Forum
Torej, ehm... ja odločila sem se, da tut jaz napišem eno zgodbico. Naj povem, da ta zgodba ni fanfic, čeprav tut to pišem in če bi katera slučajno hotela, lahko še tisto brez problema objavim no zdaj pa naj vam povem nekaj o moji zgodbi, nastala je, ker mi je blo dolgčas, mislim nastala haha sem pa res smešna, v bistvu je v nastajanju no pa saj ni važno... v glavnem, ideja je, da bo zgodba malo podobna Somraku pa eni knjigi, ki pa dvomim, da ste jo brale in sicer naslov je Smaragdni atlas (men je bla res ful ušeč) in ja... noter so moje ljube pošasti... hahah dovojl bluzenja, gremo k zgodbi
»Ne! Nebom živela z njim!« sem še enkrat zakričala iz sobe in zaloputnila z vrati. Vrgla sem se na posteljo in poskušala zadržati solze v sebi, ker sem vedela, da se bo mami slej ko prej pojavila na vratih in začela s svojo pridigo.
»Ne želi si, da te prisilim, da greš...« mi je napol zagrozila, vendar moja mami ni takšna, vse, za razliko od mene obrne na šalo, in tudi tega ni mislila zares, no vsaj mislim.
»Ampak mami, jaz nočem iti, res. Tukaj mi je všeč. Ne bom šla in pika!« »Zakaj se torej ne vključiš v družbo in se družiš s prijatelji?« »ker se ne znam… ker nisem takšna kot oni!!« rahlo sem povesila glavo in nadaljevala precej tišje »vsaj ne več« mami je sedla zraven mene na posteljo in me pobožala po glavi, stisnila me je k sebi in me nežno pozibavala v svojem naročju.
»Vse se bo še uredilo, boš videla. Ravno zato mislim, da bi morala k očetu...« odmaknila sem se in jo grdo pogledala »Ne! Negrem!« odkimala je in še isti trenutek zapustila sobo.
Čez nekaj trenutkov sem slišala zvoke iz kuhinje, ki so zveneli kot telefonski pogovor, ujela sem nekaj besed a dovolj, da sem bila še bolj zmedena kot do sedaj: »Ebelin, ne. Ni tako preprosto, noče. Strah me je... mislim, da se spreminja... samo ti veš, kako ji pomagati... bom, ja, seveda, tudi jaz tebe...« in glasovi so potihnili, potem se je mami spet prikazala v moji sobi »v petek odpotuješ« no super, res enkratno danes je sreda, samo še dva dni imam, moram ugovarjati, sem si mislila »ampak...« sem poskusila pa me je prehitela in odkimala »v petek odhajaš.« je še enkrat rekla mirno, odkimala sem in jo grdo pogledala »Atara, zadnjič ti bom povedala, v petek odhajaš, pa če se postaviš na trepalnice na vrhu Eifflovega stolpa.« torej mi zdaj zares ne preostane drugega, kot, da se sprijaznim z usodo, ki mi jo je namenila za letošnje počitnice. Iz sončne Floride me bo poslala na drugo stran celine v deževni in mrki Seattle. Začela sem s pakiranjem, ker mama ni klonila in sem bila prisiljena v odhod.

Tako sem bila zaposlena z pričkanjem z mami, da sem se pozabila predstaviti, sem pa zares nevljudna... Moje ime je Atara,sem srednje visoka, svoje postave pa tudi ne bi ocenila z najbolšo, imam do sredine hrbta dolge svetle lase in modre oči, kmalu bom dopolnila 16 let in živim z mamo Katherine v Jacksonvillu na Floridi zdaj pa se bom, upam da za kratek čas, preselila k očetu Ebelinu v vasico ne preveč daleč od Seattla, Ocean falls. To naj bi bil v prvotni obliki rezervat od koder moj oče tudi izvira, vendar je narava bojda prečudovita, sama tam še nisem bila mi je pa mami razkrila marsi katero skrivnost medtem, ko me je prepričevala, da grem k očetu. Starša sta ločena približno pet let in že vse od takrat očeta nisem videla. Prepričana sem, da se je zelo spremenil, ali pa tudi ne.
Spakirala sem stvari in se leno prevrnila na posteljo takrat pa mi je zvonil telefon. Nathan, edini človek, ki se je še pogovarjal z menoj po tem, ko so moje oči v šoli naenkrat spremenile barvo in še sama nisem vedela zakaj... skratka edini človek, ki sem ga še lahko klicala prijatelj, se je oglasil na drugi strani »hej!« me je pozdravil, nič kaj veselo sem odzdravila »je kaj narobe?« »vse je narobe...« za kratek čas sem utihnila »v petek grem k očetu« ničesar ni rekel »Nat, si še tu?« »ja, ja. Le...« »no, kaj?« »ah nič, lepo se imej« v mislih sem lahko videla kako se kremži in se nasmehnila sama sebi »kakšne načrte imaš za jutri?« me je še vprašal » ah nevem, verjetno bom lenarila, saj veš, tako kot vsak dan« zasmejal se je »torej imaš čas za še zadnje druženje pred tvojim odhodom?« »ja. Pridi do mene ob... ah saj vseeno, samo pridi« »prav, se vidiva« »ja.« in odložil je.
Šla sem še pod tuš potem pa sem se zakopala med plišaste igračke, ki so še ostale na postelji. Kmalu, sploh se ne spomnim kdaj, sem zaspala.
Next?
26. avgust 2012
Bom še en del prilepla, če ne bo odziva ne bom več pisala ampak vseeno upam da vam bo všeč.

»Ja?« sem se previdno oglasila »po vsem tem času je lepo slišati tvoj glas...« je rekel tišje kot sem pričakovala, sama sebi sem se nasmehnila »ja, prav imaš. Tudi tebe je lepo slišati« »jutri se torej vidiva, huh?« »ja...« sem rekla odsotno »je kaj narobe? Še vedno nočeš preživeti teh nekaj dni z menoj?« začutila sem, da za moje obnašanje starša krivita sama sebe, tako mami kot očka, ampak ne, to nikakor ni njuna krivda, moja je. Moja in samo moja. Sicer sploh nevem kaj se mi dogaja ampak čutim, da nikakor nisem več takšna kot sem nekoč bila.
»Ne, nič ni narobe. Nikakor, prav rada bom pri tebi... konec koncev se že kar precej časa nisva videla, mar ne?« sem dejala po nekaj trenutkih neznosne bolečine, ki me je žgala nekje globoko v meni. »Me veseli, da sva končno enakega mnenja. Jutri te nebom imel časa priti iskat, poslal bom nekoga... poslal bom Jacoba, saj veš Billyjevega mlajšega sina, saj se ga spomniš ne?« spomin je prišel nazaj, spomnila sem se, kako so nas Billy njegova žena in njegova dva sinova obiskali, a tega je bilo že davno. »Ja. Seveda se spomnim, prav se vidiva. Rada te imam očka.« nekaj časa je bilo vse tiho potem pa sem zaslišala pridušeno hlipanje »tudi jaz imam rad tebe, punčka moja« je nazadnje rekel. Poslovila sva se in prekinila. Potem so me zalile solze in sesedla sem se na tla, tega glasu že tako dolgo nisem slišala, da sem počasi začela pozabljati kakšen je.
26. avgust 2012
neeeeeext
20. marec 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg