Forum
So, here I'm supposed to write an intro, huh? Pravzaprav samo na kratko; pred vami je popolnoma običajna avtorska zgodba, za katero sem idejo razvijala že nekaj časa in se jo odločila uresničiti. Res upam da vam bo vsem, ki ste prišli prebrat tole, všeč and remember - read it with joy and happiness c: Okej, hvala še enkrat ker ste tukaj, zdaj pa 3,2,1..read!
[Copyright (C) solivagant. All rights reserved - vsi dogodki in osebe v zgodbi so izmišljeni, vsakršna podobnost z resničnostjo je zgolj naključna. Prav tako je prepovedano kopirati karkoli, kar vam avtorsko ne pripada! Prosim vas da spoštujete moje delo, ki je bilo vloženo v vse to in ne kopirate. Hvala!]
O F P I C A S S O S A N D D R U M M E R S





C A S T

Astrid Berges-Frisbey ..... Lennon Granger
Max Irons ..... Jackson Granger
Finn Harries ..... Wesley Renne
Evan Peters ..... Jon Welsh
Dylan O'Brien ..... Clyde Morgan
S U M M A R Y

Lennon Granger se ni nikoli znašla v svetu normalnih in realnih. Medtem, ko so se njene vrstnice navduševale nad bandi in se obremenjevale s tem, koliko novih mozoljev so dobile čez noč, je Lennon vedno nosilo v oblake, kjer se ni bila zmožna povsem zavedati okolice.
Po tem, ko je štiri leta srednje šole preždela z nosom globoko v knjigah Whitmanovih poezij in zaključila dve leti slikarske akademije v Firencah, se je vrnila domov v domači Beaufort, le da je lahko spet preždela cele dneve pred platnom. Z namenom, da jo praktično potisne proti normalnemu življenju, jo mama pošlje k bratu v New Orleans. Težava? Jackson je eden tistih še preveč normalnih in realnih ljudi, prav takšno pa je tako tudi njegovo življenje. Lennon se nenadoma znajde na popolnoma neznanem terenu, kjer težave samo čakajo, da se lahko pokažejo in ji spodnesejo tla pod nogami. Kako naj se mlada umetnica znajde v popolnoma novem svetu mladih in nemirnih?
16. marec 2016
Next
16. marec 2016
u186827
u186827
Next
16. marec 2016
1.
Ameriški jug me je že od nekdaj navduševal. Že sama atmosfera je v meni vzbujala neverjetne občutke, ki sem jih lahko nato izlila na platno. Prav zato mi je bilo življenje v Beaufortu v Severni Karolini vedno pri srcu. Medtem, ko so vsi moji vrstniki sanjali o pobegu na ulice Manhattna in Hollywooda, se sama šarmu malega mesteca nikakor nisem bila zmožna upreti. Moja srednješolska najboljša prijateljica Faye me je vedno imela za noro. 'Vsakdo hoče ven iz tega prekletega kraja.' Je zavihala nos, ko sem ji kakorkoli omenila kako zelo mi je življenje v Beaufortu pravzaprav všeč. Kljub temu, da privlači mnogo turistov, pa kot kaže ne more zadovoljiti potreb večine pripadnikov mlajše generacije.
New Orleans, po drugi strani, je pravo nasprotje majhnemu in mirnemu obmorskemu mestecu v katerem sem odrasla. A vseeno, bi se morala počutiti kot v raju. Mesto kar kipi od umetnosti in izžareva južnjaški duh. Raj za umetnike katerekoli vrste, bi lahko rekli. Temu navkljub, pa se v trenutku, ko sem nekaj minut nazaj odklenila vrata te hiše, nisem počutila nič kaj domače. Verjetno sem se še vedno počutila nekako izdano. Le tri dni nazaj mi je mama namreč v roke odločno porinila ključe, ki jih trenutno držim v rokah, skupaj z letalsko vozovnico, mi naročila naj spakiram in me danes zjutraj posadila na letalo. Vem, da do mene ne goji nikakršnih zamer, prav tako kot vem, da po njeno in očetovo ne živim zadosti. Starši so morali svoje otroke vedno nadzorovati, da jim niso ušli izpod kontrole. Moja mama me je skupaj s Faye nekoč skušala spraviti v enega od lokalnih klubov, v katerega večini mojih sošolcev sploh ni bilo dovoljeno iti, dokler niso dopolnili 20 let. Seveda jima ni uspelo, glede na to da sem pozneje večer preživela v postelji, kjer sem do treh zjutraj brala Cohenovo poezijo. Pač nisem bila običajna najstnica, ki bi celo večnost čakala na to kdaj bo lahko končno prvič imela fanta in poskusila alkohol. V življenju sem videla več od tega.
Zazehala sem in iz rok izpustila revijo, ki sem jo našla na pultu ter se razgledala naokoli. Jackson je vedno bil urejen in redoljuben, medtem ko sem bila sama povsem neobčutljiva na nered. Še ena stvar, ki je moji mami verjetno pobrala veliko živcev. Nič čudnega, da me je vrgla ven.
Hiša je popolnoma odražala podobo mojega brata, ki ga nisem videla že dobra tri leta. On je s svojim bandom delal v New Orleansu, jaz pa sem študirala v Firencah. Seveda sva se vmes nekajkrat slišala, sem se pa vseeno veselila, da ga bom končno spet videla v živo. Njegova hiša sicer ni imela verande in velikega vrta, bila pa je ena izmed lepših v dolgi vrsti hiš tu naokoli. Torej ne bi smelo biti tako slabo.
Ni ga bilo doma, zato sem izkoristila čas in se po stopnicah povzpela v zgornje nadstropje. Pri tem sem sem se močno zavedala dejstva, da sem čisto nenapovedano vpadla sem. Ko sem odšla, mami namreč še vedno ni uspelo priklicati Jacksona. Tak je pač bil. Kljub urejenosti, ga je bilo po navadi izjemno težko doseči. Ves svoj čas se je ukvarjal z bandom in na splošno užival življenje. Mama se je seveda temu navkljub trmasto odločila, da me pošlje k njemu, dokler se po njenih besedah 'ne naučim normalno živeti' in popolnoma prezrla dejstvo, da je Jackson že odrasel moški, ki mu ne more ukazovati. Kljub temu, da sem imela sama 22, Jackson pa 25 let, sva bila zanjo še vedno 10-letna mulca, ki jo morata ubogati. Ob teh mislih sem se tiho zahihitala in se odpravila ogledati še zgornje prostore. Jacksonova spalnica, kopalnica, prostorna soba za goste in velika prazna soba. Dobesedno v njej ni imel ničesar. Niti najmanjše slike ali škatle. Bila je le popolnoma prazna soba, s štirimi stenami in tlemi, ter velikim oknom s pogledom na ulico. To bi potencialno lahko postal moj novi atelje. Samo namuznila sem se, nato pa se spustila nazaj v pritličje in si z vzdihom postregla z enim izmed jabolk, ki so bila nastavljena na pultu. Še preden pa sem lahko sploh naredila prvi ugriz, me je zmotilo glasno odpiranje vhodnih vrat. Dosegli so me pridušeni zvoki momljanja in stokanja in že naslednji trenutek so se vrata v dnevno sobo treskoma odprla in dobila sem dober razgled na gol hrbet svojega brata, na katerega je bila prilepljena neka svetlolaska.
Nagnusno.
Prebledela sem in se skoraj zadavila s koščkom jabolka, ki sem ga ravnokar odgriznila. Toliko o ganljivem ponovnem srečanju dolgo ločene sestre in brata. Sem sarkastično pomislila in zavila z očmi.
Še enkrat sem ugriznila v jabolko, medtem ko se je parček pred mano še vedno vneto poljubljal. Poleg Jacksonove majice je bila sedaj na tleh tudi dekletova bela bluza in že sem lahko slišala žvenketanje pasu. Nihče od njiju me ni z ničemer zaznal moje prisotnosti. Dobro, dobro tole moram ustaviti, preden bo šlo predaleč.
»Nedolžne žrtve prisotne.«
Sem glasno komentirala s sarkastičnim tonom glasu in dvignila roke v znak nedolžnosti. Svetlolasko je kar odneslo stran od mojega brata in oba sta se šokirana obrnila proti meni. Če se mi ne bi vse skupaj tako gabilo zaradi dejstva, ker je bil Jackson moj brat, bi se mogoče še smejala ob pogledu na njuni razmršeni in šokirani podobi. Kot dva najstnika, ki sta mislila da staršev ni doma in se odločila malo pozabavati.
»Lennie?!«
Je prvi odreagiral Jackson, ko si je končno opomogel od začetnega šoka.
»Kaj za vraga počneš tu?!«
»Jack?! Kdo sploh je to?!«
Mi je v besedo užaljeno segla svetlolaska. Oh ne. To bi znalo postati nerodno.
Jackson se je sunkovito obrnil proti njej in vneto zamahnil z rokami.
»Ne ne ne, Jackie, ni to kar misliš, prisežem! To je Lennon, uh, moja sestra!«
Ji je poskušal vneto razložiti, čeprav je izgledala kot da ga namerava ubiti s pogledom.
»Lennie, to je Jackie. Moja, um…prijateljica.«
Spet sem zavila z očmi.
»Ja, vidim kako zelo prijateljska sta si. Kakorkoli, me veseli.«
Dekletu sem namenila prijazen nasmeh, čeprav bi lahko stavila, da je ne bom videla nikoli več.
Jackie je še vedno sumničavo pogledovala od enega k drugemu, čeprav je bilo videti, kot da se je vsaj malo pomirila. Jackson si je vidno oddahnil, preden se je spet obrnil k meni.
»Torej, bi bila tako prijazna in mi razložila zakaj za vraga si tu?! In kako si sploh prišla noter?!«
Je nekoliko zadirčno vprašal.
Pred nosom sem mu pomahala s ključi in letalsko karto.
»Mama me je poslala. Mislim, da se ji bo počasi zmešalo. Čisto je znorela in se nato odločila, da me pošlje sem, da se naučim živeti ali karkoli že.«
Samo skomignila sem z rameni in nadaljevala z jabolkom. Jacksonove poteze so se nekoliko omehčale in nerodno se je popraskal po zatilju.
»Uh, Jackie, žal mi je ampak tole bo treba prestaviti. Oprosti, prosim se lahko slišiva jutri?«
Svetlolaska je nase že uspela navleči bluzo, zato mi hvala bogu ni bilo več treba gledati njenega čipkastega nedrčka. Jacka je prestrelila s pogledom, mojo prisotnost pa je popolnoma ignorirala, medtem, ko je odvihrala skozi vrata.
»Ne trudi se.«
Je še zamrmrala preden je zaloputnila vrata za seboj. Auč. Jackson je zavzdihnil in s tal pobral majico, ter si pričel zapenjati hlače. Vem, da me ni krivil za to in da ga ni preveč prizadela. Prepričana sem bila, da med njima ni bilo ničesar resnega, prav tako pa z lovljenjem deklet nikoli ni imel težav. Kar same so se lepile nanj.
»Jaz se ne bi sekirala.«
Sem pripomnila med žvečenjem jabolka in se naslonila na pult.
»Še Tessa Byrne je imela večje.«
Jackson je nekaj trenutkov uspel zadržati resen obraz, nato pa se vdal in bruhnil v smeh, ter mi končno namenil nasmejan pogled.
»Pogrešal sem te sestrica.«
A/N: Okaay what do you think? Najprej naj povem, da je minila že cela večnost odkar sem nazadnje pisala v slovenščini, zato mi oprostite če je kaj zelo nerodno napisano. Malo se moram privaditi nazaj ahah. Otherwise, prosim povejte mi kako sem vam zdi! Obožujem komentarje, v katerih mi lahko razložite vse od tega kaj vam je bilo všeč/vam ni bilo (razlika je med utemeljeno kritiko in žaljivim komentarjem!) pa vse do svojih želja in teorij. Don't be a silent reader, tell me what you think! (:
17. marec 2016
Next
17. marec 2016
sama ideja mi je kar zanimiva, tvoje pisanje je pa tudi zelo dobro. ker je to šele začetek, nimam še nekega mnenja ampak komaj čakam naslednji del (-:
17. marec 2016
Hvala a nexte (:
greywaren – najlepša hvala za prijazne besede, se bom potrudila da bo zgodbica čim bolj zanimiva c:
..............................

2.

»Si nisi našla nobenega Italijana, ki bi te prenašal?«
Je zajedljivo pripomnil Jackson, ko sva tistega večera sedela na kavču in jedla češnje, ki jih je privlekel iz hladilnika. Nimam pojma zakaj je imel na zalogi toliko sadja. Do takrat sem se že uspela razpakirati in urediti sobo za goste nekoliko po svoje. Jackson me je pri tem pustil popolnoma pri miru, še preden pa me je zapustil, zamrmral nekaj o tem, da te sobe sploh noče videti, dokler bom tukaj. Na moj nered je bil občutljiv ravno toliko kot mama, če ne še bolj. Iz kavbojk in puloverja sem se preoblekla v razvlečeno staro majico, ki je bila pravzaprav Jacksonova majica s faksa, ki mi jo je podaril, ko je zaključil šolanje tam. Pravzaprav je to pomenilo, da je mami na ljubo zaključil štiri leta pravne fakultete, če se mu 'z bendom slučajno ne bi posrečilo', kot je rada tarnala vse od trenutka, ko je razglasil, da bo temu posvetil življenje. Dvomim, da bo faks kadarkoli potreboval. Resda niso bili One Direction, so pa bili solidno uspešni in so si do zdaj prislužili že zgledne vsote.
Lase sem si spela v udobno figo, odstranila ličila – pravzaprav sem kot večino dni tako ali tako nosila le maskaro – in se spravila pod udobno odejo na bratovem kavču. Ni trajalo dolgo, da se mi je skupaj s skledo češenj pridružil in zapletla sva se v pogovor o najinem življenju zadnji dve leti, ko se nisva videla. Kot brat in sestra, sva si bila z Jacksonom precej blizu.
Ob njegovi opazki sem se skremžila in mu pokazala jezik, medtem ko sem v usta nesla še enega od sladkih rdečih sadežev. Resno ga moram vprašati, kje kupuje sadje.
»Pravzaprav sem res našla nekoga, mami in očetu sicer še nisem povedala, se pa selim k njemu čez nekaj mesecev, ker me je zaprosil. Nazaj sem prišla samo zato, da vam povem, sem pa vesela, da si ti prvi ki je izvedel. Morda mi lahko pomagaš s starima.«
Sem izustila kar se da vsakdanje. Jackson je nekaj trenutkov brezizrazno strmel vame in lahko sem videla, da je malce prebledel. Že naslednji trenutek pa mi je v čelo priletela koščica, ki sem jo v glasnem smehu odstranila iz naročja. Mislim, da sem ga za trenutek celo prepričala.
»Ni smešno.«
Se je pritožil in me užaljeno pogledal. Nagnila sem glavo na stran in nedolžno zamežikala vanj.
»Sem mislila, da boš vesel. Ker ni res, si obtičal z mano, dokler me ne naučiš kako se uživa življenje.«
Zavzdihnil je in pokimal.
»Prav imaš. Si prepričana, da ni nobenega Italijana, h kateremu bi se lahko preselila?«
Tokrat sem bila jaz na vrsti, da užaljeno pogledam in se nagnila naprej le zato, da sem ga lahko sunila v ramo, medtem ko se mi je veselo nasmejal.
»Dobro, dovolj o meni.«
Sem odločila z usti, polnimi češenj.
»Kako gre z bandom?«
Jackson se je popraskal po zatilju in se naslonil nazaj na naslonjalo kavča.
»Dobro. Dekleta nas obožujejo..no, saj si sama lahko videla prejle…«
Je še nerodno zamomljal zadnji del in močno sem se morala potruditi, da ob nenadnem krču smeha nisem izpljuvala vsega, kar sem imela v ustih.
»Oh ja, to je bilo zabavno. Skoraj sem te videla v akciji bratec. Si predstavljaš kaj je to za moje nedolžne oči?! Mislim, da si mi dolžan.«
Nedolžno sem se nasmehnila se tudi sama naslonila nazaj. Rada sem se zabavala z dejstvom, da je Jackson vedno pazil na mojo nedolžnost. Nikoli ni želel da bi videla ali vedela preveč prekmalu. Mislim, da je bilo tudi zanj dejstvo, da sem odrasla težko sprejemljivo, čeprav mu po resnici povedano ni bilo treba veliko delati za to. Veliko fantov se je motalo okrog mene, nihče pa pričakovano ni prejel željene pozornosti. Bila sem tisto dekle, ki je raje tiščalo nos v knjige, kot pa k fantom. To je seveda vse jezilo in sprožilo nemalo nezadovoljstva in vihanja nosu nad mano. Jackson po drugi strani, ni mogel biti bolj srečen.
Nekoliko namrščeno me je pogledal in videla sem, da me pazljivo preučuje ter nadaljevala z nedolžnim smehljanjem.
»Ja imaš prav, tvoj dolžnik sem.«
Se je na koncu le vdal in zmagoslavno sem se nasmehnila, medtem ko je zavzdihnil.
»To bo še zabavno.«
Nekoliko sem se ugriznila v spodnjo ustnico in prikimala. Res bom poskrbela, da bo.
»Torej si obtičala tu, ha?«
Je vprašal po nekaj trenutkov tišine in skomignila sem v odgovor.
»Vse tako kaže. Mislim, saj poznaš mamo. Ne bo odnehala dokler ne doseže svojega.«
Zavila sem z očmi in oba sva se zasmejala.
»Ne zares Jackson, če želiš lahko grem. Bom že nekaj našla.«
Morala sem omeniti tudi to, čeprav nisem imela kam. Dejstvo, da sem tako nenapovedano vpadla v njegovo življenje me je namreč že vseskozi preganjalo. Seveda je odločno odkimal.
»Boš živela na cesti? Daj, ne seri Lennie.«
»Ne, pri svojem bogatem Italijanu..«
Sem se zahihitala v odgovor in ga pripravila do zavijanja z očmi.
»Kakorkoli, če mi je že dovoljeno biti tu…ali imam lahko zgornjo prazno sobo za atelje? Prosim, prosim prosiiiiim!«
Roki sem sklenila kot kakšen majhen otrok in mu namenila najlepši in najbolj proseč pogled, kar sem jih premogla. Jackson je privzdignil obrv in se zazrl vame.
»Da boš lahko iz nje naredila popolno zmešnjavo? Dve sobi torej vsega skupaj?«
Proseč pogled sem še močneje uprla vanj.
»No prav..«
Se je z vzdihom vdal in se tako znašel v mojem velikem hvaležnem objemu. S tem mislim, da sem veselo skočila nanj in ga pokopala pod sabo. Slišala sem ga zastokati od pritiska moje teže in se ga le še tesneje oklenila.
»Najboljši bratec na svetu si Jack.«
Sem zamomljala v njegovo uho, nato pa se končno spravila z njega in se odpravila proti stopnicam. Verjetno bi morala iti spat.
»Lahko noč.«
Sem se mu nasmehnila čez ramo.
»Lennie.«
Me je ustavil na prvi stopnici, da sem se spet ozrla nazaj.
»Atelje pride s pogojem.«
Nekoliko presenečeno sem privzdignila obrvi.
»Kakšnim pogojem?«
Jack je kotičke ust potegnil v polovičen nasmeh.
»Tukaj se boš končno in enkrat za vselej naučila kar pomeni Carpe Diem.«
V odgovor sem se samo nasmehnila, nato pa se obrnila in odkorakala v svojo sobo. Ja, vso srečo s tem Jackson.
....................................

A/N: So, part 2's up in res me zanima vaše mnenje o njem, zato vas vabim da mi poveste kako se vam zdi / imate kakšne pripombe, pohvale itd. res karkoli please do tell! Se opravičujem če je za začetek malce dolgočasen in je ta drugi del bolj kot ne en filler ampak se bo vse razpletlo in postalo bolj zanimivo, I promise! And just one more thing; update urnik jee: Next pride enkrat na teden (več mi šola žal ne dopušča, če pa se slučajno zgodi izjema bom z veseljem nextala tudi večkrat) in to enkrat od petka do nedelje, točno ne morem reči, ker je pri meni vsak teden malo drugače čez vikend, so. Okej that's it, hvala vsem, ker berete!<3
20. marec 2016
(ravno sem mislila zaspat pa sm videla da si nextala pa sem si rekla da bom kr zdej prebrala so here i am) zelo mi je vsec tale zgodba, res da se nic se ne dejansko dogaja ampak ravno dovolj da se nisem pripravljena poslovit od zgodbe in da me zanima kaj se bo zgodilo. pa tudi liki v zgodbi so mi vsec in zanimivi! nimam nobenih pripomb res, keep up the good work! (-: pa Next seveda
20. marec 2016
u186827
u186827
Next pa jaz še bi kar strinjala z prejšnjim komrentarjem
20. marec 2016
Next
20. marec 2016
3.

Kar mi je bilo pri umetnosti že od nekdaj najbolj všeč, je bil proces ustvarjanja. Ne glede na to kako občudovanja vreden je bil nato končni izdelek, je bil proces ustvarjanja tisti, ki je vseboval vso zabavo in čarovnijo umetniškega dela. Pri procesu mi je bilo najbolj všeč ravno to, da ni bilo nobenih pravil. Nihče ni narekoval kako bi moral umetnik ustvariti svoje delo. Nihče ni nikoli zapisal natančnih korakov in smernic. Vsakdo je lahko svoj navdih poiskal v čemurkoli in na kakršen koli način. Medtem ko so si nekateri prižgali glasbo, sem sama najraje ustvarjala v popolni tišini in zamaknjenosti. Če se sprašujete, kako je to funkcioniralo pri nas doma, kjer je mama vsak vikend neutrudno pospravljala in ropotala s sesalcem, naj vam zaupam, da s tem nisem imela težav. Nisem potrebovala tišine v zunanjem svetu, pač pa zgolj tišino v svojih mislih. To je bilo dovolj, da me je poneslo v nek drug svet, nedotakljivih reči, kjer me nihče ni mogel doseči.
Že okoli osmih zjutraj, ko je Jackson še vedno glasno smrčal v sobi na koncu hodnika, sem se oblekla in se podala v središče mesta, da bi poiskala najbližjo trgovino s pripomočki za ustvarjanje. Našla sem jo na neki stranski ulici pri Frenchman Streetu. Bila je majhna in nekoliko natlačena in lahko bi stavila, da je New Orleans premogel tudi kakšno bolj prostorno, a mi je bila ta všeč. Imela je vse, kar sem potrebovala. Prodajalka srednjih let je bila vsa iz sebe od sreče, ko me je zagledala. Kot kaže strank ni videvala tako zelo pogosto. Ustregla mi je pri čisto vsem in mi kar sama poiskala vse za kar sem prosila. Medtem, ko se je neutrudno prebijala skozi kupe umetniških pripomočkov, mi je prepričano zatrjevala, da mi bo poiskala vse, kar bom želela in da mi ni treba niti migniti s prstom, medtem, ko sem sama trepetala pred tem, da se ogromni kupi opreme sesujejo nanjo. Ko sem imela vse, sem se ji z nasmehom zahvalila in ji podala svojo kreditno kartico. Uboga ženska je bila čisto prepotena od neprestanega plezanja naokoli, a ji je na obrazu še vedno sijal širok nasmeh. Še vedno je neutrudno brbljala in me spraševala o mojem ustvarjanju. Lahko bi rekli, da je bila malce čudna, a mi je bila ravno zato všeč in odločila sem se, da bom še prišla. Kljub majhnemu prostoru, so bili vsi pripomočki dobre kakovosti in pravzaprav niti ne tako dragi.
»Tako gospodična, uživajte v ustvarjanju, upam da se še vidiva.«
Se mi je še enkrat nasmehnila in mi vrnila kreditno kartico.
»Prosim dovolite, da vas moj brat zapelje do doma, tega ne morete vleči na tramvaj. Phillippe! Samo malo. Philippe!«
Se je še enkrat zadrla proti lesenim stopnicam, ki so vodile v višje nadstropje. Načrtu nisem imela namena ugovarjati, ker vsega kar sem nakupila pod nobenim pogojem ne bi mogla spraviti do doma v rokah. Namuznila sem se in se zastrmela v najvišjo točko stopnic.
»PHILIPPE!«
Je že dokaj nestrpno zaklicala prodajalka in s prsti potolkla po lesenem prodajnem pultu. Namenila mi je opravičujoč nasmeh, a sem v odgovor le zamahnila z roko.
»Ja, ja že grem!«
Se je od zgoraj končno oglasil moški glas in topot je naznanil prihod, očitno Philippeja. Izgledal je kot moški v srednjih letih, v navadnih kavbojkah in srajci in s kratko pristriženo brado, ki se je po barvi ujemala z njegovimi lasmi peščene barve. Videti je bil nekaj let starejši od prodajalke, ki se je končno umirjeno nasmehnila, in pomignila na kup mojih pripomočkov.
»Philippe, rada bi, da to prijazno gospodično odpelješ domov in ji pomagaš stvari spraviti v stanovanje.«
Ton njenega glasu je dobil nekoliko ukazovalen prizvok in pogled je odločno uprla v svojega brata, ki se je nerodno popraskal po zatilju in na koncu le skomignil.
»Prav, ni problema.«
Namuznila sem se ob prizoru. Stavila bi lahko, da ima Philippe mnogo pomembnejše delo, od razvažanja neznank naokoli, a sem mu bila vseeno precej hvaležna. Ne vem kaj bi storila, če mi prodajalka ne bi ponudila te možnosti, glede na to, da sem se do sem pripeljala s tramvajem. Philippeju sem zato namenila najbolj hvaležen nasmeh, kar sem jih premogla in mu pomagala znositi pripomočke v zavojih in vrečkah ven, do njegovega poltovornjaka, ki je bil parkiran na drugi strani ulice.
Ko sva končno imela vse natovorjeno, sem se še enkrat lepo zahvalila prodajalki in ji zagotovila, da še pridem. Nato sem sedla na sovoznikov sedež in Philippeju zamrmrala Jacksonov naslov. Nisva se veliko pogovarjala. Očitno je bil pravo nasprotje svoje sestre, ki skoraj ni mogla prenehati govoriti. Tišina ni bila nerodna, očitno pa v Philippeju nisem vzbudila toliko pozornosti kot pri prodajalki.
Doma mi je pomagal znositi vse v majhno predsobo hiše, nato pa sem ga odslovila z besedami, da bom naprej zmogla sama. Zahvalila sem se mu in mu kljub ugovarjanju v roke potisnila še bankovec za dvajset dolarjev. Ko je odpeljal sem se spravila k delu in stvari eno za drugo pričela tovoriti gor v atelje. Jackson je seveda še vedno trdno spal in rahlo sem zavila z očmi. Morda bi ga morala zbuditi. Ampak mislim, da sem raje imela mir, kot pa tipično jutranje nezadovoljnega Jacksona, ki ga je s tira spravilo praktično karkoli. Bil je tiste vrste človek, ki si ga moral pustiti, da se zbudi sam, če nisi želel tvegati dobre volje za oba.
Ker sem praktično skoraj vse svoje stvari za slikanje pustila v Beaufortu, sem morala nakupiti dosti, zato mi je tudi vzelo dobre pol ure, da sem končno imela vse na kupu v svojem novem ateljeju. Stojala za platna, platna različnih velikosti, akrilne in oljne barve s katerimi sem slikala, čopiči, palete in še nekaj drugih malenkosti, ki sem jih potrebovala. Nekoliko zadihano sem uprla roke v bok in se zadovoljno ozrla okoli, nato pa čez okno na ulico. Jutranji vrvež je bil že v polnem teku. Mislim, da je čas, da krstim ta novopečeni atelje.
Iz kavbojk in majice sem se preoblekla v očetovo staro jeans srajco, v kateri sem slikala že od svojega šestnajstega leta. Temu primerno je bila vse prej kot svoje originalne barve, mi je bila pa z leti vedno bolj všeč. Lase sem zavarovala z visoko figo in postavila stojalo ter platno. Tube barv sem skupaj s čopiči in paleto samo pripravila na strani, nato pa sem iz svoje torbe privlekla skicirko in svinčnik. Preden sem pričela slikati na platno sem vedno naredila osnutek z navadnim svinčnikom. To mi je prišlo prav predvsem zato, ker dostikrat nisem vedela kaj bom slikala, samo čutila sem potrebo po tem. S skicirko sem se nato lahko sprehajala naokoli in iskala inspiracijo v svoji okolici, pomagalo pa mi je tudi razmišljati. Nekaj časa sem sedela ob oknu in opazovala vrvež na ulici, ter vsake toliko časa nekaj narisala v skicirko, medtem ko me je grelo toplo sonce. Nato sem se odločila zapustiti atelje in se malo sprehoditi po hiši. Slišala sem, da je Jackson že vstal in ropotal po kuhinji, a se zanj nisem zmenila. Tak je bil moj proces ustvarjanja in kot sem že omenila, me v njem ni mogel doseči nihče. Posedala sem dobesedno povsod. Po stopnicah, v dnevni sobi na kavču, v kuhinji (Jackson je z mano živel dovolj dolgo, da je točno vedel kaj se dogaja in da me nima smisla motiti) in na terasi.
Po nekaj časa takega tavanja naokoli, sem imela narejen že skoraj ves osnutek, le še malo mi je manjkalo. Nisem imela pojma koliko je ura in me niti ni zanimalo. Ko sem pričela s tem, me nič ni ustavilo ali zmotilo.
»Opa! Oh, oprosti žal mi je.«
Zmedeno sem dvignila pogled od svoje skicirke, da bi si ogledala oviro, ki se je nenadoma znašla pred mano. No ovira ni bila nekaj, temveč nekdo. Mlad fant, okoli mojih let, za dobro glavo in še malo višji od mene, ki se mi je opravičujoče nasmihal in pomenljivo privzdignil eno od obrvi.
»Moram reči, da še nikoli nisem videl Jacksonovega dekleta tukaj po deseti uri zjutraj. Se dogaja kaj resnega?«
Ker sem bila še vedno izgubljena v svojem procesu ustvarjanja, sem le napol dojela, kaj mi tip pravzaprav govori. Ob misli na to, da me je imel za Jacksonovo dekle, sem se le zahahljala in odmahnila z roko, nato pa pogled spet spustila na skicirko in obšla fanta, da bi dokončala osnutek. Spet sem odtavala v kuhinjo in sedla na pult, medtem ko je Jackson pripravljal bog ve kakšno hrano na štedilniku in pograbila še eno od tistih jabolk kot včeraj. Sadje pomaga razmišljati.
Skorajda nisem zaznala prisotnosti tistega fanta v katerega sem se skoraj zaletela na hodniku, ko je očitno nekoliko zmeden prišel za mano in se naslonil na pult nasproti Jacksona in le kakšen meter stran od mene. Čutila sem njegov začuden pogled na sebi, a me ni pretirano ganil.
»Stari, kje si pa to staknil? Je zadeta ali kaj? In mislil sem, da jih vedno odsloviš že tam okoli osmih. Nisi ravno zadnjič nakladal o tem, da ti začnejo iti na živce, če so predolgo tu? Je res tako dobra, da si se jo odločil obdržati še za čez dan? Mislim, saj ničesar ne rečem, če mi jo posodiš…«
Njegov glas je dobil pomenljiv prizvok in končno sem morala pogled odtrgati od skicirke, da sem si ogledala dogajanje. Dejstvo, da je še vedno mislil, da sva z Jacksonom spala skupaj in da sem le še ena od njegovih tisočerih prijateljic z ugodnostmi oziroma zmenkov za eno noč, me je na svoj način precej zabavalo. Jacksona očitno ne toliko.
»Wes, če ne boš nehal govoriti te bom na gobec. To je Lennon, moja mlajša sestra. Lennie, to je Wesley Renne.«
Je zagodrnjal Jackson po tem, ko je z zariplim izrazom na obrazu prekinil prijateljev govor in se obrnil nazaj k svojemu zajtrku ali čemurkoli, kar je pripravljal. Fantova lica so se skoraj v hipu obarvala rahlo rdeče.
»Sranje.«
Je zamrmral Wesley, preden se je obrnil k meni. Namuznjeno sem ga opazovala, medtem, ko sem jedla svoje jabolko in mu ponudila desnico.
»Lennon Granger. In ne, danes nisem zadeta«
Ponudila sem mu zapeljiv nasmeh. Jackson me je prestrelil s pogledom, a sem ga ignorirala. Točno je vedel, da počnem to, da bi ga razjezila.
»Wesley Renne. Me veseli.«
»Eden od nesrečnežev, ki so obtičali v bandu z mojim bratom?«
Sem se pozanimala. Wesleyeva rdečica je počasi bledela in na obraz si je nadel nekoliko samovšečen nasmeh, ter prikimal, medtem ko se je vzravnal.
»Na žalost.«
Zahahljala sem se, nato pa le skomignila z rameni in se z vzdihom napotila proti dnevni sobi.
»Če mi oprostita zdaj. Bilo mi je v veselje Wes.«
Sem pripomnila, ne da bi se obrnila. S kotičkom očesa sem opazila, da je v pozdrav dvignil roko.
»Stari, me nisi mogel prekiniti preden je slišala vsako neumnost, ki je odletela iz mojih ust?«
Se je v kuhinji glasno pritožil Wesley in lahko sem slišala Jacksonov smeh.
»Mislim, da je bilo bolj zabavno pustiti, da se osramotiš pred njo.«
»Sestri pustiš hoditi naokoli v spodnjem perilu in srajci, da lahko razkazuje tiste seksi dolge noge, medtem ko veš, da dobiš na obisk tri fante, kot smo mi?«
»Lennie, bi te ubilo če bi si oblekla tudi hlače?!«
Je v odgovor na to zatulil Jackson, medtem, ko sem na papir ravno načečkala še zadnje podrobnosti svojega osnutka. Samo nasmehnila sem se sama sebi in vstala s kavča ter se pomaknila proti stopnicam.
»Ko mi boš dal dovolj dober razlog, mogoče!«
Sem vmes še zavpila proti kuhinji in se pričela vzpenjati. Temu je sledilo Jacksonovo godrnjanje in Wesleyev smeh.
»Ostra.«
Je Wes pripomnil med smehom.
»Hej, mene ne moti!«
Sem ga še slišala zaklicati.
»Utihni Wes!«
Temu je sledil pok in Wesov užaljen 'au', nato pa sem z nasmehom zaprla vrata in pozabila ves zunanji svet.
.......................................

A/N: Okej, hvala vsem za nexte! Ker čez vikend za Next zaradi osebnih razlogov ne bom imela časa, sem se odločila nextat malo prej. Hope you like it! (:
23. marec 2016
u186827
u186827
Next
24. marec 2016
aaaaa tok mi je ušeč, zlo dobro use opisuješ (-: Next
24. marec 2016
4.

Dan se je počasi prevesil v večer in šele, ko je moje platno osvetlilo sonce s svojo zahajajočo oranžno svetlobo, sem se zavedela, da je šel mimo mene ves dan. To se mi je iskreno povedano dogajalo zelo pogosto. Ure so kar zbežale naprej in okolice sem se navadno ponovno zavedela šele pozno zvečer ali celo ponoči. Ni mi bilo žal, pravzaprav sem bila s potekom dneva zelo zadovoljna. Moja slika je bila skoraj dokončana, le še glavna figura je potrebovala barvanje in senčenje. Z bosimi nogami sem se dotaknila tal in se tako odrinila malce nazaj, da bi si sliko lahko podrobneje ogledala v tisti svetlobi, ki mi je še ostala. Prikazovala je dekle v dolgi rdeči obleki, ki z bosimi nogami poplesuje v ritmih bobnarja v bližini, medtem ko njeni črni kodri divje poplesujejo okoli njenega obraza in razkrivajo le širok nasmeh. Ljudje se ustavljajo in jo opazujejo, medtem, ko ona z ničemer ne pokaže, da se sploh zaveda okolice. Kotičke ust sem nevede ukrivila v nasmeh. Sreča dekleta, ki je sijala s slike, je osrečevala tudi mene.
Z vzdihom sem se dvignila s stola in si nekoliko pretegnila otrple okončine, ki niso bile deležne veliko gibanja. Oče je vedno govoril, da bi morala med delom narediti več premorov, preden me bo vse neznansko bolelo še pred petdesetim letom. Verjetno ima prav, vsekakor pa se psihično nekako nisem bila sposobna prisiliti, da bi se večkrat odtrgala od dela. Slikanje mi ni predstavljalo dela za denar in obveze. Bilo je nekaj kar sem rada počela in me je osvobajalo spon fizičnega sveta. Da sem lahko s tem tudi služila, je bil zgolj stranski bonus. Oči so me rahlo pekle od večurnega strmenja v platno in podrobnosti na njem, zato sem morala nekajkrat zamežikati, da sem se spet privadila na normalno svetlobo.
Zazehala sem ravno, ko mi je močno zakrulilo v želodcu in odločila sem se, da pogledam, če je karkoli ostalo od kosila. Najprej sem se napotila v svojo sobo in stopila pod toplo prho. Vem, da se slikanje ne kvalificira pod dejavnosti, kjer bi se človek močno prepotil, je pa bilo zaradi stalne koncentracije ravno tako naporno. Prav tako sem morala s sebe odluščiti zasušeno barvo, s katero sem se popackala v procesu. Nekaj mavričnih madežev je vseeno ostalo na mojih dlaneh, a sem bila na to navajena in se nisem preveč menila zanje. Topla voda mi je dobro dela, saj je malo prebudila otrple mišice in jih sprostila. Oblekla sem si svojo sivo trenirko in neko naključno majico s kratkimi rokavi, ter na nekoliko premrla stopala navlekla nogavice. Svoje rjave skodrane lase sem pustila, da so prosto padli navzdol po mojem hrbtu in se nato spustila v spodnje nadstropje. Zadelo me je spoznanje, da je ura že osem in da Jacksona mogoče sploh ni več doma.
»Jack?! Si mi pustil kaj kosila ali si vse požrl sam?!«
Sem se zadrla iz kuhinje in upala da me Jackson, če je že kjerkoli bil, slišal. Razgledala sem se po kuhinji, ki je bila brezhibno čista in pospravljena. Nikjer ni bilo znaka o kakršni koli posodi ali hrani in nekoliko razočarano sem zavzdihnila. Verjetno bi bilo najbolje, da nekaj naročim. Čeprav sem poznala osnove kuhe, to ni bila ravno moja najljubša dejavnost. Pravzaprav so se moji poskusi pripravljanja hrane dostikrat izkazali za popolnoma neužitne. Prav tako pa priznam, da sem bila lena in se večinoma kuhat sploh nisem spravila.
»Oprosti Lenns, mislim, da boš morala naročiti!«
Se je nenadoma oglasil Jackson iz dnevne sobe in šele sedaj, ko sem svoj fokus usmerila v okolico, sem zaslišala mrmranje glasov. Imava obiske? V mislih se mi je prikazala podoba Wesleya, ki sem ga spoznala zjutraj in odločila sem se preveriti, kdo je tu.
Okoli podboja sem pomolila glavo v dnevno sobo in se zazrla v Jacksona, ki je sproščeno ležal na kavču in se pogovarjal s še tremi fanti, ki so ga posnemali. Eden od njih je bil Wesley in nisem bila več v dvomih, da sta ostala dva preostala člana banda.
»Zares lepo skrbiš za svojo mlajšo sestro.«
Sem pripomnila in Jacksonu namenila polovičen nasmeh. S tem sem pridobila pozornost vseh v sobi in se poskušala sproščeno nasmehniti. Nikoli nisem marala pretirane pozornosti. Jackson se mi je široko nasmejal in vstal s kavča, ter se napotil proti meni.
»Poglej, kdo je vstal od mrtvih. Lennie, pridi, končno lahko spoznaš ostale.«
Negotovo sem se pomaknila proti njemu in se sramežljivo nasmehnila trem fantom na kavču. Wesley mi je z nasmehom pomežiknil in se usedel nekoliko bolj vzravnano.
»Clyde, Jon, to je moja mlajša sestra Lennon. Lennie, Clyde Morgan in Jon Welsh.«
Fanta sta se mi veselo nasmehnila in mi ponudila desnice, ki sem jih nekoliko olajšano sprejela. Vsaj prvi led je bil nekako prebit.
»Me veseli. Pravzaprav zelo. Jackson bi lahko povedal kaj več o tebi. Ali pokazal sliko..«
Je pripomnil rjavolasec, ki ga je Jack predstavil kot Clydea. Čutila sem, kako mi je kri šinila v lica in se zasmejala, medtem, ko je Jackson nejevoljno zagodrnjal.
»Točno to sem jaz rekel!«
Je vzkliknil Wesley in razširil roke proti Jacksonu, ki mu je namenil oster pogled.
»Rekel si še dosti drugega.«
Ob Jacksonovih besedah sem se zarežala, Wesley pa je zgolj skomignil z rameni, ter za trenutek odvrnil pogled.
»Stari, če bi nam pokazal sliko, bi že prej vztrajali, da pride na obisk.«
Mi je pomežiknil edini svetlolasec v sobi – Jon in spet sem se morala zasmejati ter sedla na kavč poleg Wesleya.
»Pravzaprav bi tudi meni lahko kaj več povedal o svojih prijateljih. Če bi vedela kakšni so, bi se res že prej naslikala pred tvojim pragom.«
Sem pripomnila in fantje so se pomenljivo zarežali, medtem ko je Jackson nejevoljno skomignil z rameni.
»Mislim, da bo treba postaviti nekaj pravil.«
Je zavzdihnil in sedel na kavč, ter se s komolci naslonil na kolena, nato pa se resno zastrmel v nas.
»Takole, v tej hiši ne bo nihče osvajal moje mlajše sestre.«
Je rekel resno in morala sem zadržati smeh, medtem, ko sem zavila z očmi nad njegovim zaščitniškim govorom. Fantje so v šali nejevoljno zagodrnjali in morala sem se nasmejati.
»Prosim, poskušajte si zapomniti, da ni punca, ki ste jo ravnokar pobrali v baru. Prosim fantje? Kakorkoli, kdor se ne bo držal pravil bo imel opraviti z mano.«
Ostali okoli mene so prasnili v glasen smeh, medtem, ko se je Jackson trudil izgledati zastrašujoče in kar se da očetovsko. Tudi sama sem se morala zasmejati.
»Kakorkoli stari, prosim prenehaj s tem nakladanjem, nihče te več ne posluša.«
Je zamomljal Wesley, nato pa roko položil okoli mojih ramen in se mi s pomežikom nasmehnil.
»Dobrodošla v družini Lenns. Obljubimo da se boš zabavala.«
»Oh ja, upam, da si bolj zabavna od Jacksona. Vsekakor bolje izgledaš.«
Me je z druge strani objel še Jon, medtem ko mi je Clyde v šali nekoliko skuštral lase.
Jackson je samo zavil z očmi in zmajal z glavo.
'Opazujem te.'
Mi je sporočil z mimiko in v zameno sem mu namenila pomežik. Fantje so mi bili všeč. Bili so sproščeni in nikakršnega odpora do mene niso kazali. Tako sem se tudi sama lahko sprostila in se nisem več počutila napeto. Noge sem iztegnila tako, da so počivale na kavču pred mano, medtem, ko sem se sproščeno nasmihala ostalim.
»Torej, Lennon – nenavadno ime.«
Je pripomnil Clyde in v usta vtaknil nekaj podobnega arašidu. Šele sedaj sem opazila skledico na mizi. Sramežljivo sem skomignila z rameni in se zazrla v naročje. Že vse življenje sem poslušala o svojem nenavadnem imenu in čisto vsak me je vprašal o njem. Po drugi strani, pa se je ljudem po navadi zdelo zelo edinstveno in lepo.
»Ja, mama in oče sta zvesta oboževalca Beatlesov.«
Kratko sem se nasmehnila Jacksonu in se nato zazrla v Clydea.
»Hudo.«
Je pripomnil Jon in se s komolcem naslonil na naslonjalo kavča, tako da je bil obrnjen proti meni ter Wesleyu in Jacksonu za mano.
»Kaj pa ima Jackson opraviti z Beatlesi?«
Je zanimalo Wesa in nekoliko sem pomislila.
»Pravzaprav tega ne veva. Stara nista nikoli ničesar določenega povedala.«
Je namesto mene odgovoril Jack in skomignil z rameni.
»Ampak imava teorijo, da je posledica maminega obdobja obsedenosti z Michaelom Jacksonom.«
Sem se namuznila in fantje so se zarežali. Pravzaprav so mogoče celo malo tulili.
»Uau, stari, nisem vedel, zakaj nisi nikoli nič rekel?!«
Je Wes Jacksona navdušeno potolkel po hrbtu, medtem, ko se je moj brat nejevoljno mrščil. Vsi so imeli vsaj malo radi Michaela Jacksona. Razen Jacksona. In posledično, mu ta teorija ni bila preveč všeč. Prav tako je to, da je poimenovan po 'kralju popa' pomenilo nekaj smeha vrednega pri pripadniku rock banda. Nimam pojma zakaj bi se zato sekiral. Tudi Michael je izvajal nekaj rocka.
Smeh se je počasi polegel in fantje so pozornost spet obrnili k meni.
»Torej, kaj počneš Lennie?«
»Hej, tako jo kličem samo jaz!«
Me je prekinil Jackson in Wes je v obrambo dvignil roke, medtem ko sem se zahihitala.
»Oprosti no.«
Je zagodrnjal, preden me je pogledal in mi predal besedo.
»Slikam. Večino časa. Pred enim mesecem sem se vrnila iz študija v Firencah.«
»Hudo, umetnica. Baje so bolj zabavne od zategnjenih pravnic.«
Zasmejala sem se Clydeovi pripombi, medtem, ko smo vsi skupaj ignorirali Jacksonove ubijalske poglede.
»Si danes zjutraj slikala?«
Je vprašal Wes s privzdignjeno obrvjo in v odgovor sem pokimala.
»Pravzaprav sem pripravljala osnutek za sliko.«
»Nam boš kaj pokazala?«
Se je vmešal še Jon in z nasmehom sem skomignila.
»Mogoče pa res.«

.....................................................

A/N: Thanks for reading guys! Tukaj je nov del, res upam da vam bo všeč inn se vidimo naslednji teden! (:
03. april 2016
Next
03. april 2016
joj, z vsakim delom bolj obozujem to zgodbo ! Next (-:
03. april 2016
u186827
u186827
Next
03. april 2016
Next
Nova bralka
04. april 2016
Uauu, talent! suupr, zlo me zanima, kaj se bo se zgodilo. Do zdej se se ni velik, ampak mi je zlo vsec tvoj slog pisanja. Supr humor! mogoce me moti le to, da ni dosti vejic? ampak na to lah zamizim Next!
09. april 2016
neexxtt!!
09. april 2016
5.

»Kaj torej zares počneš tukaj Lennon?«
Me je vprašal Jon, medtem, ko me je opazoval med pomivanjem posode pozneje tistega večera. Skupaj s fanti smo naročili mehiško hrano, da pa bi Jacksonu nekako izkazala hvaležnost za to, da mi dovoli ostati in mu pokazati, da nisem samo ljubitelj nereda, sem se ponudila, da jaz pomijem tisto malo posode, ki smo jo umazali. Za trenutek sem se obrnila proti svetlolascu in se nasmehnila, nato pa se spet obrnila nazaj h kuhinjskemu koritu.
»Kako to misliš?«
»Mislim, ti je Beaufort res že tako presedal ali si samo prišla na počitnice?«
»Oh.«
Sem pokimala, medtem, ko sem pod curek vode potisnila še zadnji namiljen krožnik in opazovala, kako so mehurčki počasi izginjali v odtok.
»Pravzaprav mi je bil Beaufort že od nekdaj všeč. Oboževala sem ga.«
»Pf, se hecaš? Nikomur ni všeč Beaufort. Razen turistom.«
Wes se je pridružil Jonu za pultom, medtem, ko sem sama zaprla pipo in se obrnila proti njima ter priprla oči proti Wesleyu.
»Ni res. Prelepo mesto je.«
Wes je v odgovor hitro dvignil roke v znak nedolžnosti, nato pa mi igrivo pomežiknil, da so mi kotički ust nehote ustnice raztegnili v majhen nasmeh. Hitro sem se obrnila stran in pričela s suho krpo drgniti mokro posodo.
»Zakaj pa potem?«
Je pogovor nadaljeval Jon.
»Mama me je prisilila.«
Sem preprosto odgovorila brez, da bi se obrnila. Fanta za mano sta bruhnila v smeh.
»Mama? Še nisi polnoletna?«
V pogovor se je vmešal še Clyde, ki mu je tesno za petami sledil tudi Jackson, medtem, ko sta se Jon in Wesley še vedno režala za pultom.
»Hej, v njeno obrambo, najine mame še niste spoznali. Ko in če jo boste, boste natančno vedeli o čem govori.«
Je pripomnil Jackson in ob misli na mamin odločen pogled, ki nama je vsa leta dajal vedeti, da ugovori niso dobrodošli, sem se zasmejala.
Wesov in Jonov smeh se je malce polegel.
»Zdaj vsaj vemo, od kje je Jackson podedoval vse čudne lastnosti.«
Je skomignil Clyde in se izognil Jackovi roki, ki je poletela proti njemu, da bi ga sunila pod rebra.
»Če mene vprašate, Jackson vsekakor je čuden, ni pa edini tukaj.«
S temi besedami sem se obrnila in s pogledom zdrsela po preostalih treh fantih in se jim nedolžno nasmehnila. Vsi trije so se nekoliko presenečeno zazrli vame.
»Mi, čudni?«
Je prvi odreagiral Wes in priprl oči proti meni.
»Drugega vtisa še nisem dobila.«
Sem veselo skomignila in pričela obrisane krožnike zlagati nazaj v omaro.
»To pa ni ravno lepo.«
Je zagodrnjal Clyde, a sem lahko slišala, da je nekje zadaj v glasu zadrževal smeh.
»Mi…že…nismo..čudni…«
Je Wes počasi izgovoril vsako besedo posebej in me, preden sem se lahko sploh obrnila, od zadaj zgrabil za boke ter me pričel žgečkati. Na njegovo nesrečo, pač nisem bila žgečkljiva. Na obraz sem si nadela naveličan pogled in se uspela obrniti v njegovem prijemu, ter ga pogledati navzgor. Privzdignila sem obrv in prekrižala roke na prsih. Medtem je že ugotovil, da iz njegovega načrta ne bo nič in me razočarano pogledal.
»Nisi žgečkljiva?«
»Ne.«
Sem kratko odkimala in mu namenila nedolžen nasmeh. Wes je naveličano zavzdihnil in me izpustil, a se ni odmaknil, jaz pa sem še vedno s privzdignjeno obrvjo strmela navzgor vanj.
»No, potem pa...«
Ni še dokončal stavka, ko se je na mojem obrazu nenadoma znašlo nekaj hladnega in lahkega. Wes je iztegnil roko in mi nabrizgano smetano pričel mazati po celotnem obrazu. Bila sem tako zaposlena s strmenjem vanj, da sploh nisem opazila, kdaj mu je Jon v roke podal smetano iz hladilnika. Presenečeno sem zajela sapo, nato pa se začela braniti, a je bilo pravzaprav prepozno. Smetano sem imela že povsod, prav tako pa je bil Wesley malo premočan zame. Končno me je izpustil in se odmaknil korak nazaj, kot da si ogleduje nastalo delo. Na obrazu mu je igral zadovoljen nasmešek, jaz pa sem se trudila spraviti smetano iz oči. Ostali, tudi Jackson, so se smejali v ozadju.
»Priznaj, da nismo čudni.«
Je zahteval Wes, jaz pa sem se končno pretipala do krpe in si spravila smetano z obraza ravno toliko, da sem lahko spet normalno gledala.
»Po temle?«
Sem se še sama pridružila smehu. Wesley se je malce zamislil in se namrščil.
»Imaš prav.«
Ter se nasmejal.
Nasmeh sem mu vrnila, nato pa pričela s krpo temeljito drgniti smetano s svojega obraza.
»Nisi mi odgovorila na vprašanje.«
Sem zaslišala Jona, ko se je smeh fantov polegel in sem uspela odstraniti že skoraj vso smetano. Presenečeno sem ga pogledala in privzdignila obrvi v vprašujoč pogled.
»Kakšno vprašanje?«
»Če nisi tu, ker sovražiš Beaufort, zakaj potem si?«
»Oh.«
Sem se zasmejala in nekoliko odkimala. Pravzaprav nisem vedela kako naj razložim.
»No, vidite, Lennie pravzaprav ne ve kako se bi moralo uživati življenje. Nikoli ni znala in mislim, da se mama boji, da nikoli ne bo, zato jo je poslala k meni, da se tega nauči.«
Namrščila sem se proti Jacksonu, ki se je vmešal. Fantje so se nekoliko presenečeno zazrli v naju in obrnila sem se proti njim.
»Pravzaprav ni res. Samo…morda nisem počela klasičnih stvari…«
»Pf, ne seri Lennon, vse svoje najstniške večere si namesto nekje s prijatelji preživela v postelji s knjigo Cohenovih pesmi.«
Clyde se je zasmejal in privzdignil obrv proti meni.
»Res?«
»Pač so mi bile všeč.«
»Si bila že kdaj pijana?«
Je vprašal še Jon.
»Hm, morda rahlo opita..«
»Kdo še govori to?!«
Je zaklical Jackson in zavila sem z očmi.
»Poglej, nikakor ne podpiram tega, da bi se morala vsak večer vlačiti zunaj in se nalivati z alkoholom.«
Je mirno dodal.
»Torej?«
»Kdaj pa kdaj ti pa ne bi škodilo, če bi se spustila k nam na Zemljo in malo uživala.«
»V tem sploh ni smisla!«
Sem vzkliknila v obrambo.
»Pač najdem sprostitev v drugačnih rečeh kot vi.«
»Saj še nisi poskusila takih stvari kot mi.«
Wesley je pomenljivo pomigal z obrvmi in se naslonil nazaj na pult. Samo priprla sem oči proti njemu, nato pa se obrnila h Clydeu, ki je že pričel govoriti.
»Torej nas čaka zabavna naloga.«
»Kakšna naloga?«
Jon je navdušeno zaploskal, meni pa še kar ni kapnilo.
»Mislim, da moramo tvojo sestro naučiti kako se uživa življenje Jack.«
Je dokončal Clyde in medtem, ko so se ostali režali, sem vneto zmajala z glavo.
»Vi? Ne, ne, bom že sama.«
»Daj no Lenns, ni še prepozno. Pojdi se preobleč in gremo ven!«
Jon se mi je zdel skoraj pretirano navdušen nad to idejo. Še vedno sem odkimavala.
»Čakajte, lepo počasi. Mislim, da vsi vemo, da morajo obstajati določene meje, sploh, ker gre za Lennie in…«
Se je že vmešal Jackson in naveličano sem zavzdihnila. Groza, tip me je znal popolnoma zmesti s svojim mešanim obnašanjem. Prvi trenutek je bil še zaščitniški starejši brat, že v naslednjem pa podpornik kampanje 'Lennon se mora naučiti kako uživati življenje.'
»Je že dobro Jackson, danes ne grem nikamor.«
Sem ga prekinila na sredini povedi in se počasi začela pomikati proti stopnicam.
»Lennon, no!«
Je razočarano vzkliknil Clyde, a sem trdno stala za svojo odločitvijo. Danes vsekakor ni dan za kakršnekoli eksperimente v zvezi s tem. Ne, da kdaj bo. Ignorirala sem razočarane poglede in jim pomahala.
»Lahko noč! Veselilo me je fantje!«
Sem še zaklicala preden so mi izginili izpred oči in pohitela v zgornje nadstropje. Mislim, da imam še nekaj tiste preklete smetane v laseh.
..........................................................................

A/N: hii guys, kako ste kaj na ta lep sončen dan? (no vsaj pri nas je upam da tudi pri vas c kakorkoli upam, da vam je všeč nov del, vem vem da se sploh še ne dogaja nič ampak se bo počasi vse razvilo obljubim. žiuučk<3 - hvala za tvoj komentar, zelo si me razveselila z njim, hvala pa tudi za pripombo, se jo bom vsekakor zelo potrudila upoštevat. upam da mi ne boš zamerila če je v tem delu še nisem, ker sem ga zelo na hitro spisala ker me čaka en kup dela za šolo in sem zelo zelo hitro še enkrat prebrala del ter ga šla objavit, tako da upam da mi malo oprostite to. sej verjetno vse veste (sploh tiste ki ste v srednji) da se s koncem aprila in majem začne bombardiranje z obveznostmi in sama se trenutno sploh ne vidim ven haha. no okej kakorkoli, upam da ste uživale v branju, see ya!
10. april 2016
Neeext
10. april 2016
Jas sm prebrala že vlk knjig in pa teh zgodbic
na igrah in mislim da si ena redkih ko ima tak dar za pisanje,
večina pisateljic ki tukaj piše pri njih zlo hitro
prehajajo dogodki iz enega v drugega tukaj pa gre lepo počasi
al kak nej rečem in kar je tudi pri svetovno znanih knjigah tako..
tak da lahk si ponosna na ta tvoj dar

nneexxttt
10. april 2016
No sm zlo vesela da bos upostevala moj nasvet js pa oblubim, da bom probala dosledno brat in seveda tudi nextat
Next!
Pa neskrbi, ce nimas se veliko bralcev, jih bos ze se pridobila! Xx
15. april 2016
Joj prosm ne obupat.. res mas talent in ljudje bodo scasoma to ugotovili in zaceli brat.. upam da bos vztrajala in vidla da imam prau Next
23. april 2016
u143259
u143259
Neeeeext+nova bralka
Fuuul dobr pises
23. april 2016
Next
23. april 2016
6.

Večina ljudi je imela nek ustaljen vzorec vstajanja. Če so bili podobni Jacksonu, je to pomenilo, da so večino dneva lahko prespali in zares oživeli šele ko se je stemnilo. Če so bili podobni mojim staršem, je to pomenilo vstajanje ob šesti uri zjutraj in ugašanje luči po hiši še preden je ura dobro odbila devet zvečer. Jaz se osebno nisem videla v nobeni od teh dveh skupin. Pravzaprav pri sebi nikoli nisem opazila takega vzorca. Včasih sem šla spat bolj zgodaj kot majhni otroci naših sosedov, včasih pa skoraj nisem spala. Zjutraj sem se včasih zbudila še bolj zgodaj kot mama in oče, včasih pa me ni bilo videti do poznega večera.
Danes je bil eden tistih dni, ko sem poležavanje raztegnila do poznega poldneva. To pomeni, da sem utrujeno zamežikala proti telefonu šele, ko je ura kazala 12:13. Sranje. Čeprav po resnici povedano res nisem ničesar zamujala, nikoli nisem imela dobrega občutka, ko sem spala tako dolgo. Zdelo se mi je, da bo vse dogajanje zbežalo naravnost mimo mene. Težko glavo sem spustila nazaj na blazino in nekoliko cinično zavzdihnila sama zase. Ja seveda, kot da se je karkoli nadpovprečno zanimivega trenutno dogajalo v mojem življenju.
Ko sem se znebila jutranje utrujenosti, sem bila končno zmožna vstati in se urediti. Čeprav sem imela namen takoj zatem iti v atelje, sem danes lase pustila popolnoma razpuščene. Oblekla sem raztrgane »boyfriend« kavbojke, v katere sem morala vtakniti še pas, da so sploh lepo stale na meni. Čeprav sem bila s svojo postavo v povprečju zadovoljna, sem si občasno zaželela malce širših bokov, da mi vsaj h kakšnim kavbojkam ne bi bilo treba nositi še pasu. Iz omare sem povlekla še bel top z le rahlo nabranimi kratkimi rokavi, ki se je končal ravno nekaj centimetrov nad robom kavbojk. Kavbojke, ki so mi bile malo predolge sem zavihala in nato odhitela do ateljeja, kjer me je na stojalu čakala še nedokončana slika. Nisem imela občutka, da bom danes naredila kakršen koli pravi napredek, mi je pa pomagalo, če sem v sliko nekaj časa le strmela in ugotavljala kaj bi lahko z njo storila in popravila morebitne napake.
»Ciao bella.«
Po resnici povedano nimam pojma koliko časa je minilo, odkar sem sedla na stol pred sliko, do trenutka ko me je zmotil Wesley, ki je pomolil glavo skozi vrata. Odtrgala sem pogled od svojega dela in privzdignila obrv proti fantu. Wes je le skomignil z rameni in bolj široko odprl vrata, da sem lahko videla njegovo celotno postavo in ga opazovala, kako se je naslonil na podboj vrat.
»Hotel sem te impresionirati s svojim znanjem italijanščine. Pravzaprav je to vse kar znam.«
Morala sem se nasmejati njegovi iskrenosti in tudi njemu so se usta raztegnila v nasmešek.
»Hm, še kar dobro ti gre.«
Sem pripomnila.
»Lahko vstopim?«
»Izvoli.«
Wesley je vstopil nekoliko previdno, kot bi se bal, da bo nekaj uničil, če bo prehiter. Razgledal se je naokoli, čeprav iskreno ni bilo veliko za videti. Samo kup praznih sten, veliko okno in kup mojih slikarskih pripomočkov na tleh. Nič posebno zanimivega. Pogled mu je zastal na moji sliki in tudi sama sem se obrnila proti njej.
»Mislim da ti gre tole veliko bolje kot meni italijanščina.«
Zarežala sem se in se zasukala na stolu tako, da sem bila obrnjena proti Wesu za sabo.
»Hvala.«
V odgovor je samo pokimal z nasmeškom in še nekaj trenutkov opazoval mojo sliko. Prisežem, da tega ne mislim nikakor samovšečno, a sem bila komplimentov že vajena. Dovolj sem jih dobila že od sorodnikov, še ko sem sama slikala čisto amatersko. Tudi od drugih ljudi. Vseeno se mi zdi, da sem se v času, ko sem bila v Firencah zelo izpopolnila in izboljšala svoj stil slikanja. Izven Italije mojih novih slik ni videl še nihče razen staršev, zato je bil Wesleyev kompliment po svoje nekaj novega. Da ne bo pomote, vsak kompliment sem vedno znova cenila, res pa je da nisem za vsakega ravno spuščala ognjemeta. Recimo le, da sem se ob tem počutila še malo bolj ponosno kot po navadi.
»Koliko časa že sediš tu?«
Je tišino končno prekinil Wes in v odgovor sem neprepričano skomignila.
»Odkar sem se zbudila. Koliko je ura?«
»Dve.«
Malce šokirano sem razširila oči. Tukaj sem bila uro in pol? No ja, se zgodi.
»Torej, se nam bo veliki Picasso izvolil pridružiti na kosilu, ali sem, nenamerno seveda, zmotil veliki proces ustvarjanja?«
Šele sedaj sem opazila, kako izrazit je njegov britanski naglas in se zavedela, da o fantih pravzaprav ne vem ničesar, razen njihovih imen, medtem, ko so oni o meni izvedeli že kar dosti. No, to bo verjetno treba spremeniti v bližnji prihodnosti.
»Kdo kuha?«
Sem se pozanimala in vstala s stola.
»Če je Jackson, bom morda še malo premislila.«
Ko sva bila mlajša in sama doma, je Jackson predme zelo pogosto postavil krožnik prekuhanih špagetov ali zažgan pečen krompir. Resda tudi sama nisem bila ravno mojster kuhanja, vseeno pa nisem zato nič raje jedla zažgane hrane. Wesley se je zarežal v odgovor in mi pustil, da sem šla prva skozi vrata.
»Mislim, da se je od svojega petnajstega leta precej izpopolnil.«
Torej je kuhal Jackson. No ja, verjetno bom morala zaupati v to, da je imel Wes prav.
»Eno vprašanje.«
Sem se obrnila nazaj proti njemu, medtem, ko sva se spustila po stopnicah.
»Me je kdo pozabil obvestiti, da tudi vi živite tukaj?«
Rjavolasec se je znova zarežal.
»No ja, odvisno od tega kaj misliš s tem.«
»Kako?«
»Torej, če misliš to da tu spimo in na ta naslov dobivamo račune, naj te potolažim, da nisi ničesar zamudila. Če pa misliš to, da smo tu od jutra do večera, potem pa ja sestra, prevarali so te.«
»Torej sem dobila več kot enega sostanovalca.«
Sem se zasmejala v odgovor, ko sva vstopila v kuhinjo.
»Je to dobro ali slabo?«
Še preden sem lahko premislila o odgovoru, me je nekdo potegnil naprej.
»Lennon, dobrodošla med živimi!«
Jon se je pred mojim obrazom znašel tako nenadoma, da sem se morala zdrzniti.
»Si do sedaj spala? Ne reci, da te je Wesley prišel iskat naravnost v posteljo.«
»Če bi bilo tako ju še dolgo ne bi videli.«
Se je namesto mene oglasil Clyde in čutila sem rdečico, ki se je proti moji volji razlezla po mojih licih. Prekleto Lennon, samo butasta šala je. Wesley se nasprotno od mene ni kot kaže počutil niti kanček osramočenega in mi je namesto tega nagajivo pomežiknil.
»No ja, saj ne da bi imel karkoli za reči čez to ampak se bojim »mame« tamle...«
Je znižal glas in pomignil proti štedilniku, medtem, ko sem sama samo nerodno stala pred pripravljeno mizo. Ne morem verjeti, da je šalo dejansko nadaljeval. Vse skupaj je šlo v res napačno smer.
»Dovolj.«
Jacksonov nejevoljen glas je prekinil krohotanje. Enkrat za spremembo sem mu bila hvaležna, saj je razbil nerodno napetost, ki sem jo čutila okoli sebe in pohitela sem na stol. Nimam pojma zakaj sem tako zmrznila. Lahko bi se spomnila nečesa, kar bi lahko rekla. Jezus Lennon, saj je bila navsezadnje šala.
»Ne reci, da bomo imeli s tabo očetovske pogovore Jack.«
Se je ponorčeval Clyde in tokrat sem se zasmejala skupaj s fanti. Res nisem želela izpasti še bolj štorasto kot sem že.
»Če samo pogledate mojo sestro…«
Je Wes znižal glas na nekaj, kar naj bi verjetno bil Jackov očetovski glas. Z nasmehom sem priprla oči proti njemu.
»Otročji ste.«
Jon je zavihal nos v pretvarjano užaljenost in se nekoliko vzravnal.
»Se opravičujem gospodična Granger.«
Samo smeje sem zmajala z glavo in pričela na svoj krožnik nadevati pečen krompir, ki ga je Jackson postavil na mizo. Še zdaj nisem mogla čisto verjeti, da je kuhal. Dejansko, užitno hrano. Vsaj mislim, da je užitna. Dišalo je že tako.
»Si me tolikokrat skoraj zastrupil, da si se končno naučil spodobno kuhati?«
Sem ga zbodla, ko sem ugotovila, da je krompir pravzaprav dober. Jackson me je samo hitro ošinil z nejevoljnim pogledom in se mi prisiljeno nasmehnil. Nisem mu ostala dolžna.
»Torej, če vas zanima sem se spomnil kako bi lahko otvorili naš projekt, 'Lennon Granger spozna življenje'.«
Je nastalo kratko tišino prekinil Clyde. Presenečeno sem se ozrla proti njemu.
»Kaj za vraga je projekt 'Lennon Granger spozna življenje'?«
Sem se previdno pozanimala, medtem, ko so ostali trije fantje z zanimanjem strmeli v prijatelja.
»No, saj veš, to zaradi česar si tu. No, kakorkoli, mislil sem…«
»Ničesar nisi mislil, če že takoj vsebuje alkohol in travo.«
Ga je opozoril Jackson in Clyde mu je namenil naveličan pogled.
»Ne, ne vsebuje alkohola in trave Jack. Mislim, lahko bi ampak ni nujno..«
Jackson je odločno privzdignil eno od obrvi in Clyde je jezno zavzdihnil.
»Kakorkoli, če mi dovolite dokončati…«
Je začel nekoliko bolj odločno.
»Kako bolje sprejeti nekoga sem, če ne s tipično New Orleans turistično turo.«
Zasmejala sem se.
»Torej gremo na ogled, kjer bom lahko poslušala o zgodovini New Orleansa?«
»No, ne ravno, na zgodovino se ne spoznamo toliko, obljubim pa da se bomo ustavili pri kakšni znamenitosti. Pravzaprav te bomo spoznali z aktivnostmi, ki jih lahko tukaj počneš za zabavo. Seveda bodo to za zdaj bolj nedolžne aktivnosti. Začnemo z majhnimi koraki.«
Je še poudaril na koncu.
Nisem popolnoma razumela, kaj je sploh želel storiti, a sta se pred mano oglasila Wesley in Jon.
»Jaz sem za!«
Je pritrdil Wes in Jon je navdušeno pokimal.
S privzdignjenimi obrvmi sem se obrnila k Jacksonu, ki je skomignil.
»Navsezadnje zato si tukaj, ne? Resda je moja naloga, da te zaščitim pred temi barabami, ampak če nalivanje z viskijem do smrti danes še ni na sporedu, nimam kaj za pripomnit.
Zavzdihnila sem. Ničesar kar naj bi doživela se nisem bala. Samo imela sem svoj način življenja in spoznavanja s svetom. Dvomim, da bom z njimi spoznala svet na ta način. Clydeu se kot kaže ni zdelo vredno počakati na moje strinjanje.
»Začnemo takoj po kosilu.«

..............................................................................

A/N: Hello darlings, najprej naj se vam zelooo opravičim, ker nexta ni bilo tako dolgo časa, morate razumeti, da imam v šoli ogromno dela in sem zelo malo na računalniku. Prav zato je bil ta Next v nastajanju dobre tri tedne, dokončala sem ga pa zelo na hitro ker me še vedno čaka nekaj dela za šolo, tako da upam, da mi ne zamerite če so notri kakršne koli pravopisne napake. Prav tako ne morem obljubiti, da bodo nexti ta mesec prihajali po urniku, ker imam toliko stvari v šoli, da sploh ne vem kako mi vse uspelo in ne vem če mi bo sploh uspelo kaj napisat, bom se pa zelo potrudila. Hvala vam res za lepe komentarje, ki mi vedno vedno polepšajo dan in dajejo voljo za pisanje, hvala vsem! No, kakorkoli, upam da vam je Next všeč in da boste ostali z mano še naprej. That's it, enjoy!
02. maj 2016
u143259
u143259
Neeeeeeext
Ful fajn
02. maj 2016
Next!!
02. maj 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg