Forum
Pred davnimi časi sta se rodila brat in sestra. Ustvaila sta vesolje, ustvarila sta zemljo. Njemu je bilo ime dan, njej pa noč. Skupaj sta tvorila harmonijo, ki je bila ključna za življenje na zemlji. Dan je ustvaril bitja in jih poimenoval ljudje. Noč je ustvarila bitja iz senc, njihovo telo je bilo v celoti iz sence. Poimenovala jih je senčniki. Vendar dan je nadvladal noč in si podjarmil senčnike. Odslej so se ljudje gipali po sencah in svetlobi. Senčniki pa samo po sencah. Na sonce niso mogli.
Nihče ni kmalu več vrjel, da zares obstajamo. Mi. Otroci noči.

kakšna se ti zdi zgodba?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

01. december 2013
"Oh! Budilka presneta!" Zamomljam in se zvalim s postelje. Pretegnem noge, roke, vrat in letalno kožico. Nase vržem majico in hlače. Splazim se po senci do roba svetlobe nad stolpom. Opazujem ljudi, ki hitijo čez ulice, ki so osvetljene z lučmi in temi, ki se spušča nad mestom. Paris je eno najčudovitejših mest. Saj zame. Razmišljam, kako bi bilo, če bi si senčniki gibali tudi po svetlobi... se družili z ljudmi, se spoprijateljili, če bi verjeli, da obstajamo.....
"ŠENIN!" Naveličano se obrnem. Seveda je to šira, moja sestra. "Ali spet sanjariš?" Sede k meni in me objame čez rame. "Senčniki in ljudje ne bomo nikoli skupaj. Tako je od nekdaj! Ljudje na vrhu, senčniki pa pod dnom!"
"Ja, vem." Zatečnarim "ampak, pomisli: lahko bi se gibali po SVETLOBI!"
"Šenin, šenin" zmaja z glavo "dan si je podjarmil noč in nikoli ne bomo na svetlem. Nehaj sanjaiti! Tole naju bo obe stalo službe." Vsatane in zajadra v temno nebo.
Delava v glavnem centru senčnikov, kjer sva tajnici glavnega. Neke vrste predsednika. Vstanem še jaz. Zajadram v nebo. Za razliko od sestre, ki jadra visoko jadram nizko, da si lahko po bližje ogledam ljudi in njihova življenja. Tako zanimivi se mi zdijo. Lahko so v sencah IN svetlobi. Tako preprosti so. Nimajo letalne kožice in nemorejo se zliti s svetlobo. Mi se lahko, vendar se jaz ne znam. Pač sem vse kar nama je o tem razlagal očka preslišala, saj sem opazovala človeka, ki je peljal svojo žival na sprehod.
"Mami, mami!" Reče človeški otrok in jo pocuka za rokav. "Glej! Temna vila!" Pokaže name in še preden me vidi njegova mama švignem naprej.
07. december 2013
"Poročilo!" Direktor stopi do moje mize, kjer ravno tipkam poročilo njegovega zadnjega sestanka. "Šenin, ali si končala ali spet sanjariš?" Direktor sede k memi in pregleduje poročilo, ki je natipkano na ekranu
"Je v redu?" Ga vprašam v upanju, da ne bo zmajal z glavo in rekel 'imaš preveč bujno domišljijo'
"Krasno!" Zaključi in ustane od mize "imaš dar. Ali se spet plaziš v človeške knjižnice in prebiraš njihove knjige?"
"Ne!" Ustrelim kot iz topa "mislim, kakšna neumnost! Nikoli nisem, saj, komu se pa sploh zdijo zanimive knjige o ljudeh?" Zasmejim se "trapasto!"
"Poslušaj" mi reče in se skloni k meni "ti in tvoja sestra sta sicer nadarjni, mista pa nenadomestljivi. V tej stavbi ni prostora za sanjarjenje, zato se zberi, če ne bosta obe na cesti!" Na mizo mi vrže kup papirjev in odide
Takrat je v pisarno stopila šira "kaj je spet narobe?" Me vpraša in sede za sosednjo mizo
"Nič, le... ah nič" rečem in se zakopljem v kup papirjev "kaj praviš, bom pred zoro doma?"
08. december 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg