Forum
No, ta tema je samo za moje osnutke ter za popravljanje zgodbic in podobnih reči. Skratka tu nimaš kaj za počet, stvari raje spremljaj na pravih temah!

Hvala!
01. september 2017
Hei ^^
Spet sem se spravila nekaj pisat in to bo zgodba o punci, ki živi na podeželju. Tja se preseli nato en fant in skupaj postaneta zelo dobra prijatelja. Zgodba se dogaja v jeseni (kot pove naslov) in govori o njej na splošno . Upam, da boste brali in posredovali naprej vašim prijateljem, če vam bo zgodba všeč! Fine and let's go!

_________________________


PROLOG

V jeseni je lepo. Večino sadja poberejo in takrat je čas, da se pripravimo na hudo zimo. V kleti se znajdejo kompoti in marmelade, ki jih ženice doma pripravljajo. Otroci so večinoma zunaj in pomagajo možem pri opravilu. Ravno v jeseni se naredijo zaloge za zimo in tudi pospraviti moraš vse zunaj. Ko enkrat pade sneg na tla, je težko pospravljati kaj. Večinoma smo takrat zaprti v hiši in se grejemo ob kaminu. Nekateri otroci si kljub mrazu upajo ven in se igrajo v snegu. V tem času so vsi zadovoljni kaj so napravili v času jeseni. Kompoti in marmelade ter ostale stvari so prišle res prav!

_________________________

▪ Mnenja, kritike, teorije in nexti so vedno dobrodošli! c;
▪ Ko pride kaj nextov (da se prepričam, če ima kdo voljo to brat) pride nov del! Sproti jih pišem!

Happy reading, Lori!
01. september 2017
Evo Next:

~▪~


1. del

Bila je lepa sveža nedelja. Ravnokar sem se odpravljala k moji babici na deževno Škotsko. Zaradi mestnega vrveža v Cambridgeu, mi je bilo vzdušje na mirnem Škotskem podeželju prav prijetno. Za čas jeseni je seveda bilo treba poprijeti za kakšne grablje in pomesti listje, vendar kaj drugega tako ali tako nisi mogel početi. Babica Eleanor – po mamini strani - je bila prijazna starka, ki ti je vedno ponujala doma pečene piškote. Dišali so tako omamno, da jih nisi mogel zavrniti. Dedek William – tudi po mamini strani - je bil smešen starec in zelo rad nam je pripovedoval zgodbice pred spanjem. V eni je govoril o pošastih, ki prebivajo v temnem jezeru za hišo. Ko sem bila stara pet let sem mu celo verjela, zdaj pa mu verjame samo Sophie, moja mlajša sestrica. Ko smo že pri njej, je navihana šest letnica, ki ne hodi preveč rada v šolo. Vse je podedovala po očetu Oscarju, ki je sicer opravil šolo, vendar ne z odliko kot mami. Moja mama Rose je bistra in ambiciozna ženska, ki svojim otrokom hoče le najboljše. Moram reči, da je tudi ljubezniva mama in nas ima rada takšne kot smo. Moja družina je prijazna in dobra in nikoli je ne bi zamenjala. Tudi moj dom mi je všeč, saj imamo lepo, veliko hišo in kar nekaj sob. Po pravici povedano smo dokaj premožni, saj oče in mama z službami dobro zaslužita. Dedek in babica pa imata tudi nekaj denarja in s tem sta si obnovila hišo. Pred hišo imata lep vrt in na njem sadita razno zelenjavo, ki jo po navadi, babi skuha v njeni svetovno znani juhi. Dedek skrbi tudi za njivo na kateri so večinoma posajene buče ter za kokoši oziroma za pujska. Oba veliko delata zunaj in zaradi tega rabita včasih počitek. In zdaj, ko gremo k njima na počitnice je to odlična priložnost, da jima pomagamo! Sophie in moja sestrična Millie se lahko sedaj naučita nekaj podeželjskih stvari, ki jih enostavno moraš vedeti. Sophie bi se seveda raje pogreznila v zemljo kot pa da bi šla na njivo. Millie pa se mislim, da po tihem veseli, vendar tega noče pokazat, saj bi se z Sophie seveda spet skregali.
Vse tri smo si še do konca spakirale stvari in jih nato odnesle v avto. Vrgle smo jih na zadnje sedeže. Očetu in mami smo pomagale zložit še ostale stvari v avto, potem pa smo se skobacali v avtomobil in oče je zapeljal. Jaz sem sedela na sredini, na zadnjih sedežih, Sophie na moji desni, Millie pa na levi.
»Končno gremo k babici in dedku!« sem si mislila. Ja, res je bilo, k babici in dedku gremo.

~▪~

▪ Hope you like it
▪ Mogoče bom včasih namesto » in « uporabljala " ". Ker enkrat pišem na telefonu, drugič na računalniku. Hvala za razumevanje!
▪ Mnenja, kritike in ostale stvari so itak dobrodošla!
01. september 2017
2.
02. september 2017
Peljali smo se kar nekaj časa. Vmes smo imeli dva postanka, in na enem smo jedli sendviče ter pili sok. Ko smo končno prispeli na Škotsko je bila ura že ob enih. Še nekaj časa pa bo. In bomo prispeli. Sophie in Millie, ki sta med vožnjo zaspali, sta se zdaj zbudili.
Prispeli smo! Juhej!
»Smo končno prišli?« je zaspano vprašala Sophie.
»Ja, smo,« je malce vznemirjeno dejala Millie. Izstopili smo in vse tri smo hitro stekle k babici, ki je delala na vrtu pred hišo. Padle smo ji v objem in izmenjali smo si nekaj prijaznih besed. Babi Eleanor je bila ljubezniva in prijazna ženska.
Zapihal je veter in morali smo iti v hišo. Bila je srednje velika in precej podobna naši. Mogoče je bila malce večja, vendar meni osebno tudi lepša. Imela je manjšo verando, ki je bila vedno odprta za poletje. Sama veranda je imela nekakšne 'stene', ki si jih lahko potegnil dol, da je postala predsoba v kateri je bila mizica z stolčki.
Vstopili smo v hišo in se naprej sezuli ter slekli jope. Dedek William nas je čakal pred kaminom in zrl v plamene, ki so poplesovali. Komaj, ko se je Sophie udarila z nogo v predal, nas je zaslišal.
»O, ste pa končno prispeli! Oscar je bilo kaj prometa na cesti?« nas je vprašal in najprej objel deklici in nato še mene.
»Niti ne, William. Kar v redu je bilo!« je rekel oči in dedku segel v roko. Še nekaj časa smo klepetali, nato pa je bil čas za kosilo.
Jedli smo bučno juho (mojo najljubšo), popečeno piščančje meso in pražen krompir s čebulo. Nekaterim - kot jaz - je teknila tudi zelena solata z koruzo. Nekaterim drugim pa na žalost ne...
»Kajne Sophie?« se jo vprašala med razlaganjem.
»Mhm?« se je zmedla. Samo zavila sem z očmi, Sophie pa se je naprej posvetila hrani.
Po kosilu je bil čas, da se namestimo. Z Millie in Sophie smo odšle v drugo in nato še v tretje nadstropje. Sledili so nam mami, oči, dedek ter babica, ki so se pogovarjali o vremenu. Začelo je namreč deževati, kar ni ne vem kaj, saj smo v jeseni. Tudi zaradi tega mi je jesen všeč, ne samo zaradi tega, ker sem rojena v njej. Sem »septemberka«, kar mi je zelo všeč, ker je jesen moj najljubši letni čas.
Prišli smo do tretjega nadstropja (zadnje nadstropje v hiši), v katerem je bila soba v kateri sem večinoma spala z Sophie.
*slika sobe zgoraj*
Vstopila sem v sobo. Bila je lepa majhna sobica, lepo okrašena.
»Jaz bom spala na levi, ti pa na desni, Sophie. Prav?« sem jo vprašala in pokazala na posteljo, kjer bom spala jaz.
»V redu,« je rekla Sophie in se vrgla na njeno posteljo.
Ostali so naju kmalu zapustili – verjetno so šli pogledat še druge sobe – tako, da sva z Sophie razpakirali. Vsaka je imela svojo manjšo omaro iz hrastovega lesa. Jaz sem si jo lepo uredila. Puloverje in ostale majice sem imela na enem kupu, enako hlače, spodnje perilo ter nogavice oziroma gamaše. Sophie je vse samo zmetala v omaro, prav nič ji ni bilo mar. Samo grdo sem jo ošinila in se naprej posvetila urejanju omare. Približno pol ure je minilo, ko sva zložili vse na svoje mesto. No, jaz sem za Sophie pa ne vem.

Čez nekaj časa smo šli ven, na njivo. Prst smo morali razkopavati, saj je bila vsa trda in suha. Vzela sem motiko in se lotila dela. Vse je šlo zelo gladko. Jaz, Sophie, Millie in mama smo delali, oči je dedku popravljal stol, babica pa je sedela na njenem stolu in nas nadzirala. Enkrat je vstala in prišla k meni.
»Glej! Tam se je priselila ena družina z fantom!« mi je rekla in z prstom pokazala proti hiši. Bila je oddaljena za dve parceli. Zelo je bila podobna tej od babi in dedka, vendar nekoliko manjša. Spominjala me je tudi na našo. Zunaj je bil res fant z kratkimi rjavimi lasmi. Pred garažo sem videla tudi – verjetno njegovega – očeta, ki je popravljal neko kolo. Iz hiše je prišla mama, ki je nosila pladenj z limonado. Ponudila jo je fantu in nato še njegovemu očetu. Ko jo je fant spil in kozarec vrnil mami, me je opazil, ki sem ko nora gledala v njega.
Nenadoma mi je na roko padla kaplja hladne vode. Opazila sem, da nikogar razen mene ni na njivi. Začelo je deževati. Obrnila sem se nazaj k fantu, ki je ravnokar stekel v hišo. Za sabo sem slišala znan glas…
»Harriet, brž v hišo! Da ne boš mokra!« me je klicala mama. Za trenutek sem pogledala v tla. Potem pa sem z motiko odčofotala preko njive v hišo, da je pljuskalo.

Zvečer, pred spanjem, samo sedeli v dnevni sobi. Bil je prijeten večer. Mama in babi sta se igrali družabno igro, oči in dedek pa sta razglabljala o raznoraznih stvareh. Z Sophie in Millie smo sedeli na dokaj visoki polici in počasi srkali naš topel kakav in se greli. Končno smo bili na Škotskem starem podeželju, kakršnega sem imela v spominu. Končno! Bilo je prelepo in čisto nič mi ne bi moglo pokvariti vzdušja!
Okoli devetih smo morale spat. Bil je dolg dan in resnično sem komaj čakala, da grem spat. Kljub temu, da sem bila utrujena in zaspana, sem zadremala komaj ob pol enajstih.
03. september 2017
Hvala vsem za mnenja in Next-e!

~▪~



2
Harriet Fall

Peljali smo se kar nekaj časa. Vmes smo imeli dva postanka, in na enem smo jedli sendviče ter pili sok. Ko smo končno prispeli na Škotsko je bila ura že ob enih. Še nekaj časa pa bo. In bomo prispeli. Sophie in Millie, ki sta med vožnjo zaspali, sta se zdaj zbudili.
Prispeli smo! Juhej!
»Smo končno prišli?« je zaspano vprašala Sophie.
»Ja, smo,« je malce vznemirjeno dejala Millie. Izstopili smo in vse tri smo hitro stekle k babici, ki je delala na vrtu pred hišo. Padle smo ji v objem in izmenjali smo si nekaj prijaznih besed. Babi Eleanor je bila ljubezniva in prijazna ženska.
Zapihal je veter in morali smo iti v hišo. Bila je srednje velika in precej podobna naši. Mogoče je bila malce večja, vendar meni osebno tudi lepša. Imela je manjšo verando, ki je bila vedno odprta za poletje. Sama veranda je imela nekakšne 'stene', ki si jih lahko potegnil dol, da je postala predsoba v kateri je bila mizica z stolčki.
Vstopili smo v hišo in se naprej sezuli ter slekli jope. Dedek William nas je čakal pred kaminom in zrl v plamene, ki so poplesovali. Komaj, ko se je Sophie udarila z nogo v predal, nas je zaslišal.
»O, ste pa končno prispeli! Oscar je bilo kaj prometa na cesti?« nas je vprašal in najprej objel deklici in nato še mene.
»Niti ne, William. Kar v redu je bilo!« je rekel oči in dedku segel v roko. Še nekaj časa smo klepetali, nato pa je bil čas za kosilo.
Jedli smo bučno juho (mojo najljubšo), popečeno piščančje meso in pražen krompir s čebulo. Nekaterim - kot jaz - je teknila tudi zelena solata z koruzo. Nekaterim drugim pa na žalost ne...
»Kajne Sophie?« se jo vprašala med razlaganjem.
»Mhm?« se je zmedla. Samo zavila sem z očmi, Sophie pa se je naprej posvetila hrani.
Po kosilu je bil čas, da se namestimo. Z Millie in Sophie smo odšle v drugo in nato še v tretje nadstropje. Sledili so nam mami, oči, dedek ter babica, ki so se pogovarjali o vremenu. Začelo je namreč deževati, kar ni ne vem kaj, saj smo v jeseni. Tudi zaradi tega mi je jesen všeč, ne samo zaradi tega, ker sem rojena v njej. Sem »septemberka«, kar mi je zelo všeč, ker je jesen moj najljubši letni čas.
Prišli smo do tretjega nadstropja (zadnje nadstropje v hiši), v katerem je bila soba v kateri sem večinoma spala z Sophie.

*slika sobe zgoraj*

Vstopila sem v sobo. Bila je lepa majhna sobica, lepo okrašena.
»Jaz bom spala na levi, ti pa na desni, Sophie. Prav?« sem jo vprašala in pokazala na posteljo, kjer bom spala jaz.
»V redu,« je rekla Sophie in se vrgla na njeno posteljo.
Ostali so naju kmalu zapustili – verjetno so šli pogledat še druge sobe – tako, da sva z Sophie razpakirali. Vsaka je imela svojo manjšo omaro iz hrastovega lesa. Jaz sem si jo lepo uredila. Puloverje in ostale majice sem imela na enem kupu, enako hlače, spodnje perilo ter nogavice oziroma gamaše. Sophie je vse samo zmetala v omaro, prav nič ji ni bilo mar. Samo grdo sem jo ošinila in se naprej posvetila urejanju omare. Približno pol ure je minilo, ko sva zložili vse na svoje mesto. No, jaz sem za Sophie pa ne vem.

Čez nekaj časa smo šli ven, na njivo. Prst smo morali razkopavati, saj je bila vsa trda in suha. Vzela sem motiko in se lotila dela. Vse je šlo zelo gladko. Jaz, Sophie, Millie in mama smo delali, oči je dedku popravljal stol, babica pa je sedela na njenem stolu in nas nadzirala. Enkrat je vstala in prišla k meni.
»Glej! Tam se je priselila ena družina z fantom!« mi je rekla in z prstom pokazala proti hiši. Bila je oddaljena za dve parceli. Zelo je bila podobna tej od babi in dedka, vendar nekoliko manjša. Spominjala me je tudi na našo. Zunaj je bil res fant z kratkimi rjavimi lasmi. Pred garažo sem videla tudi – verjetno njegovega – očeta, ki je popravljal neko kolo. Iz hiše je prišla mama, ki je nosila pladenj z limonado. Ponudila jo je fantu in nato še njegovemu očetu. Ko jo je fant spil in kozarec vrnil mami, me je opazil, ki sem ko nora gledala v njega.
Nenadoma mi je na roko padla kaplja hladne vode. Opazila sem, da nikogar razen mene ni na njivi. Začelo je deževati. Obrnila sem se nazaj k fantu, ki je ravnokar stekel v hišo. Za sabo sem slišala znan glas…
»Harriet, brž v hišo! Da ne boš mokra!« me je klicala mama. Za trenutek sem pogledala v tla. Potem pa sem z motiko odčofotala preko njive v hišo, da je pljuskalo.

Zvečer, pred spanjem, samo sedeli v dnevni sobi. Bil je prijeten večer. Mama in babi sta se igrali družabno igro, oči in dedek pa sta razglabljala o raznoraznih stvareh. Z Sophie in Millie smo sedeli na dokaj visoki polici in počasi srkali naš topel kakav in se greli. Končno smo bili na Škotskem starem podeželju, kakršnega sem imela v spominu. Končno! Bilo je prelepo in čisto nič mi ne bi moglo pokvariti vzdušja!
Okoli devetih smo morale spat. Bil je dolg dan in resnično sem komaj čakala, da grem spat. Kljub temu, da sem bila utrujena in zaspana, sem zadremala komaj ob pol enajstih.

~▪~

▪ Hope you like it
▪ Mnenja, kritike in Next-i so vsekakor dobrodošli!
03. september 2017
~▪~
~▪~
04. september 2017
~▪~
05. september 2017
●○●
05. september 2017
╔╔╔
06. september 2017
_______________________________________________________________________________________________
06. september 2017
~▪~
06. september 2017
06. september 2017
06. september 2017
──────

━━━━━━

▬▬▬▬
11. september 2017
████████

████████
11. september 2017

Some times we win ... and sometimes we learn.

11. september 2017
Ponoči sem spala dokaj dobro, če odštejemo to, da se je Sophie nešteto krat obračala preden je res zaspala. Ko pa jaz enkrat zaspim, se zbudim komaj ob sedem in štiri minute zjutraj. No, vsaj med šolskim letom je tako. Z Sophie sva med počitnicami svetovni prvakinji v spanju. Zaradi tega se jaz resnično sramujem. Fallovi smo očitno taki.
»Škandal! Zbudila sem se ob sedem in pet in ne ob sedem in štiri minute!« Resničen škandal je bil to, ko sem se zbudila!
»A lahko utihneš, Harri?! Živce bom izgubila! In tole ni prvič!« se je razhudila Sophie.
»Ne bom nehala! Kakšna groza, resnično pozna sem!« sem se drla na njo.
»Če mene vprašaš si vedno pozna…«
»NEHAJ! NE SMEM BITI POZNA! TO JE ŠKANDAL!«
»Hastag, obsedena!« mi je rekla in z rokami pokazala znak za lojtro oziroma po angleško hashtag – s katerim je bila Sophie obsedena. Ona in ne jaz!
»Kaj je pa tukaj narobe?« V sobo je ravno vstopila Millie, ki si je mela oči. Videti je bila zaspana – očitno se je ravnokar zbudila.
»Nič nič… Samo Harriet se name dere ko neka nora!« je rekla Sophie in me obtoževala.
»A,« je rekla Millie in nasmehnila sem se, da jo ni nič brigalo. Odšla je, kmalu pa je k vratom priletela mama.
»Kaj je narobe?! Kaj se je zgodilo?!« je sopla. Videti je bila močno pretresena. Očitno jo je moje in Sophieno kričanje prestrašilo.
»Nič ni narobe... Samo Harriet se dere samo zato, ker se je zbudila eno minuto poznej kot ponavadi!« ji je pojasnila Sophie. Mama je naredila čuden obraz in odšla. Dodala je: "Pridita dol jest zajtrk!".
Oblekli sva se in nekako pospravili odeje. Po stopnicah sva švignili in ostale pozdravili z 'Dobro jutro!'.
Za zajtrk smo jedli popečen kruh in jajce na oko. Spila sem kakav in se skupaj z ostalimi odpravila ven.
Jaz, Sophie in Millie smo prevzele kokoši. Morale smo paziti, da niso odšle predaleč. Sicer pa so jedle krmno mešanico, ki jim jo je natrosil dedek. Najprej smo jim menjale še vodo potem pa smo postale prave »kokošje« varnostnice. Niti babi nismo pustile blizu, čeprav je prišla samo po vedro. Mama in oče pa sta sadila semena – iz semen bodo zrasle buče. In to velikanske buče! Jaz, Sophie in Millie smo jih oboževale!
Po delu na svežem zraku smo morali noter, saj so se na nebu pojavili strašljivi oblaki. Sophie je opazila, da eden izgleda kot kokoš.
V hiši smo se usedli za mizo in babi nam je prinesla kekse in sok.
»V soboto bomo pobirali krompir. Pomagali nam bodo sosedje, med njimi tudi naši novi, Hawkinsovi!« nam je začel razlagati dedek. Hawkinsovi?
»Pa to so verjetno ti, dve parceli oddaljeni, človečki!« je rekla Sophie. Vsi smo se zasmejali.
11. september 2017
12. september 2017
Ponoči sem spala dokaj dobro, če odštejemo to, da se je Sophie nešteto krat obračala preden je res zaspala. Ko pa jaz enkrat zaspim, se zbudim komaj ob sedem in štiri minute zjutraj. No, vsaj med šolskim letom je tako. Z Sophie sva med počitnicami svetovni prvakinji v spanju. Zaradi tega se jaz resnično sramujem. Fallovi smo očitno taki.
»Škandal! Zbudila sem se ob sedem in pet in ne ob sedem in štiri minute!« Resničen škandal je bil to, ko sem se zbudila!
»A lahko utihneš, Harri?! Živce bom izgubila! In tole ni prvič!« se je razhudila Sophie.
»Ne bom nehala! Kakšna groza, resnično pozna sem!« sem se drla na njo.
»Če mene vprašaš si vedno pozna…«
»NEHAJ! NE SMEM BITI POZNA! TO JE ŠKANDAL!«
»Hastag, obsedena!« mi je rekla in z rokami pokazala znak za lojtro oziroma po angleško hashtag – s katerim je bila Sophie obsedena. Ona in ne jaz!
»Kaj je pa tukaj narobe?« V sobo je ravno vstopila Millie, ki si je mela oči. Videti je bila zaspana – očitno se je ravnokar zbudila.
»Nič nič… Samo Harriet se name dere ko neka nora!« je rekla Sophie in me obtoževala.
»A,« je rekla Millie in nasmehnila sem se, da jo ni nič brigalo. Odšla je, kmalu pa je k vratom priletela mama.
»Kaj je narobe?! Kaj se je zgodilo?!« je sopla. Videti je bila močno pretresena. Očitno jo je moje in Sophieno kričanje prestrašilo.
»Nič ni narobe... Samo Harriet se dere samo zato, ker se je zbudila eno minuto pozneje kot po navadi!« ji je pojasnila Sophie. Mama je naredila čuden obraz in odšla. Dodala je: "Pridita dol jest zajtrk!".
Oblekli sva se in nekako pospravili odeje. Po stopnicah sva švignili in ostale pozdravili z 'Dobro jutro!'.
Za zajtrk smo jedli popečen kruh in jajce na oko. Spila sem kakav in se skupaj z ostalimi odpravila ven.
Jaz, Sophie in Millie smo prevzele kokoši. Morale smo paziti, da niso odšle predaleč. Sicer pa so jedle krmno mešanico, ki jim jo je natrosil dedek. Najprej smo jim menjale še vodo potem pa smo postale prave »kokošje« varnostnice. Niti babi nismo pustile blizu, čeprav je prišla samo po vedro. Mama in oče pa sta sadila semena – iz semen bodo zrasle buče. In to velikanske buče! Jaz, Sophie in Millie smo jih oboževale!
Po delu na svežem zraku smo morali noter, saj so se na nebu pojavili strašljivi oblaki. Sophie je opazila, da eden izgleda kot kokoš.
V hiši smo se usedli za mizo in babi nam je prinesla kekse in sok.
»V soboto bomo pobirali krompir. Pomagali nam bodo sosedje, med njimi tudi naši novi, Hawkinsovi!« nam je začel razlagati dedek. Hawkinsovi?
»Pa to so verjetno ti, dve parceli oddaljeni, človečki!« je rekla Sophie. Vsi smo se zasmejali. Torej bomo v soboto brali krompir… to bi bila odlična priložnost, da se bom spoznala s tistim fantom! No, se pa res veselim…

Naslednja sobota je prišla kot bi mignil. Edino kar me je motilo je bilo to, da se je »Sophie udarila z roko ob omaro in si je zvinila zapestje«. Kar pa seveda ni bilo res! Vsako leto za čas pobiranja krompirja je bilo tako! Nekaj let nazaj je trdila, da jo boli želodec… lani je imela 'vročino'… in mislim, da je bilo pred dvema letoma, si je 'spotrla' nogo. Ah, moram reči, da ima domišljijo samo volje za delo ji manjka!
No, ker je bila Sophie zdaj 'poškodovana' ni mogla pobirati krompirja. Za to je kar lepo sedela na stolčku in gledala kako smo se pripravljali. Vsi so že prispeli samo… Hawkinsovi še ne! Nenadoma so se na dvorišču pojavile tri postave. Ena je bila manjša od drugih dveh. Ugotovila sem, da so to prav oni, Hawkinsovi!
»Se opravičujemo za zamudo,« je sopel moški – verjetno je bil fantov oče »nismo se mogli hitreje urediti in žena je imela težave z škornji, hehe.«
»Ne, saj je v redu, saj še sploh nismo začeli!« je rekel dedek in gospodu Hawkinsu segel v roko.
Kmalu smo se spravili delat. Zanimivo – ravno meni in fantu so dodelili eno vrsto krompirja in skupaj sva začela pobirati krompir. Metala sva ga v vedra, katere sta dedek in oči sproti praznila.
»Em, jaz sem Harriet,« sem končno zbrala pogum in se predstavila fantu.
»O, jaz pa sem Finn!« je rekel fant po imenu Finn in se mi tako predstavil.
»Lepo, lepo…«
»Iz kod pa si, če smem vprašat?«
»Iz Cambridga in ti?« sem mu odgovorila.
»Živeli smo v Londonu, zdaj pa smo se preselili sem, v Dean Village.«
»Uau, v Londonu si živel?! Jaz si zelo želim v London! Je tam res tako lepo?! In si videl kraljevo palačo?! Sama sem velika oboževalka kraljeve družine!...« sem začela na veliko filozofirati o mojih interesih.
»Em, saj je lepo, samo mi je po pravici povedano tu lepše… še sam ne vem zakaj, hehe!« je rekel in se zasmejal. Pogledala sem ga z tistim nejevernim pogledom. Nato pa sem se naprej posvetila krompirju.
Še nekaj časa sva se pogovarjala in nenadoma sem opazila, da sva daleč največ krompirja pobrala in, da sva dejansko edina, ki se pogovarjata. Zaradi tega sem zardela in hotela hitro pobrati en krompir, ko sem ugotovila… da sva pobrala vse! In to pomeni, da… dobiva čokolado! Ravno v tem trenutku je k nama prišla babi in nama v roke potisnila čokoladico ter naju močno objela. Ko naju je z Finnom končno izpustila, sem opazila kako nejeverno naju gleda Sophie. Vsa osupla nam je sledila, ko smo se odpravljali v hišo na slastno kosilo. Nobeden, razen mene in Finna ni imel poslastice samo midva sva grizljala čokolado.
Proti večeru, ob sedmih, so potem vsi sosedje dokončno odšli. Kmalu so mene, Millie in Sophie že priganjali naj gremo spat. In okoli devetih sem potem resnično zaspala. A še vedno mi je v mislih švigal moj in Finnov pogovor.
12. september 2017
Hello!

Jp, ta nextek je resnično pozen kot ravno Harriet v prvem odstavku cx. In tisti/a, ki ugotovi foro Finna Hawkinsa in Harriet Fall dobi posvečen Next sicer pa lahko za njega vedno prosite c;

~▪~


3.
Harriet Fall

Ponoči sem spala dokaj dobro, če odštejemo to, da se je Sophie nešteto krat obračala preden je res zaspala. Ko pa jaz enkrat zaspim, se zbudim komaj ob sedem in štiri minute zjutraj. No, vsaj med šolskim letom je tako. Z Sophie sva med počitnicami svetovni prvakinji v spanju. Zaradi tega se jaz resnično sramujem. Fallovi smo očitno taki.
»Škandal! Zbudila sem se ob sedem in pet in ne ob sedem in štiri minute!« Resničen škandal je bil to, ko sem se zbudila!
»A lahko utihneš, Harri?! Živce bom izgubila! In tole ni prvič!« se je razhudila Sophie.
»Ne bom nehala! Kakšna groza, resnično pozna sem!« sem se drla na njo.
»Če mene vprašaš si vedno pozna…«
»NEHAJ! NE SMEM BITI POZNA! TO JE ŠKANDAL!«
»Hastag, obsedena!« mi je rekla in z rokami pokazala znak za lojtro oziroma po angleško hashtag – s katerim je bila Sophie obsedena. Ona in ne jaz!
»Kaj je pa tukaj narobe?« V sobo je ravno vstopila Millie, ki si je mela oči. Videti je bila zaspana – očitno se je ravnokar zbudila.
»Nič nič… Samo Harriet se name dere ko neka nora!« je rekla Sophie in me obtoževala.
»A,« je rekla Millie in nasmehnila sem se, da jo ni nič brigalo. Odšla je, kmalu pa je k vratom priletela mama.
»Kaj je narobe?! Kaj se je zgodilo?!« je sopla. Videti je bila močno pretresena. Očitno jo je moje in Sophieno kričanje prestrašilo.
»Nič ni narobe... Samo Harriet se dere samo zato, ker se je zbudila eno minuto pozneje kot po navadi!« ji je pojasnila Sophie. Mama je naredila čuden obraz in odšla. Dodala je: "Pridita dol jest zajtrk!".
Oblekli sva se in nekako pospravili odeje. Po stopnicah sva švignili in ostale pozdravili z 'Dobro jutro!'.
Za zajtrk smo jedli popečen kruh in jajce na oko. Spila sem kakav in se skupaj z ostalimi odpravila ven.
Jaz, Sophie in Millie smo prevzele kokoši. Morale smo paziti, da niso odšle predaleč. Sicer pa so jedle krmno mešanico, ki jim jo je natrosil dedek. Najprej smo jim menjale še vodo potem pa smo postale prave »kokošje« varnostnice. Niti babi nismo pustile blizu, čeprav je prišla samo po vedro. Mama in oče pa sta sadila semena – iz semen bodo zrasle buče. In to velikanske buče! Jaz, Sophie in Millie smo jih oboževale!
Po delu na svežem zraku smo morali noter, saj so se na nebu pojavili strašljivi oblaki. Sophie je opazila, da eden izgleda kot kokoš.
V hiši smo se usedli za mizo in babi nam je prinesla kekse in sok.
»V soboto bomo pobirali krompir. Pomagali nam bodo sosedje, med njimi tudi naši novi, Hawkinsovi!« nam je začel razlagati dedek. Hawkinsovi?
»Pa to so verjetno ti, dve parceli oddaljeni, človečki!« je rekla Sophie. Vsi smo se zasmejali. Torej bomo v soboto brali krompir… to bi bila odlična priložnost, da se bom spoznala s tistim fantom! No, se pa res veselim…

Naslednja sobota je prišla kot bi mignil. Edino kar me je motilo je bilo to, da se je »Sophie udarila z roko ob omaro in si je zvinila zapestje«. Kar pa seveda ni bilo res! Vsako leto za čas pobiranja krompirja je bilo tako! Nekaj let nazaj je trdila, da jo boli želodec… lani je imela 'vročino'… in mislim, da je bilo pred dvema letoma, si je 'spotrla' nogo. Ah, moram reči, da ima domišljijo samo volje za delo ji manjka!
No, ker je bila Sophie zdaj 'poškodovana' ni mogla pobirati krompirja. Za to je kar lepo sedela na stolčku in gledala kako smo se pripravljali. Vsi so že prispeli samo… Hawkinsovi še ne! Nenadoma so se na dvorišču pojavile tri postave. Ena je bila manjša od drugih dveh. Ugotovila sem, da so to prav oni, Hawkinsovi!
»Se opravičujemo za zamudo,« je sopel moški – verjetno je bil fantov oče »nismo se mogli hitreje urediti in žena je imela težave z škornji, hehe.«
»Ne, saj je v redu, saj še sploh nismo začeli!« je rekel dedek in gospodu Hawkinsu segel v roko.
Kmalu smo se spravili delat. Zanimivo – ravno meni in fantu so dodelili eno vrsto krompirja in skupaj sva začela pobirati krompir. Metala sva ga v vedra, katere sta dedek in oči sproti praznila.
»Em, jaz sem Harriet,« sem končno zbrala pogum in se predstavila fantu.
»O, jaz pa sem Finn!« je rekel fant po imenu Finn in se mi tako predstavil.
»Lepo, lepo…«
»Iz kod pa si, če smem vprašat?«
»Iz Cambridga in ti?« sem mu odgovorila.
»Živeli smo v Londonu, zdaj pa smo se preselili sem, v Dean Village.«
»Uau, v Londonu si živel?! Jaz si zelo želim v London! Je tam res tako lepo?! In si videl kraljevo palačo?! Sama sem velika oboževalka kraljeve družine!...« sem začela na veliko filozofirati o mojih interesih.
»Em, saj je lepo, samo mi je po pravici povedano tu lepše… še sam ne vem zakaj, hehe!« je rekel in se zasmejal. Pogledala sem ga z tistim nejevernim pogledom. Nato pa sem se naprej posvetila krompirju.
Še nekaj časa sva se pogovarjala in nenadoma sem opazila, da sva daleč največ krompirja pobrala in, da sva dejansko edina, ki se pogovarjata. Zaradi tega sem zardela in hotela hitro pobrati en krompir, ko sem ugotovila… da sva pobrala vse! In to pomeni, da… dobiva čokolado! Ravno v tem trenutku je k nama prišla babi in nama v roke potisnila čokoladico ter naju močno objela. Ko naju je z Finnom končno izpustila, sem opazila kako nejeverno naju gleda Sophie. Vsa osupla nam je sledila, ko smo se odpravljali v hišo na slastno kosilo. Nobeden, razen mene in Finna ni imel poslastice samo midva sva grizljala čokolado.
Proti večeru, ob sedmih, so potem vsi sosedje dokončno odšli. Kmalu so mene, Millie in Sophie že priganjali naj gremo spat. In okoli devetih sem potem resnično zaspala. A še vedno mi je v mislih švigal moj in Finnov pogovor.

~▪~

▪ No, kot sem zgoraj napisala, lahko vedno prosite za posvečen Next!
▪ Zdaj pa se razpišite z teorijami! x'd
12. september 2017

17. september 2017
19. september 2017
19. september 2017
2. ideja
Nadaljevanje:
http://www.igre123.com/forum/tema/the-other-generation-of-harry-potter/194754/
Marie Brooks Scott, bodoči auror na Ministrstvu za čaranje, Gryfondomka in učenka zadnjega letnika ter njeni prijatelji se spopadejo z Mralkensteinovim comebackom - 'Mralkenstein' oz. en njegov privrženec in ostali privrženci so se zbrali in spet želijo zavzeti ves svet. S prijateljima Hermanom in Elis ter z njeno veliko ljubeznijo - Edwardom, Marii uspe rešiti svet. Dogaja se prib. 50 let po samem Harryju.
1 uro nazaj
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg