Forum




popoldne na dan selitve . » ines, dajmo, premakni svojo rit in začni odpakirat, « kaj, za vraga, mami, je bilo tako zelo narobe z atijem, da si ga morala zapustiti ? kot da že nisem imela dovolj selitev in zapuščanja ljudi, ki jih imam rada. saj sem se zlahka prilagodila, to že, toda to ni pomenilo, da mi bo všeč, da se bom morala sredi najpomembnejšega meseca med urnikom šole morala seliti v čisto drugo mesto, na srečo pa sem ostala v isti šoli in za sosede dobila dva malčka, na katera bom morala paziti celo poletje. če bi bila še naprej pri atiju, bi celo poletje poležavala do treh popolne, jedla, bila pred računalnikom in ponočevala do osmih zjutraj. zdaj pa bom cel dan zunaj, ne bom imela časa za pisanje in nikakor ne bom ponočevala. in ni terase, zato ne bom morala spati zunaj. » ja, saj bom. ne teži mi, « starci, sem pomislila. kdo jih pa potrebuje, da mu zagrenijo življenje ? odšla sem v sobo, ki naj bi bila zdaj moja. bila je velika, to sem lahko priznala, toda stene so bile bele in ne tiste čudovite modrine, ki sem jo bila navajena v svoji sobi. pisalna miza in omare ter postelja so ostale, toda po tleh ni bilo preproge ali kupov knjig. računalnika ni bilo več na pisalni mizi – zdaj je čepel v dnevni sobi.



15. februar 2014




prvo jutro . moje sanje so bile kar prijetne – če je vožnja z podzemnim vlakom in prestavljanje z ene na drugo vožnjo prijetno. zbudila sem se okoli šestih, saj nisem imela nič pametnega za delat, razen da sem se pripravila na dan šole, v katerega bi odšla z novim avtobusom. oblekla sem se v nekaj, kar sem naključno pobrala iz omare. ob sedmih naj bi naju z mlajšo sestrico soseda odpeljala na avtobusno postajo, na katero nisem poznala poti. njeno ime je bilo lean in naslednje leto naj bi odšla v prvi letnik, jaz pa sem obtičala v šestem prekletem razredu. pot z njo je bila dokaj prijetna, ona pa kar prijazna. avtobusna postaja ni bila daleč – mogoče petnajst minut. ljudje so se že nabirali, to pa je tudi prizor, v katerem sem se prvič srečala z njim. stal je tam, se pomenkoval z nekaj drugimi in me sploh ni pogledal. ampak jaz sem ga pogledala. bil je preprosto čudovit – prepričana sem, da ste vsi nekoč že srečali nekoga, ki se vam je na pogled takoj zdel simpatičen. tako je bilo tudi pri meni. oh bog, všeč mi je bila njegova pričeska, kaj šele njegov stil. bil je popolen. toda zakaj resničnost ni nikoli podobna temu, kar si predstavljamo ? zakaj ?



16. februar 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg