Forum
okk spet sem začela pisat novo zgodbico ker mi je dc
poglejte tut to-----> http://www.igre123.com/forum/tema/1-2/30913/

****
Spet se bo morala pretvarjati, spet mo se morala na silo smejati kot, da ima popolno življenje.
Spet bo bila v lepi elegantni obleki, sedela bo za mizo, prisiljena odgovarjati na vprašanja.
Nihče ne bo ničesar ugotovil, nihče ne bo videl žalostnih oči, vsi bodo videli samo nasmeh, ki je tako ali tako zaigran.
Starši želijo, da se obnaša tako kot so jo učili, da se vsakemu nasmeje, vsakega vljudno pozdravi, z tistimi ta glavnimi pa spregovori vsaj par besed.
Želi pobegniti iz takšnega sveta pa ne more. Rojena v '' popolni '' družini, z toliko ljudmi okoli sebe.
Zaljubljena v prepovedanega !

Zdaj se drži za roke z nekom, ki ji ni niti malo pri srcu, poljubi jo na lica, kasneje na usta, potegne jo k sebi, objame, stiska jo k sebi, ne želi je izpustiti.
Njej se on gnusi, upa da bo izgovor prišel prav, da se ne počuti dobro, da mora ven, na zrak. Kot zmeraj ji slepo verjame.

Odide ven, gleda okoli sebe, se zave, da ima najslabše možno življenje. Nikdar si ni česa takšnega želela. Od rojstva dela kar si drugi želijo, živi njihove sanje, svoje več ne pozna.
Zagotovo se ni nikdar počutila srečno, se ne počuti srečno zdaj in se ne bo nikoli počutila srečno !
Prispe do bližnjega jezera, ni ji mar za njeno obleko, vsede se na tla. Solza ji spolzi po licu. Začudi jo, da še sploh ima kaj solz, vsako noč zaspi z solzami v očeh.
Še v tako sončnem dnevu se prebudi nesrečna.

Želi si pobegniti, a nima kam.
Želi, da bi jo nekdo rešil, pa je nihče ne more.
Želi si, da bi si lahko svobodno izbrala moškega svojega življenja, a ve, da se to ne bo zgodilo.

To je ona, tisto lepo dekle, ki se navzven zdi tako srečno, odznotraj pa umira. Naj se še dalje pretvarja ? Za koga ?
Ne ve, ni odgovorov. Ve kaj mora narediti, zato gre nazaj med ljudi, z tistim njenim značilnim zaigranim nasmehom. Zaročenec jo poljubi, ona ne čuti nič razen gnus, odpor !

Nikoli ne bo rešena, to je njena usoda in sprijaznila se je z njo !
31. marec 2012
nekšt?
***
Želi si, da bi bil on tukaj, z njo - da bi jo poljubil, objel, rekel da bo še vse dobro. Pa ga ni in ga ne bo !

Rekla je, da je šla naprej. Saj tudi je ampak je v procesu, ko ga želi izruvati iz srca in ne gre. Ne more ga pozabiti !
Bilo je toliko vsega lepega, kako lahko takšne spomine izbriše ? Ne more jih, vsaj ne še zdaj.
Boli jo, ko ga ni tukaj, ko ve, da se ima bolje brez nje, ona pa brez njega trpi. Trudi se biti normalna, biti okej, včasih pa še iz hiše ne želi.

Prijateljice jo kličejo, pošiljajo sporočila ... ona se ne oglaša, ne odpisuje. Počuti se kot, da je zapornik, ampak zapornik v svojem telesu.
Kje je zdaj, kaj dela, s kom je ? Na vsa ta vprašanja bi lahko odgovorila z lahkoto - ampak ne zdaj, še pred 3 mesci morda. Zmeraj je vedela kako se počuti, kdaj je slabe volje, kdaj je pod vplivom ...

Res je nor občutek, sovraži ta občutek, kot ga ima zdaj, v tem trenutku. Ko je mislila, da je vse v redu, da je okej, da pozablja, pa ugotovi, da NE !
Zaveda se, da ni edina, ki trpi, počuti se vseeno sebično.
Vedela je, da bo prišel ta čas, ko bo spet takšna. Ni pa si mislila, da se bo zaradi tega zaprla vase.

Naj še nadaljuje takšno pot ? Mora, ve da se ne sme predati, ne zdaj, če tudi je v najbolj šibkem trenutku.
Sovraži biti takšna, šibka. Sovraži, ko ne pozna niti sama odgovorov, niti vprašanj si več ne upa postaviti.
Komaj čaka, da izgine iz ujetništva same sebe. Vprašanje je samo : kdaj bo to ?
31. marec 2012
u85528
u85528
Next.
31. marec 2012
mi je dc bom nextala za tebe ►Lʅoყԃ◄
***
Zgodaj zjutraj se je odpravila na pot. Prišla je v mesto, to mesto, ki jo spominja na toliko vsega, vse še zmeraj nosi v srcu.
Zmeraj, ko pride sem, se spominja na njega, želi si, da bi ga videla, čeprav je doma daleč vstran.

To jutro je bilo drugačno, to je čutila. Bila je na avtobusu, gledala je čez okno in ga zagledala ; njega, opazila ga je, čeprav ga ni videla od blizu in je bil obrnjen vstran. Ni ga mogla zgrešiti, bila je prepričana, da je to on, nihče drug ne hodi tako, nihče drug ne zgleda tako posebno, da takoj ve kdo je.
Ni ga videla niti od daleč že pol leta. Dnevi brez njega so bili tako prazni, tako dolgočasni, tako dolgi, tako pusti. Srce je bilo ena velika praznina, brez njega je bilo vse nemogoče in še zmeraj je. Vsak dan komaj čaka, da zaspi, da ga vidi v sanjah, občutek ima, da ga čuti zdraven sebe. Vsako jutro je vedela, da nima smisla, da se veseli česarkoli saj njega ni bilo zdraven nje. Pa vseeno je morala iti dalje, nadaljevati svoje življenje kot prej, čeprav je bilo vse drugače, vse spremenjeno, nič ni več bilo kot prej. Sovražila je sončne dneve, zaljubljene pare, smeh ljudi. Bila je zagrenjena magari si tega nikdar ni želela, nikdar ni niti slutila, da bo postala takšna. Nič je ni več veselilo, zahtevala je, da jo vsi pustijo na miru, da se je nihče naj ne spomni. Ni več imela želj, ker je vedela, da se tista edina želja, ki jo nosi globoko v srcu ne bo nikdar izpolnila.

Ampak zdaj, vse se je spremenilo, videla ga je. Spomnila se je, kako je bilo vsako jutro takšno, ko ga je videla, ko ga je prepoznala, ko je komaj čakala, da ozre njegove oči, njegov nasmeh, da se dotakne njegovih ustnic, da se stisne k njemu.
Stekla je iz avtobusa, tekla je za njim in se ustavila na sred poti. Saj ni imelo smisla, to je vedela. Jasno ji je povedal, da je konec, da si nista usojena, da se nima smisla boriti. Ampak ona se je želela boriti, za vsako ceno. Ni več tekla, ustavila se je, se vsedla za nekaj časa na klopco. Premišljevala je ... saj je vseeno, če bi hodila za njim, vedela je kam gre, saj je zmeraj vedela za vsak njegov korak.

Napotila se je v kavarno. Hodila je zravnano, glavo je držala pokonci. Prišla je tja, šla mimo mize pri kateri je on sedel, se vsedla za mizo zdraven njegove. Pogledala ga je in videla, da jo opazuje. Zdaj, ko ga je lahko videla bolj od blizu, se je začela zavedati, da ga tako močno ljubi. Zrla je v njegove oči, v njegove ustnice, ki si jih je tako močno želela, hrepenela je po njih, hrepenela je po njegovem objemu, hrepenela je po njemu celem. Niti besede ni prišlo iz nobenih ust, samo tišina.
Vedela je, da čaka njo, njegovo punco. Zaskelelo jo je v srcu, ko je prišla, ko sta se poljubila, ko ji je nekaj zašepetal na uho.
Srce je umiralo od bolečine ob pogledu na njega in njo. Želela si je, da bi lahko zapustila ves svet, da bi minila bolečina. Brez pomisleka se je vstala, še zadnjič ozrla njegov pogled, ki je kazal, da mu ni vseeno ampak je srečen z novo punco, ker jo ljubi. Nato pa je odšla in se ni več obrnila nazaj, ni hotela pokazati kako hudo ji je, kako šibka je brez njega.

Tako kot zmeraj je tudi zdaj morala nadaljevati svojo življenje, svojo pot, ki še zdaj ne želi pokazati kam jo bo odnesla.
31. marec 2012
u85528
u85528
next
31. marec 2012
Nihče je ne vidi v pravi luči, nihče je ne vidi takšne kot je. Vsi jo imajo za čudno, pusto, patetično.
Pa imajo prav ? NE . Je takšna kot vsi, ima čustva, joče - vsak dan, doma, v sobi, ko je nihče ne vidi, ko je nihče ne more slišati. Upa na bolše čase, upa da bojo prišli ampak z vsakim dnem znova ugotovi, da ne, ne bodo prišli. Pada globoko, padla bo in ve, da se ne bo mogla še nekaj časa pobrati. Želi nekoga ob sebi, ki bi jo razumel, potolažil, rekel : '' vse bo še dobro, ne skrbi '' . Ampak nikogar ni, ne tukaj, ne z njo. Bo sploh kdo kdaj prišel, se sprašuje ? Ne pozna odgovora, lahko samo upa, sanja, pričakuje nekaj kar morda nikoli ne bo prišlo.

Ne najde sorodne duše, ne najde iste osebe kot je ona. Želi, da bi jo razumeli, želi se nasmejati, želi se pogovarjati. Želi biti ena tistih lepih, popularnih deklet. Zdaj pa je nihče. Fantje si je ne želijo, ne privlači jih, ne zdi se jim lepa. Morda, ker se noče spremeniti ? Noče biti kot druga - lahka dekleta ! Želi se končno sprejeti takšno kot je pa ne gre in ne gre. Kje naj išče pomoč ? Meša se ji od obupa, od vseh teh nesramnih ljudi. Je kje kdo zunaj isti ? Bo jo kdo rešil pred samo seboj, pred ljudmi ?

Zagleda njega, tako popolnega. Ima punco, prelepo, ljubi jo na vso moč. Gre ji na jok, saj se zaveda, da nje niti opazi ne, niti ne ve, da obstaja, če pa slučajno opazi, jo samo tedaj, ko si naredi sramoto, ko se ji nekaj zgodi, ko se kdo spet norčuje iz nje in on se z njimi smeji.

Ne more sovražiti. Je preveč prijazna, čeprav nihče tega ne vidi. Morda res nikogar ne bo našla takšnega kot je ona sama, ampak se bo trudila, da bo nadaljevala z svojim življenjem ter se ne bo predala. Nikoli ne bo obupala, če tudi bo imela najtemnejše dni svojega življenja.
Čeprav globoko v svojem srcu vseeno ve, da en dan se bo vse spremenilo, ampak samo, če bo ostala takšna kot je in se ne bo vdala.
02. april 2012
Zdi se ji, da ne more več naprej, niti nazaj. Obtičala je tukaj nekje na sred vsega, soočiti se mora z vsemi. Najprej mora povedati '' prijateljicama '' kaj čuti, zakaj se ne meni z njima več tako pogosto, zakaj se je tako odtujila. Mora jima povedat, da sta onidve tisti, ki sta se spremenili, ki sta preveč samovšečni, ki kritizirata druge, zmeraj hočeta imeti zadnjo besedo. Pravita, da jo imata najraje, da sta njeni pravi prijateljici, a ona ve, da to ni res. Spoznala je, da ji je ostala še samo ena prava prijateljica. Tista, ki ve, da je nikdar ne bo pustila na cedilu, ki jo bo poslušala, če tudi celo noč, tista ki ji bo zmeraj stala ob strani, ne glede na to, kaj se ji bo zgodilo
02. april 2012
next??
03. april 2012
Hodi po mestu, sama na deževen dan. Kapljice padajo z neba tako močno, da se zdi, da se nikdar ne bodo ustavile. To je ne moti, všeč ji je, z sabo nima dežnika.
Čuti, kako ji kapljice polzijo po celem telesu navzdol, ta občutek ljubi.
Ustavi se pri eni klopci, na pogled nič posebnega, njej pa tako pomembna, vrača ji spomine na prejšnji december, ki ji je bil tako všeč. Tisti poseben mesec, ko ji je bil najljubši, ko je bil sneg, ko je bil on z njo, ko jo je imel tako prekleto rad. Še zdaj čuti dotik njegove roke, njegovo bližino, njegov vonj, čuti vse. Začne dihati ta svež zrak, da bi jo predramil, a ne pomaga. Ta kraj je tako poseben za njo, ne želi ga pozabiti. In on ji je pomenil vse, še zdaj ji ampak on se na to požvižga, glavno da je srečen z njegovo punco. Ona pa še zmeraj upa, da bo prišel nazaj, da bo ji rekel, da še zmeraj isto čuti, da je ni pozabil, da ni srečen z punco, ker je ne ljubi, tako kot ljubi njo. SANJE. To so samo ene velike sanje, to ni resničnost, ker se to ne bo zgodilo. Preveč dolgo je čakala, preveč je prejokala, preveč se je na silo smejala, samo da bi on mislil, da ga je prebolela. Znotraj sebe umira, čeprav navzven zgleda normalno, tudi srečno. Tako zlahka zaigra to srečo, to ji je prišlo že tako v navado, postalo je del njenega življenja.

Čuti, kako je že premočena, zebe jo ampak ne želi oditi. Želi dihati svež zrak, ker želi, da jo spominja na tiste čase. Ne glede na to, koliko bolečine ji povzroča ta zrak, ta kraj, to vreme, ne želi oditi, želi ostati. Upa, da bo prišel on, da se bo prikazal tako kot v filmih, iznenada. Morda bi jo objel, poljubil, rekel da jo pogreša.
Na tej klopci bi lahko sedela vso življenje. Njega bi lahko čakala vso življenje. Ampak ve, tako ne gre.
Začne se trosti, tako jo zebe. Počasi vstane, se še zadnjič ozre po kraju, ter z težkimi, počasnimi koraki odide.
Dež še zmeraj pada po njenem telesu, ko hodi proti domu, jo ljudje z dežniki debelo gledajo, njej ni mar.

Ugotovi, da je končno prišel čas, da ga dokončno pozabi, izbriše iz spomina. Tako kot bo dež prenehal padati, bo tudi njena ljubezen do njega nekega dne se končala...
Za razliko od deža, pa se njena ljubezen ne bo nikoli več vrnila, vsaj upa da bo tako.


06. april 2012
http://www.igre123.com/forum/tema//31985/
celo povezavo kopiraj
08. april 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg