Forum
u151962
u151962
Hellow, tukaj bom pisala zgodbico, ki bo sicer domišljijska. Če ti ni všeč, je ne beri, simple as that!
Napak bo zelo veliko, sploh vejic...pač hitro tipkam, nimam časa popravljat
V glavnem, oglašujte jo, ker se men ne da...^^
Ja v glavnem...uživajte!
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

TSUKI

Nikogar ne zanima.
Nikomur ni mar.
Nikogar več nimam.
Če bi imela razlog bi ostala.
Konec je.

Zagrabila sem nož in tekla. Nič nisem čutila. Kot bi bila dekle, ki teče proti gozdu nekdo drug. Videla sem le noge pred seboj, slišala pa sem le bitje mojega srca. Ustavila sem se. Jata ptic je poletela nad mojo glavo. Počepnila sem. S prsti sem pogladila posušeno listje pod menoj. Veter je zapihal, zašumelo je. Nihče ne bo vedel. Nikogar ne bo zanimalo...
Začutila sem nož v moji roki. Vse je izginilo iz mene. Zatisnila sem oči. Nisem jokala. Počutila sem se prazno. Moja čustva so se umaknila nekam daleč stran. Ni me strah.
Potisnila sem nož vase. Najprej topa bolečina. Nato ostra. Nato tema.







~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Depresiven začetek, haha, vem. In tudi nexti navadno ne bojo tako kratki.
27. februar 2014
next
27. februar 2014
Neeeexxttt :3
27. februar 2014
Neeeexxxxxttttt
27. februar 2014
u151962
u151962
JAMES

Pogledal sem se v ogledalo. Imel sem dolge črne lase, ki so padali na oči in bili nenavadno razmršeni. Oči sem imel smaragdno zelene, obrobljene s črtalom za oči. Na ustnicah sem imel dva piercinga, še enega pa na obrvi. Moje lica so bila bolj vdrta, kar je še poudarila dejstvo, da sem precej suh za fanta. Oblečen sem bil v temna oblačila. Bratec Mike je vdrl v kopalnico, vrata pa porinil tako močno, da so se odbile od stene, prepih pa je poslal na tla polno stvari, ki so bile preveč na robu umivalnika. ''Kaj, se spet lišpaš, pedr?'' me je vprašal in se režal. Pogledal sem ga. Še sestra, ki je bila leto mlajša je prišla, pogledat, kaj se dogaja. ''Mike ima prav,'' je rekla ko me je premerila. Bil sem že navajen. Njihove pripombe sem ignoriral. Takšno je bilo moje življenje v tej hiši. Sploh ni nihče vedel, da živim tukaj, dokler me niso po naključju zagledali in še takrat so izrekli le žaljive opazke. Brat me je sovražil. Sestra me je sovražila. Prav tako oče. Mama je imela še nekaj malega spoštovanja do mene, a ko je bil zraven oče se je vedno strinjala z njim.
Bil sem posvojen, recimo, da je to naredilo smisel mojemu življenju. Ampak še vedno niso imeli pravice z mano ravnati kot s smetjo. Da, bil sem drugačen. Bil sem črna, posvojena ovca v družini. Bil sem kot sraka med vrabci, kot zajec med lisicami. In zaradi tega nisem nameraval trpeti.






Že dolgo sem načrtoval pobeg. Skrivno sem nabiral zaloge in potrebne stvari. Vedel sem, da se bom znašel. Samo, da se jih znebim. Želel sem si imeti normalno življenje. Želel sem biti to kar sem. Če me družina pri tem ne podpira, jih bom pač zapustil. Ali jim ni vseeno? Kakšno škodo bi jim pa naredil? Oh saj res, nikogar ne bo, ki bi kosil travo, ki bi pomival posodo, ki bi kuhal božanske večerje, ki bi praktično držal pokonci vso gospodinjstvo v hiši, medtem ko drugi lenarijo in se vlečejo kot megla brez razloga.
Ta dan sem čakal. Čakal na pravo priložnost. Seveda sem imel veliko dela, vendar sem se po tihem veselil. Ponoči sem v postelji buden čakal, da bodo vsi zaspali. Vse je bilo že pripravljeno.





Splazil sem se iz postelje in pograbil nahrbtnik. Pogledal sem svoj mobilnik, ki je ležal na pisalni mizi. Ne bom ga potreboval, sem si mislil in se ozrl proti oknu. ''Ne...to bi bilo preveč filmsko. Zakaj bi šel skozi okno, če imam ključe od vrat?''
Tako sem že hrepenel po svobodi, da bi se na hodniku skoraj zapletel z lastnimi nogami vendar sem se ujel, preden bi povzročil velik trušč in hišni pripor za kakšen mesec.
Sprehajal sem se po tihi, črni hiši. Čisto ničesar ne bom pogrešal. Niti ene same stvari. Raje jem podgane in spim na klopci kakor brezdomec, kot pa da sem tu še en dan.
Prebil sem se do vrat (hiša je namreč nabito polna Mikeovih dragih igrač) in jih odklenil, skočil ven in zaklenil nazaj. Ključ sem vrgel v smetnjak. Tja ne bo nikoli nihče pogledal.
ozrl sem se po ulici. Bilo je mirno, če ne štejemo oddaljenih krikov in glasnih pogovor pijanih ljudi, ki so ravno stopili z diska, eno ulico naprej. Vdihnil sem svež zrak. Nebo je bilo jasno. Videti je bilo na stotine svetlih zvezd, letal in nlp-jev (če verjamete v njih).
Napolnil me je prekrasen občutek. ''Svoboda.''






~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
I hope you like it ^^ Do I deserve a next?
28. februar 2014
Next :3
28. februar 2014
Neeeeeexxxxxxttt
asfsghjggkkh perfect jee ;$$$
28. februar 2014
u151962
u151962
CAYNE

Bila so tri dolga leta. Čeprav sem se zavedal, da bi zlahka dobil deset, dvajset let ali pa še celo več, sem bil srečen, da je konec. Zdaj se bom rešil te preklete hrane, skupinskih tušev, kaznjencev, ki se na krut način povzpenjajo po tukajšnji prehranjevalni verigi in seveda paznikov, ki jih preprosto moraš sovražiti.
Medtem sem ugotavljal koliko nedolžnih je v zaporu, medtem ko so največje barabe na prostosti.
Sem bil kriv? Da, vendar me nihče ni razumel. Nisem imel izbire. Samo poskušal sem preživeti.

V majhen nahrbtnik je bilo preprosto stlačiti vse kar sem imel. To je bilo praktično nič. Nisem vedel kaj bom, ko bom prišel iz zapora. Želel sem stran od vsega, nisem hotel delati, ampak v današnjem svetu brez denarja ne moreš kaj dosti. Moj cimer me je opazoval. ''Heh, si le dočakal, kaj?'' Grenko sem se nasmehnil. ''Hvala, T-Bone, ker si pazil name...vsaj na začetku,'' sem mu rekel.
''Nisem mogel dovoliti, da bi te živega požrli...sploh pa, kdo ve kakšnega cimra bi šele potem dobil...'' Zarežal sem se. ''Saj bo. Enkrat se bova še srečala. Zunaj,'' sem rekel in pogledal skozi okno, na katerem so bile nameščene rešetke.





''Adijo.''
''Ne maram slovesov.''
''Oprosti, nisem mislil, da se boš raznežil.''
''...Cayne. Da te nikoli več ne vidim tukaj.''
''Nič ne obljubim, bom pa poskusil.''
In odšel sem. Stopil sem skozi široko odprta vrata in puščal preteklost za sabo. Vendar sem se bal, kaj bo prinesla prihodnost.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
In še zadnji (zaenkrat), Cayne. Next?
01. marec 2014
Next
01. marec 2014
u151962
u151962
TSUKI

Tresla sem se. Enkrat mi je bilo vroče, spet naslednji trenutek sem zmrzovala. Nisem mogla odpreti oči. Nisem se zavedala okolice, v meni je bila le tema ter strašna bolečina. Počutila sem se kot bi nekdo trgal moje sklepe na kose, prebadal moje mišice z noži. Zvila sem se v dve gubi in čakala, da bo konec. Ni mi bilo jasno. Morala bi umreti.
***
Bolečina je počasi pojenjala. Odprla sem oči. Nekaj časa sem strmela v neko grobo rjavo površino, preden sem ugotovila, da je lubje drevesa. Počasi sem se dvignila v sedeč položaj in pogledala okoli sebe. Listje okoli mene je bilo razmetano in krvavo. Pogledala sem svoje telo. Rana od vboda ni krvavela. Bolelo me je ampak prepričana sem bila, da bi me to moralo ubiti. Noža ni bilo nikjer. V listju sem zagledala nekaj belega. S prsti sem segla proti stvari in ugotovila, da je šop dlake. Ampak čigave? Bila je mehka in kratka. Bila sem zmedena. Kaj se je zgodilo tukaj?





Zaslišala sem šum. Ostro sem obrnila glavo. Nič. Napenjala sem ušesa, vendar moj človeški sluh, kljub smrtni tišini ni bil koristen. Razširila sem nosnice. Bila sem prepričana, da sem ujela nek vonj. Nekaj belega je švignilo izza drevesa k drugemu. Zdaj sem bila prepričana, da je nekaj tam. Pobrala sem se. Brcala sem listje in ves čas gledala v smeri tistega stvora. Odkrila sem nož in ga zagrabila. ''Ubijem se lahko samo sama, ti me ne boš,'' sem si rekla in stopila korak nazaj. ''Vem, da si tukaj,'' sem rekla. Zdaj pa bo, kar bo.
Pokazala se je bela volkulja. Iz hrbta so ji izraščala velika pernata bela krila. Gledala me je z rumenimi očmi. Potem je zatulila.





Po njenem kožuhu so se začele risati rumenozlate črte, ki so se oblikovale v čudovite krivulje. Njene oči so začele zlato žareti. Oprla sem se na drevo, saj nisem verjela svojim očem.
''Zdaj si ena izmed nas...'' sem zaslišala mehek glas v moji glavi. Zazdelo se mi je, da bom omedlela.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Kako se vam zdi?
Bela volkulja - kakšne mislite, da so njene moči, če sploh mislite, da jih ima?
Next?
03. marec 2014
Evo to je ena od zgodbic o kakršnih sem govorila- premalo cenjenih. res super pišeš ;3
03. marec 2014
u151962
u151962
Hvala!!!
Kar se pa zgodbic tiče...itak vsi berejo sam še 1D fanfictione, ki jih je kle kukr dreka -.-''
03. marec 2014
jap.. in nekakovostne zgodbice majo čez 20 bralcv -.-''
03. marec 2014
Next
Samo kako je vedla da je volkulja in ne volk? sry k sm dlakocepska
03. marec 2014
Vid se ker nimajo "organov"
03. marec 2014
Next
03. marec 2014
u151962
u151962
~Danes zihr ne morem odpisat, ker se moram učit, pa jutri tudi nevem, če bom. Bom poskusila. Hvala za sporazumevanje.~
04. marec 2014
u151962
u151962
JAMES

Nekje v daljavi sem zaslišal volčje tuljenje. ''Od kdaj so tukaj volkovi?!'' Zmrazilo me je. Nisem se imel namena obirati. Začel sem teči. Sploh se nisem utrudil, tako vesel sem bil. Noge so lahkotno premikale težo celega telesa, um je slavil zmago. Začel bom novo poglavje v mojem življenju. Sam bom svoj šef. Nikogar ne potrebujem.
***
Ker bi moral že spati, sem našel majhno kmetijo s senikom. Vrgel sem se v seno in se udobno namestil, kar pa ni bilo lahko, vsepovsod me je rezalo. Kmalu sem zaspal, kljub vsem tegobam, saj sem bil utrujen. Zbudil sem se v hladno jutro. Zazehal sem in se pretegnil. Bil je že oktober, vendar so bili dnevi še vedno dokaj topli. V nahrbtniku sem izbrskal črno jopico in si jo ogrnil. Zaslišal sem korake. V hipu sem bil buden in oprezen. Koraki so se bližali. Pogledal sem okrog sebe. V lesu sem našel dovolj veliko luknjo, da sem se stlačil skozi. Pazil sem, da bi tiho prišel do tal in pri tem sem dobil nekaj lesenih trsk zapičenih v dlani in roke. Slišal sem kako je nekdo zdaj že stal točno tam, kjer sem prej spal. Zamrmral je nekaj v smislu: ''Prekleta mularija...'' Zdaj sem stekel stran in moji čevlji so podrsavali v pesku. Tekel sem mimo hiše, potem pa sem skozi okno brez zaves zagledal poročila na televiziji. Kar naenkrat sem čutil potrebo, da bi vedel koliko je ura.





''Novice ob osmih zjutraj!'' se je drl napovedovalec na televiziji. Osem. V redu. Nadaljeval je: ''Sinoči opolnoči so prijavili izginotje fanta, starega 16 let, ima črne lase...'' Zagledal sem svojo sliko iz osebne. Bila je stara že dve leti. Takrat še nisem imel toliko piercingov. Stekel sem stran. To me je pošteno presenetilo. ''Kako za vraga so opazili, da me ni? Sredi noči? Mi je hotel Mike spet zliti čeber vode na glavo?'' sem se spraševal. Obračal sem se okoli svoje osi, napet, da me ne bi našli. Nisem vedel kam naj grem. Potem sem na svoji levi strani zagledal gozd. Tiho me je vabil, klical, krošnje so se poigravale v vetru in se otresale pisanega jesenskega listja.
''Tam bodo pogledali nazadnje.''
Enkrat sem bil v šoli v naravi. Čisto me je navdušilo. Začel sem se zanimati za naravo. Vedel sem kako preživeti v naravi. In nikoli nisem verjel, da bom to znanje kdaj potreboval. Vijugal sem med drevesi, iskal kraj, kjer bi bil varen in bi si lahko zgradil zavetišče, streho nad glavo. Začel sem razmišljati če bi ostal v gozdu in živel kot...žival... Ideja se mi je zdela čudna, vendar nenavadno privlačna. Gozd se mi sicer nikoli ni zdel grozljiv, ampak, da bi živel v njem...
***
Izgubil sem občutek za čas, nisem vedel kako dolgo sem delala, nosil veje skupaj, rezal veje smrek in bukev, da sem imel streho. Ni veliko je pa nekaj.





Spomnil sem se, da imam vžigalice. To je pomenilo le še več vej. Iskal sem čim bolj suhe, ter seveda dračje. Nanosil sem na kup, počistil listje, ogradil majhen krog s kamni in postavil piramido iz vej, noter pa dal veliko dračja. Ko sem zakuril je čudovito gorelo.





Postal sem lačen in s seboj sem imel še nekaj prigrizkov. Vedel sem, da mi bodo zaloge kmalu pošle, vendar sem bil prepričan, da lahko kaj ujamem. Zajec bi bil v redu. Sicer pa hvala bogu za Beara Gryllsa!





~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Sorry I had to...NEXT?
05. marec 2014
Next
05. marec 2014
Neeeexxxxtttt
05. marec 2014
Next
05. marec 2014
u151962
u151962
~Zdaj me pa res nekaj časa ne bo...pač šola ... I hope you understand. ~
07. marec 2014
next, pa ja zastopm
11. marec 2014
u122384
u122384
ja, ja zastopmo! NEXT!
15. marec 2014
u151962
u151962
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Sorry, sorry ne morem več pisat...

...yesh you can kill me now.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
28. marec 2014
u163511
u163511
nextttttttttt!! dj no piši daljeeeee zame
02. april 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg