Forum
Živijo, odločili smo se da objavimo zgodbo 1D, ki jo je napisala naša kolegica. Zgodbica bo imela vzpone in padce. Upam, da jo boste brali ^^
09. julij 2015
1. Don't go ... Please

Vse je temno okoli mene. Piiip - Piiiip - Piiip. Motijo me ti neznosni piski. Slišim mnogo glasov ampak ne morem jih razločit. Hočem odpret oči ampak jih ne morem. Zakaj jih ne morem? Boli me vsak delček mojega telesa. Vsaj mislim da me. Če že ne morem odpreti oči hočem dvigniti roko. Ne morem. Poskusim premakniti glavo. Ne morem. Kaj se dogaja z mano. Zakaj je v moji glavi toliko misli, ki begajo sem ter tja. Zakaj jih ne morem umiriti. Zakaj se ne morem osredotočiti na dogajanje okoli mene. Glasovi so okoli mene počasi postajali vse tišji. Slišala sem samo piskanje.

''Kati, prosim bori se'' je rekel zaskrbljen glas čisto blizu mene ...

Kati. Spomnim se tega imena. To je moje ime. Počasi mi pred oči prihaja mala punčka, ki sedi na moških ramenih. To je moj oče. Spomnim se tega nasmeha. In spomnim se tega trenutka. Bili smo srečni. Sedaj se spomnim tudi mame ter brata in sestre. Vsi smo nasmejani. Oče je bil visok, temen, športnik. Vse tri svoje otroke je lahko nosil okoli. Mami pa je bila manjša ampak s tako velikim srcem, ki je ljubilo svojo družino. Bili smo srečni. Spomin je bil tako močan, da prisežem, da bi lahko razločila kaj smo se tisti trenutek pogovarjali. Bili smo srečni. Mike in Tina. To sta bila moja brat in sestra.

''Gospod umaknite se, moramo narediti teste'' je rekel neznani glas...

Kakšne teste. Zakaj se zavedam vse okoli sebe ampak zakaj ne razločim glasov. Zakaj ne moram odpret oči. Moram jih. Ampak spomini so prečudoviti. Začutim močno bolečino v prsnem košu. Kaj se dogaja. Kot da me nekdo reže. Kot da me nekaj prebada. Srečni spomin zbledi. Sedaj ne vidim več očeta in mame. Ob meni je samo Mike. Kje je Tina? Kje sta oče in mati? Spomnim se. Nesreča. Pijan voznik je vzel prednost drugemu avtomobilu. Vsi so žal podlegli poškodbam na licu mesta. To je bila moja družina. Moje družine ni več. Spomin kjer sem neutolažljivo jokala Mike v naročju. On je skrival svoje solze čeprav sem vedela, da joče ponoči. Preveč živ spomin kjer sem tudi sama jokala do dne ko preprosto nisem več imela solz.

''Kati, me slisiš?'' je rekel poznan glas....

Moram odpreti oči. Sedaj je bolečina v prsih še hujša. Moram jih. Postajala sem vedno bolj nemirna kajti moram odpreti oči, saj ta spomin boli preveč....
09. julij 2015
Next
09. julij 2015
Next
05. avgust 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg