Forum
Zapihal je hladen vetrič in ohladil zemljino skorjo.

"Vsi so mrtvi." sem ponižno zamomljal, ko sem pogledal dol na vsa ta trupla na mestu, kjer se je končala bitka.

Pobožala me je roka in vame so zastrmele presenetljivo radostne rjave oči . "Še vedno imava drug drugega." Me je tolažila in nežno stiskala mojo dlan. Pokimal sem. Strah je utripal v meni v sozvočju z bitjem mojega srca, nato pa nenadoma izginil.

Moj planet se je že nekaj let uspešno boril z vojnami, ki niso prinesle nič drugega kot sovraštvo na naš svet. Zdaj je lahko zemlja le pila toplo kri vseh žrtev. Umorjeni ljudje so ležali levo in desno in nič nenavadnega ni bilo če je moje oko zaznalo kakšen organ na cesti. Samo nekaj mesecev pred vojno je bil dosežen vrh pri pokolu in vladarji našega planeta so se obrnili drug proti drugemu in ubili drug drugega z brutalnim orožjem, skupaj z vsem ostalim, kar je dihalo.

Nekega jutra sem se prebudil in spoznal, da ni na svetu nič več živega...razen nje.

Radostna eStrela je bila zadnja ženska na Zemlji. To dejstvo se mi je zdelo tako ironično in brutalno, da sem sam pri sebi razpravljal če so se bogovi odločili da me bodo mučili do konca mojih dni. Preden se je vojna začela in sva bila oba otroka sva se dostikrat zbadala in žalila, predvsem poimensko. Ona je bila Estrela (klicali smo jo Strela) in jaz Grom. Podobna sva si bila, vendar vsak s svojim nabojem nikakor nisva bila za skupaj. Spomnim se, da sem ji nekoč rekel, da jo bom sovražil, četudi bo zadnja ženska na Zemlji.

Zdaj je res zadnja. Kaj naj storim?

Bojim se prihodnosti...

[se nadaljuje]

Všečno?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

21. september 2010
u28357
u28357
n
ne
nex
next
nex
ne
n
c
co
coo
cool
coo
co
c
21. september 2010
1/1/1
Zgodbo začenjam pisati kot dnevnik dne 1/1/1 iz preprostega razloga. Življenje na svetu se mora začeti znova. Jaz Grom sem zdaj prvi človek, ki še živi na tem svetu, prvi ,ki je doživel ta kaos in uničenje. Prvi, ki se je soočil s to bolečino in agonijo in prvi, ki bo pisal te odlomke v obliki dnevnika. Ne vem ali naj bom zaradi tega dejstva počaščen ali povsem izmozgan in z uničeno dušo.
Moram iti. Z nastankom nove podobe sveta je na moja pleča padlo vse delo. Čeprav me bi ta dnevnik lahko vzpodbudil in pripravil živeti v prihodnosti, me lahko v sedanjosti povsem potolče.
Pisal bom takoj, ko bom spet prost.
2/1/1
Včeraj sva s Strelo našla neke vrste zaklonišče v starem Opernem gledališču. To je lahko edina možnost rodrešitve, zato ga bova morala uporabiti pametno.
Operno gledališče ima spodaj kletni prostor, kjer so postelje ena pri drugi. Verjetno so akterji to nekoč uporabljali za spreoblačenje, saj so zraven omare s kostumi. Tukaj bova lahko prespala kakšno noč. Pod odrom je bil tudi prostor, kjer sva našla hrano. Verjetno so jo ljudjetja skrili med vojno, da bi imeli kaj jesti. Mislim da se je po vsem tem v meni prižgal plamen upanja.

Trenutno sedim v majhni izbici v pododerju. Lačen sem, zato sem odprl konzervico oliv. Mrzle so kot sneg. Avvv moje grlo . Strela je zgoraj, v eni od sob slika, prepričana v to, da odkar se je svet začel vrteti znova, mora naslikati par risb, ki bi potrjevale moje zapise v dnevniku. Dozdeva se mi, da postaja moja sovražna ženska počasi kar uporabna.
Oh ja, mislim, da vam moram povedati kaj o Streli. Če sem jaz zadnji moški na tem svetu, je ona zadnja ženska. To dejstvo se mi zdi brutalno, če samo upoštevam mojo prisego, da jo bom sovražil. Prilega se ji njeno ime, kajti je edinstvena in elegantna vizuelno in močna in udarna v vsej svoji notranjosti. Sprašujem se zakaj je videti tako "ljubka" od zunaj, od znotraj pa nekaj povsem drugega. Ima svetle nežne kodre, luškan obrazek. Mehko kožo, kot bi gledal dojenčka. Njene oči pa so nekaj neverjetnega. Kot bi zrl v paleto, na kateri so odtenki od rdečega do rjavega. Vse te barve se opazijo v njenih očeh. Česa takšnega še nisem videl.
Slišim njene korake od zgoraj in se sprašujem kaj trenutno počne...
Nenehno me skrbi, kako se soočiti z veliko količino dolgočasja, ki me obdal kot oblak. Ker sva z Estrelo ostala edina, samcata, ni dosti za početi . Ona je predlagala družabne igre, vendar se bova morala igrati zunaj, kajti samo tam je svetlo, odkar tu ni več elektrike.

Ko smo že pri svetlobi, je tu skoraj ni, zato morava ohranjati vrata gledališča odprta. Sonce zunaj nama daje možnost, da tisti čas ko sveti lahko uporabljava svoje očke. Prostor, kjer se vidi je v zaodrju, kjer so visoka vrata skozi katere meče sonce žarke par metrov v notranjost. Ob vratih je tudi majhna dnevna, kjer lahko človek najde mir in udobje. Oba sva načrtovala, da bi svoje postelje prestavila v ta kotiček. Sicer je tudi pri vhodu v operno gledališče, na drugi strani, veliko okno, kjer je dovolj svetlobe. Težava je v tem, da je steklo malo nalomljeno in strah me je biti tam spodaj, da nebi kakšen kos stekla padel dol name in me ranil. Biti zadnji človek, pomeni sprejeti veliko odgovornost. Moram biti previden pri vsem kar delam in varovati svoje življenje.

Moram it. Sonce se poslavlja, vse postaja temno. Biti ujet tu spodaj ni dobro. Počutim se utesnjeno. Tu spodajpod odrom ne bom mogel spati. Moram prestaviti posteljo.
Pisal bom spet jutri...
[se nadaljuje]
22. september 2010
še ma sploh smisel pisat? če nben ne bere, komentira...?
23. september 2010
u28357
u28357
jst berem
30. september 2010
u25830
u25830
kul nadaljuj
30. september 2010
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg