Forum
u148360
u148360
Počasi, zamišljeno, sem stopala po pločniku ter sama sebi šepetala, naj se vse jebe.
Luna je sijala izza težkih oblakov, iz katerih je vsake toliko ušel kakšen manjši grom. Naznanjala se je nevihta. Oh, sem že pozabila? Tudi nevihta naj se jebe. Še naprej sem stopala in stopala in stopala, v neznano.
Samo stopala sem.
Stopala, stopala, stopala v konec.
_____________________________________________________________________________
"Lou, daj no dobro veš da moraš plačati!" me je Jackie prestreljeval s svojim resnim pogledom in ton njegovega glasu je pomenil 'tokrat je res zadnjič, ti coprnica.' Tudi jaz sem ga besno pogledala nazaj, nato pa dodala: "Tega prijatelji ne delajo, saj veš to?" Ni se odzval.
Ko sem po 'apartmaju' iskala moje kratke hlače se nisem morala osredotočiti na drugo kot na to, kako naj plačam. Dolžna sem že za tri mesece najemnine.
"Koliko zahtevaš?" sem spet nadaljevala pogovor ko sem bila za silo oblečena ter urejena. "Dolžna si mi točno 220 dolarjev. Če ne poravnaš, bom poklical policijo kot ti obljubljam že dlje časa."
"Jackie, dobro veš, da nimam denarja. Sprijazniti se boš moral z dejstvom, da ti bom ponudila le 50 dolarjev! In v primeru policije - ne pozabi da vem za nekaj pikrih zgodb o tebi, ti prevarant!"
"Misliš? Jaz vem tvojo življensko zgodbo! Glede nato, da je zaradi tebe odprtih par deset primerov, te lahko hitro aretirajo!"
Ni mi ostalo drugega kot da globoko vdihnem.
V roko sem mu porinila 150 dolarjev ter vzela mojo veliko potovalno torbo.
Pokazala sem na nočno omarico, kjer so ležali ključi.
"Ni dovolj." To sta bili edini besedi, ki jih je rekel moj 'prijatelj.'
A ni mi bilo mar. Obrnila sem mu hrbet, zašepetala 'čav' ter izginila za podboji vrat.
Prehodila sem nekje pol mesteca, ko sem se ustavila v mojem najljubšem baru.
Usedla sem se na usnjeno rdeč barski stolček ter naročila tekilo.
Natakarica mi je z nevljudnim glasom odvrnila, da ne strežejo alkoholnim pijač pred deseto uro.
Hotela sem jo prepričati v nasprotno, vendar se je že hitro zasukala na peti ter odhitela nazaj na delo.
Moje komolce sem naslonila na šank. Kakšen smisel ima jutro brez tekile?!
Zamižala sem.
Kam naj grem? Kaj naj počnem? Kako lahko je jutro za vse tiste brezdelneže, ki živijo pri starših.
Napol sem celo začela kinkati tam v gostilni, saj sem danes ponoči zelo slabo spala. Nato sem se popraskala za ušesom, pa po nogi, celo gleženj me je ščemel. Vse v meni je nekako čudno ščemelo. Na koncu sem se odločila, da počakam do desete ure, ko bodo KONČNO začeli točiti jebeno tekilo. Ironično sem zapičila moj pogled na urin kazalec.


07. september 2013
u148360
u148360
- Jenny -
Urejena od glave pa do pet oziroma od pet do glave sem ga čakala.
Madona, saj zamuja že dvajset minut!
Bila sem jezna kot še nikoli do tedaj, spet je očitno pozabil na zmenek zaradi tega, ker raje igra playstation s svojimi bednimi ter zanemarjenimi prijatelji. Kako se lahko tak lepotec kot je moj fant sploh druži z njimi?!
Hotela sem se že obrniti ter oditi nazaj proti domu, nakar sem v daljavi zaslišala nek glas.
"Jenn! Čakaj! Oprosti, ker sem ..."
"Jason," je spregovoril moj mehki glas v katerem je vedno bil svež dah pomarančne zobne paste, "danes ne grem na zmenek s tabo. Dostikrat si me že razočaral kar se tega tiče in danes se mi ne da VEČ ukvarjati s tabo."
Spet sem se obrnila.
"Dragica, daj no ... Vem, da sem storil gromozansko napako. Lahko jo popravim. Kaj ko spet ponoviva zmenek jutri? Danes je namreč že pozno in jutri zagotovo ne bom zamudil. Čeprav ti zmotno misliš, da sem POZABIL."
"Okej oprostim ti, Jason ampak zdi se mi da najina zveza sploh ni več zveza ... Kot da bi se dobivala le še iz navade ne pa ljubezni ali karkoli podobnega ..."
Tedaj me je moj fant po medvedje objel in mi v uho zašepetal:
"Vse bo še dobro, obljubim. Vse, zares vse ovire bova skupaj prebrodila in vse bo bilo le kot v raju. Le drug drugega rabiva."
Nisem morala verjeti njegovim besedam! Saj je že pravi Shakespeare! A začudenja mu nisem morala izkazati.
"Baj. Upam, da jutri spet ne pozabiš, ups, zamudiš."
Hotela sem se le čim hitreje posloviti.
"Obljubim, ljubica. Ti sporočim ob kateri uri. Rad te imam!"
To je v bistvu kričal za mano, a jaz sem kar hodila naprej. Dosti imam vsega, mojega utrujajočega življenja ...
Zato mi doma ni ostalo drugega kot da brez slabe vesti zagrizem v največjo čokolado kar sem jih našla v kuhinjski omarici.


08. september 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg