Forum
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
No, ta tema je samo za moje osnutke ter za popravljanje zgodbic in podobnih reči. Skratka tu nimaš kaj za počet, stvari raje spremljaj na pravih temah!

Hvala!
01. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
Hei ^^
Spet sem se spravila nekaj pisat in to bo zgodba o punci, ki živi na podeželju. Tja se preseli nato en fant in skupaj postaneta zelo dobra prijatelja. Zgodba se dogaja v jeseni (kot pove naslov) in govori o njej na splošno . Upam, da boste brali in posredovali naprej vašim prijateljem, če vam bo zgodba všeč! Fine and let's go!

_________________________


PROLOG

V jeseni je lepo. Večino sadja poberejo in takrat je čas, da se pripravimo na hudo zimo. V kleti se znajdejo kompoti in marmelade, ki jih ženice doma pripravljajo. Otroci so večinoma zunaj in pomagajo možem pri opravilu. Ravno v jeseni se naredijo zaloge za zimo in tudi pospraviti moraš vse zunaj. Ko enkrat pade sneg na tla, je težko pospravljati kaj. Večinoma smo takrat zaprti v hiši in se grejemo ob kaminu. Nekateri otroci si kljub mrazu upajo ven in se igrajo v snegu. V tem času so vsi zadovoljni kaj so napravili v času jeseni. Kompoti in marmelade ter ostale stvari so prišle res prav!

_________________________

▪ Mnenja, kritike, teorije in nexti so vedno dobrodošli! c;
▪ Ko pride kaj nextov (da se prepričam, če ima kdo voljo to brat) pride nov del! Sproti jih pišem!

Happy reading, Lori!
01. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
Evo Next:

~▪~


1. del

Bila je lepa sveža nedelja. Ravnokar sem se odpravljala k moji babici na deževno Škotsko. Zaradi mestnega vrveža v Cambridgeu, mi je bilo vzdušje na mirnem Škotskem podeželju prav prijetno. Za čas jeseni je seveda bilo treba poprijeti za kakšne grablje in pomesti listje, vendar kaj drugega tako ali tako nisi mogel početi. Babica Eleanor – po mamini strani - je bila prijazna starka, ki ti je vedno ponujala doma pečene piškote. Dišali so tako omamno, da jih nisi mogel zavrniti. Dedek William – tudi po mamini strani - je bil smešen starec in zelo rad nam je pripovedoval zgodbice pred spanjem. V eni je govoril o pošastih, ki prebivajo v temnem jezeru za hišo. Ko sem bila stara pet let sem mu celo verjela, zdaj pa mu verjame samo Sophie, moja mlajša sestrica. Ko smo že pri njej, je navihana šest letnica, ki ne hodi preveč rada v šolo. Vse je podedovala po očetu Oscarju, ki je sicer opravil šolo, vendar ne z odliko kot mami. Moja mama Rose je bistra in ambiciozna ženska, ki svojim otrokom hoče le najboljše. Moram reči, da je tudi ljubezniva mama in nas ima rada takšne kot smo. Moja družina je prijazna in dobra in nikoli je ne bi zamenjala. Tudi moj dom mi je všeč, saj imamo lepo, veliko hišo in kar nekaj sob. Po pravici povedano smo dokaj premožni, saj oče in mama z službami dobro zaslužita. Dedek in babica pa imata tudi nekaj denarja in s tem sta si obnovila hišo. Pred hišo imata lep vrt in na njem sadita razno zelenjavo, ki jo po navadi, babi skuha v njeni svetovno znani juhi. Dedek skrbi tudi za njivo na kateri so večinoma posajene buče ter za kokoši oziroma za pujska. Oba veliko delata zunaj in zaradi tega rabita včasih počitek. In zdaj, ko gremo k njima na počitnice je to odlična priložnost, da jima pomagamo! Sophie in moja sestrična Millie se lahko sedaj naučita nekaj podeželjskih stvari, ki jih enostavno moraš vedeti. Sophie bi se seveda raje pogreznila v zemljo kot pa da bi šla na njivo. Millie pa se mislim, da po tihem veseli, vendar tega noče pokazat, saj bi se z Sophie seveda spet skregali.
Vse tri smo si še do konca spakirale stvari in jih nato odnesle v avto. Vrgle smo jih na zadnje sedeže. Očetu in mami smo pomagale zložit še ostale stvari v avto, potem pa smo se skobacali v avtomobil in oče je zapeljal. Jaz sem sedela na sredini, na zadnjih sedežih, Sophie na moji desni, Millie pa na levi.
»Končno gremo k babici in dedku!« sem si mislila. Ja, res je bilo, k babici in dedku gremo.

~▪~

▪ Hope you like it
▪ Mogoče bom včasih namesto » in « uporabljala " ". Ker enkrat pišem na telefonu, drugič na računalniku. Hvala za razumevanje!
▪ Mnenja, kritike in ostale stvari so itak dobrodošla!
01. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
2.
02. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
Peljali smo se kar nekaj časa. Vmes smo imeli dva postanka, in na enem smo jedli sendviče ter pili sok. Ko smo končno prispeli na Škotsko je bila ura že ob enih. Še nekaj časa pa bo. In bomo prispeli. Sophie in Millie, ki sta med vožnjo zaspali, sta se zdaj zbudili.
Prispeli smo! Juhej!
»Smo končno prišli?« je zaspano vprašala Sophie.
»Ja, smo,« je malce vznemirjeno dejala Millie. Izstopili smo in vse tri smo hitro stekle k babici, ki je delala na vrtu pred hišo. Padle smo ji v objem in izmenjali smo si nekaj prijaznih besed. Babi Eleanor je bila ljubezniva in prijazna ženska.
Zapihal je veter in morali smo iti v hišo. Bila je srednje velika in precej podobna naši. Mogoče je bila malce večja, vendar meni osebno tudi lepša. Imela je manjšo verando, ki je bila vedno odprta za poletje. Sama veranda je imela nekakšne 'stene', ki si jih lahko potegnil dol, da je postala predsoba v kateri je bila mizica z stolčki.
Vstopili smo v hišo in se naprej sezuli ter slekli jope. Dedek William nas je čakal pred kaminom in zrl v plamene, ki so poplesovali. Komaj, ko se je Sophie udarila z nogo v predal, nas je zaslišal.
»O, ste pa končno prispeli! Oscar je bilo kaj prometa na cesti?« nas je vprašal in najprej objel deklici in nato še mene.
»Niti ne, William. Kar v redu je bilo!« je rekel oči in dedku segel v roko. Še nekaj časa smo klepetali, nato pa je bil čas za kosilo.
Jedli smo bučno juho (mojo najljubšo), popečeno piščančje meso in pražen krompir s čebulo. Nekaterim - kot jaz - je teknila tudi zelena solata z koruzo. Nekaterim drugim pa na žalost ne...
»Kajne Sophie?« se jo vprašala med razlaganjem.
»Mhm?« se je zmedla. Samo zavila sem z očmi, Sophie pa se je naprej posvetila hrani.
Po kosilu je bil čas, da se namestimo. Z Millie in Sophie smo odšle v drugo in nato še v tretje nadstropje. Sledili so nam mami, oči, dedek ter babica, ki so se pogovarjali o vremenu. Začelo je namreč deževati, kar ni ne vem kaj, saj smo v jeseni. Tudi zaradi tega mi je jesen všeč, ne samo zaradi tega, ker sem rojena v njej. Sem »septemberka«, kar mi je zelo všeč, ker je jesen moj najljubši letni čas.
Prišli smo do tretjega nadstropja (zadnje nadstropje v hiši), v katerem je bila soba v kateri sem večinoma spala z Sophie.
*slika sobe zgoraj*
Vstopila sem v sobo. Bila je lepa majhna sobica, lepo okrašena.
»Jaz bom spala na levi, ti pa na desni, Sophie. Prav?« sem jo vprašala in pokazala na posteljo, kjer bom spala jaz.
»V redu,« je rekla Sophie in se vrgla na njeno posteljo.
Ostali so naju kmalu zapustili – verjetno so šli pogledat še druge sobe – tako, da sva z Sophie razpakirali. Vsaka je imela svojo manjšo omaro iz hrastovega lesa. Jaz sem si jo lepo uredila. Puloverje in ostale majice sem imela na enem kupu, enako hlače, spodnje perilo ter nogavice oziroma gamaše. Sophie je vse samo zmetala v omaro, prav nič ji ni bilo mar. Samo grdo sem jo ošinila in se naprej posvetila urejanju omare. Približno pol ure je minilo, ko sva zložili vse na svoje mesto. No, jaz sem za Sophie pa ne vem.

Čez nekaj časa smo šli ven, na njivo. Prst smo morali razkopavati, saj je bila vsa trda in suha. Vzela sem motiko in se lotila dela. Vse je šlo zelo gladko. Jaz, Sophie, Millie in mama smo delali, oči je dedku popravljal stol, babica pa je sedela na njenem stolu in nas nadzirala. Enkrat je vstala in prišla k meni.
»Glej! Tam se je priselila ena družina z fantom!« mi je rekla in z prstom pokazala proti hiši. Bila je oddaljena za dve parceli. Zelo je bila podobna tej od babi in dedka, vendar nekoliko manjša. Spominjala me je tudi na našo. Zunaj je bil res fant z kratkimi rjavimi lasmi. Pred garažo sem videla tudi – verjetno njegovega – očeta, ki je popravljal neko kolo. Iz hiše je prišla mama, ki je nosila pladenj z limonado. Ponudila jo je fantu in nato še njegovemu očetu. Ko jo je fant spil in kozarec vrnil mami, me je opazil, ki sem ko nora gledala v njega.
Nenadoma mi je na roko padla kaplja hladne vode. Opazila sem, da nikogar razen mene ni na njivi. Začelo je deževati. Obrnila sem se nazaj k fantu, ki je ravnokar stekel v hišo. Za sabo sem slišala znan glas…
»Harriet, brž v hišo! Da ne boš mokra!« me je klicala mama. Za trenutek sem pogledala v tla. Potem pa sem z motiko odčofotala preko njive v hišo, da je pljuskalo.

Zvečer, pred spanjem, samo sedeli v dnevni sobi. Bil je prijeten večer. Mama in babi sta se igrali družabno igro, oči in dedek pa sta razglabljala o raznoraznih stvareh. Z Sophie in Millie smo sedeli na dokaj visoki polici in počasi srkali naš topel kakav in se greli. Končno smo bili na Škotskem starem podeželju, kakršnega sem imela v spominu. Končno! Bilo je prelepo in čisto nič mi ne bi moglo pokvariti vzdušja!
Okoli devetih smo morale spat. Bil je dolg dan in resnično sem komaj čakala, da grem spat. Kljub temu, da sem bila utrujena in zaspana, sem zadremala komaj ob pol enajstih.
03. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
Hvala vsem za mnenja in Next-e!

~▪~



2
Harriet Fall

Peljali smo se kar nekaj časa. Vmes smo imeli dva postanka, in na enem smo jedli sendviče ter pili sok. Ko smo končno prispeli na Škotsko je bila ura že ob enih. Še nekaj časa pa bo. In bomo prispeli. Sophie in Millie, ki sta med vožnjo zaspali, sta se zdaj zbudili.
Prispeli smo! Juhej!
»Smo končno prišli?« je zaspano vprašala Sophie.
»Ja, smo,« je malce vznemirjeno dejala Millie. Izstopili smo in vse tri smo hitro stekle k babici, ki je delala na vrtu pred hišo. Padle smo ji v objem in izmenjali smo si nekaj prijaznih besed. Babi Eleanor je bila ljubezniva in prijazna ženska.
Zapihal je veter in morali smo iti v hišo. Bila je srednje velika in precej podobna naši. Mogoče je bila malce večja, vendar meni osebno tudi lepša. Imela je manjšo verando, ki je bila vedno odprta za poletje. Sama veranda je imela nekakšne 'stene', ki si jih lahko potegnil dol, da je postala predsoba v kateri je bila mizica z stolčki.
Vstopili smo v hišo in se naprej sezuli ter slekli jope. Dedek William nas je čakal pred kaminom in zrl v plamene, ki so poplesovali. Komaj, ko se je Sophie udarila z nogo v predal, nas je zaslišal.
»O, ste pa končno prispeli! Oscar je bilo kaj prometa na cesti?« nas je vprašal in najprej objel deklici in nato še mene.
»Niti ne, William. Kar v redu je bilo!« je rekel oči in dedku segel v roko. Še nekaj časa smo klepetali, nato pa je bil čas za kosilo.
Jedli smo bučno juho (mojo najljubšo), popečeno piščančje meso in pražen krompir s čebulo. Nekaterim - kot jaz - je teknila tudi zelena solata z koruzo. Nekaterim drugim pa na žalost ne...
»Kajne Sophie?« se jo vprašala med razlaganjem.
»Mhm?« se je zmedla. Samo zavila sem z očmi, Sophie pa se je naprej posvetila hrani.
Po kosilu je bil čas, da se namestimo. Z Millie in Sophie smo odšle v drugo in nato še v tretje nadstropje. Sledili so nam mami, oči, dedek ter babica, ki so se pogovarjali o vremenu. Začelo je namreč deževati, kar ni ne vem kaj, saj smo v jeseni. Tudi zaradi tega mi je jesen všeč, ne samo zaradi tega, ker sem rojena v njej. Sem »septemberka«, kar mi je zelo všeč, ker je jesen moj najljubši letni čas.
Prišli smo do tretjega nadstropja (zadnje nadstropje v hiši), v katerem je bila soba v kateri sem večinoma spala z Sophie.

*slika sobe zgoraj*

Vstopila sem v sobo. Bila je lepa majhna sobica, lepo okrašena.
»Jaz bom spala na levi, ti pa na desni, Sophie. Prav?« sem jo vprašala in pokazala na posteljo, kjer bom spala jaz.
»V redu,« je rekla Sophie in se vrgla na njeno posteljo.
Ostali so naju kmalu zapustili – verjetno so šli pogledat še druge sobe – tako, da sva z Sophie razpakirali. Vsaka je imela svojo manjšo omaro iz hrastovega lesa. Jaz sem si jo lepo uredila. Puloverje in ostale majice sem imela na enem kupu, enako hlače, spodnje perilo ter nogavice oziroma gamaše. Sophie je vse samo zmetala v omaro, prav nič ji ni bilo mar. Samo grdo sem jo ošinila in se naprej posvetila urejanju omare. Približno pol ure je minilo, ko sva zložili vse na svoje mesto. No, jaz sem za Sophie pa ne vem.

Čez nekaj časa smo šli ven, na njivo. Prst smo morali razkopavati, saj je bila vsa trda in suha. Vzela sem motiko in se lotila dela. Vse je šlo zelo gladko. Jaz, Sophie, Millie in mama smo delali, oči je dedku popravljal stol, babica pa je sedela na njenem stolu in nas nadzirala. Enkrat je vstala in prišla k meni.
»Glej! Tam se je priselila ena družina z fantom!« mi je rekla in z prstom pokazala proti hiši. Bila je oddaljena za dve parceli. Zelo je bila podobna tej od babi in dedka, vendar nekoliko manjša. Spominjala me je tudi na našo. Zunaj je bil res fant z kratkimi rjavimi lasmi. Pred garažo sem videla tudi – verjetno njegovega – očeta, ki je popravljal neko kolo. Iz hiše je prišla mama, ki je nosila pladenj z limonado. Ponudila jo je fantu in nato še njegovemu očetu. Ko jo je fant spil in kozarec vrnil mami, me je opazil, ki sem ko nora gledala v njega.
Nenadoma mi je na roko padla kaplja hladne vode. Opazila sem, da nikogar razen mene ni na njivi. Začelo je deževati. Obrnila sem se nazaj k fantu, ki je ravnokar stekel v hišo. Za sabo sem slišala znan glas…
»Harriet, brž v hišo! Da ne boš mokra!« me je klicala mama. Za trenutek sem pogledala v tla. Potem pa sem z motiko odčofotala preko njive v hišo, da je pljuskalo.

Zvečer, pred spanjem, samo sedeli v dnevni sobi. Bil je prijeten večer. Mama in babi sta se igrali družabno igro, oči in dedek pa sta razglabljala o raznoraznih stvareh. Z Sophie in Millie smo sedeli na dokaj visoki polici in počasi srkali naš topel kakav in se greli. Končno smo bili na Škotskem starem podeželju, kakršnega sem imela v spominu. Končno! Bilo je prelepo in čisto nič mi ne bi moglo pokvariti vzdušja!
Okoli devetih smo morale spat. Bil je dolg dan in resnično sem komaj čakala, da grem spat. Kljub temu, da sem bila utrujena in zaspana, sem zadremala komaj ob pol enajstih.

~▪~

▪ Hope you like it
▪ Mnenja, kritike in Next-i so vsekakor dobrodošli!
03. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
~▪~
~▪~
04. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
~▪~
05. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
●○●
05. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
╔╔╔
06. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
_______________________________________________________________________________________________
06. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
~▪~
06. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
06. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
06. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
──────

━━━━━━

▬▬▬▬
11. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
████████

████████
11. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray

Some times we win ... and sometimes we learn.

11. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
Ponoči sem spala dokaj dobro, če odštejemo to, da se je Sophie nešteto krat obračala preden je res zaspala. Ko pa jaz enkrat zaspim, se zbudim komaj ob sedem in štiri minute zjutraj. No, vsaj med šolskim letom je tako. Z Sophie sva med počitnicami svetovni prvakinji v spanju. Zaradi tega se jaz resnično sramujem. Fallovi smo očitno taki.
»Škandal! Zbudila sem se ob sedem in pet in ne ob sedem in štiri minute!« Resničen škandal je bil to, ko sem se zbudila!
»A lahko utihneš, Harri?! Živce bom izgubila! In tole ni prvič!« se je razhudila Sophie.
»Ne bom nehala! Kakšna groza, resnično pozna sem!« sem se drla na njo.
»Če mene vprašaš si vedno pozna…«
»NEHAJ! NE SMEM BITI POZNA! TO JE ŠKANDAL!«
»Hastag, obsedena!« mi je rekla in z rokami pokazala znak za lojtro oziroma po angleško hashtag – s katerim je bila Sophie obsedena. Ona in ne jaz!
»Kaj je pa tukaj narobe?« V sobo je ravno vstopila Millie, ki si je mela oči. Videti je bila zaspana – očitno se je ravnokar zbudila.
»Nič nič… Samo Harriet se name dere ko neka nora!« je rekla Sophie in me obtoževala.
»A,« je rekla Millie in nasmehnila sem se, da jo ni nič brigalo. Odšla je, kmalu pa je k vratom priletela mama.
»Kaj je narobe?! Kaj se je zgodilo?!« je sopla. Videti je bila močno pretresena. Očitno jo je moje in Sophieno kričanje prestrašilo.
»Nič ni narobe... Samo Harriet se dere samo zato, ker se je zbudila eno minuto poznej kot ponavadi!« ji je pojasnila Sophie. Mama je naredila čuden obraz in odšla. Dodala je: "Pridita dol jest zajtrk!".
Oblekli sva se in nekako pospravili odeje. Po stopnicah sva švignili in ostale pozdravili z 'Dobro jutro!'.
Za zajtrk smo jedli popečen kruh in jajce na oko. Spila sem kakav in se skupaj z ostalimi odpravila ven.
Jaz, Sophie in Millie smo prevzele kokoši. Morale smo paziti, da niso odšle predaleč. Sicer pa so jedle krmno mešanico, ki jim jo je natrosil dedek. Najprej smo jim menjale še vodo potem pa smo postale prave »kokošje« varnostnice. Niti babi nismo pustile blizu, čeprav je prišla samo po vedro. Mama in oče pa sta sadila semena – iz semen bodo zrasle buče. In to velikanske buče! Jaz, Sophie in Millie smo jih oboževale!
Po delu na svežem zraku smo morali noter, saj so se na nebu pojavili strašljivi oblaki. Sophie je opazila, da eden izgleda kot kokoš.
V hiši smo se usedli za mizo in babi nam je prinesla kekse in sok.
»V soboto bomo pobirali krompir. Pomagali nam bodo sosedje, med njimi tudi naši novi, Hawkinsovi!« nam je začel razlagati dedek. Hawkinsovi?
»Pa to so verjetno ti, dve parceli oddaljeni, človečki!« je rekla Sophie. Vsi smo se zasmejali.
11. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
12. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
Ponoči sem spala dokaj dobro, če odštejemo to, da se je Sophie nešteto krat obračala preden je res zaspala. Ko pa jaz enkrat zaspim, se zbudim komaj ob sedem in štiri minute zjutraj. No, vsaj med šolskim letom je tako. Z Sophie sva med počitnicami svetovni prvakinji v spanju. Zaradi tega se jaz resnično sramujem. Fallovi smo očitno taki.
»Škandal! Zbudila sem se ob sedem in pet in ne ob sedem in štiri minute!« Resničen škandal je bil to, ko sem se zbudila!
»A lahko utihneš, Harri?! Živce bom izgubila! In tole ni prvič!« se je razhudila Sophie.
»Ne bom nehala! Kakšna groza, resnično pozna sem!« sem se drla na njo.
»Če mene vprašaš si vedno pozna…«
»NEHAJ! NE SMEM BITI POZNA! TO JE ŠKANDAL!«
»Hastag, obsedena!« mi je rekla in z rokami pokazala znak za lojtro oziroma po angleško hashtag – s katerim je bila Sophie obsedena. Ona in ne jaz!
»Kaj je pa tukaj narobe?« V sobo je ravno vstopila Millie, ki si je mela oči. Videti je bila zaspana – očitno se je ravnokar zbudila.
»Nič nič… Samo Harriet se name dere ko neka nora!« je rekla Sophie in me obtoževala.
»A,« je rekla Millie in nasmehnila sem se, da jo ni nič brigalo. Odšla je, kmalu pa je k vratom priletela mama.
»Kaj je narobe?! Kaj se je zgodilo?!« je sopla. Videti je bila močno pretresena. Očitno jo je moje in Sophieno kričanje prestrašilo.
»Nič ni narobe... Samo Harriet se dere samo zato, ker se je zbudila eno minuto pozneje kot po navadi!« ji je pojasnila Sophie. Mama je naredila čuden obraz in odšla. Dodala je: "Pridita dol jest zajtrk!".
Oblekli sva se in nekako pospravili odeje. Po stopnicah sva švignili in ostale pozdravili z 'Dobro jutro!'.
Za zajtrk smo jedli popečen kruh in jajce na oko. Spila sem kakav in se skupaj z ostalimi odpravila ven.
Jaz, Sophie in Millie smo prevzele kokoši. Morale smo paziti, da niso odšle predaleč. Sicer pa so jedle krmno mešanico, ki jim jo je natrosil dedek. Najprej smo jim menjale še vodo potem pa smo postale prave »kokošje« varnostnice. Niti babi nismo pustile blizu, čeprav je prišla samo po vedro. Mama in oče pa sta sadila semena – iz semen bodo zrasle buče. In to velikanske buče! Jaz, Sophie in Millie smo jih oboževale!
Po delu na svežem zraku smo morali noter, saj so se na nebu pojavili strašljivi oblaki. Sophie je opazila, da eden izgleda kot kokoš.
V hiši smo se usedli za mizo in babi nam je prinesla kekse in sok.
»V soboto bomo pobirali krompir. Pomagali nam bodo sosedje, med njimi tudi naši novi, Hawkinsovi!« nam je začel razlagati dedek. Hawkinsovi?
»Pa to so verjetno ti, dve parceli oddaljeni, človečki!« je rekla Sophie. Vsi smo se zasmejali. Torej bomo v soboto brali krompir… to bi bila odlična priložnost, da se bom spoznala s tistim fantom! No, se pa res veselim…

Naslednja sobota je prišla kot bi mignil. Edino kar me je motilo je bilo to, da se je »Sophie udarila z roko ob omaro in si je zvinila zapestje«. Kar pa seveda ni bilo res! Vsako leto za čas pobiranja krompirja je bilo tako! Nekaj let nazaj je trdila, da jo boli želodec… lani je imela 'vročino'… in mislim, da je bilo pred dvema letoma, si je 'spotrla' nogo. Ah, moram reči, da ima domišljijo samo volje za delo ji manjka!
No, ker je bila Sophie zdaj 'poškodovana' ni mogla pobirati krompirja. Za to je kar lepo sedela na stolčku in gledala kako smo se pripravljali. Vsi so že prispeli samo… Hawkinsovi še ne! Nenadoma so se na dvorišču pojavile tri postave. Ena je bila manjša od drugih dveh. Ugotovila sem, da so to prav oni, Hawkinsovi!
»Se opravičujemo za zamudo,« je sopel moški – verjetno je bil fantov oče »nismo se mogli hitreje urediti in žena je imela težave z škornji, hehe.«
»Ne, saj je v redu, saj še sploh nismo začeli!« je rekel dedek in gospodu Hawkinsu segel v roko.
Kmalu smo se spravili delat. Zanimivo – ravno meni in fantu so dodelili eno vrsto krompirja in skupaj sva začela pobirati krompir. Metala sva ga v vedra, katere sta dedek in oči sproti praznila.
»Em, jaz sem Harriet,« sem končno zbrala pogum in se predstavila fantu.
»O, jaz pa sem Finn!« je rekel fant po imenu Finn in se mi tako predstavil.
»Lepo, lepo…«
»Iz kod pa si, če smem vprašat?«
»Iz Cambridga in ti?« sem mu odgovorila.
»Živeli smo v Londonu, zdaj pa smo se preselili sem, v Dean Village.«
»Uau, v Londonu si živel?! Jaz si zelo želim v London! Je tam res tako lepo?! In si videl kraljevo palačo?! Sama sem velika oboževalka kraljeve družine!...« sem začela na veliko filozofirati o mojih interesih.
»Em, saj je lepo, samo mi je po pravici povedano tu lepše… še sam ne vem zakaj, hehe!« je rekel in se zasmejal. Pogledala sem ga z tistim nejevernim pogledom. Nato pa sem se naprej posvetila krompirju.
Še nekaj časa sva se pogovarjala in nenadoma sem opazila, da sva daleč največ krompirja pobrala in, da sva dejansko edina, ki se pogovarjata. Zaradi tega sem zardela in hotela hitro pobrati en krompir, ko sem ugotovila… da sva pobrala vse! In to pomeni, da… dobiva čokolado! Ravno v tem trenutku je k nama prišla babi in nama v roke potisnila čokoladico ter naju močno objela. Ko naju je z Finnom končno izpustila, sem opazila kako nejeverno naju gleda Sophie. Vsa osupla nam je sledila, ko smo se odpravljali v hišo na slastno kosilo. Nobeden, razen mene in Finna ni imel poslastice samo midva sva grizljala čokolado.
Proti večeru, ob sedmih, so potem vsi sosedje dokončno odšli. Kmalu so mene, Millie in Sophie že priganjali naj gremo spat. In okoli devetih sem potem resnično zaspala. A še vedno mi je v mislih švigal moj in Finnov pogovor.
12. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
Hello!

Jp, ta nextek je resnično pozen kot ravno Harriet v prvem odstavku cx. In tisti/a, ki ugotovi foro Finna Hawkinsa in Harriet Fall dobi posvečen Next sicer pa lahko za njega vedno prosite c;

~▪~


3.
Harriet Fall

Ponoči sem spala dokaj dobro, če odštejemo to, da se je Sophie nešteto krat obračala preden je res zaspala. Ko pa jaz enkrat zaspim, se zbudim komaj ob sedem in štiri minute zjutraj. No, vsaj med šolskim letom je tako. Z Sophie sva med počitnicami svetovni prvakinji v spanju. Zaradi tega se jaz resnično sramujem. Fallovi smo očitno taki.
»Škandal! Zbudila sem se ob sedem in pet in ne ob sedem in štiri minute!« Resničen škandal je bil to, ko sem se zbudila!
»A lahko utihneš, Harri?! Živce bom izgubila! In tole ni prvič!« se je razhudila Sophie.
»Ne bom nehala! Kakšna groza, resnično pozna sem!« sem se drla na njo.
»Če mene vprašaš si vedno pozna…«
»NEHAJ! NE SMEM BITI POZNA! TO JE ŠKANDAL!«
»Hastag, obsedena!« mi je rekla in z rokami pokazala znak za lojtro oziroma po angleško hashtag – s katerim je bila Sophie obsedena. Ona in ne jaz!
»Kaj je pa tukaj narobe?« V sobo je ravno vstopila Millie, ki si je mela oči. Videti je bila zaspana – očitno se je ravnokar zbudila.
»Nič nič… Samo Harriet se name dere ko neka nora!« je rekla Sophie in me obtoževala.
»A,« je rekla Millie in nasmehnila sem se, da jo ni nič brigalo. Odšla je, kmalu pa je k vratom priletela mama.
»Kaj je narobe?! Kaj se je zgodilo?!« je sopla. Videti je bila močno pretresena. Očitno jo je moje in Sophieno kričanje prestrašilo.
»Nič ni narobe... Samo Harriet se dere samo zato, ker se je zbudila eno minuto pozneje kot po navadi!« ji je pojasnila Sophie. Mama je naredila čuden obraz in odšla. Dodala je: "Pridita dol jest zajtrk!".
Oblekli sva se in nekako pospravili odeje. Po stopnicah sva švignili in ostale pozdravili z 'Dobro jutro!'.
Za zajtrk smo jedli popečen kruh in jajce na oko. Spila sem kakav in se skupaj z ostalimi odpravila ven.
Jaz, Sophie in Millie smo prevzele kokoši. Morale smo paziti, da niso odšle predaleč. Sicer pa so jedle krmno mešanico, ki jim jo je natrosil dedek. Najprej smo jim menjale še vodo potem pa smo postale prave »kokošje« varnostnice. Niti babi nismo pustile blizu, čeprav je prišla samo po vedro. Mama in oče pa sta sadila semena – iz semen bodo zrasle buče. In to velikanske buče! Jaz, Sophie in Millie smo jih oboževale!
Po delu na svežem zraku smo morali noter, saj so se na nebu pojavili strašljivi oblaki. Sophie je opazila, da eden izgleda kot kokoš.
V hiši smo se usedli za mizo in babi nam je prinesla kekse in sok.
»V soboto bomo pobirali krompir. Pomagali nam bodo sosedje, med njimi tudi naši novi, Hawkinsovi!« nam je začel razlagati dedek. Hawkinsovi?
»Pa to so verjetno ti, dve parceli oddaljeni, človečki!« je rekla Sophie. Vsi smo se zasmejali. Torej bomo v soboto brali krompir… to bi bila odlična priložnost, da se bom spoznala s tistim fantom! No, se pa res veselim…

Naslednja sobota je prišla kot bi mignil. Edino kar me je motilo je bilo to, da se je »Sophie udarila z roko ob omaro in si je zvinila zapestje«. Kar pa seveda ni bilo res! Vsako leto za čas pobiranja krompirja je bilo tako! Nekaj let nazaj je trdila, da jo boli želodec… lani je imela 'vročino'… in mislim, da je bilo pred dvema letoma, si je 'spotrla' nogo. Ah, moram reči, da ima domišljijo samo volje za delo ji manjka!
No, ker je bila Sophie zdaj 'poškodovana' ni mogla pobirati krompirja. Za to je kar lepo sedela na stolčku in gledala kako smo se pripravljali. Vsi so že prispeli samo… Hawkinsovi še ne! Nenadoma so se na dvorišču pojavile tri postave. Ena je bila manjša od drugih dveh. Ugotovila sem, da so to prav oni, Hawkinsovi!
»Se opravičujemo za zamudo,« je sopel moški – verjetno je bil fantov oče »nismo se mogli hitreje urediti in žena je imela težave z škornji, hehe.«
»Ne, saj je v redu, saj še sploh nismo začeli!« je rekel dedek in gospodu Hawkinsu segel v roko.
Kmalu smo se spravili delat. Zanimivo – ravno meni in fantu so dodelili eno vrsto krompirja in skupaj sva začela pobirati krompir. Metala sva ga v vedra, katere sta dedek in oči sproti praznila.
»Em, jaz sem Harriet,« sem končno zbrala pogum in se predstavila fantu.
»O, jaz pa sem Finn!« je rekel fant po imenu Finn in se mi tako predstavil.
»Lepo, lepo…«
»Iz kod pa si, če smem vprašat?«
»Iz Cambridga in ti?« sem mu odgovorila.
»Živeli smo v Londonu, zdaj pa smo se preselili sem, v Dean Village.«
»Uau, v Londonu si živel?! Jaz si zelo želim v London! Je tam res tako lepo?! In si videl kraljevo palačo?! Sama sem velika oboževalka kraljeve družine!...« sem začela na veliko filozofirati o mojih interesih.
»Em, saj je lepo, samo mi je po pravici povedano tu lepše… še sam ne vem zakaj, hehe!« je rekel in se zasmejal. Pogledala sem ga z tistim nejevernim pogledom. Nato pa sem se naprej posvetila krompirju.
Še nekaj časa sva se pogovarjala in nenadoma sem opazila, da sva daleč največ krompirja pobrala in, da sva dejansko edina, ki se pogovarjata. Zaradi tega sem zardela in hotela hitro pobrati en krompir, ko sem ugotovila… da sva pobrala vse! In to pomeni, da… dobiva čokolado! Ravno v tem trenutku je k nama prišla babi in nama v roke potisnila čokoladico ter naju močno objela. Ko naju je z Finnom končno izpustila, sem opazila kako nejeverno naju gleda Sophie. Vsa osupla nam je sledila, ko smo se odpravljali v hišo na slastno kosilo. Nobeden, razen mene in Finna ni imel poslastice samo midva sva grizljala čokolado.
Proti večeru, ob sedmih, so potem vsi sosedje dokončno odšli. Kmalu so mene, Millie in Sophie že priganjali naj gremo spat. In okoli devetih sem potem resnično zaspala. A še vedno mi je v mislih švigal moj in Finnov pogovor.

~▪~

▪ No, kot sem zgoraj napisala, lahko vedno prosite za posvečen Next!
▪ Zdaj pa se razpišite z teorijami! x'd
12. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray

17. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
19. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
19. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
2. ideja
Nadaljevanje:
http://www.igre123.com/forum/tema/the-other-generation-of-harry-potter/194754/
Marie Brooks Scott, bodoči auror na Ministrstvu za čaranje, Gryfondomka in učenka zadnjega letnika ter njeni prijatelji se spopadejo z Mralkensteinovim comebackom - 'Mralkenstein' oz. en njegov privrženec in ostali privrženci so se zbrali in spet želijo zavzeti ves svet. S prijateljima Hermanom in Elis ter z njeno veliko ljubeznijo - Edwardom, Marii uspe rešiti svet. Dogaja se prib. 50 let po samem Harryju.
23. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
29. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray

Lorein Marie Gray

Hitela sem v šolo. Še malo pa bo, sem si mislila, ko je mama speljala na parkirišče. Torbo sem vrgla na rame in vzela vrečko s copati.
»Adijo, Lorein, dedek pride pote! Lepo se imej!« mi je veselo razlagala mama.
»Adijo,« sem zavzdihnila in glasno zaloputnila z vrati. Ko sem šla preko prednje strani avtomobila sem še enkrat pomahala mami in ona mi je nazaj. Plaho sem se nasmehnila in že tekla do 'hribčka' in kmalu sem bila na pločniku. Odšla sem preko prehoda za pešce – nekaj avtov se je ustavilo. Otroci so odhajali v šolo. Hodila sem za dvema prvošolkama in jima prijazno pridržala vrata, ko smo bili pri vhodu.
Še jaz sem vstopila. Bil je petek in kar stekla sem do svojega kota, kjer sem se stoje preobula. Vzela sem čevlje v roko in se prerinila do stopnišča.
Skoraj tekla sem do tretjega nadstropja, a sem vseeno mogla paziti, da ne bi koga, nevednega, prevrnila.
Ko sem le prišla v tretje nadstropje, sem že hotela oditi do moje omarice, a me je ustavila Leni iz B-razreda.
»Kdaj imate zgodovino, Lora? Drugo uro?« je vprašala in ves čas pogledovala za mojo ramo.
»Če se ne motim, jo imamo tretjo uro,« sem ji odgovorila.
Obrnila sem se in odšla. Ko sem si že čevlje zložila v omarico, sem pogledovala k Leni in Alyi, ki je bila z njo pri omaricah, na drugi strani hodnika. Z njima se je sedaj pogovarjala neka učiteljica, mogoče celo njuna razredničarka.
Skremžila sem se in se posvetila naprej čevljem. Ko sem stekla do razreda geografije, sta me Alya in Leni grdo ošinili, a se nisem zmenila za njiju.
V razredu učiteljice še ni bilo, zato sem hitro pozdravila Rose in Lily, ki sedita pred mano, in si hitro pripravila stvari.
Vedno, ko učiteljica vstopi v razred se pozdravimo in učiteljica začne predavati. Grda rutina, če mene vprašate. Vedno smo najprej ponovili podnebja in Panonsko nižino in nekateri učenci so mogli k zemljevidu in pokazati – med njimi tudi jaz.
Lepo sem vse obrazložila, da so nekateri celo zijali. Pogoltnila sem slino in se raje hitro spokala na moj stol. Skoraj bi padla, a nič zato. Torbe sošolcev so bile krive…
Preostanek geografije je minil hitro. K zemljevidu ali tabli mi ni več trebalo in zato sem se zamotila z pisanjem naslova v zvezek. Kakšno je podnebje in rastlinstvo v Srednji Evropi? se je glasil naslov. V zvezek smo si pisali še neko bedno snov. Ni bilo nekaj grozno pomembnega, saj sem se jaz že zdavnaj javila in dobila 5.
Nenadoma je Nino, ko sem se spet ukvarjala z naslovom, predramil in obvestil učiteljico…
»Učiteljica, si lahko že zložimo zemljevide, saj je le minuta do konca ure?« je vprašal vljudno.
»Ne, potrpi,« je mrko odgovorila učiteljica, brez da bi ga pogledala. Nino se je skremžil in pogledal stran.
Minuta je minila v tišini, nato pa je že zazvonilo. Prav nelogično je bilo, da je učiteljica rekla ne. Vseeno, stvari sem grobo zmetala v torbo, vzela knjigo Somrak, ki je vedno počivala ob meni. Preveč zaljubljena sem bila v knjigo in sama sebi nisem dovolila, da bi Edward Cullen ležal nekje (Bog ve kje) v moji torbi. Nisem si dovolila takega ravnanja s knjigo…
No, ko sem svoje stvari zmetala v torbo in vzela Edwarda, sem še Lily in Rose pomagala s stvarmi. Skupaj s Tesso smo odšle k naslednji uri – zgodovini. Izgleda, da je res bila drugo uro, presneto!

***

No, evo vam Next . Pravim smešna, žalostna in lepa...
20. oktober 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
No, naslednjo uro smo imeli zgodovino. Nadomeščal je učitelj likovne in zgodovine, saj našega pravega učitelja ni bilo.
Usedla sem se na stol in kolikor hitro sem le mogla, odprla knjigo in se takoj zatopila v Edwardov stavek, ki ga prej nisem mogla do konca prebrati.
»Zakaj bereš to debelo knjigo, Lorein?! To je zapravljanje časa!« Učitelj sem mi je zadrl, a nisem otrpnila. Oprostite, a žalite mojo knjigo?!
»Učitelj, oprostite, a jaz sem drugačnega mnenja. Branje je sanjanje z odprtimi očmi. Z branjem si pridobivamo izkušnje, in prav očarljivo je, da jih lahko dobimo s tako lepim načinom – z branjem!« Učitelju sem razložila svoje mišljenje o branju, in kar otrpnil je. Ko sem končala z govorom, sem se nazaj zatopila v knjigo.
»Kaj si že rekel, Edward?« sem sama sebi, no, bolj sem to rekla knjigi. Sošolka na desni me je čudno pogledala; verjetno si je mislila: kaj se ta punca pogovarja s knjigo?! To sem zares pogosto počela…
Ko se je učitelj predramil – trajalo je kakšno minuto – smo si začeli prepisovati snov: Egipt.
Z levo roko sem prepisovala (sem levičarka) in z desno sem držala knjigo. Tu pa tam sem poškilila na knjigo in ujela kakšno besedo. Učitelj se za to ni prav nič zmenil – raje se je pogovarjal z njegovima najljubšima učencema. Greg in Aljaž.
Pogovarjali so se o telekinezi (baje naj bi jo imeli Egipčani, pa take bedarije) in o tem, da živi neka ženska, ki ne pije in ne je.
Nisem zmenila za bedarije, ki so jih kvasili. Na koncu so tako ali tako vsi hodili po razredu in prijetno klepetali.
Kmalu je zazvonilo. Z Aljažem (ja, s tistim!), Tesso in Lily smo si ogledali globus. Vsak je držal prst na enem koncu in kroglo smo zavrteli. Ko se je ustavila je vsak nekje pristal. Jaz sem celo dvakrat v Tihem oceanu, a nič za to. Skupaj s Tesso sva bili tam, in prav smejali sva se, da nama je usoda določila mesto tam. Popolni mir, zato pa je tihi ocean.
Morala sem dol po malico. Jedli smo mini pice s tuno. Kot vedno sem morala jaz nesti najtežjo stvar – vrč s čajem. Ko sem se končno opotekla do učilnice, so me obkrožili učenci, ki so bili preveč žejni, da bi počakali, da dam vrč na mizo.
Odtrgala sem si pol pice in se usedla na svoj stol. Neli me je čudno pogledala, ko sem nos – spet – potisnila v knjigo. Ošinila sem jo s kotičkom očesa – takrat je odvrnila pogled.
Neli je bila prijazna punca z rjavo-blond lasmi. Imela je svetlo rjave oči, ki so se lepo skladale z njenimi lasmi. Bila je včasih navihana in hiperaktivna, a po navadi je le rada govorila. Trenutek, ko se ji je popolnoma vtrgalo, sem poimenovala Nelinih pet minut. To je bilo enkrat ali večkrat na teden…
Ko smo pojedli, sem Rose zaupala Edwarda – mogoče se vam zdi, da se je zdaj meni vtrgalo, a ne. Rose sem res zaupala, saj je bila moja prijateljica.
Nekoč je imela do zadnjice dolge lase, a si jih je nekaj časa nazaj ostrigla. Kljub temu so je že spet zrasli. Imela je modro-zelene oči. Lasje pa so bili zelo zelo svetlo rjavi, skoraj blondni.
No, ko sem ji zaupala Edwarda (pravzaprav knjigo), sem stekla v pritličje, odložila posodo, in spet stekla gor, po stopnicah. Na hitro sem se spomnila kaj imamo sedaj. Angleščino.
Ko sem prispela v tretje nadstropje, sem na koncu hodnika odprla vrata. V razredu je vladal kaos. Učiteljice še ni bilo. Zmajala sem z glavo in se usedla na stol poleg Neli. V zadnjem delu učilnice se je menila z Lily, Rose in Tesso. Nisem se zmenila zanje in se zatopila v knjigo, ki mi jo je Rose pustila na mizi.
Učiteljica je zamudila veličastnih dvajset minut zaradi nekega sestanka. Kot po navadi pri uri angleščine, se je v razredu neprestano slišalo neko šušljanje. Naslednji ponedeljek pišemo kratki test – sami si bodo krivi, če sedaj ne bodo poslušali.
Ko smo se pobrali iz učilnice, sta nam ostala le še dva predmeta: matematika in naravoslovje. Tudi matematiko bomo pisali naslednji teden, naravoslovje pa sem se že zdavnaj javila.
Ob koncu naravoslovja, učiteljici vedno zaželim vesel vikend, in tako je bilo tudi danes.
Torbo sem vrgla na klop in stekla v prvo nadstropje. Imeli smo namreč kosilo. Postavila sem se v vrsto in čakala … in čakala. Dočakala!
Kosili smo testenine s paprikašem. Morala sem se najesti, sem pomislila, saj bom potrebovala energijo. Zakaj? Sedmo uro bom namreč popravljala tek.
Preživela sem pet napornih ur pouka, in šesto uro nisem imela nič! Skupaj z Rose in Masho smo bili zunaj. Ker Rose hodi zgodaj domov je morala oditi. Z Masho sva ostali sami. Tessa in Lily sta bili pri dopolnilnem pouku. Neli? Družila se je z Yvo in Anyo pa z Aljažem. Zaradi tega sem bila jezna na njo, ko se je poleg mene usedla na klop.
Hvala Bogu je bila kmalu sedma ura, in čas je bil, da sem preoblečemo v športno opremo. Tisti, ki niso popravljali teka so imeli sedaj šport za sprostitev.
K nogometnemu igrišču smo se odpravile jaz, Tessa, Lana in Žana – me smo popravljale.
Ko je učiteljica športne zapiskala, smo se pognale v bolj počasen, kot hiter, tek. Vso pot sem poskušala teči enakomerno, in na zadnji stranici pravokotnega igrišča, sem se še pognala v šprint!
Zdaj se lahko pohvališ, Lora, sem si rekla, z dvojke si si popravila na štirko! Lana in Žana sta si s trojke popravile na petko, Tessa pa z dvojke na trojko. Slednja je morala ostati še na športu za sprostitev, ostale pa smo se odpravile v garderobo.
Ko sem se opotekla do dedkovega avtomobila, ki je bil parkiran na parkirišču, sem bila srečna. Kljub temu, da je bil v začetku še kar nesrečen dan, je bil zdaj prav prijeten, sem si mislila. Vzela sem Edwarda (oziroma knjigo) in jo močno stisnila.
22. oktober 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
Naredila sem še naslovnico, za to zgodbo:


No, naslednjo uro smo imeli zgodovino. Nadomeščal je učitelj likovne in zgodovine, saj našega pravega učitelja ni bilo.
Usedla sem se na stol in kolikor hitro sem le mogla, odprla knjigo in se takoj zatopila v Edwardov stavek, ki ga prej nisem mogla do konca prebrati.
»Zakaj bereš to debelo knjigo, Lorein?! To je zapravljanje časa!« Učitelj sem mi je zadrl, a nisem otrpnila. Oprostite, a žalite mojo knjigo?!
»Učitelj, oprostite, a jaz sem drugačnega mnenja. Branje je sanjanje z odprtimi očmi. Z branjem si pridobivamo izkušnje, in prav očarljivo je, da jih lahko dobimo s tako lepim načinom – z branjem!« Učitelju sem razložila svoje mišljenje o branju, in kar otrpnil je. Ko sem končala z govorom, sem se nazaj zatopila v knjigo.
»Kaj si že rekel, Edward?« sem sama sebi, no, bolj sem to rekla knjigi. Sošolka na desni me je čudno pogledala; verjetno si je mislila: kaj se ta punca pogovarja s knjigo?! To sem zares pogosto počela…
Ko se je učitelj predramil – trajalo je kakšno minuto – smo si začeli prepisovati snov: Egipt.
Z levo roko sem prepisovala (sem levičarka) in z desno sem držala knjigo. Tu pa tam sem poškilila na knjigo in ujela kakšno besedo. Učitelj se za to ni prav nič zmenil – raje se je pogovarjal z njegovima najljubšima učencema. Greg in Aljaž.
Pogovarjali so se o telekinezi (baje naj bi jo imeli Egipčani, pa take bedarije) in o tem, da živi neka ženska, ki ne pije in ne je.
Nisem zmenila za bedarije, ki so jih kvasili. Na koncu so tako ali tako vsi hodili po razredu in prijetno klepetali.
Kmalu je zazvonilo. Z Aljažem (ja, s tistim!), Tesso in Lily smo si ogledali globus. Vsak je držal prst na enem koncu in kroglo smo zavrteli. Ko se je ustavila je vsak nekje pristal. Jaz sem celo dvakrat v Tihem oceanu, a nič za to. Skupaj s Tesso sva bili tam, in prav smejali sva se, da nama je usoda določila mesto tam. Popolni mir, zato pa je tihiocean.
Morala sem dol po malico. Jedli smo mini pice s tuno. Kot vedno sem morala jaz nesti najtežjo stvar – vrč s čajem. Ko sem se končno opotekla do učilnice, so me obkrožili učenci, ki so bili preveč žejni, da bi počakali, da dam vrč na mizo.
Odtrgala sem si pol pice in se usedla na svoj stol. Neli me je čudno pogledala, ko sem nos – spet – potisnila v knjigo. Ošinila sem jo s kotičkom očesa – takrat je odvrnila pogled.
Neli je bila prijazna punca z rjavo-blond lasmi. Imela je svetlo rjave oči, ki so se lepo skladale z njenimi lasmi. Bila je včasih navihana in hiperaktivna, a po navadi je le rada govorila. Trenutek, ko se ji je popolnoma vtrgalo, sem poimenovala Nelinih pet minut. To je bilo enkrat ali večkrat na teden…
Ko smo pojedli, sem Rose zaupala Edwarda – mogoče se vam zdi, da se je zdaj meni vtrgalo, a ne. Rose sem res zaupala, saj je bila moja prijateljica.
Nekoč je imela do zadnjice dolge lase, a si jih je nekaj časa nazaj ostrigla. Kljub temu so je že spet zrasli. Imela je modro-zelene oči. Lasje pa so bili zelo zelo svetlo rjavi, skoraj blondni.
No, ko sem ji zaupala Edwarda (pravzaprav knjigo), sem stekla v pritličje, odložila posodo, in spet stekla gor, po stopnicah. Na hitro sem se spomnila kaj imamo sedaj. Angleščino.
Ko sem prispela v tretje nadstropje, sem na koncu hodnika odprla vrata. V razredu je vladal kaos. Učiteljice še ni bilo. Zmajala sem z glavo in se usedla na stol poleg Neli. V zadnjem delu učilnice se je menila z Lily, Rose in Tesso. Nisem se zmenila zanje in se zatopila v knjigo, ki mi jo je Rose pustila na mizi.
Učiteljica je zamudila veličastnih dvajset minut zaradi nekega sestanka. Kot po navadi pri uri angleščine, se je v razredu neprestano slišalo neko šušljanje. Naslednji ponedeljek pišemo kratki test – sami si bodo krivi, če sedaj ne bodo poslušali.
Ko smo se pobrali iz učilnice, sta nam ostala le še dva predmeta: matematika in naravoslovje. Tudi matematiko bomo pisali naslednji teden, naravoslovje pa sem se že zdavnaj javila.
Ob koncu naravoslovja, učiteljici vedno zaželim vesel vikend, in tako je bilo tudi danes.
Torbo sem vrgla na klop in stekla v prvo nadstropje. Imeli smo namreč kosilo. Postavila sem se v vrsto in čakala … in čakala. Dočakala!
Kosili smo testenine s paprikašem. Morala sem se najesti, sem pomislila, saj bom potrebovala energijo. Zakaj? Sedmo uro bom namreč popravljala tek.
Preživela sem pet napornih ur pouka, in šesto uro nisem imela nič! Skupaj z Rose in Masho smo bili zunaj. Ker Rose hodi zgodaj domov je morala oditi. Z Masho sva ostali sami. Tessa in Lily sta bili pri dopolnilnem pouku. Neli? Družila se je z Yvo in Anyo pa z Aljažem. Zaradi tega sem bila jezna na njo, ko se je poleg mene usedla na klop.
Hvala Bogu je bila kmalu sedma ura, in čas je bil, da sem preoblečemo v športno opremo. Tisti, ki niso popravljali teka so imeli sedaj šport za sprostitev.
K nogometnemu igrišču smo se odpravile jaz, Tessa, Lana in Žana – me smo popravljale.
Ko je učiteljica športne zapiskala, smo se pognale v bolj počasen, kot hiter, tek. Vso pot sem poskušala teči enakomerno, in na zadnji stranici pravokotnega igrišča, sem se še pognala v šprint!
Zdaj se lahko pohvališ, Lora, sem si rekla, z dvojke si si popravila na štirko! Lana in Žana sta si s trojke popravile na petko, Tessa pa z dvojke na trojko. Slednja je morala ostati še na športu za sprostitev, ostale pa smo se odpravile v garderobo.
Ko sem se opotekla do dedkovega avtomobila, ki je bil parkiran na parkirišču, sem bila srečna. Kljub temu, da je bil v začetku še kar nesrečen dan, je bil zdaj prav prijeten, sem si mislila. Vzela sem Edwarda (oziroma knjigo) in jo močno stisnila.

***

Če še kdo ni ugotovil: zaljubljena sem v knjigo (Edwarda )! Kako se vam zdi naslovnica in kako zgodba? Je nextek predolg? Bi imel kdo posvečenega? Vem, preveč vprašanj .
22. oktober 2017
Next
23. oktober 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg