ann se je še tesneje zavila v tanko odejo. Čeprav je bilo poletje, se je ponoči ohladilo, poleg tega pa je bilo za naslednji dan napovedano deževje. Če je pozorno pogledala proti goram v daljavi, je lahko videla, da so se oblaki že začeli zbirati.
Po dolgi minuti tišine mu je odgovorila: »Bojim se, da bo nekdo prizadel moje angele.« Njene oči niso pokazale niti drobca šibkosti, ki jo je pričakoval. Govorila je o svojem strahu in pri tem ostala popolnoma ravnodušna.
Popolnoma nejeverno jo je pogledal. »Od kdaj pa ti verjameš v angele?« se je zasmejal. Ni ji verjel. Bila je edina v domačem kraju, ki seje na vse pretege branila hoditi v cerkev in večina ljudi je menila, da je prava poganka, če ne že častilka hudiča.
»Ko sem prvič preprečila, da bi si poslal srebrno kroglo skozi možgane, sem prižgala svetovni splet in se pozanimala o njih. Bili so kar prepričljivi, poleg tega pa veš, da verjamem v nadnaravno. Če obstajajo demoni in lovci, zakaj ne bi še angeli?« je zasikala in se mu ledeno zazrla naravnost v oči. Maurice je dobro opravil svoje delo. Še njeno sikanje je postalo izpopolnjeno in dovolj grozeče, da je tudi Mika oblil strah.
Pogledal je stran: »Oprosti.« Res mu je bilo žal. Že tako jo je pravzaprav ugrabil, zdaj ji odreka spanec, poleg tega pa jo je še užalil. Saj ni bila sama kriva, da je bila utrujena. Treningi so tudi njega dodobra utrudili, pa je bil bolj žilav od nje.
Nasmehnila se je v odgovor. Ni mu bilo treba vedeti, da spada med njene angele. Poleg Lukea, Mauricea, Louisa, Maye in njenega očeta, ki je bil tako dolgo pogrešan. Resnično mu ni bilo treba vedeti, da ima njihove fotografije v obesku na verižici iz srebra, ki ji jo je podaril. Ni mu bilo treba vedeti.
Nočno nebo je razpolovil najlepši utrinek, ki sta ga kadarkoli videla. In oba sta si zaželela isto.
A/N



















Boš bral/a?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

23. april 2014
u120926
u120926
1. POGLAVJE : RESNICA
»Ann, mudi se nama!« je z dna stopnic zavpila ženska, ki je Ann trenutno ni marala. Po čudnem spletu okoliščin jo je na žalost morala klicati 'mama'. »Pogreb je čez dve uri!«
»Pokopališče je prekletih pet minut vožnje stran!« se je zaslišalo iz kopalnice v najvišjem nadstropju. Anne je še vedno stala v kopalnici pred ogledalom in popravljala ličila.
»Ann!« Njena mama je sedaj že izgubljala živce.
Nalašč se je počasi odpravila iz kopalnice. S postelje je pobrala torbico in se še počasneje napotila po stopnicah k mami, ki je zdaj hodila gor in dol po hodniku.
»Ko se urediš, sploh nisi videti tako slabo,« je bila edina pripomba njenega očima, ki je sedel na kavču v dnevni sobi in bral časopis. »Lepo je videti, da enkrat nimaš oblečenih črnih kavbojk in majice z naramnicami,« je še dodal in se vrnil k športnim in finančnim stranem dan starega časopisa.
Zavila je z očmi: »Pravkar si pohvalil svojo ženo, Bill. Pred desetimi minutami me je poslala gor, da se preoblečem. Ampak bom tvojo pripombo vseeno vzela kot kompliment.«
Odkorakala je iz hiše mimo svoje mame, ki je z odprtimi usti buljila vanjo. »Daj no, mama, tako kratka pa spet ni!« se je glasno pritožila in sedla na sovoznikov sedež. »Tiste načičkane obleke, ki si jo potegnila iz svoje omare, ne oblečem niti v najhujši nočni mori!« je še dodala in prižgala radio.
Med vožnjo je njena mama večkrat poskušala navezati pogovor, a ji je Ann odgovarjala le v enozložnicah. Ni ji bilo do pogovora, sploh pa ne do pogovora s svojo mamo.
Njeno življenje se je pred tednom dni spet postavilo na glavo. Tokrat je bila nesreča s smrtnim izidom in ostala je brez Mika.
Pogreb njenega najboljšega prijatelja je potekal v ožjem družinskem krogu povabljeni so bili le najbližji prijatelji. S svojo prisotnostjo je zopet razburila vse, ki so bili tam. Počutila se je natanko tako kot pred približno letom dni, ko je bila na pogrebu svojega drugega najboljšega prijatelja. Pogrebi so bili edina zadeva, ki se jih je udeleževala kot ostali.
Med duhovnikovo pridigo v smislu 'prah si in v prah se povrneš', je Ann v mislih preletela vse norosti, ki sta jih z Mikom imela možnost ušpičiti v zadnjem letu. Potem je presedlala na vse, ki sta jih ušpičila onadva in zraven povabila še Lukea. Vedno je bila ona pobudnica. Ob spominih se je morala nasmehniti.
Mama je opazila njen nasmešek. »Ann, za božjo voljo, zadrži se!« je ostro šepnila in ji poslala grd pogled.
Ignorirala jo je. Namesto tega je odprla svojo torbico in izvlekla fotografijo. V očeh je začutila solze, vendar ji jih je uspelo pogoltniti skupaj s cmokom, ki se ji je naredil v grlu.
Na fotografiji je bila ona skupaj s svojima najboljšima prijateljema. Posneta je bila pred letom in pol, na igrišču za staro osnovno šolo, kjer so večino poletij igrali košarko ali trenirali boks.
Ann je sedela na Mikovi desni in Lukeovi levi rami. Z brezskrbnimi nasmeški so gledali v kamero. Lukeov nasmešek je bil pravo režanje. Kot bi poskušal pokazati svetu, da je najmočnejši in da mu nihče nič ne more.
»Pogrešaš ju, kajne?« se je oglasil zoprni glas za njo. Bila je Oleandra, Lukeova polsestra. Že spet je bila trikrat preveč naličena in njen parfum je Ann povzročil takojšnji glavobol.
»Bila sta mi kot družina. Mislim, da je normalno, da ju pogrešam,« je zasikala. Oleandra ni bila njena najljubša oseba. Bilo je, kot da bi Luke podedoval vse dobre lastnosti svoje matere, Oleandra pa bi pobrala vse slabe.
Oleandra se je namrdnila. »Luke je bil moja družina, pa ga res ne pogrešam. Dejansko imam končno mir. Že celo leto na polno uživam življenje!« Sploh se ni trudila, da bi šepetala ali vsaj tiho govorila kot naj bi se na pogrebu spodobilo. Po ustih je vlačila žvečilko in napihovala balončke. S svojimi okroglimi modrimi in premočno naličenimi očmi je slačila vse moške okoli sebe, še celo ubogega duhovnika.
Ann sicer ni bila kristjanka, kljub vzgoji v tem duhu, vseeno pa je spoštovala ljudi, ki so verovali v Jezusa Kristusa in Boga. Dejansko je spoštovala vse ljudi, ne glede na religijo, ki so verjeli v nekaj, v karkoli. Zavidala jim je njihovo slepo gorečnost in ljubezen so svoje vere. Staremu župniku je bilo prav nerodno in Ann se je zasmilil.
»Izgini mi izpred oči, Oli. Obnašaš se kot poceni dekle,« jo je nagnala. Sicer ni verjela, da bo kakorkoli zaleglo, a poskusiti ni greh. »Gospod župnik, prosim, nadaljujte.«
Duhovnik se je končno zbral in končal pridigo. Oleandra sicer ni odšla, je pa bila ostala vsaj malo tiho. Verjetno je prvič držala svoj rdeče našminkani kljun zaprt več kot minuto in pol.
Ann si je prav oddahnila, ko so ljudje začeli odhajati s pokopališča. Hitro je stopila k Mikovemu grobu in na kup rož, ki so jih tja položili ostali, odložila fotografijo. »Ne pozabi, Mike. Pozdravi angele,« je zamrmrala. Nato se je vzravnala in odkorakala s pokopališča.

A/N




24. april 2014
u120926
u120926
Sonce je pripekalo in od asfalta je puhtelo. Ann se je sredi poti proti domu ustavila, preklela vse vrage v peklu in snela petke. Z bosimi nogami je stopila na pesek ob robu ceste in se tako odpravila naprej.
»Človek bi mislil, da boš najdlje ob njem,« je zaslišala z druge strani ceste. Obrnila se je za glasom in zagledala največjega bedaka, ki je kadarkoli tlačil zemljo.
»Človek bi tudi mislil, da boš imel enkrat v življenju zaprt gobec in ne boš imel komentarja za vsako prekleto stvar, ki se zgodi, Blake!«
Ni razumel namiga. »Daj no, Annie, vsi vemo, da sta spala skupaj!«
Cesto je prečkala kot v sanjah in zbudil jo je šele Blakejev krik. »Ti si popolnoma utrgana!« je zakričal in se poskušal pobrati.
Stopila je k njemu. »Še enkrat mi reci 'Annie' pa te ubijem. Ne drzni si več reči, da sva z Mikom spala skupaj ali pa ti odtrgam glavo in jo brcnem na luno. In naslednjič, ko me boš nadlegoval, ti bom polomila noge in boš kar nekaj časa na invalidskem vozičku. Sem bila dovolj jasna?« je grozeče in tiho govorila. »Če misliš, da si ne vem kakšen frajer in da se lahko spravljaš na kogarkoli hočeš, imaš resno težavo. Tvoja samozavest tako na psu, da jo je nemogoče rešiti. Gnusiš se mi, ti in tvoj umazani kljun!«
Blake je postal zelen v obraz. Še nikoli ni doživel Anninega besa. Običajno ga je ignorirala ali pa mu je pokazala sredinca in odšla naprej. Tokrat pa je šel očitno čez mejo. »Op-opro-oprosti,« je zajecljal in se pobral proč.
Ann se je kislo nasmehnila. Končno mu je lahko povedala, kar je držala v sebi odkar so se Blake in njegova družina preseli v njen kraj.
Tukaj je bila ona glavna. Čeprav ni bila družabna in ni imela ogromno prijateljev. Tokrat je bilo prvič, da je izgubila živce in nekoga udarila. A ljudje so ob njej čutili prvinski strah. Ni se oblačila napadalno, ni imela nenavadne frizure in ni imela tatujev oziroma zanje niso vedeli, pravzaprav je bila popolnoma normalno dekle, oddajala pa je moč, ki je ljudi okoli nje opozarjala, da je najbolje, da se umaknejo in zbežijo.
Doma jo je pričakala mama. Verjetno jo je prehitela. Po hiši je divjala kot tornado in ni se zmenila za Billovo prigovarjanje. »Se zavedaš, kako si me osramotila?! Veš, kako nevljudna si izpadla?!«
Ann je samo želela oditi v svojo sobo in nekaj razbiti. »Na tistem pokopališču sta bila samo dva, ki mi nekaj pomenita. Dvomim, da mi bo Mike zameril, ker sem odšla z njegovega pogreba, Luke pa se verjetno obrača v grobu zaradi Oleandre in ni nima časa, da bi se ukvarjal še z menoj. Za vse ostale pa me prav malo briga!«
Stekla je po stopnicah in zaloputnila z vrati. S sebe je dobesedno strgala črno obleko, ki jo je nosila. Bila je ena izmed redkih oblek, ki jih je nosila le ob zelo posebnih priložnostih in kadar jo je v to prisilila mama. Temu primerno je bila dolga samo do sredine stegen in zelo oprijeta, kar je njeno mamo rado spravljalo ob pamet.
Nase je navlekla črna kratke hlače, ki so jo čakale na postelji in prvo majico z naramnicami, ki jo je privlekla iz omare. Po naključju je bila to majica, ki ji jo je kupil Luke, ko so skupaj šli ne nek koncert njegove priljubljene glasbene skupine. Z majico se ji je poskušal oddolžiti, ker je vedel, da jo bo mama doma nadrla.
Pogled se ji je ustavil na kartonasti škatli, ki je ležala na pisalni mizi. Vanjo je vse od Mikove smrti zlagala njegove stvari, ki jih je puščal pri njej. Ven je povlekla črno srajco, ki jo je nosil na maturantskem plesu. Ni se želela ločiti od nje. Odvrgla jo je na posteljo in se odločila, da jo bo obdržala.
Z vzdihom je zaprla škatlo. To je enkrat že počela. Pospravljala stvari, ki jih je za seboj pustil prijatelj. Ne prvič, ne drugič, ni bilo lahko. S težavo je premagala solze, ki so grozile, da se bodo spustile po njenih licih in nataknila sandale.

A/N




24. april 2014
u120926
u120926
24. april 2014
u164962
u164962
Kaj je tt A/N??? pa super in next!!!
24. april 2014
u120926
u120926
AUTHOR'S NOTE
pače slike pa vprašanja pa podobno pride tja
24. april 2014
u164962
u164962
Aja
24. april 2014
u120926
u120926




24. april 2014
u120926
u120926
Vrata Mikove hiše je odprl Aaron, Mikov brat. »Hej, Ann, si prišla po svoje stvari?« Bil je dve leti starejši od nje in to mu je, vsaj pa njegovem, dajalo možnost, da je bil z njo pokroviteljski. V resnici se je je bal bolj kot marsikdo drug.
Prisiljeno se mu je nasmehnila in mimo njega odšla proti Mikovi sobi. Z Aaronom se nikoli ni pogovarjala, kar je prililo olje na njegov strah.
V Mikovi sobi je našla Ruth, Aaronovo in Mikovo mamo. Ustnice je nagonsko stisnila skupaj. »Oh, Ann! Oprosti mi, saj veš, da nisem mislila resno!«
Nedavno sta imeli manjši, a glasen prepir, v katerem je Ruth prisegla, da bo vse Mikove stvari zažgala na dvorišču za hišo, njegovo sobo pa zapečatila in je ne bo odprla do konca svojega življenja. Prepir se je končal tako, da je Ann besno odšla iz hiše in mrmraje pošiljala družini svojih najboljših prijateljev na vse konce in kraje.
»Gospa, prišla sem samo po svoje stvari in prinesla nekaj Mikovih. Kaj boste z njimi, se me ne tiče,« je rekla Ann in odložila škatlo na stol pri vratih. Odprla je omaro, si k njej privlekla stol in z najvišje police povlekla zabojček s svojimi rečmi in oblačili.
Ruth je pokimala: »Prav, umaknila se bom.« Za seboj je zaprla vrata, Ann pa je globoko vdihnila. Prej ni ugotovila, da zrak še vedno diši po Mikovem parfumu. Istočasno je opazila, da se je nekdo pobrisal police, saj ni bilo na njih niti najmanjšega prahca.
»Zanimivo,« je zamrmrala v brado in se lotila prelaganja oblačil. Mikova je zložila v omaro, svoje pa zabrisala v škatlo.
Mike je imel vedno vse sterilno urejeno. Po tleh ni bilo zmečkanega papirja, njegov koš n bil nikoli prenapolnjen, stvari so bile lično zložene in postelja vedno perfektno pospravljena. Ann je bila njegovo popolno nasprotje. Njena soba je bila njeno kraljestvo, čeprav sta se mama in Bill ves čas pritoževala nad 'svinjarijo', ki je vladala tam.
Med prelaganjem svojih knjig, ji je ena padla s kupa na tla. Odložila je preostale knjige in se sklonila, da bi jo pobrala. Njene oči so pri tem ujele prostor pod posteljo, ki bi moral biti prazen. Tam se je v zadnjih dneh pojavila lično oblepljena škatla za čevlje v Anninih najljubših barvah - smaragdno zeleni, prusko modri in kot noč črni.
Hitro je preverila, če ko stoji pred vrati in zaklenila vrata. Izpod postelje je nato povlekla presneto škatlo in jo s tresočimi rokami odprla.
V njej je našla deset zelenih ovojnic za pisma. Z Mikovo lično pisavo so bili na njih zapisani naslovi, le na prvi je bilo zapisano Annino ime. Pograbila je kuverto in izvlekla pismo.

A/N




24. april 2014
u120926
u120926
24. april 2014
u120926
u120926
Draga Ann!
Čestitam! Pomislil sem, da mogoče ne boš našla škatle ali pa, da jo bo pred teboj našel kdo drug. To bi bilo tako zelo značilno za mojo zmešano družino…
Kakorkoli, se spomniš, ko sva več let delala načrte za pobeg na tvoj osemnajsti rojstni dan? Zdaj imaš možnost, da greš. Vsi mislijo, da sem mrtev, zato ti služim kot izgovor.
Saj res. Moja čudovita smrt. Tokrat mi je celo uspelo! Moraš verjeti, da sem popolnoma OK in da mi popolnoma nič ne manjka.
Zdaj pa k glavnemu razlogu za tole brezzvezno pisanje. Prosim, poskusi mi oprostiti, ker ti nikoli nisem povedal. Luke me je poskušal prepričati, da ti povem, a ga nikoli nisem poslušal. Zdaj mi je resnično žal za to. Tako bi pojasnil marsikaj.
Z Lukeom nisva navadna človeka. Spadava med tiste 'taposebne'. Sva Demona.
Najini smrti sta popolnoma zaigrani. Bolj ne bi mogli biti! Edini razlog za tole navidezno smrt je, da se je začelo šušljati. Mihael je zadnjič v mestu slišal govorice, da so lovci na pohodu. To ni dobro za nas.
Stara si devetnajst let, naučil sem te vsega, kar sem znal, postala si čudovito dekle in čas je, da te izpustim. Tudi Luke se strinja.
Ko se boš pomirila, te bova čakala v hišici na drevesu. Saj še veš, kje je, ne?
Se vidimo,
Mike
P.S.
Lahko odneseš pisma na pošto? Nekaterim moram povedati nekaj stvari, ki sem si jih vedno želel.
Ann je za trenutek ostala brez besed. Resnično se ji je zdelo, da se nekdo dela norca iz nje. Mike in Luke pa volkodlaka! Takšnega štosa pa še ni slišala. Vseeno se je odločila, da bo odšla do drevesne hišice in nadrla tistega, ki bo notri. Samo za pomiritev živcev.
Doma se je cel popoldan prekladala kot nekaj, kar nihče ne potrebuje. Iz čiste jeze in dolgčasa je celo pospravila svojo sobo, pomila in pobrisala posodo v kuhinji in obesila oblačila iz pralnega stroja. Mama in Bill sta jo večino časa samo čudno gledala, potem pa sklepala, da se želi oddolžiti za izpad na pogrebu, čeprav ji to vsekakor ni bilo podobno.
Zvečer je Ann, še vedno jezna, zapustila mamino hišo in se odpravila proti gozdu. Z rokama se je potegnila v hišico, ki so jo pred nekaj leti zgradili na starem javorju, za katerega se je zdelo, da je doživel vse vojne tega sveta. To je bilo njihovo uradno skrivališče, poleg ostalih neuradnih lukenj, v katere so se zavlekli, kadar je bilo nujno.




24. april 2014
u122384
u122384
This is effin amazing!
Zdej se moram še tu navadit, da pišem grožnje!
No, ofence, but in that second video that man looks so weird, that I can't explain...
Next!
24. april 2014
u120926
u120926
»Zdravo, Ann! Kako si?«
Ann je od presenečenja poskočila in dvignila pogled. Na pogradu je ležal Luke in se nervozno smehljal. Na spodnji postelji je čepel Mike in si grizel spodnjo ustnico. Verjetno se je bal, da ga bo napadla.
Namesto napada se je odločila za boljšo taktiko. Z širokim nasmeškom na ustnicah se je pognala naravnost v Lukeov objem. Sploh se ni zavedala, da ga je tako zelo pogrešala. Njegov objem je bil kot tolažba.
Ko ji je uspelo umiriti svoja čustva, se je odmaknila in ga mahnila z desno pestjo v obraz.
»To sem si najbrž zaslužil,« je zamrmral in se pogladil po razboleni čeljusti. Sicer ni vložila polne moči, ker ga ni želela huje poškodovati, bolelo pa ga je vseeno.
Ann se je sedaj obrnila k Miku. »Kako si si drznil? Kako si sploh lahko pomislil na kaj takega?!« je njen glas z vsako besedo postajal glasnejši. Ni je brigalo, če se jo sliši do mesta. Edina stvar, ki jo je v tistem trenutku zanimala je bil Mike in kako ga čim bolje mučiti.
»To sem storil zaradi lovcev. Bolje biti navidezno mrtev kot dejansko mrtev…« je zagodrnjal in jo objel. Zadnji teden so ga ostali komaj zadrževali, da ni stekel naravnost k njej domov in ji vse povedal. Luke mu je moral vsak večer zmešati uspavalo v pijačo, da so ga lažje nadzorovali. Tega sicer ne bi smel vedeti, a kaj ko mali Louis vedno vse sčveka.
Annino dretje je priklicalo ostalo družbo. »Ko bo končala z vama, jo pripeljita predstavit,« se je zaslišal smeh izpod hišice. Po glasu je Ann sklepala, da je v tistem trenutku glavna atrakcija in to jo je potisnilo čez rob.
Luke je opazil, da njene ustnice postajajo bele. V trenutku je bil ob njej in jo poskušal posesti na stol, ki ga je pripravil Mike. Ko pa je zagledal njen pogled, se je raje ustavil.
Zaslišalo se je trkanje kovine ob kovino. Namrščeno je pogledal skozi okno, a ni opazil ničesar, kar bi lahko povzročalo tak zvok. Njegov pogled se je vrnil na mesto, kjer je pred sekundo stala Ann.
Ta je že bila na poti.
»Ne morem verjeti, ne morem verjeti…« si je godrnjala med tekom proti domu. Vedela je, da je sta želela oba samo to, da bi bili vsi trije varni, tudi jezna ni bila več, vendar ji je razum preprečil sprejeti novico, da se je zaman poslovila od njiju. »Ne moreta biti živa! To praktično ni mogoče!«
Začutila je, da ji nekaj sledi. »Luke, okrepitve boš potreboval, če me boš poskušal ustaviti!« je zaklicala, prepričana, da je za njo Luke. Mike se po njenem vsaj še eno uro naj ne bi zbudil iz nezavesti v katero je padel zaradi njenega udarca.
Presenečeno je obstala, ko ji je pot prekrižalo pošastno bitje - napol volk in napol človek. Temno siva dlaka je pokrivala nekaj predelov telesa, dlaka na glavi pa je spominjala na lase.
»Hej hoj, jaz sem Maya. Slišala sem, da si jezna na Lukea,« je spregovorila kreatura, ki ji Ann nikoli ne bi pripisala niti človeškega glasu, kaj šele glas mladega dekleta. »Bi združili moči in mu pokazali, da smo punce boljše od fantov?«
Ann je videla samo še temo.










24. april 2014
u164962
u164962
Ki se spimneš? Aja next!!!
rena:
Tazadnega preberem jutr...
24. april 2014
u164962
u164962
Spomneš*
24. april 2014
u164962
u164962
Fuck, kaj mi je???
Bom iskrena:
Tazadnega preberm jutr
24. april 2014
u120926
u120926
ok, js pa nextam
24. april 2014
u165758
u165758
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
24. april 2014
*.* COOL ZGODBICA!!
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
25. april 2014
u122384
u122384
I am so pised of and if you will not give me another next, I will come to your house and........ CC bo šel pod rušo....
Next!
25. april 2014
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!!!! prosm obožujem to zgodbico
27. april 2014
u120926
u120926
Death....Še dobr, da sem na pokopališču, a ne?
Next bo u pon po počitnicah
27. april 2014
u120926
u120926
Angeli so narejeni iz najsvetlejše svetlobe. Nekateri so zaradi svoje prevzetnosti padli, kot Lucifer, in drugi so jih zato zaničevali.
Padli angeli so prevzeli zemeljsko obliko in zaživeli kot ljudje. Njihovi otroci so postali nefili, nesmrtni potomci angelov in ljudi.
Nekaj stoletij kasneje so se iz nebes spustili drugi angeli. Zaljubili so se v ljudi in njihovi otroci so postali demoni, saj so bili storjeni s silo.
Nefili in demoni so se izogibali eden drugemu.
Otroci nefilov so postali lovci, zaščitniki svetlobe. Bili so smrtni, vendar je bilo njihovo življenje dolgo, če se niso izpostavljali nevarnostim.
Demoni so postali straši mor, zaščitnikov teme. Imele so nešteto oblik; volkodlaki, vampirji, čarovniki in čarovnice, vilinci in vilinke, duhovi, škrati...
Lovci so lovili more in jih pobijali. Na veke vekov.
Nekaj tisoč let kasneje, v našem stoletju, pa je ned nekega lovca in moro, ki jo je nameraval ubiti, stopil nefil in prestregel srebro, ki je bilo namenjeno mori. Njegovo srce je ustavilo kroglo.
Mati more, demonka, je bila nefilu hvaležna. Podarila mu je nekaj, kar je lahko demon podelil le drugemu demonu ali smrtniku-svoje srce, v zameno za njegovega.
Angeli so osupnili.
Demonka in nefil sta izginila z obličja Zemlje. Demonkini otroci so okrivili angele za njuno izginotje in začeli pripravljati orožje za bitko. Padli angeli in nefili so bili na njihovi strani.
Tik pred pričetkom bitke se je na nebu pojavila demonka v vsem blišču in sijaju, ki so ga premogla njena krila. Eni izmed mor je v naročje položila komaj rojenega otroka.
»Sramota moje družine naj z njo za večno izgine,« je rekla in se pred očmi vseh zbranih uničila.
Sila uničenja je pretresla svet.




29. april 2014
u122384
u122384
Next!
29. april 2014
u120926
u120926
SIS, PREBERI!!! NAJPREJ POTEM KOMENTIRAJ:::
29. april 2014
u120926
u120926
aja, to je 2. POGLAVJE: LEGENDA
29. april 2014
u122384
u122384
Alise je ta bejbi v morinih rokah?!
29. april 2014
KAJ SI TI SLUCAJNO BRALA MESTO KOSTI?? al pa gledla film, ceprau fe kniiga dost bolsa
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT!!!!!!!!!!!
29. april 2014
u122384
u122384
Ne?O.o Sej je blo vprašanje namenjeno meni ne?
29. april 2014
u120926
u120926
BVB, LOGIČNO!!! mam use dele doma, komi čakam na Mesto padlih angelov
29. april 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg