Forum
Hello guys!

Kako ste? Jaz sem dobro. Precej odlične volje, ker sem dopoldne preživela z najboljšo prijateljico pri njej doma in sva se zafrkavali. In nenamerno sem jo menda mučila. Upsi? Kakorkoli....

Ta ideja mi že dalj časa ni dala miru. Po pravici povedano nisem nikjer (vsaj tu na igrah) zasledila nobeno zgodbo, ki imela takšno temo kot jo ima ta. Vsaj ne že od samega začetka vsega. Če pa je res kakšna pa se opravičujem, za svojo nepozornost. Zgodba je vsekakor nekako drugačna vsaj zame in sem jo morala do dobra splanirati saj kot prvo je resnična (kar mi gre res slabo) in kot drugo nikoli nisem bila navajena pisati v takšnem stilu, kakršnega boste zasledili med tekom zgodbe (internetni pogovori).

Povedati moram zelo pomembno stvar ... glavna junakinja sem jaz osebno. Samo sebe sem postavila v zgodbo. Videli boste točno moje razmišljanje, moje občutke, moje probleme in življenje, katerega sem živela do sedaj c: upam, da vam bo všeč.

Navajena sem, da me bralci želijo spoznati. A bom takole rekla. Nekateri me poznajo, nekateri ne. Svojo indentiteto bom držala zase in je ne bom razdajala naokoli.

Glede zgodbe bi bila vesela, če v komentar napišete svoje mišljenje (upam, da se ne boste lagali, ker mi boste pomagali se izboljšati) in mogoče napisali kaj pričakujete. Kolikor sem videla po ostalih forumih zdi, da ti nexti puščajo neko čudno atmosfero. Saj ne, da vas silim pisati ves čas komentarje ali kaj. A samo povedala sem svoje mnenje.

Še zadnjih nekaj povedi, preden preidem na pisanje...Moje mišljenje...Pravijo, da je pisatelj tisti, ki vodi vse. Zgodbo, način pisanja, da življenje karakterjem, bitjem. A tako kot katera koli naprava brez goriva ne mora početi tega. Vi, bralci ste tisti,ki nas gonite naprej in nas držite pokonci. Zato...Take care of me, please ><

Btw, to zgodbo sem pričela objavljati že prej a se ni obnesla. Izbrisala sem jo in pričela na novo, upam, da bolje kot prej c: Tema je popolnoma ista c;


"I don't cry because we've been separated by distance, and for a matter of years. Why? Because for as long as we share the same sky and breathe the same air, we're still together."

― Donna Lynn Hope


Out of My Reach | Prologue

Kot majhno dekle sem si vedno zastavljala vprašanja, na katere sem ob enem hotela odgovore in ob enem ne. Bila sem takšne vrste otrok, za katerega bi lahko rekli, da je imel drobtinice depresije v svojem otroštvu. Namreč zanimal me je pojem smrt. Staršem nisem nikoli omenjala, kakšne misli se podijo po moji glavi. Nisem razmišljala da bi umrla, ampak sem se spraševala o občutku umiranja, obstoju nebes ali pekla, obstoju duhov in ostale neumne misli. In ne zanikam ... o tem razmišljam še vedno, kljub temu, da se smehljam.
Imela sem krog ljudi, ki me je vedno obkrožal, ne glede kaj sem rekla, kako sem se vedla. A nikogar, razen ene izjeme, nisem prepoznala kot pravega prijatelja. Vedela sem, da so me za mojim hrbtom obrekovali, a sem se pred njimi še vedno smehljala in bila prijazna do njih. Skrivala sem svojo igrivo, močno plat, za masko prijazne, krhke mene. Mogoče zato imam samo eno prijateljico.
Svoj domišljijski svet, ki ga skrbno hranim v svoji glavi, sem kot mlada že pričela deliti z zunanjim svetom. Takrat sem bila še majhna in naivna, saj sem pisala za voljo, nekakšne slave na portalu, a sedaj pišem iz ljubezni do tega in dejstva, da se ob tem počutim svobodna, kot da sem dobila krila, in lahko poletim kamor želim.
Ljudi so v mojih očeh skrivnostna bitja. Včasih me je groza, da nekateri okrutneži pripadajo enaki rasi kot jaz. A še vedno ljubim ljudi. Še vedno jih imam rada in jih ne obsojam. Ne sodim ene skupnosti, zaradi napake enega posameznika. Mogoče imam predobro srce? Ne bi rekla ... Ni me strah pogledati ljudem v oči, odpreti njihova vrata do njihovih duš. Rada jih raziskujem, rada jih spoznavam. Rada imam njihov nasmešek na obrazu. Zato bi rada spoznala kar se da veliko ljudi, se z njimi pogovarjala, jim pomagala in jih iz dneva v dan spravila v smeh. Vsak dan je vreden novega pozdrava. Vsak dan je vreden enega nasmeška.

KoroDasuke: Hej (: Samo hotela sem ti povedati ... hvaležna sem ti za tvoj nasvet. Zelo si mi pomagala!

***

To je to.
Kako se vam zdi?
Upam, da nisem tako rekoč zabluzila že Prologue.
Če sem, se opravičujem T^T
29. junij 2017
Next
sploh nisi zabluzla prologa
29. junij 2017
Okej tole je ful dobr skupi napisan, pač besede, pa misli
Next
29. junij 2017
Next full dobro pišeš
29. junij 2017
Next, ful dobr bom brala
29. junij 2017
velik čustev in žalosti in sreče, ter znamo si predstavljati kako si se počutila
29. junij 2017
ZELO dobro Next!
29. junij 2017
Najprej, hvala za link ^-^
Zelo lepo se znaš izražati in imaš bogat besedni zaklad. Definitivno bom spremljala (;
Neeext
29. junij 2017
Next ful je dobr
29. junij 2017
Hvala za link
Tole je definitivo popolno!in tole si ne zasluži samo eno besedo iz štirih črk!Tole si zasluži tri prfektne besede:
Tole je popolno.
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxxxxtttttttttttttttttttt!
29. junij 2017
Tole je preprosto waw
Mislim da se vsak otrok včasih sprašuje o tem no vsaj jaz sem se in se še vedno
Next
29. junij 2017
Esthetic
Esthetic
Nikakor nisi ''zabluzila'' prologa. Brez besed sem.
Prvi odstavek je (kakšen je občutek ko si mrtev? te preprosto ni?) poseben, zanimiv, preprosto popolno... Imaš zelo lep stil pisanja, bogat zaklad, vse besede, vse skupaj je vau...
Upam, da kmalu nextaš (:
Neeext (ta zgodba res ni vredna samo besede iz ubogih štirih črk, vredna je branja slehernega bralca, ki si želi brati nekaj zanimivega)
29. junij 2017
super je in nikakor nisi zabluzila
30. junij 2017
dragicaaa super jeee, zakaj bi zabluzla?
neeeeeext
30. junij 2017
Next super je, vključila si veliko čustev, strinjam se z Esthetic
30. junij 2017
Hello guys!

Kako ste? Jaz sem tako no ... razpoloženja mi nihajo sem in tja, pa še zaspana sem pa ne smem spat -.- ker potem sploh ne bom mogla zaspati in se bo mami jezila. Pa prebrala sem res neverjetno knjigo. Vsa emocionalna sem cx

Kar lahko rečem je hvala. Vse te pohvale niso bile namenjene začetku tele zgodbe, a mnogo več. Veliko mi pomeni. Moje mišljenje, moje življenje, zajeto v nekaj odstavkih ... Hvala vam.

“I know we loved each other, but distance can do strange things to people and before I was willing to tell you about it, I wanted to be certain that it would last”
― Nicholas Sparks, Nights in Rodanthe

Out of My Reach | Poglavje 1 | Moje navadno življenje

Poznate tisti občutek, ko končate neverjetno knjigo in si želite, da bi se zgodba v njej nadaljevala? To čutim jaz. Ob vsaki prebrani knjigi začutim, kako moje srce, v prsnem košu, za trenutek postane, kot da žaluje. Kot da upa na več. Konci so težki. Nikoli jih nisem marala, še vedno jih ne maram in nikoli jih ne bom marala. Kruti so. Preveč. Kar ti pustijo so spomini. A bojim se, da bodo spomini s časoma popolnoma zbledeli. In potem? Potem nimam popolnoma nič, kar bi nosila v sebi.
Počasi sem položila knjigo na nočno omarico, ki je stala poleg moje udobne postelje. Zazrla sem se v strop in iz sebe izpustila tih vzdih. Premišljevala sem o zgodbi. O glavnih junakih, ki sta se zaljubila in ne glede na situacijo sta ostala zvesta drug drugemu. Bo tako izgledalo, ko bom dobila fanta? To vprašanje se mi je vedno prikradlo v misli, takoj ko sem končala z branjem. In odgovor?
... Upam.
Večino svojega časa, življenja, ne preživim tako, da se pogovarjam, igram igrice ali s čim dugim, popolnoma neumnim. Ne, tudi če me vidite, da se s komer koli pogovarjam nisem zbrana. Ves čas premišljujem in premišljujem. In ne o kakšnim matematičnih problemih, ali kar koli povezano s pametjo. Nič od tega. Ampak samo premišljujem o vsem na splošno. Pogosto o eni stvari razmišljam po več ur in ne najdem odgovora. Ker ga ni. Preprosto ga ni. Čista tema.
Počasi sem se dvignila v sedeč položaj in se razgledala po moji mahni sobici. Rumeno prepleskane stene so, kljub temi, bodle v oči. Ko sem dobila to sobo, sta jo starša prepleskala na to barvo. Ne dolgo nazaj sem se po spletu pozanimala glede psihologije barv in sem prišla do neverjetnega odkritja. Pisalo je, da je rumena barva mednarodni znak za nevarnost. Nisem vedela naj se počutim užaljeno ali počaščeno. Nasproti vrat je stala ogromna omara, ki je bila ob straneh prelepljena s posterji znanih svetovnih pevcev in skupin. Kot so 5 Seconds of Summer, One Direction, Green Day, Ed Sheeran, ... in to je to. Zaenkrat. Nobene od teh skupin ne obožujem preveč. Samo njihova glasba mi je všeč, melodija, ritem. Nikoli se nisem posvetila besedilom, ker me pomen nikoli ni pritegnil. Pisalna miza je stala slabih dvajset centimetrov stran od vrat. Bila je tako urejena, kot da bi na njo padla bomba nereda. Polna papirjev, knjig, pisal, risb, ... Nad njo imam prilepljene moje najljubše risbe, ki sem jih sama narisala, le dve je narisala moja najboljša prijateljica Neila. Police so bile polne zvezkov, knjig, not, na eni polisi sta stala dva lončka polna pisal in kupi revij. Moja zakonska postelja, ki je bila v samem koncu sobe, je bila ogromna. Dolga je bila kakor širina sobe. Na steni nasproti nje pa so bile same moje slike iz otroštva. Nasmešek na njih je bil tako ponarejen, da me kar glava boli. A mama jih z veseljem pogleda. Pravi, da ji vedno polepša dan. Potem pa se sploh ne čudim, da mi tako rada pride težiti v sobo.
Začutila sem, kako se tekočina pretaka nekje v mojem trebuhu, trenutek za tem, pa je moj želodec zabrundal. Zavzdihnila sem. Bila sem lačna. Pa še kako. Čakala sem, da bo ura šest popoldne, da si bom lahko končno namazala kos kruha s čokoladnim namazom. Zabrundala sem naključno melodijo in se nasmehnila.
Skočila sem na noge in se napotile ven iz sobe. Moja soba je vodila v sobo bratca in sestre. Nobenega iz med njiju ni bilo tu. Televizija, ki je visela na steni, je bila prižgana. Ravno se je predvajala neka otroška oddaja. Ignorirala sem jo in stopila ven in se napotila v kuhinjo, kjer so bili vsi za mizo in večerjali. Obupano sem jih pogledala in zavzdihnila.
"Hvala, da me je kdo poklical, da je večerja," sem zamomljala in se sprehodila mimo njih in zasedla svoje mesto na koncu mize. Stegnila sem se in potegnila iz krožnika, ki je bil na sredi mize, kos črnega kruha in si vrh le tega premazala s tanko plastjo čokoladnega namaza. Zagrizla sem v sveže pečen kruh. Škorja je zahrustala, sredica pa se je topila v ustih. Oče je vedno spekel najboljši kruh. To ve celotna naša družina.
"Danes sem bila pohvaljena pri španščini!" se je metala v ospredje Karin. Tako kot vedno. Karin je moja mlajša sestra, do katere, no vsaj na zunaj, ne izražam nekakšnih sestrskih nagnjenj. Ima dolge, čvrste svetlo lanene lase, ki se rahlo kodrajo ob njenem telesu, vse do lopatic. Njen zavaljen obraz, nosi na sebi kar nekaj ličil, kljub temu, da bo komaj dopolnila trinajst let. Njene sivkasto-rjave oči so predrzno zrle v vsakogar. Pogosto si skočiva v lase, kar mami ne diši, včasih pa se razumeva, se šaliva in smejiva, kar pa mami ponovno ni pogodu. Pravi, da sva skupaj zelo glasni. Ne me basat. Nisem vedela.
"Nisi to že tretjič vsem povedala?" sem nataknjeno vprašala. Brcnila me je z nogo pod mizo. Grdo sem jo pogledala in jezno pihnila skozi nos.
"Aiyanne, redko jo kdo tako pohvali," me je že vsa nasršena opomnila mama. Ignorirala sem kar je rekla in nepretrgoma zrla v nežno bež steno kuhinje. Mama je ženska v osemintridesetih letih. Njen obraz že kaže nekaj gub. Njeni temno rjavi lasje so vsi razmršeni in težko kroteni. Njene rjave oči iščejo mir in resnico v ljudeh. Kar je najbolj smešno na njej je smeh. Prisežem, ko ga prvič slišiš te prav sili na smeh. Pogosto je želim spraviti v smeh, da bi slišala ta neznansko čuden smeh. A vseeno ga imam neizmerno rada.
Oče je zrl v televizijski ekran, ki je bil, tako kot v Karini in Lukeovi sobi, pritrjen na steno. Odvijala se je odbojkarska tekma med Japonsko in Anglijo, seveda če sem prav prebrala. Oče je leto mlajši od moje mame, torej bo komaj to leto dopolnim osemintrideseto leto, medtem ko bo mama bila samo še eno leto stran od okroglih štiridesetih. V njegovih kratkih črnih laseh, se najdejo srebrni prameni. Prav tako v njegovih obrveh. Na začetku lasišča na čelu se prav vidi, kako ga pleša že nadleguje. Ima temno rjave oči, ki so iskrene in ljubeče. Kljub temu, da je njegov izraz vselej nekako strog, je dobre narave in najboljši oče, kar si ga lahko želiš.
Bratec, Luke, je brezbrižno zrl v ekran telefona in gledal posnetke o igračah in še ostalih neumnih stvareh. Zdi se mi, da bi bilo z njim vse v redu, če mu ne bi dali telefona že ko je bil zelo majhen. To pa je čista kopija Karin, če odštejemo dejstvo da je fant, in da je bistveno mlajši. Šestletnik kakor je on sam, je precej odločen, pameten, a h krati naiven in neumen. Zato imam samo še večji nagon, da ga zaščitim predvsem. Ima kratke svetlo lanene lase, in sivkasto-rjave oči, ki iščejo zabavo. Pogosto se slabe pol ure crkljava v moji sobi. A koliko on preživi na telefonu ... kar lahko narediš je, da samo zmaješ z glavo.
Tehnologija tako spreminja naše življenje, ritem le tega. Včasih se kar ustrašim, ko opazim, kako hitim v času. Samo zaradi tehnologije. Mislim, da so včasih znali sesti skupaj za mizo in se resno pogovoriti. Danes pa nas tehnologija žene na prej in nam, tako rekoč, prihranjuje čas. Mislim, da nas je čas že zdavnaj prehitel in ga ne moramo nikakor ujeti. Kot da tečemo za možnostjo svobode iz napornega življenja v skupnosti. Kaj pa vem. Vsaj zame je tako. Nekaj časa hitim, potem pa se popolnoma zmedem koliko časa sem hitela za nič.
Takoj ko pojedla sem pograbila svoje stvari in se zaprla v kopalnico. Pižamo sem položila na radiator in se zazrla v ogledalo, kjer sem videla svoj odsev. Smešno dejstvo, ki mi je tisti trenutek padlo na pamet je, da nikoli ne vidimo naš obraz, ampak samo odsev le tega. Sklonila sem se k vodni pipi in odprla vodo. Naredila sem nekaj požirkov in se dvignila. Moja slaba navada je, da skoraj nikoli ne grem v kuhinjo, da bi si natočila kozarec vode, a namesto tega grem v kopalnico piti. Sliši se smešno, a v kopalnici je bistveno hladnejša voda.
Ko sem zrla v ogledalo sem videla dekle, ki mi je vračalo predrzen pogled. Dekle je imelo ovalen obraz, ki se je skrival za temno kostanjevimi lasmi, ki so segali do ramen. Iz njih so kukale rjave oči, v katerih je bila mešanica še zelo nežne zelene in rahlo zlate ob zenici. Vedno so iskale srečo in nasmeh. Barva polti je bila najtežja za opredeliti. Ne moraš se odločiti ali je svetla ali pa je že temna. Točno nekje na meji. Njen prsni koš je bil bogato obdarjen, a to njej ni bilo niti blagoslov. Nadležno ji je bilo, kako so jo zaradi tega obrekovali, kod da je šla na plastično operacijo, da si jih je povečala, in predrzne poglede fantov, ki so jo ocenjevali, a nikoli niso prišli do obraza. Vedno jih je zanimalo, katera košarico nosi.
To je Aiyanne Kai Mirren, torej jaz osebno, sem pomislila in se zasmejala.
Tiho sem zavzdihnila in se slekla.
Oprhana in pripravljena za spanje, sem sedela na postelji. Blazino sem si dvignila, tako da je bolje podpirala mojo hrbtenico. V naročju je počival moj bel prenosni računalnik, ki je bil trenutno odprt. Odprt sem imela portal, v katerem sem objavljala moje zgodbe. Moje vse. Nikoli nisem prej napisala dela in ga šele potem objavila, a sem napisala v tistem trenutku. To je dobesedno šlo na vse ali nič, ker sem lahko zgrešila željeno, ali pa sem napisala še bolje kot sem si zamislila. Po sobi se je slišalo tiho tipkanje po tipkovnice in vsake toliko oglašanje avtomobilov s ceste.

'Kapljica vode je kanila v velikansko jezero. Bilo je popolnoma nenavadno! Kot da bi vanj zlil barvo. Belo barvo. Voda je bila popolnoma bela! Neverjetno! Stala sem ob nabrežju in vsa presunjena zrla v belo jezero. Moja usta so od šoka bila rahlo odprta. Bila sem zadihana. Nimam pojma zakaj. Sem tekla? Plavala? Ne. Moja oblačila so suha in ne prepotena. Čemu sem torej tako zadihana?
S pogledom sem zdrsnila po svojih oblačilih. Bila sem oblečena v belo razcapano obleko. Desna naramnica mi je visela z rame dol, leva pa se se je komaj še držala skupaj. Obleka je bila ohlapna. Nemudoma, ko se bi naramnica pretrgala, bi zdrsnila ob mojem telesu navzdol in me razgalila. Popravila sem si desno naramnico nazaj na ramo. Bila sem bosa. Trava je bila mehka, nežna. Občutek sem imela kot da poljublja moja stopala. Kot da želi, da se jim ne bi nič hudega naredilo.
Počasi sem stopila bližje k vodi, tako da so se moji prsti na nogi rahlo potopili v vodo. Bila je topla in je nežno zaobjemala moje prste. Nasmehnila sem se in počepnila. Z dlanema sem zajela vodo in se zazrla sedaj bledejšemu odtenku bele vode.'


Ko sem končala s pisanjem sem objavila del. Olajšano sem vzdihnila in se pretegnila. Ošinila sem digitalno uro na nočni omarici, ki je kazala da je ura pol enajstih zvečer. Zamomljala sem nekaj v zvezi s tem, da bo potrebno spat, preden sem ugasnila luči, računalnik položila na nočno omarico in zatisnila oči. Žal nisem takšen človek, ki bi zaspal nemudoma.
Pričela sem razmišljati.
Predstavljala sem si, kako bi bilo, če bi lahko postala vplivna oseba na svetu. Kaj bi lahko spremenila? Lahko bi spremenila kakšno stvar. A dejstvo, da bi lahko spreminjala srca ljudi, je popolnoma nemogoče. Nekateri mislijo, da lahko nekoga spremenijo, če so pomembni. Ne bodo spremenili tiste osebe, ampak sebe. Zdi se mi, da če človek dobi oblast postane zver. A za vsako zver obstaja odpuščanje in rešitev. A nekatere zveri ne najdejo rešitve v svojem življenju in umrejo kot zveri.
Počasi sem tonila v sen. Prepustila sem se toplemu, nežnemu spancu.

***

To je to.
Kar dolgo, huh?
Kako se vam zdi?
Mnenja? Teorije?
Oprostite, če so prisotne napake in če je beden -.-
30. junij 2017
Meni je všeč da je dolgo
Govori o vsakdanjih problemih najstnice in to je super,zraven pa se govori o razmišljanju ki je tudi značilno za to obdobje.Dotakne se pomembnih tem in vprašanj zato mi je tako super,ker se bo vsak spopadal s tem nekega dne in na podobne načine
Ni beden...če so napake se jih sploh ne opazi vsaj jaz jih ne
Next+oprosti če sem se malo preveč razpisala ampak preprosto me potegne vase in pripravi do razmišljanja
30. junij 2017
Zello mi je všeč da je dolgo.
Povem ti, jaz zdaj že spim po mnenju mojih staršev.. Mislijo da spim a sem na dan hitro privlekla telefon in šla brat. Nisem mogla nehati! Punca, to kar ti pišeš te lahko še kam pripelje!
Ni bedno in napak sploh ni, vsaj jaz jih nisem opazila...
Next
30. junij 2017
Meni je tole reess vsec... Full mi je vsec ker opisujes svoje zivljenje *-*
Full hudo in nujno Next
01. julij 2017
začetek mi je zelo zanimiv, neext!
01. julij 2017
Next čudovito pišeš!!!
01. julij 2017
neeeeext
prfekcija
01. julij 2017
Next ful dobr
01. julij 2017
tole je totalno odlično! Next!
01. julij 2017
wooow...ful zanimiv način pisanja si izbrala
pač drugačno...in zlo zanimivo vsekakor pa daleč od tega...kar si mi ti pravla
02. julij 2017
neeeeext full noro pišeš
04. julij 2017
Wow wow wow tole je the best
Neext
04. julij 2017
Next prfektno
04. julij 2017
Next super je! Meni je všeč, če so deli dolgi
06. julij 2017
neeeeeeeeeeeeext to da pišeš kot ena izmed najboljših pisateljic na svetu že veš ampak wow to me je res šokiralo in ta drugačen stil pisanja *-* sploh nisem pričakovala tega in komaj čakam na Next
07. julij 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg