Forum
Dober dan.
Tole bo moja 1 zgodbica(Take vrste)Zgodbica bo polna dogodivščin,zraven bo vključena tudi komedija,ki je pa ne bo veliko.Zgodba bo govorila o veliki tragediji,ki se ne konča dobro
OPIS
Zbudila sem se v belem čolničku, ozrla sem se okoli sebe,samo morje ne konca ne kraja ni bilo videti, še lep čas ne.Nisem se mogla spomnit kako sem prišla sem, kdo sploh sem,koliko sem stara.
Nebo je bilo modro,morje pa mirno,ni bilo niti sledi o kakšni razbitini,sicer pa kako,da sem v čolničku.Solza mi je kapljala na roko, očitno sem resnično v težavah.Še sreča za skrinjo,ki je bila v čolničku,kristalno čista voda, nekaj sadja ter osnovne obleke.No kaj več bi pa lahko prinesla.
Žalostno sem se ulegla nazaj na prevleko ter poskusila zatisniti oko.Ni mi bilo ravno usojeno zaspati, saj se je kmalu za tem zaslišal grozen pok,Nisem verjela svojim očem, vendar kopno je bilo ravno pred mojimi očmi.
(Ana 12 let:



)
-_____________________________________OTOK DELFINOV_________________________________-
"Ana,pohiti, zamudili bova, saj veš kako sem si želela iti na ladjo!"grdo sem se namrščila ter se obrnila in za seboj zagledala cel kup kovčkov.Prijela sem jih ter jih vlekla za seboj.Še zadnjič sem se ozrla po prazni hiši ter nezadovoljno zaloputnila vrata za seboj.Potovalke sem zložila v kombi ter stekla k Maji.Z solzami v očeh sem se poslovila ter sedla v avto.Celo pot do pristanišča sem grdo gledala skozi okno ter vsakemu, ki me je pogledal pokazala jezik."Ana,ne bodi tako žalostna, saj boš med počitnicami lahko prišla k Maji."Nisem ji želela odgovoriti, zato sem raje grdo gledala in se smilila sama sebi.Kmalu se je videla ogromna ladja "Glorija 2 " oče me je poskusil razvedriti
"Ana ne skrbi hitro boš našla nove prijatelje" žalostno sem pogledala ter rekla "Seveda jih bom in vsi me bodo imeli radi, ker smo bogati!" oče se je obrnil ter izstopil iz kombija.Kmalu je ven odšla tudi mama jaz pa sem še vedno žalostno sedela v avtu.Čez čas sem se premislila, ter tudi jaz odšla ven.Skupaj smo po lestev splezali do palube ter se posedli ravno zraven reševalnega čolnička.
Naročili smo ledeni čaj ter popečeni kruhek.Ker je bila mama tako skrbna, sem morala po belo skrinjo v katero je mama dala obleke nekaj vode in hrane, za vsak slučaj seveda. Nejevoljno sem se usedla za mizo ter jedla popečeni kruhek z maslom.Nekaj časa smo sedeli ter gledali drug drugega, kmalu pa je do naše mize pristopil kapitan ter se začel pogovarjati z mojo mamo.Mama je šokirana sedla nazaj ter rekla,da moram v čolniček, saj bo čez slabo uro ladja popolnoma pod vodo.Začelo se je tisto česar se bojim že odkar smo prvič govorili o ladji, POTOP!Ko sem bila že skoraj v morju, mi je mama vrgla par odej ter zložljiv žar za kuhanje(Na baterije seveda.).
Kapitan se je odmaknil k zvočniku ter nagovoril ostale potnike: Prosimo, če brez panike zapustite Palubo ter se odmaknete k reševalnim čolničkom.Vsi so pobesnelo planili na čolničke ter se med seboj grdo prerivali, par jih je padlo v vodo že med prerivanjem ostali pa so se drli ter skakali.Čolnički so bili do polnega zasedeni,še vedno pa je bilo nekaj ljudi na palubi, ki so žalostno gledali v morje.Slišalo se je jokanje majhnih deklic, ki iščejo mamice, ter dečkov, ki so jih pustili same v čolničke.Ladja je bila že skoraj v vodi.Valovi so me popolnoma zmočili.Toliko težav, zagotovo sanjam.Solze so mi pritekle iz oči.Ulegla sem se na odejo ter zatisnila oči, vendar ti trajalo dolgo, da ne bi prišel ogromen val.Po zraku je frčal kos lesa, ki me je zadel v glavo.Ničesar nisem videla...........Zbudila sem se v belem čolničku, ozrla sem se okoli sebe,samo morje ne konca ne kraja ni bilo videti, še lep čas ne.Nisem se mogla spomnit kako sem prišla sem, kdo sploh sem,koliko sem stara.Nebo je bilo modro,morje pa mirno,ni bilo niti sledi o kakšni razbitini,sicer pa kako,da sem v čolničku.Solza mi je kapljala na roko, očitno sem resnično v težavah.Še sreča za skrinjo,ki je bila v čolničku,kristalno čista voda, nekaj sadja ter osnovne obleke.No kaj več bi pa lahko prinesla.Žalostno sem se ulegla nazaj na prevleko ter poskusila zatisniti oko.Ni mi bilo ravno usojeno zaspati, saj se je kmalu za tem zaslišal grozen pok,Nisem verjela svojim očem, vendar kopno je bilo ravno pred mojimi očmi.




Z roko sem se dotaknila peska, ki je bil pred menoj.Počasi sem stopila iz čolnička,Prijela sem ga ter ga zvlekla do prvega drevesa na otoku.Bilo je fantastično.Otok je bil prečudovit,drevesa polna kokosa in banan.Morje prečudovitega vonja, super pesek,ki ti, kar pogreje noge.Vedela sem,da me zagotovo ne bodo našli v tem mesecu, zato bi bilo pametno narediti manjše bivališče.Prvič mi bo dejansko koristilo 9 letno obiskovanje tabornikov.Najprej sem morala najti primerno mesto,za gradnjo, kar pa ni bilo enostavno,saj se je bližal večer.Žalostno sem se ulegla v čolniček ter poskušala zaspati.
Next?
27. julij 2014
u166004
u166004
Next
28. julij 2014
še 4
31. julij 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg