Forum
Pozdravljeni, tukaj nastaja nova zgodba Padla ljubezen. kmalu bo prišel tudi prolog. Upam, da boste prebrali ali pa vsaj preleteli
22. maj 2017
PROLOG:

Gledala sem ga. Čutila sem ostro napetost, da bi jo rezal z nožem. Klečal je tam sredi cerkve. Šlo mi je na jok. Čutila sem ga, njegove bolečine, a nisem mogla ničesar storiti. Grozili so mi, da bodo ranili družino in požgali vas. Ob eni strani pa nisem mogla umakniti pogleda od njega. Njegove rane so moje. Morala bi odtrgati zapestnico, znak najine ljubezni, A nisem mogla, vedela sem, da v vsakem primeru nebo konec.
22. maj 2017
Rabim nekaj nextov za nadaljevanje, ki bo verjetno jutri.
22. maj 2017
Next mene zanima kako se nadaljuje
22. maj 2017
Hei nadaljevanje pride čez nekaj trenutkov, posvetila pa ga bom Daši LoveSea, ki je napisala prvi komentar
23. maj 2017
Next
23. maj 2017
yaay hvala
23. maj 2017
1. DEL
Posvečen: Daša LoveSea za prvi komentar

Misli mi noro švigajo. Stojim pred polno omaro oblek in ne vem kaj naj oblečem. Mama me preganja že celo jutro. Še vedno napol v spanju se odločim za preprosto majico in kavbojke. Hitro se oblečem in preletim telefon. Ah, pomislim upam, da ni pozabil na najin včerajšnji pogovor. Pograbim torbo in odletim iz sobe. Na hodniku se skoraj zaletim v Serafino. Čudno ime za malo sestrsko pošast. Na koncu hodnika mi pomaha Luka. Ali Anej? Od vse zmede pozabljam imena. Kar je pravzaprav opravičljivo, saj je v naši hiši otrok kot mravelj. Vsi seveda niso moji bratje in sestre, samo mama in oče sta jih toliko posvojila. Včasih se počutim kot v sirotišnici. A to ni nič proti temu kar občutim zadnje čase. Nek nemir in strah raste v meni. Bom že nekako pogruntala kaj je, si vedno znova rečem. Mama me tokrat ne sprašuje nepotrebnih vprašanj, zato hitro odvihram v šolo. Pod hrastom me že čaka Alice, moja druga polovica, predvsem pa najboljša prijateljica. " Danes si pa zgodnja" pripomni in me sune v ramo. Ja, samo tiho zagodrnjam. "Kaj ti je pa danes?" začne vrtati vame." Ah nič, čemerno odvrnem.
"Ti Jakob spet tečnari?" reče in v njenem glasu zaznam kanček jeze. Nič ni Alice, samo pogovarjala sva se, rečem. " Tudi prav, ampak glej, da bo ostalo pri tem, tip mi ni všeč."
jezno prhne. Meni tudi ne, v ljubezenskem smislu. Obe se zahihitava. Mimo naju se kot strela na rolki pripelje David. Alice zavzdihne. Ustavi se na koncu potke in se obrne proti nama. "Samo ne sprašuj spet" reče Alice še preden je David sploh odprl usta. "Tudi prav, se vidimo v šoli" reče David smeje. Joj šola, pomislim. Moj želodec naredi nekaj obratov. "Vidim, da nisem edina, ki ji šola ne diši najbolj" reče Alice. Zasmejem se. Upam, da Jakob ne bo spet zahteval nemogočega. Do njega ne čutim ničesar. Zdaj zaslišim druge glasove. Po potki se nama približata onadva. Julija in Edward. Najbolj poznan par na šoli. Čeprav je naša šola majhna, vsi norijo za njima. Ona lepa, a on še lepši. Vse punce sanjajo o njem. Zase nisem prepričana. Verjetno nikoli nebom norela za njim, ker me nikoli nebo niti pogledal, razen, ko bo odvrgel kako nesramno na moj račun. A zdaj je nekaj narobe, to občutim. To občuti tudi Alice. "Težave v raju" reče in se nagajivo nasmehne. Ja, midve bova imeli težave, če se takoj ne zmigava v šolo, stara za matko nama bo dala neopravičeno, rečem. "Ja no greva že" reče in me narahlo potisne. Zdaj me čakajo druge stvari, a nemorem si izbiti iz glave njunih mrkih obrazov. Mogoče me bo matematika prebudila iz tega. Dvomim.
23. maj 2017
Oprostite za slovnične napake
Rabim nekaj nextov, nadaljevanje bo jutri
23. maj 2017
Next
23. maj 2017
Hei, hoče kdo posvečen Next?
24. maj 2017
2.DEL

Dan je postajal siv. Z Alice sva hitro odvihrali do šole, srednje velike stavbe na koncu vasi. Na hodniku sva srečali še nekaj sošolcev in si oddahnili, da nisva zamudili. Vseeno sem se počutila nelagodno. Ko se je stara za matematiko končno prizibala smo začeli s poukom. Bilo je dolgočasno kot zmeraj. Glavo sem imela polno misli. Kaj se dogaja z Julijo in Edwardom? Na kratko sem se ozrla po razredu. Tudi drugi so se dolgočasili. Alice je risala po zvezku, David in njegova klapa pa so igrali igrice. Ne morem verjeti, da je učiteljica tako slepa. Opazila sem, da Jakob strmi vame. Hitro sem umaknila pogled in poskušala ostati zbrana. Ni bilo lahko. V odmoru sva s Alice odšli na dekliško stranišče, kjer se vedno zbiramo ob odmorih. Že sem se namestila na moje staro mesto ob umivalniku, ko so se vrata s svetlobno hitrostjo odprla in zadela Alice. Bila je Julija in ni bila preveč vesela. Ni bilo tiste energije, ki jo je vedno imela.
"Hej" je rekla bolj odsotno. "Oprosti" je dodala in se obrnila proti Alice, ki se je držala za nos. "Je kaj narobe?"sem bolj iz radovednosti kot iz sočutja vprašala Julijo.
"Eh ne sprašuj, Jakob..." obmolknila je. Alice me je prek njene rame čudno pogledala. "Kaj je z njim?" sem malce ostro vprašala. "Oh priznal je, da je v mene" Besede so mi švignile skozi misli, "Prekleti prasec" je z ustnicami oblikovala Alice. A jaz se nisem dala, še naprej sem spraševala: "Si bila zaradi tega zjutraj tako mrka?" Juliji se je potemnil obraz, kot, da bi jo pokril s temno tančico. "Oh ne, to je bilo nekaj drugega" takoj je izginila iz stranišča. Postalo mi je slabo, zvrtelo se mi je. "Alice" sem neslišno zamrmrala. "Ani si ok? Neskrbi ubila bom prasca" "Vseeno mi je zanj" dodam. Tudi midve sva zapustili stranišče in odšli v razred. Bila sem bleda ko stena, vsi so zijali vame. Nekdo je razširil seveda lažno novico, da sem noseča. Nebi me čudilo, če je bil to Jakob. Alice me je tolažila, da so to samo lažne novice in hotela je ubiti vsakogar, ki je to izrekel. Preden sva šli iz šole sem se ustavila pri avtomatu za vodo. Tam so bili Edward in njegova družba. Bil je res lep. Spet se mi je zavrtelo. Nenadoma je Edward rekel: Ej, a ti si res noseča?" Neumno se je režal. Ustavila sem se, da sem si ogledala njegov obraz. "Ne" sem kratko a ostro odgovorila. Ko sva odhajali sva opazili, da je šla Julija prvič sama domov, brez Edwarda. Sama sem hotela, da se današnji dan hitro konča. Alice je šla svojo pot, jaz pa mimo starega hrasta. Če sem mislila, da bo konec dneva minil brez problema, sem se motila. Pod hrastom me je čakal Jakob. O ne , so bike zadnje moje misli.
24. maj 2017
Jutri pride novo nadaljevanje, rabim nekaj nextov
24. maj 2017
Vesela bi bila, če bi komentirali in povedali svoje mnenje
24. maj 2017
Next ...........zelo dobro.....pišeš
24. maj 2017
Res vam hvala, da sploh berete
24. maj 2017
Next
25. maj 2017
Meni je začetek zanimiv kar tako dalje
Jakob in Edvard mi nista všeč, tole bojo še težave
Next+nova bralka
26. maj 2017
Neeeext super je!
27. maj 2017
Hvala vse zveste bralke za vaše komentarje in nexte. Danes pride nadaljevanje!
27. maj 2017
3.DEL

Hotela sem se mu izogniti. Ni mi uspevalo. Zijal je vame. Čakal je, kot volk, ki čaka na šibko jagnje. Zadnje čase sem se res počutila kot jagnje. Nemočno, šibko. »Glej, glej koga spet vidim« zvrtelo se mi je. Ne morem, sem pomislila. »Moja Anči, kako sem vesel, da te spet vidim.« njegove oči so se zableščale. »Nisem tvoja Anči« sem siknila. Daj mi mir. »Hej, hej kaj ti je« priliznjeno se je smejal, dotaknil se me je. En dotik je bil dovolj. Spreletelo me je, kot bi nekakšna energija pretekla preko mojega telesa. Kar me je najbolj pretreslo: njegova roka je bila ledeno hladna, čeprav smo se bližali poletju. »Ne dotikaj se me« sem ledeno siknila. »Prav, prav je že v redu« njegov nasmeh mi je šel na živce. Nenadoma sva se oba zdrznila. Nekaj v gozdu se je premaknilo. Izza drevesa se je na lepem prikazal Edward. Njegova koža je bila bleda, njegovi črni lasje razmršeni. Ne vem, ampak pomislila sem na sago Somrak. Nekaj časa nazaj sem prebrala vse knjige in pogledala vse filme. Že res, da sta imela s Edwardom isto ime, ampak njuno obnašanje je bilo drugačno. Zdaj sem bila prestrašena, trepetala sem. Edward je bil zares videti kot vampir. Jakob se je naježil. »Pusti jo« je skozi iztisnjene zobe zarenčal Edward. Vse kar sem videla nazadnje je bilo, da sta skočila drug v drugega in se začela gristi.
Čez nekaj trenutkov me je prebudilo žvenketanje. Ugotovila sem, da ležim v svoji sobi. Mama je nekaj pospravljala. Ko me je zagledala je otrpnila. »Pikica nisem te hotela zbuditi, žal mi je« je že v redu, sem ji odvrnila. Bolela me je glava. Kaj se je zgodilo? Sem vprašala. »Joj Anabell neki fantje so te prinesli. Baje, da te je Jakob hotel… no saj veš. Začela si kričati in se zgrudila. Našel te je sosedov Edward. Hotel te je prinesti sem, a je imel doma nekakšne težave in zato so te sem prinesli drugi fantje, ki so mi razložili zgodbo. Joj tako mi je žal…« Je že v redu mami, nič mi ni. Nisi ti kriva.
V mislih mi je švigal Edward. Očitno sem si le mislila, da je vampir in, da sta se z Jakobom spopadla. A vseeno on me je našel in zato se mu bom zahvalila. Odšla bom k njemu, verjetno jutri. Zdaj pa bom poskušala zaspati. Hvala bogu, da se je današnji dan končal.
28. maj 2017
Rabim nekaj nextov za nadaljevanje, ki bo verjetno jutri
28. maj 2017
Vesela bom, če boste izrazili svoje mnenje, kritike...
28. maj 2017
Next
29. maj 2017
Next
29. maj 2017
Next,to bo še zanimivo
30. maj 2017
Nexty
01. junij 2017
Next pride danes
03. junij 2017
komi čakam!
03. junij 2017
4. DEL
Posvečen: Love4ever, za tako navdušenje

Prebudilo me je šelestenje listja na dvorišču. Bila je sobota. Budilka je kazala 8:20. Po navadi se med vikendom zbudim kasneje, a danes ponoči nisem dobro spala. Sanjala sem, da sem čisto sama tekla po gozdu, za mano pa sta spretno švigala Edward in Jakob. Izgledala sta grozljivo, bolj živalsko kot človeško. Prerivala sta se in renčala drug na drugega. Naprej se več ne spomnim. Počasi previdno vstanem, da nebi slučajno prebudila mame, ki bi zagotovo zagnala vik in krik. V ogledalu na omari zagledam svoj odsev. Vame strmi koščeni in bled obraz. Moji lasje so razmršeni in zavozlani, telo pa prepoteno. Ne morem verjeti, pomislim. V meni vre toliko vprašanj, a ne vem komu naj jih postavim. Me je Jakob res hotel posiliti? Posiliti? Me je Edward res rešil? Zakaj me preprosto ni pustil tam? Če nebom nehala gledati Somraka se mi bo še zmešalo. Mami zagotovo nebom potarnala o mojih 'psihičnih' težavah. Že sama ima veliko problemov zdaj, ko je oče na službenem potovanju. Nekdo potrka na vrata. Hitro skočim na posteljo. Samo ne mama, pomislim. Če me zdaj vidi v takšnem stanju, bo znorela. Skozi špranjico v vratih se pokaže majhna glavica. Uh, si oddahnem. Samo Serafina je. »Kaj pa ti počneš tu?« jo vprašam. »Mama me je poslala, da pogledam kako si« s tankim in tihim glaskom odgovori. Krasno, pomislim. Mama je pokonci. »Reci ji, da sem v redu in, da pridem kmalu na zajtrk« še preden povem do konca Serafina izgine. Tudi prav, pomislim. Zdaj je čas, da jaz 'izginem' v kopalnico. Naša kopalnica ni ravno velika. Medtem, ko si češem nemogoče lase razmišljam. Kaj bom rekla Edwardu v zahvalo? Bom rekla preprosto: Hej Edward, hvala, da si me rešil in adijo Edward? Ni šans, nebom se še bolj sramotila. Bom med zajtrkom razmišljala. Ko sem prišla v jedilnico so me nepričakovano že vsi čakali za mizo. Serafina, Anej, Luka in vsi ostali. Nenadoma se je iz kuhinje prikazala mama »Jutro pikica, kako si?« zazrla se je v moje podočnjake. »Nisi dobro spala?« je še dodala.»V redu sem« mirno sem se namestila na moje mesto pri mizi. Cel zajtrk mi je mama postavljala nemogoča vprašanja, značilna samo za njo. Poskušala sem odgovoriti na večino od njih. Po zajtrku sem ji pomagala pospravljat posodo. Moram jo vprašati, sem pomislila. »Mami, a se lahko grem zahvalit Edwardu, za.. no saj veš kaj?« upajoče sem strmela vanjo. »Ne vem Annabel, to kar se ti je zgodilo je grozno. Nisem prepričana, da je varno, če se potikaš sama naokoli.« Zavila sem z očmi. »Mama nič mi nebo, saj grem samo do Edwarda, takoj bom nazaj« Zdaj je mama zavila z očmi. »Prav, pojdi že« Čez nekaj trenutkov sem že vonjala svež podeželski zrak. Če hočem priti do Edwardove hiše, moram skozi gozd, sem pomislila. Hitro sem prišla na drugi konec gozda in pred sabo zagledala srednje veliko hišo – hišo Broudovih. Vedno bolj sem bila bližje, vedno bolj sem postala nervozna. Ko sem stala tik pred hrastovimi vrati, me je mikalo, da bi se obrnila in stekla nazaj. A namesto tega sem pritisnila na zvonec. Kar bo pa bo, sem pomislila. Vrata mi je odprla srednje visoka ženska, črnih las in zelenih oči. Gospa Broud, sem pomislila. Edwardova mama. »Pozdravljena, ti si najbrž Annabel kajne?« imela je žameten glas, tako kot Edward. »Da, Annabel sem, je Edward doma?« moj glas se je tresel. »Ah ljubica malo prej je odšel, bi vseeno vstopila?« res sem želela videti kje živi. »No prav« in že sva vstopili. »Kar stopi za mano, danes sem spekla odlične kekse« mi je pomignila. Njihov dom je bil čist in lep. Vsepovsod so bile visoke omare s knjigami, čajnimi servisi ali drugimi stvarmi. Ves dom je bil bolj v temnih barvah. Na hodniku sme opazila rožnate čeveljčke, kar je pomenilo, da je vsaj Jessica doma. Jessica je Edwardova mlajša sestra. In res, v kuhinji je sedela za mizo in barvala. Gospa Broud ji je rekla: »Jessica, Annabel je prišla na obisk, daj ji prostor, da se bo namestila.« Pogovor je stekel normalno. Pogovarjali sva se o šoli, ocenah, poletju in hobijih. Ravno sva končevali pogovor o šolski odbojkarski reprezentanci,ko je gospa Broud utihnila. Njene oči so postale temnejše in čudne. Izrekla je nekaj, kar mi je odmevalo v mislih. » Oh, moja Jessica in Edward, uboščka moja, le zakaj nas preganjajo.« Začelo se mi je vrteti, postalo mi je slabo. Čutila sem, da moram oditi, da je pogovor zaključen. Gospa Broud me je pospremila do vrat. Preden sem odšla sem se zazrla v njene oči. Bile so normalno zelene. Pot nazaj se mi je zdela nenormalno dolga. Že sem se približevala domu, ko mi je nasproti prišla postava. Razmršeni lasje, lep kot gozdno bitje. Edward. Videti je bil utrujen, a ko me je zagledal se je začudeno zagledal vame. »Zdravo« sem rekla malce nemirno. »Zdravo« mi je odvrnil. » Edward hotela sem se ti zahvaliti, da si me rešil včeraj pod hrastom« bila sem nervozna, tisti stavek, ki ga je izrekla njegova mama mi ni šel iz glave. »Ni problema« je rekel z mehkim glasom. Približal se mi je. V trenutku neumne norosti sem trapa pomislila, da me bo poljubil. »Si bila pri moji mami?« je rekel malce nemirno, in se zazrl v moje oči kot, da ugotavlja kaj razmišljam. »Ja, ni te bilo, pa me je povabila na kekse« sem rekla. Njegovo naslednje vprašanje me je presenetilo. »Ti je rekla kaj.. am…čudnega?« Videl je, da me je vprašanje presenetilo. »Ne« sem kratko odgovorila. »Precej je pod stresom, moram iti, se vidiva« in že je odhajal. »Ja se vidiva« i n tudi jaz sem odhajala. A slišala sem še en stavek iz njegovih ust: »Saj nisi zares noseča?« ah ,sem pomislila, ni pozabil. »Ne nisem« sem rekla in se nasmejala. Tudi on se je. In sva šla vsak svojo pot.
03. junij 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg