Forum
u153581
u153581
je moja prva zgodba za katero mislim da ni kej dost dobra, men ni ušeč če je vm, jo bom za vs pisala naprej
12. oktober 2013
u153581
u153581
Bilo je temno. Strah se je prikradel v sobo, sledilo mu je kričanje…Voda v katero sem skakala s pomola se je obarvala rdeče.. to ni bila več voda …, bila je kri. Kri polna trupel, med njimi sem prepoznala eno samo. Dylanovo. To je bilo truplo fanta mojega življenja… Na pomolu iz koder sem skočila se je prikazala deklica, ki je imela belo spalno srajco, razmršene lase z rdečkastimi prameni. Lasje so ji prekrivali obraz tako, da jo nisem prepoznala videla sem samo solze. Te niso bile navadne prozorne, ampak rdeče kot kri. Približala se mi je … tako da je stala čisto na robu pomola. Zdelo se je kot da bo ravnokar skočila v vodo-kri in plavala za mano. Odpirala je usta in in jih nato spet zaprla. Nekaj mi ji želela povedati. Nazadnje je le spregovorila. Izgovarjala je mmoje… moje ime.
»Roxy, Roxy. Roxy…«Je govorila.
kričala in premetavala sem se...
»Pusti me…« Sem kričala.
» Pojdi stran od mene«
Moje glasno kričanje je vzbudilo pozornost Henrriya potepuškega mucka, ki se je rad zadrževal pri meni. Sanj pa še zdaleč ni bilo konec. Premetavala sem se po postelji toliko časa dokler nisem butnila v nočno omarico in se zgrudila na tla. Vsa omotična sem se opoteka in se postavila na noge. Moja kole na so se tresla. Ne vem ali zaradi strahu ali zaspanost.
Sedla sem na posteljo in se zazrla skozi okno, kjer je stala stara ulična svetilka. Zraven je stal nekdo. Moški mojih let. Globoko v sebi sem zaslišala glas,
»Ni ga, ni to kar misliš…«
Tam kjer naj bi prej stal ga ni bilo več. Izginil je. Tako sem se spet zavedala da sem čisto sama v svoji sobi z mačkom Henrriyom.
BIl je Ponedeljek, sonce je že vzhajalo, a ni bilo dovolj močno da bi osvetlilo okolico zato je bilo še temno…….
»Pipi pipi…« Je zazvonila budilka saj je bila ura sedem preč.
»Šola kliče« Sem nejevolno zagodernjala.
Oblekla sem si mini krilce in zelo vpadljivo majico. Zaradi moje seksi postave in bujnega oprsja so vsi kot bebčki zjali zamano. V Srednji šoli sem imela samo mojega fanta za prijatelja saj so bili ostali sami piflarčki. Kar je bilo grozno! nadela sem pete saj sem tako moj videz samo poboljšala. Torbo sem dala na rame vzela ključe od avta in odšla. Imela sem Audija. Bil je črn in eleganten, poleg tega je imel prostora na pretek. Na sebi ni imel niti praskice.
Elegantno sem stopala po stopnicah. Odprla vrata in se napotila do avta. Nenadoma sem dobila sporočilo od Dylana:
» Pridi me iskat na Samostansko ulico 16. Pred barom SMRT !
Se vidiva.
D.«
Brez obotavljanja sem sedla v avto in v Garmin utipkala Samostansko ulico 16. Vžgala sem avto in se peljala po cesti naprej. Kljub temu koliko je bila ura je bilo še temno, zato sem prižgala, sprednje in zadnje žaromete.
Ker sem vedela da v teh zgodnjih urah ne bom pričakovala policista, sem pohodila plin, se spet vtsavila pred semaforjem in čakala na zeleno luč . Med tem ko se čakala se si usta poudarila z ardečilom, ki sem ga za vsak primer, kot je ta pri sebi v avtu. Še prede se je prižgala zelena luč je bil moj avto že v pogonu. Gledala sem napise tabelj, ki so švigale mimo mene.
Vsavila sem se še pri zadnjem semaforju preden bom zavila v Samostansko ulico 16. . Minute so se vlekle kot ure. Ogledovala sem si nohteter jih med tem še popilila. Nato sem se opazovala moje temno arjave oči, ki so se prav lepo podajali mojim dolgim rjavim lasem, ki so segali do sredine hrbta. Iz torbe sem pograbila maskaro si namazala trepalnice…
»ššššššššššwwwiiiiiiiissssssss! «
» BUM!«
Nenadoma zaslišim korake za sabo. Nekdo ali nekaj je teklo proto mojemu avtu… ničesar več nisem videla ne slišala. Semafor je se je že spet obarval rdeče. Srce v prsnem košu mi je tako razbijalo da sem mislila da mi bo skočilo ven. Na cesti je bilo mirno, nobene žive duše ki di mi lahko pomagala. Bila sem čisto sama. Sonce se je skrilo in nad zemljo priklicalo oblake. Ker je bilo temno je to pomenilo da sem šibka kot mravljica, ki čaka kaj se bo zgodio z njo. Nenadoma neka postava švigne mimo, prehoda za pešce. Bila je ženska, z dolgimi lasni in rdečimi očmi. S pogledom me je ošinila. Ostala sem kot prikovana na sedež. Želela sem si da bi lahko zakričala pa iz sebe nisem spravila in ti najmanjšega piska. V njenih očeh sem prepoznala maščevanje, jezo, lakoto in smrt. Kakor hitro je opazila da jo opazujem je zdrvela naprej. Bila je hitra. Predvidevam da je bila hitrejša od avtomobila. Ko sem ravno pomislila da sanjam, se je pred mano postavil še nekdo. Bil je moški mojih let. Oči so mu žarele rdečo. A takoj ko me je vsavil in pogledal v oči, naravnost v moj obraz sem prepoznala, da oči niso prepojene maščevanjem, jezo, lakoto in smrtjo. Spremenile so se bile so tople, ljubeče barve ki so se prelile v oranžkasto-rumene oči. Z mojega obraza je prebral da sem šokirana in prestrašena. Spet zaslišim notranji glas: Ne upiraj se mu, rada ga imaš. V glavi se mi še odvri prizor neznanca ki me je opazoval med tem ko je stal pred staro ulično svetilko. Pomislila sem ne, ne to ni on mogoče je …ne ni, pa sej mogoče bi lahko bil…!
Nenadoma mi zazvoni telefon. Omaknem pogled z njegovih oči in usmirim pozornost na torbico pobrskam po njej, da najdem telefon. Je že res, da imam stvari rada urejene a v primerjavi z mojo torbico je bila pravi nered. V njej si najdel vložke, rdečila, puder, maskaro, sončna očala in še marsi kaj. Ko končno zagrabim telefon in ga pritisnem na uho zaslišim glas. Ni bil Dylanov, bil je glas neke ženske, ki mi je govorila, šepetala:
»Uživaj dokler lahko, dnevi so ti šteti čas je da …« Še preden mi je uspela povedati sem prekinila zvezo. Sama pri sebi sem si govorila, globoko dihaj to je samo neka..stara zmešana ženica. Po dolgih minutah premišljevanja me je zgrabila panika zato se nagonsko odreagirala, po moje-odprla okno in telefon zabrisala v smer iz koder sta prišla neznanca-seveda tistaega fanta nisem štela zraven .
Telefon nisem vrgla zaradi jeze, mogoče malo temveč strahu in mojega čudnega reagiranja, kadar se odzovem v paniki. To sem jaz.
Avto je še vedno stal pred semaforjem. Ko se je prižgala zelena luč sem pohodila plin in zavila v oster ovinek. Dobrih deset minut sem se vozila po slepi ulici naprej ko sem na enkrat zagledala hišo, bar z velikim napisom SMRT. Bila je temne barve in poslikana z duhovi, zombiji in takimi bedarijami. Ko zagledam ta bar se spomnim prvega zmenka pred tremi leti z Dylanom.
Razgledam se na okoli in ugotovim da ni nobene novosti. Naenkrat jo zagledam. Bila je pretresljiva, šokirana novica. Dylan sedi za mizo z punco novo punco-Reyli. Polek tega se ne, ne pogovarjata ampak ljubimkata. Vsa razjarjena stopim iz avta in se napotim k njima. Vsedem se na tretji stol in jih gledam. Samo gledam, in gledam in gledam, dokler mi ne prekipi.
»Vidim, da se lepo muckata in golobčkata ali kakor koli se že reče!«
Ko to rečem vsak na svojo stran kar odsočila in me z rdečimi obrazi gledata.
»Mmm,.«Je vse kar spravi Dylan iz sebe.
»Rekel je da si navadna …svinja in …da te ne potrebuje več« Pogumno reče Reyli.
»Ja, vidim da sem res nepotrebna tukaj. Kajne Dylen?.«Rečem in ga surovo pogledam.
»Ja si.« Nekoliko potrto izgovori in glas se mu zatrese.
Z privzdignjeno glavo me pogleda, vstane prime Reyli za roko in in se na poti k njenemu avtu. Še bolj jezna kot prej vstanem se postavim pred njega inga pogladam v njegove ljubeznive oči, ki sem jih ljubila a nič več. Prevaral me je. Proskušam zadržati solze, ki se mi nabirajo v očeh:
To si zapomni!«
Rečem in ga mahnem po licu. Nato se obrnem še k Reyli ki vsa prestrašena strmi zdaj vame zdaj njega. Pogledam jo v oči in po licu mi zdrsi kristalna solza, ki pada in pada ter se utopi v tleh. Vsa potrta a srečna kar sem naredila se odpravim do avta še z zadnjimi močmi pogledam Dylana nato odkorakam po ulici naprej in se ne zmenim za avto, ki še vedno stoji na parkirišču pred barom SMRT.
CE SE ZDI KOMU DOBR IN GA ZANIMA NADELJENANJE....VE SAM KAJ MORE NAREST
12. oktober 2013
u153581
u153581
Stopala sem mimo hiš, kjer je večina ljudi spalo.
»Edina stvar ki je manjkala je bila dež« sem si mislia ko se ulije kot iz škafa z neba. Z vsakim korakom, ki sem ga naredila me je bolj zeblo, zato sem roke ovila okrog telesa in molče razmišlajala medtem ko vse kar teče z mene.
Koko se mi je to lahko zgodilo? Sem za njega res svinja, kot pravi? Zakaj me je zapustil…
Nise dovolj dobra za njega zato si je izbral največjo k…. na svetu, ampak zakaj ravno njo? Že res daje bogata in… lepa tudi, ampak ne lepša od mene. Že tri leta hodiva skupaj in bila sva ne razdružljiva. Bila…
»Čas gre naprej Roxy, življenje teče« zaslišim.
»A,?« Se začudim.
Pogledam naokoli in pogled se mi ustavi na ulični svetilki kjer zagledam… tisti moški. Oranžno- rumene oči. Razmršene lase. Ko sem ga uzrla sem kot ukopana stala tam. Zrla sva si v oči. Drug drugemu. Prevzela me toplota. Ševedno nisem vedela kdo je saj sva bila ker precej oddaljena drug od drugega. Trznila sem z učmi in že spet je izginil.
Bila sem omotična in začelo se mi je vrteti, pred očni se mi je meglilo in kar naenkrat stemnilo. Izgubila sem ravnotežje in padla trda, hladna na tla. Z zadnjimi močmi sem opazila, da se je nekdo stegnil k meni in me pobral s tal, ter odnesel. Bil je on.
Prebudila sem se v svoji sobi. Ko sem vstala sem zagledala, da sem ležala v spodnjicah in spodnji majci. Krilo ki sem imela oblečeno se je sušilo na radijatorju poleg nje pa je bila majica. Vsedla sem se na posteljo, ko se naenkrat zagledala vizitkoo na tleh. Razprla sem jo in jo prebrala kar je pisalo s čitljivo pisavo.
»Upam da se počutiš bolje. Našel sem te ležati na cesti. Bila si premražena in po licu ti je polzela kristalna solza (?).
Naspi se!«
?
Postavila sem se na noge in pokukala skozi okno, in tam nemorem verjeti svojim očem. Pred hišo je stal moj avto. Vsa šokirana sedem nazaj na posteljo in zagledam moj telefon, ki sem ga simoči vrgla na cesto. Na sebi pa ni imel niti praske. Začudeno se ozrem po moji sobi v dvomih da bom zagledala še kakšno mojo stvar in zagledam torbico, ki naj bi bila v avtu. Bila sem začudena.
Bolečina s katero se borim je postajala vse večja in večja. Udala sem se spancu da me je potegnil vase .
Ve se mi je zavrtelo pred očmi. Ljubezen, avto, dež…on. Polt je imel bledo kot zid, oči so se mu oranžno lesketale, ko me je nesel je neprestano zrl vame. Bil je močan in postaven. Njegovi temni razmršeni lasje so mu prekrivali obraz zato ga ni sem prepoznala. Vse kar sem vedela je da je on moj rešitelj in človek ki ga ne poznam. V glavi mi je brenčalo kot v čebeljem panju. Vprašanja, začudenost in strah …zakaj me je rešil, kaj je, kdo je…Vsa zadihana in prepotena se se zbudila iz stsoletnega spanca, če temu tako pravimo.
Zaradi vsega kar sem prestala in sanjala sem bila resnično radovedna, radovedna kot še nikoli.
Zgrabila sem prve kvbojke ki sem jih imele pred očmi, in zgrabila prvo majco ki mi je padla pod roko. Zgrabim ključe od avtomobila in se odpravim v šolo.
Zavijam se spet ustavim, ko kar naenkrat zagledam da imam maskoro pod očmi razmazano, a to je bila še moja najmanjša skrb. Nato pohodim plin in zavijem na šolsko parkirišče. Pod starim hrastom si najdem parkirno mesto, in stečem sva ogorčena do šole. Zadihana vstopim v avlo se ozrem na okoli. Po nekaj minutah sem se zavedala da kar polovica srednješolcev gleda zdaj mene (obraz), zdaj moje noge. Ker res ne dojemam kaj me tako zatopjleno gledajo še sama pogledam svoja stopala in zagledam da sem bosa. Obraz mi prelije komaj vidna rdečica sramu, a že v naslednjem hipu izgine.
Oglasil se je šolski zvonec in nakazal četrto uro. Nejevolno odkorakam k učilnici za fiziko. Vstopim v hrupno učilnico in se napotim v svojo klop. Par oči se zazre vame nekaj v moja stopala in smo že pri isti zgodbi ki sej je odvijala v avli. Ne zmenim se za ostaale in se vsedem v svojo kolp.
Ura se je začela in v učilnico je vtopil gospod Najski. Takoj ko me je zagledal je začel s svojimi forami kritiziranja, kot jaz temu pravim.
»Veseli me da da ste se nam pridružilli gospodična Bidson.«
» Upam da imate poseben razlog za zamujanje.«
Glavo povesim vstran, na obrazu pa se mi zariše zloben nasmeh ko siknem skozi stisnjene zobe.
» Seveda ga imam. «
Zavijem z očmi pograbim torbo in z nje izvlečem učbenik da bi se izmuznila njegovim žarečim očem ki še kar naprej strmijo vame. Ura je bila tako kot ponavadi čista beda. Najprej je razlagal nekaj o temu potlej o drugemu, mi pa smo zraven spali.
Zvonec je naznanil konec ure. Pograbim učbenik ga stlačim v torbo in ses napotim k vratom. Bila sem tako blizu vratom ko me gospod Najski prekrižal pot. Želel se je pogovoriti z mano o mojem vedenju, bla, bla, bla... vsavim se se mu zazrem v oči in čakam da bo izpljunil eno izmed svojih umazanih pripomk. Ena, dva, tri.
» Gospodična Bidson rad bi se pogovoril s tvojimi starši. Naj se oglasijo v moji pisarni ko bodo imeli čas. Kmalu.«
Zoža oči in me gleda dokler ne pokimam in se prerinem skozi njega. Stečem proti avli, do parkirišča kjer je moj avto. Hitro sedem vanj in čakam da se umirim. Dobro minnuto tuhtam malo po preteklosti. Kae naenkrat ne spreleti srh, mraz, otrok…

Nimam družine. Nevem komu pripadam, iz kje sem, kdo sem, niti kaj sem…kako sem se znajdla tukaj.
Če bi komu pripadala in, če bi me imeli radi bi po mestu obesili plakate da iščejo hčerko. Zakaj se ne spomnim moje preteklosti. Sepravi da sem sirota a ne čisto sirota. Nikoli pa nebom bila popolna kot vsali najstniki z družino. Nikoli nisem razmišljala kaj se je zgodilo takrat z menoj ali z mojo družino…mama, oče, družina, ljubezen…

Predramim se iz zasanjanosti in opzim da sem čisto sama na parkirišču. Nekaj me je ka rnaenkrat gnalo ven nisem se več želela voziti z avtomobilom zato sem istopistopila. Kar naenkrat sem se sesedla in obraz zakopala v dlani. Tuhtala sem, jokala, metala po tleh, in kričim . Zaradi silne žalosti sem zgubila ndzor nad seboj, svoje dolge nohte zarijem v kožo da se pocedijo kaplje krvi. Zaradi bolečine ki se je prebudila v meni sem tihho zajeclala.Vedela sem da mi nebo to nič pomagalo saj sem kot zgubljena duša ki plava po morju in kliče na pomoč, a se trudi zaman. Sem kot košček sestavljanke ki ne sodi k drugim. Sem nov otenek barve ki ne pristoji nikomur. Sem nič…
Postavim se na svoje šibke noge in pogledam svoje roke. Mirno gledam kako po njih teče kri, ki potuje proti komolcu, je že pri zapestju in spolzi vse do prstov kjer skaplja na beton in tam postane samo rdečkast flek. Kar počnem je zelo nevarno in čunaško, vendar to ni moja glavna skrb.

S tresočimi nogami se obrnem proti hrastu in nadeljujem pot ki me vodi vse do gozda. Korak pospešim v hitrohojo, nato se poženem v tek kakršenga še nisem tekla. Gledala sedm pod nogami kjer je šelestelo listje in slišalo se je lomljenje vej. Po nekaj minutah teka sem se ozrla čez ramo in presenečeno ugotovila da sem stekla daleč stran od šole in skrbi. Lovila sem sapo in si ogledovala gozd, skozi katirega je prišlo le nekaj snčnih žarkov ki niso naznannjali nič dobreg. Stemnilo se bo.

se opravičujm za napake...sorry
12. oktober 2013
u153581
u153581
Luna je spodila toplo sonce za gorovja in nad mesto priklicala mrak, mraz in zvezde. Bilo je čedalje bolj mrzlo in temno. Hodila sem počasi in se zanašala na občutke ki so mi kazali pot. Po mnogih urah teka in hoje sem bila izmučena. Noge sem imela vse žuljve in otekle. Bila sem premražena saj mi je mraz segel prav do kosti. Sredi gozda sem se potikala čisto sama,vse me je bolelo. Bila sem na robu obupa.
Nenadoma sem v daljavi zagledala kočo. Bila je mahna a dobara za prenočitev. Z zadnjimi močmi ki sem jih imela se se podala skozi vrata. V koči je bilo temno in srhlljivo. V temnem mračnem kotu je komaj opazna stala postelj, na sredini je bila velika miza pogrnjena s starim karirastim pretom, poleg mize pa je satal lepo ugrajen kamin. Vanj sem hitro nametala nekaj vej in polen, da se je ogenj kar iskril. Po hitrem opravilu sem se napotila v posteljo, ki me je prav hitro zazibala v sen.
Skakala sem po cvetočem travniku poln cvetlic-rdečih, rumenih tulipanov. Bilo je kot v raju, saj mogoče je tudi bilo. Nazadnje me je premagala lakota. Splezala se na bližnjo jablano si odrgala jabolko, ga podrgnila po svileni majici ter s strastjo zagrizla vanj. uživala sem v saldkem okusu, ki ga je oddajalo jabolko. Razgledovala se se po travniku z prelepimi cvetovi in dehtečim grmičevjem.
Neneadoma se mi je pogled ustavil v temnem kotu..kjer je nekdo ali nekaj stalo. Imelo je rdeče oči ki so bile lačne krvi. Nekaj sekund sva si zrla v oči, a so bile pregrozne, njihova barva me je spominjala na nekaj da ne bi smela biti tukaj, da ne bi smela jesti teh jabolk… Brez da bi karkoli premišljevala se se pognala v beg za življenje. Tekla sem mimo polj, niv in travnikov a smrt mi je neprestano sledila.
12. oktober 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg