Hei!

No, torej, tole so moji osnutki. Zdaj, ne maram, če mi komentiraš. Stvari raje spremljaj na pravih temah. Mislim, da prav nikomur ne bo tole zanimivo, hihi.

Adijo!
14. december 2017
*********************************

Prolog | Light and Dark Angel

Teden, v katerem se je Issabella White potuhnila med sence, so v novicah pisali ravno o tem. Ker je izginila ena slavnih (čudaških) sester White, so seveda poskušali intevjuvati njeno dvojčico, vendar je le-ta ostala v hiši in se ni niti zganila.
Kljub vsem neumnostim, ki so jih sedaj trosili po prašni ulici, kjer sta skupaj živeli sestri Julia in Issabella, je časopisnim novicam uspelo izluščiti 'nekakšno' bistvo.

13. 10., sobota
Pozna jesen je na vrata potrkala dokaj hitro, in po novem so se sedaj začele nove težave. Pred nekaj dnevi je namreč s prašne ulice Quentin pobegnila 17-letna Issabella White. Vse, ki bi jo kakor koli videli, naprošamo, da v najkrajšem možnem času javite policiji. Da bi jo prepoznali, morate iskati le suhljato punco z vranje črnimi lasmi in prav tako črnimi očmi. Priče, ki so nazadnje videle Isso, trdijo, da je bila oblečena v modre kavbojke in preprosto črno majico z sliko zvezde.
Poskušali smo tudi intervjuvati njeno sestro, Julio White, s katero sta pred kratkim živele skupaj na Quentinovi ulici 15, a se je sedemnajstletnica ves dan skrivala v stari hiši. Njuna rejniška mati, kot je znano, umira v bolnišnici, in je prav čudno, da se je Issa odločila prav v taki situaciji pobegniti. Priče, ki so dogajanje v hiši, skozi okno, opazovale, tik preden je Whitova pobegnila, trdijo naslednje: Issa je svoji sestri grozila z nožem, ki ga je nato vrgla vstran. Kolikor je bilo slišati, sta se prepirale o Juliinem fantu.
Issabella naj bi po tem, ko je vrgla nož vstran, odšla v svojo sobo, vzela verjetno nekaj njej pomembnega, se vrnila v vežo in svoji dvojčici nekaj zabrusila v obraz. Nato je zelo naglo zapustila hišo, Quentinovo ulico in se ni niti ozrla nazaj. Dalje priče skozi okno niso videle, a pravijo, da je po vsej verjetnosti zavila na makedamsko cesto in po njej odkorakala do Velike jase. Za njo naj ne bi bilo ne duha ne sluha.

ZA VSE, KI BI KAKOR KOLI VIDELI ISSABELLO WHITE, SPOROČITE POLICIJI NA ŠTEVILKO 113! DEKLE JE LAHKO NEVARNO IN CELO OBOROŽENO! NAPROŠAMO VSE LJUDI NAJ SO PREVIDNI IN SE KAKOR KOLI DRŽIJO STRAN OD QUENTINOVE ULICE 15!


Tako so za svojo varnost poskrbeli prebivalci mesteca. Vprašanje je, kako bo ste zanjo poskrbeli vi.

*********************************
14. december 2017
˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘
15. december 2017
***** Issabella White *****
16. december 2017
16. december 2017
Demon eyes
26. december 2017
- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -
26. december 2017
************************************************************************************
28. december 2017
Avgust. Zadnji mesec počitnic in tako skoraj najbolj vroč. Vročina je tudi pritiskala na London, natančneje na neko vasico ob območju Londona. V Mahagonijevi ulici se je začelo tako na leno mračiti, ura je bila ob sedmih zvečer. Ljubke rože, takoj pod oknom spalnice, pri hišni številki 4, so bile poteptane. Zakaj?
Na rožah je leno ležala Emmeline Jean, hčerka matere, ki se je tako trudila, da bi rože zrasle. Emma, kot so Emmeline po navadi klicali, saj je bilo njeno ime predolgo, je ležala na nekih ponareddkih vrtnic, ki niso imele trnov. Seveda niso bile vrtnice, le izgledale so tako. Emma je morala biti tiho, kajti njena oče in mama sta v spalnici, katere okno je bilo tik nad njeno glavo, gledala televizijo. Pripravljala sta se, da gresta končno spat in to bi morala storiti tudi Emma. Pravzaprav sta njena starša mislila, da to dela, ampak, kot veste, ona je ležala na rožah. Sedaj že skoraj vsakodnevno opravila, pred spanjem s cvetličnim vonjem odišaviti svoja oblačila. In jih tudi malo umazati z blatom.
Emma se je na smrt dolgočasila, zato se je tudi spuščala v to tveganje, da jo mama zasači spati med ponaredki vrtnic. Bile so poletne počitnice in nekaj tednov je minilo, odkar so se odselili iz Cambridga. Emma se je pravzaprav odlično vživela v dogajanje na majhni Mahagonijevi ulici, kajti tukaj je imela že dve prijateljici.
Tako kot je navada v Angliji, so hiše po navadi v naseljih - to pomeni, da nobena ne stoji sama, to bi bilo v Londonu skoraj nemogoče. Hiše, ki so ob glavnih ulicah, imajo po navadi hrupno, tudi ponoči, zato so se Jeanovi odločili, da bodo živeli bolj v samem jedru takih mini naselj. Na vsakih pet hiš, tistih ob glavnih cestah, vodijo do drugih hiš, torej tistih za bivališči s hrupom mesta, majhne uličice, ki so pravzaprav vsem pri srcu. Po njih se je težko peljati z avtom, kar omogoča prebivalcem večji mir. Čeprav se je res včasih težko not skobacati z avtom.
In tako je v eni vrsti teh hiš, ki so stale v takih vrstah, kot vojaki, bila tudi hiša Lise Evans, ene od Emminih prijateljic. Druga je bila Cara Brooks, ki je živela dve hiši stran od Emme v Mahagonijevi ulici. Ker so živele tako zelo blizu, so postale tako rečeno najboljše prijateljice. Vse so imele trinajst let in, ker so se Jeanovi sem priselili v začetku julija, bo Emma svojo novo šolo prvič videla komaj prvega septembra. Zato pa se je odločila, da bo do takrat čas zbijala z njenima novima najboljšima prijateljicama. In tako se je, med temi rožami, spominjala nekega lepega julijskega sončnega popoldneva, ko so se z Liso in Caro dolgočasile na igrišču za šolo.
*flashback*
Sedele so kar na rokometnem igrišču, medtem, ko so neki fantje na nogometnem igrali, seveda, nogomet.
28. december 2017
28. december 2017
28. december 2017

****** Dišeč vonj ******



Avgust. Zadnji mesec počitnic in tako skoraj najbolj vroč. Vročina je tudi pritiskala na London, natančneje na neko vasico ob območju Londona. V Mahagonijevi ulici se je začelo tako na leno mračiti, ura je bila ob sedmih zvečer. Ljubke rože, takoj pod oknom spalnice, pri hišni številki 4, so bile poteptane. Zakaj?
Na rožah je leno ležala Emmeline Jean, hčerka matere, ki se je tako trudila, da bi rože zrasle. Emma, kot so Emmeline po navadi klicali, saj je bilo njeno ime predolgo, je ležala na nekih ponareddkih vrtnic, ki niso imele trnov. Seveda niso bile vrtnice, le izgledale so tako. Emma je morala biti tiho, kajti njena oče in mama sta v spalnici, katere okno je bilo tik nad njeno glavo, gledala televizijo. Pripravljala sta se, da gresta končno spat in to bi morala storiti tudi Emma. Pravzaprav sta njena starša mislila, da to dela, ampak, kot veste, ona je ležala na rožah. Sedaj že skoraj vsakodnevno opravila, pred spanjem s cvetličnim vonjem odišaviti svoja oblačila. In jih tudi malo umazati z blatom.
Emma se je na smrt dolgočasila, zato se je tudi spuščala v to tveganje, da jo mama zasači spati med ponaredki vrtnic. Bile so poletne počitnice in nekaj tednov je minilo, odkar so se odselili iz Cambridga. Emma se je pravzaprav odlično vživela v dogajanje na majhni Mahagonijevi ulici, kajti tukaj je imela že dve prijateljici.
Tako kot je navada v Angliji, so hiše po navadi v naseljih - to pomeni, da nobena ne stoji sama, to bi bilo v Londonu skoraj nemogoče. Hiše, ki so ob glavnih ulicah, imajo po navadi hrupno, tudi ponoči, zato so se Jeanovi odločili, da bodo živeli bolj v samem jedru takih mini naselj. Na vsakih pet hiš, tistih ob glavnih cestah, vodijo do drugih hiš, torej tistih za bivališči s hrupom mesta, majhne uličice, ki so pravzaprav vsem pri srcu. Po njih se je težko peljati z avtom, kar omogoča prebivalcem večji mir. Čeprav se je res včasih težko not skobacati z avtom.
In tako je v eni vrsti teh hiš, ki so stale v takih vrstah, kot vojaki, bila tudi hiša Lise Evans, ene od Emminih prijateljic. Druga je bila Cara Brooks, ki je živela dve hiši stran od Emme v Mahagonijevi ulici. Ker so živele tako zelo blizu, so postale tako rečeno najboljše prijateljice. Vse so imele trinajst let in, ker so se Jeanovi sem priselili v začetku julija, bo Emma svojo novo šolo prvič videla komaj prvega septembra. Zato pa se je odločila, da bo do takrat čas zbijala z njenima novima najboljšima prijateljicama. In tako se je, med temi rožami, spominjala nekega lepega julijskega sončnega popoldneva, ko so se z Liso in Caro dolgočasile na igrišču za šolo.
*flashback*
Sedele so kar na rokometnem igrišču, medtem, ko so neki fantje na nogometnem igrali, seveda, nogomet. Cara, Lisa in Emmeline so se skoraj ne prestanoma hihitale, a seveda, brez kakršnega koli posebnega razloga. Tako pač so punce.
Med fanti, ki so igrali nogomet, je bil tudi James Stephens, ki je bil očarljiv mladenič. In seveda, Emma si ni mogla kaj, da se ne bi vsaj malo spogledovala z njim. To sta opazili tudi Lisa in Cara, in kot nori sta se začeli krohotati, Emma pa se jima je kmalu pridružila.
»Sedaj vem, da si ne moreš kaj!« je razumevajoče dejala Cara in s pogledom iskala Stephensa, ki vodil žogo proti golu nasprotne ekipi. James si je nastavil žogo in z močnim zamahom desne noge, žogo odposlal proti golu. Vratar se je vrgel v popolnoma napačno smer in je zato, z malo sreče zaradi vratarja, James zadel. Glede na to kakšen bučen aplavz je požel, je bilo sklepati, da je igre s tem konec in, da je zmagala Jamesova ekipa.
Emma se je dvignila iz sedečega položaja in kar hitro so odšle z igrišča. Ker pa sta Lisa in Cara seveda vzklikali 'tooo' in 'dober gol', je Emmi hitro postalo nerodno in ju je odvlekla, kar se da, hitro s posestva šole.

*end of flashback*

Ko se je Emmeline, v še vedno ležečem položaju na dišečih rožah, spomnila, kako ji je bilo nerodno, je tudi sedaj zardela. Bila je neučakana, kajti že zdaj si je želela izvedeti, kaj bodo počele jutri. Enostavno prelepo ji je bilo v tistem trenutku, tukaj, na tej Mahagonijevi ulici, zato se je le stežka skobacala na noge in se tiho odpravila v hišo, da le ne bi zmotila poslušanja poročil v spalnici.
28. december 2017
》Prologue《
05. januar 2018
꧁ Neverjetna Jane ꧂
05. januar 2018
°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°
09. januar 2018
°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°
09. januar 2018
Janine Fray (Blansch) ◑
Annice Dinkley ◯
Christian Ederson ◯
18. januar 2018
Hella!

Kako gre? Jaz sem v redu, in komaj čakam, da bo konec tega polletja.

Tukaj je malce daljši Next (in sicer 2000 in nekaj besed, kar je zame rekord) in upam, da se vam ga bo dalo prebrati. Je kot nek uvodek v samo zgodbo, moram reči, da bo naslednje poglavje bolj zanimivo in napeto, ko dejansko Jane prvič vstopi v tabor Blanche. (Zdaj se zdim kot čudakinja, ja. )

https://www.pinterest.com/pin/551409548100243369/
*Upam, da vam odpre tole sliko, ker mi moj preklemani računalnik šteka -____-

꧁ PRVO POGLAVJE | Neverjetna Jane ꧂

Bilo je jutro. Megleno jutro. Čeprav bi Jane Fray še najraje spala kakšno uro, se je pa vseeno mogla skobacati iz postelje. Mhm, šola.
Vstala je, se pretegnila in na dolgo ter široko zazehala. Spala je bolj slabo, kajti imela je nočno moro, v kateri so jo preganjali razni duhovi, in nekaj veze je bilo tudi z njenim znamenjem v obliki pobarvanega polkroga.
Jane je spet zaščemelo ravno tam, pri njenem desnem zapestju, kjer je ravno imela svoje 'znamenje'. Marsikdo bi si mislil, da je to zelo čuden tatu, ampak ni bil. Kolikor je Jane vedela, se je s tem rodila in včasih se ji je zdelo, da se ji polkrog sveti (to je bil en od razlogov, zaradi katerih je sama sebe obravnavala kot čudakinjo). Saj so bili tudi drugi razlogi, kasneje.
Jane se je še enkrat hitro pretegnila in se nato odzibala do svoje skromne omare v svoji klavstrofobični mini sobici. Imela je le eno posteljo, nočno omaro in eno veliko, leseno omaro, to je pa tudi vse od pohištva. Sicer je bil tudi en stol, ki ga ne bomo šteli, kajti bil je tako star, da bi se sesedel in zlomil, če bi se usedel nanj. Jane je zato nanj zlagala le lažje stvari, kot so oblačila, ki jih bo naslednji dan oblekla. Tako je tudi to jutro na stolu našla preprane in zbledele kavbojke in skromen, oprijet, temno rdeč pulover, ki ga je tako rada nosila. Zraven si je hitro oblekla bolj tanko, kot debelo jopo, da je vseeno ne bi bilo tako mrzlo. Hitro je obula še nogavice in s svetlobno hitrostjo zdirjala po stopnicah v pritličje, da so njeni lepi, svetlo rjavi kodri lepo valovili za njo.
»Pozna si,« jo je mrko oštela rejniška mama, kot, da je tako velika razlika, če namesto ob pol sedmih, prideš na zajtrk minuto kasneje. Jane, vsa zasopla, je sedla.
»Saj ni tako hudo, Leliana,« ji je rekel oče in se svoji 'hčeri' skušal nasmehniti. Tudi Leliana je zaznala, da je čisto preveč groba z Jane, zato ji je postalo nerodno. Skoraj jezna sama nase je bila.
»Sestradan sem,« je napeto tišino prekinil Janin rejniški oče Marcus. Leliana je prikimala in začela pripravljati sendviče z pečenim jajcem in slanino. Jane je naravnost oboževala tipične angleške zajtrke, zasvojena je bila z njimi, in na svojo lastno pobudo jih je vsak dan jedla, čeprav rejniška starša nista bila zadovoljna s tem.
Hlastno je pojedla odličen in tudi kaloričen zajtrk, kajti do enajstih ne bo nič s hrano.
»Adijo, se vidimo!« je rekla, ko je že vsa pripravljena odstopicala po stopnicah. Ustavila se je med vrati v kuhinji in pomahala Marcusu in Leliani.
Jane Fray je zapustila svojo hišo in se odpravila iz svoje ulice. Kmalu je prišla do glavne ceste, po kateri je hodila bolj počasi. Ni se ji ravno ljubilo v šolo, pa tudi pozna ne more biti. Zato je lepo, v upočasnjenem tempu, hodila proti osnovni šoli na koncu glavne ulice. Nenadoma, kot iz ničesar, jo je znova zaščemelo v brazgotini. Prijela se je za zapestje, da bi udušila bolečino, a nič. Iz žepa svoje jakne je potegnila kos blaga, ki je kot zapestnica. Vedno ga je imela pri sebi, za takšne primere, kakršen je bil ta. Zapestnico si je nadela na desnico pri zapestju. To ne koristi ravno proti bolečini, a vseeno nihče spet ne bo opazil njenega polkroga, ki se je, vsaj tako se ji je zdelo, spet svetil.
Jane je končno prispela do konca ulice in je že pozabila na ščemenje. Njen želodec je namreč naredil salto ob spoznanju, da jo čaka še en beden šolski dan. Če bi si lahko privoščila, bi sedaj v tem trenutku zbežala spred šole in se skrila v nekem gozdu. Za trenutek se ji zahotelo, da bi točno to storila, a je misel hitro opustila. Ni si mogla privoščiti. Kajti ravno sedaj se je pričel čas, ko ljudje več ne zijajo tako vanjo. Vedno se je spraševala: Sem mogoče tudi na izgled drugačna ali ne? Izgleda, da je bila, kajti potem ne bi tako zijali v njo, vsaj tako si je to razlagala.
Vstopila je v šolsko stavbo. Tako kot so pričala njena spoznanja ni bila pozna, temveč je bilo še slabih deset minut do pouka. Jane je raje pohitela in se neopazno zmuznila v tretje nadstropje. V svojo omarico je hitro zmetala njene skromne reči - pravzaprav le jakno in superge znamke Adidas. Hitro je vzela svojo staro, zmahano torbo in odhitela preko hodnika. Njeni lasje so spet valovili. To so radi počeli. Spet en razlog, zaradi katerega Jane misli, da je čudakinja.
»Kaj pa tako dirjaš, Fray?!« je vzkliknila neka ženska, z že nekoliko osivelimi lasmi in mrkim obrazom. Gospa Carmeck. Janina razredničarka in profesorica matematike. Lepa kombinacija, ne?
»Mudi se mi k geografiji, gospa Carmeck,« je sarkastično objasnila Jane.
»Saj imaš še pet minut. Lepo počasi pojdi, ne pa, da dirjaš ko zmešan konj!« Učenci okoli so se zahihitali. Jane je vsa mrka odšla do učilnice in vrata skoraj odtrgala s tečajev. Sedla je v njej značilno zadnjo vrsto in vsa nejevoljna obsedela. Ozrla se je okrog sebe.
Učenci so še v zadnjem trenutku kracali domačo nalogo. Ob pogledu na njih se je Jane namrščila in sama še na hitro preverila, ali jo ima tudi ona. Seveda, kot vedno, je imel narisane vse države zahodne Evrope, torej ji sploh ni za skrbeti.
V razred je prišla učiteljica Jones, lahko bi rekli, da še edina učiteljica z voljo do poučevanja.
Začela je predavati o oceanskem podnebju v zahodni Evropi in Jane se je zdelo dolgočasno. Koga briga Severno-atlanski tok? Vzela je svoj zvezek in začela čečkati po njem. Ure je bilo nenadoma konec in Jane je vsa presenečena zavihtela torbo na rame.
Končno je zadnja ura, si je oddahnila, ko se je napotila proti uri matematike. Samo še 45 minut je loči do svobode vikenda. Bilo je samo minutko do začetka ure. Večinoma so bili že v razredih, le Jane se je nekoliko zadržala pri angleščini, kajti bila je vprašana.
Hodila je po hodniku in vedela, da mora pohiteti, drugače jo Carmeckova obesi. Ob tej misli se je zahahljala. In potem se je zgodilo.
Kot strela z neba, jo je spet zaščemelo pri brazgotini. Jane se je samodejno prijela za zapestje in zamižala. Ni več bilo ščemenje. Skoraj bolečina. Dekle iz šestega razreda, ki je ravno šlo mimo je otrpnilo, a se v naslednjem trenutku pobralo spred Janinih oči.
In tako, kot se je pojavila, je bolečina spet izginila. Jane je vsa osupla ugotovila, da je varno oditi in odšla je v razred Carmeckove.
»Spet zamujamo?« jo je oštela slednja. Učenci so se zarežali.
»Žal mi je, učiteljica. Pri angleščini sem bila vprašana in še na stranišče sem morala,« ji je spet sarkastično pojasnila Jane. Učiteljica Carmeck se je le namrščila in Jane je seveda spet sedla na svoj stol v zadnji vrsti. Dekle pred njo se je obrnilo. Jane je prepoznala svetlolaso Alice Fintley, in, ko je slednja opazila Janin osoren pogled, se je sunkovito obrnila nazaj. Sicer je Alice resda bila ena redkih ljudi, ki se z Jane menijo občasno.
Ura se je spet končala prehitro, za nekatere seveda prepočasi in nekateri so se seveda spet hitro pobrali iz razreda. Bil je namreč petek.
Tudi Jane Fray se je odpravila iz razreda, bolj med zadnjimi. Hodila je proti omaricam in naenkrat opazila, da hodi za 'dekliško bando', v kateri je tudi Alice.
»Pa saj ni tako čudaška,« se je branila Alice in Jane je takoj ugotovila, o kom se pogovarjajo.
»Ne, ne, seveda ne. Samo nek satanski polkrog ima na roki!« se je zadrla neka temnolaska, Jane se je zdelo, da ji je ime Victoria.
Z desne strani je prijadrala ravno tista punca iz šestega razreda, ki jo je Jane videla pred matematiko. Spoznala je, da je to Camille.
»Blazna je. Ravno danes, pred zadnjo uro, sem jo videla, ko jo je spet 'zaščemelo',« je dejala in se delala, kot, da je to tako hudo in noro. Nekatere so celo osuplo vdihnile zrak.
»Ni tako blazna,« se je spet branila Alice.
»Na kateri strani sploh si?! Na njeni čudaško-nori ali na naši normalni-človeški?!« je glas spet povzdignila Victoria. Jane si ni mogla kaj: prasnila je v smeh. Glave so se takoj zasukale k njej, kajti do zdaj nihče ni ugotovil, da jim Jane prisluškuje. Vse so tudi otrpnile.
Ko se je Jane nasmejala je še vedno z nasmehom rekla: »Če dovolite,« in se zrinila med 'bando'. Stopila je k omarici, vzela svoje stvari iz nje, jo s treskom in hrupom zaklenila ter se odpravila okoli deklet, ki so še vedno stala na sredi hodnika. Osuplo so zrla za Jane, ki se je pa že odpravila po stopnišču. Sedla je na neko klop in se hitro obula ter spet zavihtela torbo na rame. Odpravila se je spet v siv London in uživala v svobodi. Domov je šla spet po isti poti. Njihova lepa bela hiša se ji je tako rekoč smejala že od daleč. Za hišo je bilo lepo dvorišče s cvetlicami in takim 'gugalnikom' - kot ga je Jane rada imenovala - iz blaga. Okoli je bila živa meja, ki ti je prinesla vsaj malo zasebnosti.
Jane je odkorakala v hišo in si slekla jakno ter obula hišne copate. Takoj je odšla v kuhinjo in opazila bel list papirja na mizi. Na njem je pisalo:

Draga Jane!
Ko prideš domov, si najprej segrej gobovo juho, ki sem ti jo skuhala. Naredi domačo nalogo in urejaj stvari za šolo, da boš za vikend 'svobodna'. Po možnosti gremo k babici v Cambridge. Jaz in oče prideva okoli šestih.
Rada te imam, mama

Kako lepo, si je mislila Jane. V Cambridge gredo! Vsaj še nekaj svobodnih trenutkov bo preživela v svojem dolgočasnem življenju. Sama ni vedela od kod prihaja. Konec koncev to ni njena prava babica, družina. Za Jane nihče ni vedel od kod prihaja. Vedno so ji govorili, da so jo našli v gozdu. Baje, da je bila stara štiri leta. Takoj so jo dali v London, k tej ubogi družinici, ki ni mogla imeti otrok. Jane je vedela, zakaj so jo dali v velemesto. Morali so jo navaditi na človeško družbo in to čimprej, zraven so pa morali paziti, da bi se ta majhna deklica čimbolj vživela in pridobila prijatelje. Vse so opravili zelo slabo in nič od slednjega se ni zgodilo. Jane je bila daleč od tega, da bi imela prave prijatelje in daleč od tega, da bi se vživela v London. Res daleč od tega. Izgleda, da preteklost res vpliva na prihodnost. Ko je bila Jane stara sedem let so jo peljali na zaslišanje, da bi od nje izvedeli, kako je lahko preživela cele štiri leta sama v gozdu, v neki drevesni hišici. Še sama Jane ni vedela kaj se je dogajalo tista štiri leta. Kot, da bi bila ves čas nezavestna, tako se je počutila.
Segrela si je svojo gobovo juho in pojedla. Jane se je zdelo dolgočasno ždeti v kuhinji in šla je delat eno stvar, ki je ni delala že dobro leto: gledala je televizijo. Res je čudakinja, vsaj tako se ji je zdelo. A televizorja enostavno ni gledala, ker ni imela česa za gledati.
Preklapljala je od neke budalske španske nadaljevanke do dih jemajočih resničnostnih oddaj, in končno našla, kar je iskala: program s poročili. Ravnokar so vrteli prispevek o poplavah nekje v Nepalu. Jane se je zgrozila nad pogledi obupanih ljudi in raje ugasnila vse skupaj. Danes je čuden dan, si je rekla. Gledala je televizijo in nima naloge za narediti. Dolgočasno ji je postalo in to zelo hitro. Ležala je na kavču in se skušala spomniti česa zabavnega. Zares je bil čuden dan. Naenkrat je Jane kar v glavo švignila ideja, da bi šla na zrak.
Svojo šolsko torbo je odnesla v klavstrofobično mini sobico in nato je oblekla jakno ter obula čevlje.
Zrak zunaj je bil vlažen, bili so v novembru. Bil je en redkih dni brez dežja. Jane se je zato že zjutraj razveselila, da danes ne rabi dežnika.
Vedela je, kam bo šla. Kar v gozd, kajpada! V London že ne. Za hišo je bila tudi potka v gozdiček, ki je postajal tudi gostejši, ko si hodil. Jane je brez oklevanja stopila z njihovega posestva v gozd.
Hodila je nekaj časa. Tukaj, v tem lepem, vlažnem vonju, ji je bilo zelo prijetno. Večinoma so se slišali le njeni koraki, sicer je bila sama. Zašumelo je in listje se je pozibavalo v novemberskem veterčku. Jane se je zatopila v svoje misli. Predvsem je razmišljala, da se v njenem življenju nekaj more spremeniti, kajti tako živeti je bilo neznosno. Sami sebi se je zdelo čudno, da ni že zdavnaj zapadla v depresijo in se začela rezati. Res, imela je močen karakter, v vseh teh letih, ko se nihče ni zmenil zanjo, je sama sebe prepričala, da je življenje kruto, čimprej se sprijazniš s tem, tem bolje bo. Jane je bila trdoglava in močna, ni se dala užaliti, redkokdaj je jokala. Marsikdo misli, da s tem izživljaš šibkost, a Jane je 'rada jokala'. (Še en razlog. Jih štejete?) Res, redkokdaj je jokala in rada se je zjokala, kajti tudi drugim tako kot njej, je bilo potem lažje. A pri Jane je bilo tako: nekaj solz ti spolzi po obrazu in to je to. Včasih ji je bilo žal, da je tako, sama sebi se je smilila. A seveda, življenje je kruto - to smo vedeli.
Iz njenega razmišljanja jo predramilo neko govorjenje. Kar iz ničesar se je prikazalo.
»Prekleto, Anice,« je zaklel nek deški glas.
»Oh, oprosti,« je rekla očitno Anice, ki ji je bilo nerodno. Jane se je zgrozila. Med drevjem se je prikazala postava in takoj za njo še ena.

***

Hope you like it!
Sedaj lahko tudi kaj pokomentirate, bi me zelo veselilo ^^
Ker je ta Next daljši, lahko naslednjega pričakujete probably ta vikend, sicer naslednji teden x'd
22. januar 2018
––––––––––––––––––––––––––––––––––––

––––––––––––––––––––––––––––––––––––
10. februar 2018
____________________________________________________
10. februar 2018
04. marec 2018
──────────────────────────────
05. marec 2018
07. marec 2018
07. marec 2018
16. marec 2018
Potter
Potter
„Živijo!” je rekla, a se nihče ni odzval.

„ ”
» «
“ “
29. marec 2018
Potter
Potter
,, ''
29. marec 2018
Potter
Potter
» «
29. marec 2018
Potter
Potter
“Živijo!“
29. marec 2018
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg