Forum
Heejjjj ljudjee Prvič tako pišem zgodbo tkoda resupam, da bo kul. Gre pa za dnevnik ene popolnoma navadne punce, ki ji je ime Lea. Opisala bom njeno življenje, razmišljanje, doživetja,probleme itditditd. Ker pač ni zgodbe brez ene kul ljubezenske scene, bo tut tuki Resnično upam da vam bo ušec<3

Za začetek lepo prosim kasn nextt

xxx
19. julij 2016
Next
19. julij 2016
Začetek

********************************************************************************************************

Zakaj je cel svet tako obseden z ljubeznijo? Ljubezen gor, ljubezen dol, devetindevetdeset procentov vseh pesmi govori o ljubezni. Ljubezen je najboljša stvar v življenju. In kot da še ni dovolj - ljubezen mora biti tudi najbolj boleča, slaba stvar. Kako je nekaj lahko hkrati tako dobro in tako slabo? Gdo sploh rabi ljubezen? Zaljubljenost? Zakaj bi si želela, da mi nek neumen, verjetno za povrh še prepotreben tipček tako zmeša možgane, da še do deset ne bom znala prešteti? Le zakaj bi si kdorkoli želel česa takega? In vendar si želim. Sram me je, da si to želim. Stara sem 15. Kako je to mogoče? Zakaj se ne zaljubim? Morda sem neko zlobno čudaško bitje iz podzemlja, ki ni zmožno dajanja in prejemanja ljubezni. Teoretično je možno. Ja, to bi lahko bilo to. Ok. Dovolj. Kako sem prišla do te točke? Kaj sploh razmišljam? No, saj ni važno. Aja, in vse te prekomerne obsesije z idoli. Veste kaj, Justinove fenice , ki ga ljubite do konca sveta in nazaj? Verjetno se ne bo nikoli poročil z vami. Nikoli.Ne pozna vas, prenehajte sanjati, to ni realno. Zakaj se sploh sekiram, itak je ljubezen...je ljubezen...ammm...

" Alooo, Leaa!? A si kul?" Tigris me osuplo gleda.
"Aaa? Sori, malo sem se zamislila. Kje si ostala?"
"Super, res super! Niti poslušala me nisi. Zdaj bom mogla še vse enkrat od začetka." jezno priviha nos in otrese s svojimi dolgimi peščenimi lasmi.
"Tigris, oprosti. No, povej zdaj o Tilnu." ji odgovorim. Spet pove enako zgodbo, s to razliko, da jo zdaj poslušam. Vse o tem, kako sta se spoznala na morju, na beachvolley igrišču, kako je padla nanj in je bilo kot iz filma. Pove, kako so ga žurali in sta ubita zamutila. Konča z dolgim spiskom stvari, ki so ji na njemu seksi, luškane in lepe. Zapomnim si, da ima luškan nosek, seksi postavo in lepe oči. In da je on najboljša stvar, ki se ji je zgodila v življenju. No, pa smo spet pri ljubezni. Ker vidim, da čaka na odgovor, se odkašljam.
"Akhmm, to je res kul. Uauuu! Mislim hudo, no. Prav vesela sem zate!" res sem vesela zanjo, saj je moja najboljša prijateljica. Samo to je, da se meni take stveri nikoli ne zgodijo. Tigris se nasmehne in zahihita.
"Hvala, Lea. On je res...nimam besed." nato se podrobneje zastrmi vame, očitno opazi mojo nejevoljo.
"Lea, kaj je?"
"Ahh, nič ni. Samo ta ljubezen pa to spet."
"Pa o tem sva se že pogovarjali. Res, sploh se ne ozirat na to. Eni so pač malo počasnejši. Mene je udarilo kot strela."
"Jaa, tebe je udarilo v 3.,4.razredu! Jaz sem stara 15! Vseeno ni normalno."
Tigris zmaje z glavo. "Lea, problem je, da so tvoji kriteriji pri tipih na hard previsoki. Itak da ti potem nihče ni všeč."
Hmm. Ja, morda pa ima prav. "No, jih bom pa znižala. Pa da vidimo."

S tigris se ravno odpravljava iz šole čez mesto. Danes je bil prvi šolski dan po poletnih počitnicah in najin prvi dan ever na gimnaziji. Ja, fazanki sva. Pobarvani po rokah. Nogah. Obrazu. Tigris ima na desnem licu narisan lulček, ki šprica namišljeno spermo proti njenim ustom. Če bi naredili stopnje primitivnosti od ena do deset, bi avtor tega lulčka dosegel enajstko. Pardon, dvanajstko.
Najina pot iz šole poteka čez park, nato do križišča, kjer jaz zavijem levo, ona pa gre naravnost. Kmalu prideva do tja.
" No, čaauu! Se vidiva jutri."
"Nasvidenje, prijateljica." vem, neumen odzdrav. Ampak se mi zdi neznansko zabavno med pogovorom uporabljati popolnoma slovnične besede. Za foro.
"Nasvidenje jutri!" zakličem za njo in se sama pri sebi smejim kot največji kripr v Ljubljani.

********************************************************************************************************

No, tole je bil prvi Next nadaljujem?
20. julij 2016
neeeeext
20. julij 2016
Next
Next
Next
men je fuul dobr
20. julij 2016
»Mmmmhh..« obrnem se v postelji. Še vedno nisem navajena na jutranje vstajanje. No, Lea, pokonci, pokonci! Moram vstati. Raje si vzamem še nekaj minutk počitka, medtem pa izmenično odpiram levo in desno oko. Počutim se čisto preveč utrujeno, da bi odprla obe na enkrat.
Zunaj je že vse hladneje. Še zadnji drobci poletja pronicajo skozi redke sončne žarke. Dnevi so vse bolj oblačni in hladni, kar mi je sicer všeč. Poletna vročina me včasih spravlja ob pamet. Počasi iztegnem desno nogo takoj začutim hlad okoli nje. Mrzla jesen. Vseeno vstanem in se odpravim v kopalnico. Tam si umijem zobe in obraz ter poskrbim za svoj makeup. Malo eyeshadowa rjave barve okoli oči, poudarim si tudi obrvi in ličnice. Pretežno zadovoljna s svojim zgledom se zazrem v ogledalo. Vame strmi dekle srednje rasti. Bolj kot ne suhe postave. Luškanega obraza. Nisem ravno lepotica, lahko pa bi rekla, da sem luškana. Imam kostanjeve ravne lase do ramen, zeleno rjave okrogle oči in manjši nos s kopico malce temneje obarvanih pegic, ki se veselo namnožijo vsako poletje. Moje že tako močne obrvi so še poudarjene s temnejšim črtalom za obrvi. Moje ustnice so kar polne, moja zgornja dva sekalca pa malce večja od ostalih zob.
Še vedno utrujena se kmalu odpravim nazaj v sobo. Odprem omaro in poiščem želen outfit. Takoj vem, da Tigris ne bo všeč. Mojih oblek ne mara preveč. Ljubim prevelike, včasih celo raztrgane majice in srajce, ona pa se vedno zmrduje nad njimi. Občasno skritizera tudi moj makeup.
»Kakšna pa si, Lea? Tole kar si rišeš čez obrvi bo počasi podobno unibrowu.« ali pa »Ali si nisi preoblekla spalne srajce, preden se prikažeš v šoli?« takšni komentarji so skoraj redni. Zakaj imam tako prijateljico? Ker je z izjemo teh opazk in svojih super neumnih monologov o ljubezni najboljša stvar na svetu. Je prijazna, iskrena, vedno drži z mano in mi stoji ob strani. Verjame, da se pač izražam po svoje in me kljub svojemu drugačnemu okusu sprejema prav takšno kot sem. Z mojimi XXL oblekami in ekstra obrvmi vred. Njeni komentarji so hec, nikoli me ne bi zares žalila ali prizadela.
Mami je že v službi, zato se po stopnicah dol odpravim v kuhinjo in si naredim ogromno porcijo čokolina. Njam. Medtem ko jem, na telefonu prižgem glasbo. Kako pomirjajoč začetek dneva. Čokolino in Dawid Bowie, odlična kombinacija.
Kmalu odidem iz hiše, zaklenem vrata in se odpravim po poti do križišča, kjer sva dogovorjeni s Tigris. Ura je dvajset do osmih. Čez pet minut mi morala biti tukaj. Čakam. Pet minut hitro mine, nje pa od nikoder. Zato se odločim, da jo počakam le še nekaj minut, da ne zamudim šole. Usedem se na bližnjo klop in opazujem okolico. Mimo prišepa brezdomec, za njim pa priplava oster vonj alkohola. Žalostno. Po eni strani ga celo razumem. Pa kje je Tigris, no? Morda je zbolela. Na koncu se odločim, da bom šla v šolo pač sama.
Ob pet do osmih sem že pri parku in skoraj pred šolo. Stopam naprej, ko opazim nekaj ljudi na desni. Sedijo v srednje veliki hišici na drevesu, ki naj bi bila sicer namenjena otrokom. Mislim, da kadijo. Ali pa pohajo. Vidim dim, ki se iznad hišice počasi suka v desno, ko pa pride dovolj visoko, se lepo zlije z nebom. Hišica je skoraj v celoti popisana in porisana z raznoraznimi stavki, predmeti in čačkami. Celoten pogled mi nekako ugaja. Boemi. Verjetno so dijaki tretjega ali pa četrtega letnika.
Da ne zamudim, se brž odpravim naprej in že se pred mano dviga ogromna šola. Naša gimnazija je zelo moderna. Ima veliko dvorišče, ki proti stavbi prehaja v dolge, položne stopnice iz kamna. Vhod je širok in vodi v prostoren atrij. Po stopnicah se vzpnem do vhodnih vrat, jih prestopim in v atriju pogledam na urnike, ki so obešeni na plutasti tabli. Matematika v učilnici 32. Stečem po stopnicah in po hodniku iščem dvaintridesetko. Bingo! V razred zadihana vstopim v trenutku, ko zvonec napove začetek ure.

********************************************************************************************************

Predlogi, želje, kritike?
xxx
20. julij 2016
Men je supeer, se že veselim dogajanja v šoliNext Next Next
20. julij 2016
Vse kaže na to, da Tigris danes ni prisotna v šola. Njeno mesto v učilnici je namreč pratno. Verjetno je zbolela.
»Dober dan, učenci!« se prijazno nasmehne profesorica matematike. Gospa srednjih let, strogega videza z živo rdečimo pričesko.
»Dober dan, profesorica.« se glasi odzdrav.
»Preden začnemo s pravo snovjo, bi vas rada malce spoznala. Konec koncev, saj danes poteka naša prva ura. No, predlagam, da se gremo igrico.« iz mize vzame majhno žogo iz blaga, nato pa nadaljuje. »Torej. Moje ime je Alenka, sem profesorica matematike in fizike, ob prostem času pa si zelo rada privoščim ogled kakšne opere ali baleta v operni hiši.« žogico zdaj zaluča proti visokemu svetlolascu, enemu od mojih novih sošolcev.
»Ime mi je Andraž, ukvarjam se z nogometom, ob prostem času pa zelo rad zadovoljujem dekleta. Še posebej če so lepa.« Polovica razreda pade v krohot, moška polovica namreč. Nekatere punce se nasmihajo, meni pa se zdi neumen. In pogumen, da si upa to povedati pred še neznanim razredom in še bolj neznano profesorico. Samozavesti mu očitno res ne manjka. Ampak vseeno je pretežno neumen.
»Amm…no, zanimivo. Zdaj pa raje podaj žogico naslednjemu.« profesorica je nekoliko v zadregi. Andraž s skoraj predrznim pogledom preleti razred in pogled se mu ustavi na meni. Oh. Kmalu spretno ujamem žogico.
»Moje ime je Lea, rada pa poslušam muziko. Zelo rada tudi rišem.« zadovoljna s svojim odgovorom žogico podam dve klopi naprej proti tihi punci umirjenega videza.
»Hmmm…ime mi je Naja, amm..rada igram klavir in se ukvarjam s piči…ups, no, ptiči.« vidi se, da je sramežljiva in ima tremo. Ostali se ji vseeno nasmehnemo in igra se nadaljuje. Iz ozadja se slišijo pomenljive pripombe Andraža, ki jih večina na srečo obzirno presliši.
Počasi se v razredu poznamo skoraj vsi. Zapomnila sem si Anjo, Bernardo, Tadeja, Leva, Jurija, Majo, Crissie (ki se naj bi preselila iz USA) in še nekaj ostalih. No ja, naš razred se niti ne zdi tako napačen. Med seboj smo počasi začeli navezovati stike in se že nekako razumemo. Profesorica je zadnjih 15 minut ure namenila temu, da se bolje spoznamo. Medtem ko se pogovarjamo o muziki, športu in filmih,ona zadovoljno sedi na mizi, si nekaj zapisuje v beležko ter nas na vsake toliko časa bežno oplazi s pogledom.

********************************************************************************************************

xxx
20. julij 2016
Joj meni je supeer.. če bi bla tole knjiga, je nebi spustila iz rok, ful mi je berljivooo ampak tko pa loh pac samo recem Next
Dejteee folk nextitee js bi brala
20. julij 2016
Next super
20. julij 2016
nexttttttttt
20. julij 2016
Kmalu napoči konec in lahko odidemo v naslednjo učilnico. Skozi celoten dan si sledi še nekaj podobnih ur, kjer se nam predstavijo večinoma prijazni profesorji. Napoči peta ura, ki je namenjena malici. Iz učilnice se skupaj z ostalimi odpravim proti izhodu, saj si moram malico kupiti. Glede na to, da danes Tigris ni, bom verjetno morala jesti kar sama. Sošolcev še ne poznam dovolj, poleg tega sem jih popolnoma izgubila izpred oči. Sama med ogromno maso človeških teles stojim sredi stopnišča in se sprašujem, kam naj grem. Za nekaj časa se samo prepustim sili vseh teles v množici in jim dovolim, da me odrivajo levo in desno. Kot bi bila v nekakšnem transu. Toliko novega. Cela šola mi je skoraj neznana, ne morem se sprijazniti s tem, da hodim po hodnikih mimo samih tujcev. Počutim se tako nebogljeno, ampak hkrati tako samostojno. Kot otrok, ampak kot odrasel, zrel otrok. Takšen otrok, ki bo znal poskbeti zase. Ne bo mi hudega. Samo najti moram nekoga sorodnega. In se izogibati sošolcu Andražu, ker je preprosto debil. Zdaj pa bi morala na malico…
»Ejjeeejjj fazanček, samo malo se umakni.« ampak zdaj, ko ni Tigris, bom po vsej verjetnosti hrano vase metala popolnoma sama. Nee no…
»Eeeeeeejjj, umik, umik, bipbip!« moje misli zmoti paničen, z nujo zaznamovan glas. V trenutku ko se ozrem proti zvoku, se vame z vso silo zaleti človek, kup zvezkov v njegovih rokah pa s truščem zleti po stopnišču. Skoraj padem, vendar se v zadnjem hipu s pomočjo ravnotežja nekako ulovim. Nato po nesreči stopim na enega od zvezkov. Tokrat zares padem. Vse, kar uspem izdaviti, je čudaški, piskajoči, grgrajoči »Aaah?!«, ki bolj spominja na vprašanje, kot na krik.
Zaradi močne vrtoglavice ostanem v ležečem položaju na stopnicah še nekaj časa.
» Tole so pa že drugi dan podrli.« mimo pride Andraž in na mojo žalost prejme odobravanje in smeh s strani ostalih sošolcev. Resno, kako so lahko tako nedorasli?
»Očitno nimaš pojma, mali. Tipice se podira prvič – na postelji. In drugič – najprej jo moraš sleči. Se boš že naučil.« tip, ki se je zaletel vame, se vedro smeji Andražu v obraz in preprosto ubije sceno. Uau. Andraž za trenutek ostane brez besed, nato pa pri sebi zamrmra »čudak« in se pobere.
Počasi se poberem. Tip, s katerim sem doživela to nezgodo že odide naprej. Očitno se mu mudi. Vsaj vse zvezke je uspel pobrati. No, skoraj vse. Poleg mene leži učbenik za zgodovino 4. Glede na to, da me je branil pred Andražem, čeprav sem se zaletela vanj, bi se mu spodobilo prinesti tale učbenik. Hitro se poberem in z rahlo bolečino v glavi zdirjam naprej po stopnicah proti izhodu.

********************************************************************************************************

Heej, bom probala čimveč napisat, jutr pa grem za 3 dni na morje in nevem kako bo z wifijem...ampak upam da mi bo ratal kasn Next umes gor dat

xxx
20. julij 2016
Okeej no hvala da si se ze danes tok potrudla Next drgac!! Popouno, nimam besed!!
20. julij 2016
Neeeeeext
20. julij 2016
Next
21. julij 2016
Next!!
21. julij 2016
waaaaaw fulll hudoooo *-* res top zgodbica ful mi je ušeeeč full dobr pišš *-* *-*
21. julij 2016
Pred šolo zagledam večino dijakov. Če se izrazim bolj pravilno – niso točno pred šolo. Sedijo na klopeh, ki so postavljene čez cesto in uživajo v polurnem odmoru ob kavi iz šolskega kavomata in cigaretih. Nevem, zakaj v raznih srednješolskih filmih skoraj nikoli ne prikažejo te strani najstniškega življenja. Ko je odmor, vsaj osemdeset procentov starejših letnikov pač hrani in napaja svojo odvisnost na čik pavzi. Zavedam se, da kajenje ni zdravo in povzroča vrsto pljučnih bolezni. Vseeno pa menim, da je to človekova osebna odločitev. Dokler te čik osrečuje, ga imej. Uživaj. Če se zaradi tega, ker si kadilec le sekiraš, potem pač prenehaj. Sama zaenkrat nočem začeti kadit, ne zato ker bi se bala raka, ampak zato, ker me je strah odvisnosti. Dejstvo je, da cigarete omejujejo svobodo. To, kako močno jo omejujejo, pa je odvisno od tega, kako močno se počutiš odvisnega.
Medtem, ko razmišljam, z očmi preiskujem okolico in iščem tipa, ki me je rešil. Počutim se nekako detektivsko in ob misli na to se zasmejim. Nato spoznam, da se režim sama sebi in po vsej verjetnosti zgledam kot totalen idiot. Ampak v resnici mi ni mar, zato z nasmehom na obrazu nadaljujem iskanje.
Po desetminutnem neuspešnem iskanju s pogledom me želodec opomni na lakoto in odločim se oditi v bližnji spar po jogurt in še nekaj. Tako prečkam cesto. Najbližja pot do hrane je čez park, tako da je najbolje iti kar naravnost naprej.
Park je kar velik. Po sredini je speljana malce ožja makedamska pot, ki vodi skozenj. Drugje raste gosta trava, ki pod tu in tam nasajenimi drevesi postane redkejša. Poleg dreves je tu tudi nekaj grmičevja, za katerega ne vem, kako se imenuje, ima pa čudovite rumene cvetove. Ob poti so na vsakih nekaj metrov postavljene klopi, ki pa so stare in popisane z mini grafiti. Ja, mladina je bila očitno na delu tudi tukaj. Kmalu se pot spusti navzdol in pridem do predela z igrali, ki so prav tako kakor klopi stara in zapuščena. In popisana. Všeč mi je, da so večinoma lesena in železna, plastike ni niti malo.
»Bggghpppbbgg.« uooou. Je bilo to slučajno kruljenje mojega želodca? Saj sem zjutraj jedla čokolino. Kako sem lahko tako lačna?
»Želodeeec, kaj ti je? Še dobro da tukaj ni nikogar. Ki bi lahko slišal tvoje rohnenje. Ogabnež.« očitno mi je postalo tako dolgčas, da sem se začela pogovarjati sama s sabo.
»Oprosti, Lea! Nisem te hotel osramotiti, samo hrano bi rad. Lačen sem.« zdaj z izrojenim piskajočim glasom oponašam svoj želodec. Ubistvu se kar zabavam.
»Naslednjič pa pazi! Kako si upaš tako odurno kruliti vpričo kateregakoli živega bitja?«
Spet se pačim v želji, da bi zadela namišljeni glas lastnega želodca »Ohh, tega ne znam kontrolirati. Kar samo zakruli vedno, ko sem lačen.«
»No, saj ti greva zdaj po jogurt, ti požeruh. Samo še nekaj mi povej. Ali bi me moralo skrbeti, ker se dejansko pogovarjam sama s sabo? No, z lastnim želodcem?«
»Absolutno.« ampak glas ne prihaja od mene. Šit. Nenenenenene. Najraje bi se ugreznila v zemljo. Razmišljam, ali naj se sploh obrnem in pogledam, čigav je glas. Morda bi bilo bolje preprosto zbežati. Vseeno se odločim za obrat.

********************************************************************************************************

No, to je biu nasledn Next hope u lajk it

xxx
21. julij 2016
Next !!!
21. julij 2016
Jaa seveda da mi je bil všeč, zlo dobr opisuješ celo dogajanje, pa tut te natančni opisi zravn-kako zgleda parkc itd so perf Next
21. julij 2016
u214480
u214480
Next
21. julij 2016
Next!!!!!!
22. julij 2016
Neeeeeeeeexxt ful dober
22. julij 2016
Pred mano stoji srednje visok fant z dolgimi ravnimi svetlo rjavimi lasmi in hipsterskimi sončnimi očali. Od nekod ga poznam…ajaa, on je tip, v katerega sem se zaletela na stopnišču. Kakšno naključje. Ker me je čisto preveč sram, da bi rekla še kakšno besedo o svojem želodcu, mu hitro podam izgubljeni učbenik in povem, da mu je padel.
» Saj res, ti si punca ki sem jo ''podrl''!« med govorom se krohota, očitno se mu zdi Andraževa fora smešna.
»Ma ja. Sori.« tudi sama se smejim.
»Kdo je sploh bil tisti šupak?«
»Sošolec. Na žalost.« se namrdnem. Večina sramu od prej na srečo izpuhti.
Tip mi poda roko, verjetno se želi predstaviti.
»Moje iskreno sožalje, da moraš prenašati takega sošolca.« reče s smrtno resnim izrazom na obrazu.
»Hvala, haha. Drugače mi je pa ime Lea.« prijazno se nasmehnem.
»Najs ime, ali se piše z j jem ali brez? Jaz sem Nal.«
»Kul, brez j ja. L.E.A.« v smehu črkujem lastno ime.
» Jees, oba imava kul imena s tremi črkami!« skoraj zakriči, njegova energija pa je vzrok za še več smeha iz moje strani. Kul človek, res. Z njim se lahko zabavam, zabava pa je vedno super stvar.
» Zdaj lahko zavladava svetu in zasužnjiva vse ljudi, ki se nama ne bodo pokorili!« se še naprej hecam. Na obrazu mu zaigra otročji nasmeh. Nato naju za nekaj časa obdane prijetna, spokojna tišina, kmalu pa se odločim, da bi bilo morda pametno pojasniti tisto stvar z želodcem.
»Amm…koliko mojega prejšnjega monologa si uspel slišati?« ga obotavljivo vprašam.
» Ali misliš tisto stvar o tvojem želodcu?« posmehljivo vpraša.
» Točno tisto.«
Nal prhne. »Ali boš preveč jezna, če povem, da sem poslušal celega?«
»Ahh, jooj.« Oh, ne. Najbolje, da si izmislim kakšen bedasti izgovor, s katerim ne bom izpadla kot golum z dvema osebnostma. Primem se za glavo in se nemočno zasmejim.
»No, saj je bilo zabavno.« se posmehne. »Poleg tega zdaj vsaj vem, da si neke vrste frik. V dobrem smislu besede.«
»Vseeno je čudno. Ampak jah, čudno ni vedno slabo. Hahah, saj veš, dolgčas mi je bilo in bila sem sama. No, mislila sem, da sem sama.« pravzaprav se res nima smisla obremenjevati s tem. Vidim, da je Nal podobnega mnenja.
»Itak, haha. Ti kar vzpostavljaj stike s svojim trebuhom, dobro je poznati lastno telo.« brezskrbno reče.
Malce se zresni, nato pa pogleda proti hišici na drevesu, ki stoji poleg igral. Ta stvar ubistvu niti ni podobna hišici. Bolj spominja na leseno ploščad, ob robovih katere so v smislu varnostne ograje pravokotno postavljene deske.Šele zdaj opazim, da ima Nal na hišici družbo. Verjetno so bili oni tukaj danes zjutraj.
Nal se odkašlja. » No, se vidimo kaj okoli, jaz moram iti še druge malo spravljat v smeh.«
» Haha, itak. Čauu.« se poslovim in obrnem.
Stopim naprej po poti in se vrnem k prvotnemu načrtu – priti do trgovine. Ampak sem pa vesela,da sem le vrnila tisti učbenik. In še spoznala enega res kul človeka, s katerim znam komunicirati in se ob tem še celo dobro razumem. Koliko je sploh ura? Iz žepa v srajci vzamem telefon in pogledam. Ostalo mi je še petnajst minut. Ravno dovolj, da stečem po tisti jogurt in dokončno utišam svoj neumni želodec.

***

Od prvega šolskega dneva je minil že kakšen teden. Trenutno sedim v svoji sobi in se prepuščam mislim. Počasi se uvajam v nov, gimnazijski stil življenja, ki pa ni najlažji. Trudim se poslušati pri vsaj večini predmetov, vendar se mi vse prepogosto dogaja, da je ob koncu ure v zvezku narisana risba obraza ali telesa, snov pa ni prepisana. Ob misli na to, da poteka šele prvi teden tega šolskega leta dobim boleč cmok v grlu. Resno se moraš spraviti k sebi, Lea! Zadnje čase se vse bolj sprašujem, kaj za boga se dogaja z mano. Nekako sem osamljena, sama. Počutim se kot tisti dan, ko sem stala na stopnišču in pustila, da se ljudje od spredaj in zadaj zaletavajo obme.
Še en vzrok za mojo samoto je dejstvo, da Tigris manjka že cel teden. Sploh mi ni jasno, zakaj je ni. Klicala sem jo že parkrat, vendar nikoli ni bila dosegljiva. Čudno. Verjetno je zbolela. Upam, da se kmalu vrne, ker z razredom še nisem navezala pravih prijateljskih stikov, Nala pa opazim le občasno, kadar se srečava na hodniku, pred šolo ali pa v parku. Tam je s svojo klapo skoraj vsako jutro in vsak odmor. Vedno, ko se opaziva, si pomigneva z glavo ali pa veselo pomahava. Vseeno pa mislim, da ni ravno moja družba. Z njim ni nič narobe, prav nasprotno. Res je kul in poseben in super in prijazen. Ampak hodi v četrti letnik in verjetno že ima svoje prijatelje iz razreda in paralelke. Prijatelje, s katerimi se pozna že več čet. Prijatelje, ki me ne poznajo in nočejo hengati s fazani. Ker je svet pač tak. Če hočeš ostati kul, se ne boš družil z nižjimi letniki. Žal je tako, da se ljudje skozi celo življenje veliko preveč ozirajo na starost.Torej, prisiljena sem se podrejati neumnim svetovnim normam, zato moram najti nekoga svoje starosti in za povrh bi se bilo dobro z njim tudi razumeti. Upam, da to ne bo pretežko.
Vedno, ko se tako zatopim v svoje misli, pa na dan priplava še en problem. Ljubezen. Moja otopelost, zakrnelost, nezmožnost ljubljenja. Kot oddaljen vonj gnilobe dolgo zadrževane misli in strahovi o ljubezni privejejo iz moje glave. Počasi, vendar vztrajno. Zakaj ne ljubim? Počutim se kot uničena igrača. Kot pokvarjena ura. Bojim se, da imam neko čudno, redko, še neodkrito in neraziskano psihično bolezen, ki je prizadela moja čustva. Je to sploh možno? Ampak je res – preprosto in zatrdno. Nihče mi ni všeč v romantičnem smislu. Še nikoli mi ni bil. In kaj če mi tudi nikoli ne bo? Resnosti tega problema nočem povedati nikomur, niti Tigris ne. Ona pač misli, da imam le previsoka merila.
»Lea! Kosilo je na mizi, pridi dol.« se iz kuhinje zasliši prodoren glas moje mame.
»Grem.« ji zakličem nazaj.
V naslednjem trenutku z očijem in mamo že sedimo pri mizi.
»Lea, skoči samo še po vrč z vodo.« me prosi oči, ki očitno opazi, da na mizi manjka pijača. Vstanem, se sprehodim do pulta in z njega hitro vzamem vrč. Nato se vrnem k svojem stolu in spet sedem.
Za kosilo so kitajski rezanci in zelenjava s sojino in ostrigino omako. Mami je prišla danes iz službe malo prej, tako je imela čas pripraviti to super pojedino. Lačna zgrabim za pribor in si naložim poln krožnik rezancev.
Starša ponavadi prideta domov pozneje, bolj proti večeru, saj oba večino svojega časa posvečata delu. Sta bančna uslužbenca , mami pa je spoznala očija na svoj prvi dan službe. Takrat je bil on zaposlen pri banki že nekaj let. Takoj sta se ujela, šla na prvo, drugo, tretjo skupno večerjo, nato pa se kar tako, čisto spontano, ker sta bila pač mlada in zaljubljena, podala na potovanje v Turčijo za tri mesece. Ne vem, kaj vse sta tam počela, verjamem pa, da je bilo potovanje za njiju velik preobrat, saj sta po vrnitvi iz Turčije že načrtovala poroko in družino. Mami je leto po poroki rodila mojega Brata Nejca, ki je danes že samostojen in živi s svojo punco v podnajemniškem stanovanju. Čez 5 let sem se rodila še jaz. Postali smo srečna družina, kar naj bi bili še danes. Tako nekako.
********************************************************************************************************
Hvala za use super komente tale Next je mal dalši haha. Če mate kakšne predloge, želje, kritike, je to dobrodošlo!

xxx
22. julij 2016
Neeeext !
22. julij 2016
neeext fulll dobr resss top *-*
22. julij 2016
Next
22. julij 2016
u214480
u214480
Next Next Next best storyyy poleg ZOE!!!
22. julij 2016
Po kosilu se odločim oditi na krajši sprehod, da malce sprostim svoje misli. Zdi se mi, da bo nekaj v meni kmalu eksplodiralo. Odpravim se do malce bolj oddaljenega travnika desno od naše hiše, na sredini katerega raste manjši gozdiček ( bolj pravilno – točno sedem dreves). V ušesa si namestim slušalke, na telefonu pa poiščem francoski rap z naslovom La rage. Izbira komada mi ugaja. Trenutno res ne bi prenesla še neke limonadaste ljubezenske jokajoče pesmi. Tako ali tako je takihn že preveč. Zatopim se v glasbo in razmišljam. Vem, veliko razmišljam. Včasih celo preveč. Agresivni ton glasu v pesmi me pomirja. Besedila ne razumem, vendar je pesem opazno prepojena z nezadovoljstvom, sovraštvom. Pove mi, da pač ni vedno vse prav. In da je to sprejemljivo.
Hodim še naprej po travniku in da bi odgnala vso napetost v sebi, zatečem. Nato se vrtim v velikanskih krogih. Na koncu zadihana padem na tla, v ušesih mi še vedno nabija isti komad. Gledam v nebo, moje dihanje pa je globoko. Z vsakim izdihom se počutim lažjo ter bolj brezskrbno. Glasba res pomaga. Tako še nekaj časa leže zrem v vse temneje obarvano nebo. Počasi se večeri. Na obrazu čutim hladen piš vetra, ki mi spet da vedeti, da je poletja počasi konec.Tudi drevesno listje polagoma dobiva vse bolj rdečkast, rumen pridih. Medtem, ko nepremično ždim v travi, okoli sebe slišim le oglašanje čričkov, v daljavi pa je komaj opazno zaznati zvok avtoceste. Jaz pa samo ležim. In zrem v nebo. In življenje je kar naenkrat čudovito.
Nevem, koliko časa ostanem v travi, ko pa končno vstanem, je že skoraj večer. Verjetno bi se počasi morala odpraviti proti domu. Iz XL sive majice si otresem drobce trave in ostanke zemlje, ki jih je moje ležanje na tleh pustilo na njej. Preden telefon pospravim v žep, še enkrat pogledam, če sem dobila kakšno novo sporočilo. ''Neodgovorjen klic osebe Tigrisssssss '' se takoj izpiše na ekranu. Ooo, Tigris je končno klicala. Verjetno mi bo končno pojasnila, kaj se dogaja z njo. Če je naslednji teden ne bo v šolo, bom res umrla. Najbolje, da jo kar pokličem. V imeniku najdem njeno ime in pritisnem ''kliči''. Končno končno končno. Končno je dosegljiva. Medtem, ko se odpravljam proti domu, čakam, da dvigne slušalko.
Po šestih piiiip – ih nekdo končno dvigne.
»Tigris?« ne dobim odgovora.
Spet poskusim. Kaj se dogaja? »Tigris, si to ti?« za mojim vprašanjem sledi tišina.
Čudno. Vseeno ne obupam. »Halo? Mi lahko nekdo prosim odgovori? Prosim.«
Zdaj nenadoma zaslišim Tigrisin slaboten, žalosten glas. Čutim, da je moja najboljša prijateljica na robu joka.
»Oprosti, Lea« izdavi. Nato prekine.

********************************************************************************************************

Hvala za nexte

xxx
23. julij 2016
Nexttt
23. julij 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg