Forum
u217566
u217566
Heyaa
no js in dream-all-day sma se odločili, da bova skupi pisali zgodbico. bila bo bolj fantazijska in no, bom nehala nakladati, upam da vam bo všeč in da boste brali
prvi del je bil prepuščen meni, dream-all-day pa se bo javila pozneje.
-ARIAS-
''Vau,'' sem dahnil. Nisem si mogel pomagati, ponovil sem še enkrat. Lepota palače, ki se je zdela, kot bi bila narejena iz ledu, me je za trenutek popolnoma prevzela. Za trenutek sem pozabil, da napol zmrznjen ležim v s snegom ovešenim grmovju, da me v nogi še vedno kljuva od bolečine, da mi v glavi še vedno razbija. Svet, v katerem sem bil rojen, preprosto ni bil kraj za zimski pohod dvanajstletnika. Pohod, ki se verjetno ne bo končal do moje smrti...
Dovolj razmišljanja.
Moral sem iti naprej, sicer bi me utegnili opaziti. Tega pa nisem smel tvegati. Vilinci so naprej ubili, potem spraševali. Pa tudi če bi vprašali, bi me potem ubili. Ker sem navaden smrtnik. In moja rasa je z vilinci v vojni.
Včasih sem vilinom zavidal. Med njimi ni bilo niti enega primerka, ki ne bi imel popolne postave, brezmadežne kože, jasnih oči, nobenega, ki ne bi bil popoln borec.
Sam sem s svojim rahlo krivim nosom, črnimi lasmi in očmi, dajal prav klavrn vtis. Črna je bila slaba barva. Prinašala je nesrečo. Zato me nihče ni hotel vzeti k sebi, zato sem brezciljno taval po tem svetu. Sam.
Naenkrat sem na goltancu začutil poljub hladne kovine. Presenečeno sem zajel sapo, da se mi je rezilo zarezalo malce globje v meso. Po vratu mi je spolzel tanek curek rdeče krvi in pordečil sneg pod mano.
''Ne premikaj se človeček, ali pa se bo zate slabo končalo,'' mi je v uho šepnil dekliški glas. Prvič po nekaj tednih me je postalo zares strah.
****************************************************************************************************************
mnenja, teorije?
07. november 2016
u217819
u217819
Neeeext
Všeč mi je
07. november 2016
Next OMG, kul je! Res sem vesela, da sem našla tole zgodbico. Hvala ti dream-all-day, da si pustila link v Padori Jane Smith.
07. november 2016
Next
07. november 2016
Next
07. november 2016
-------------------------------------------Alea----------------------------------------
Tiho sem hodila po gozdu. Pod sabo sem čutila mehko snežno belo odejo, ki je prekrila sicer rjavo zelena tla. Hladnost ozračja me je pomirjala in mi pomagala, da sem ostala zbrana. Nekaj je bilo na tej čisto beli, kristalni belini. Bila je preprosto tako... Nedolžna... A to še zdaleč ni bila. Sploh če si imel slabo orientacijo in si se v tej čisti belini izgubil. Vode ti sicer ni zmanjkalo a drugače. Kaj pa blebetam? Spet sem se nekaj zasanjala. Vilinci so bili izjemno bojevniki in tudi jaz sem nameravala postati ena izmed njih. Urili so nas že od nekdaj.Človek bi si mislil da pridejo takšne spretnosti zlahka, pa ni tako. Sem ravnokar omenila ljudi? Zmrazilo me je. Že dolgo smo bili v tako rečenih ''slabih odnosih'' oziroma hladnokrvni vojni. Del urjenja je bilo tudi patruljiranje po gozdu in po pravici sem to oboževala. Za spremembo si se lahko malo odklopil od vsega pritiska. Če bi kdo sedaj slišal moje misli bi me še ubili. Osredotočila sem se na pokrajino dokler nisem naletela na del gozda poraščen z visokim grmičevjem. Ravno pravšnje za skrivališče. A je to končno to? Nekaj vznemirljivega? Ne slišno sem drsela po debeli snežni odeji in se tik pred grmičevjem ustavila. Tukaj je bilo res nekaj sumljivega. Vzela sem rezilo in se nekako uspela splaziti med grmičevjem, kjer sem opazila... Saj ni možno. Vzelo mi je sapo. Bil je človek. Opazoval je vilinjo palačo. Premikala sem se kot silhueta in nič hudega slutečemu človeku pritisnila razilo ob goltanec. Začutila sem kako se je njegovo telo zdrznilo ob šoku. Rezilo sem zarila malo globje in začutila toplo kri, ki je kapljala z rezila.
''Ne premikaj se človeček, ali pa se bo zate slabo končalo,''sem mu šepnila v uho. Izdihnil je in videl da je bil izigran.
''Kako pa naj vem da ne lažeš?'' me je vprašal. Pa kaj si želi umreti ali kaj. Grobo sem ga obrnila naokoli da me je gledal naravnost v oči. V trenutku ko me je zagledal so se njegove zenice razširile.
''Jaz postavljam pogoje tu, ne ti. Tako da če bi rad živel me boš poslušal če pa ne pa...'' sem mu mogoče rekla rahlo jezno. Videl je da je bitka, ki je ni niti začel že izgubljena.
''Prav,'' je rekel in pogoltnil. Dala sem mu ravno toliko prostora da se lahko vstane a tudi tako, da je še vedno vedel kdo je tu glavni. Še vedno se ni vstal.
''Pa kaj misliš da te bom nesla?'' sem ga sarkastično vprašala. Nekaj si je zagodrnjal nato pa se počasi in previdno vstal. Takoj ko je začel hoditi oziroma bolj šepati sem opazila da je nekaj narobe z njegovo nogo. To bo še dolga pot.....
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

torej hvala That. Emo.Girl da lahko pišem s tabo zgodbo, čeprav nisem niti pol takšna pisateljica kot si ti. Ne sežem ti niti do podplatov, kaj šele kolen. Hvala vam vsem šitirim za nexte Upam da vam je bilo všeč
Mnenja, teorije??????
08. november 2016
Blondi kaj mi nisi povedala da pišeta tako izjemno zgodbo Next
08. november 2016
Next ^^
08. november 2016
u217819
u217819
Next
08. november 2016
Next
08. november 2016
u193768
u193768
Next
09. november 2016
u217566
u217566
Škrtanje vrat moje ječe me je prebudilo iz nemirnega spanca. V nepredirni temi sem slišal le hitro in neenakomerno dihanje, potem je vame priletel obtolčen sadež in se malodane razdriznil na mojem licu. Ogabno je smrdel. Ti sadeži so bili moja edina hrana zadnja dva tedna. Bilo mi je vseeno, če so jih vilini zastrupljali, bil sem sestradan. Lakomno sem ga popadel in čez kakšno minuto ga že ni bilo več. Če sem želel pobegniti, sem moral zbirati in hraniti moči.
09. november 2016
u217566
u217566
napaka...
Nadaljujem: ...
09. november 2016
u217566
u217566
Iz spanca me je znova prebudil ta nadležni zvok.
''Vstani smrtnik, in se mi počasi približaj, da ti zvežem roke. In na tvojem mestu ne bi česa poskušal,'' se je oglasil grozeč glas. Nisem mogel verjeti. Dejansko so mislili, da jim v tem stanju lahko kaj naredim. Ampak poskusil bom. Moram pobegniti.
Toda moral sem počakati. Ubogljivo sem vstal in bolečino odrinil na stran. Roke sem pomolil predse in vilinec, visok, mišičast fant, star okoli dvajset let, mi jih je tesno povezal s vrvjo. Ko se je dotaknila moje gole kože, sem kriknil. Tam, kjer so se me dotaknile, so ostale grde opekline. Vilin je presenečeno trznil stran od mene in odmaknil vrv.
''Kaj je,'' je raskavo vprašal, in videlo se je, da se z njim ni za šaliti.
Nemo sem mu pokazal ožganine in zajel je sapo.
''Ti,'' je siknil vame, ''ti... demonov sin! Ti...'' Ni več nadaljeval, namesto tega je prijel svojo sulico in me dregnil v hrbet, ravno dovolj, da je zabolelo. ''Hodi pred mano. Nič me ne ovira, da bi ti tole zapičil med lopatice.''
Zvenel je srhljivo resno, preteče...
In ubogal sem ga. Celo pot sta mi po glavi šli le dve besedi: 'demonov sin'...
*******************************************************************************************************
mnenja, teorije?
09. november 2016
u217819
u217819
neeeeeeeeeeeeeext
super je
09. november 2016
Next Popolno! ^^
09. november 2016
Next
09. november 2016
Next pride upam da kmalu še kakšna mnenja kritike??? mogoče?? karkoli????
11. november 2016
Next
11. november 2016
A je ta karkoli lahko Next?
11. november 2016
lahko
11. november 2016
Torej bo?
11. november 2016
upam da ja
11. november 2016
------------------------Alea-------------------------------
Zadnje dni me je večina mojih sovrstnikov gledala z zavistjo. Ni bilo dosti ljudi, ki bi bili tako neumni in se potikali po tem gozdu. Ravno to me je begalo. Kako bi nekdo v takšnem stanju sploh nadaljeval pot? Zakaj bi se sploh odpravil? Nekaj se je moralo zgoditi, da je sploh... To me je tako begalo da bi najrajši nekoga vprašala. Vilinja palača je bila res veličastna a kaj je v sebi skrivala, da jo je ta človeček želel obiskati. Mogoče sem samo paranoična. Za sabo sem zaslišala lahno premikanje. Obrnila sem se in se hitro sklonila. Proti meni je letelo bodalo. Del nepričakovanega urjenja. Nasmehnila sem se dorasli vilinki, ki me je s hladnostjo premerila.
''Dobro si opravila s človekom,'' je rekla nato pa izginila preden bi se mi ji uspelo zahvaliti za pohvalo. Dalje sem se sprehajala po palači in poskušala izvohljati kam so dali človečka. Ne vem niti kako mu je ime. Pa saj ni pomembno. Nekaj se sumila. Nekaj je bilo narobe in je motilo ustaljen urnik. Prispela sem do ječ. A je mogoče da je tu?? Nekaj me je vleklo k njemu. Mogoče pač moja prevelika radovednost. Previdno sem odprla vrata in smuknila noter. Vrata so bila odklenjena kar pomeni da nisem sama. Neslišno sem se gibala po prostoru. Ko sem zaslišala pogovarjanje.
''Ti... demonov sin! Ti...'' demonov sin?? Tisti človeček?
''Hodi pred mano. Nič me ne ovira, da bi ti tole zapičil med lopatice.'' prihajata. Zavila sem za vogal in se poskušala zliti z okolico. Pa ne dobesedno ker nisem kameleon. Prišla sta mimo mene, jaz pa sem zadrževala dih. Tukaj je nekaj zelo narobe. In seveda jaz ne bi bila jaz če ne bi hotela izvedeti kaj........
--------------------------------------------------------------------------------------------
12. november 2016
Next
12. november 2016
Next
13. november 2016
u217819
u217819
nextt
13. november 2016
Next
13. november 2016
u218236
u218236
Next
Popolno ^^
13. november 2016
u218130
u218130
Next
13. november 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg