Forum






Oblivious

Adjective

1. not aware of or concerned about what is happening around one.
"she became absorbed, oblivious to the passage of time"

1. Del - Zrak

»Torej v času ekspresionizma je vladal popolni nered, ni bilo nobenih pravil, ne moralnih ne osnovnih, zato je bila posledica tega groza. Glavna tema je krik po moralno očiščenem človeku, ekspresionisti so člove-...«, seveda me spet ni poslušala, trudila sem se, res sem se, da bi nekako pritegnila njeno pozornost, ampak seveda Nael kot Nael je zrla v svoj telefon, si dopisovala in bila popolnoma odsotna.

»Nael. Nael! Ali si sploh slišala kakšno besedo?« res mi je prekipelo, tukaj se trudim, da jo učim to smotano slovenščino in vendar se trudim čisto zaman.

»Seveda sem slišala, renesansa je temeljila na humanizmu in antiki. Vidiš?« ne vem kaj je bilo danes z mano, navajena sem, da je takšna, da ne posluša, res sem navajena tega, ampak danes sem imela že vsega dovolj.

»Ali se zajebavaš?! Ves ta čas ti že govorim o ekspresionizmu in ne o renesansi. Veš, če bi za sekundo nehala zreti v svoj telefon bi to vedela in nebi imela takšnih ocen kot jih imaš. Dovolj te imam, sama se uči, izgubljen primer si, res.« s tem sem se vstala, pograbla svoje zvezke ter odšla iz njene sobe.

Moram na svež zrak, takoj, res nevem kaj je danes z mano. Nikoli ne ponorim kar tako. Mislim, to je Nael, Nael nikoli ne posluša, še vedno sem sama z seboj imela notranji monolog ob tem pa mi je srce bilo noro močno.
Moram na zrak. Takoj. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje zletela po stopnicah tako hitro kot danes.
Moram na zrak. Tudi ko sem izstopila iz hiše nisem bila nič kaj bolj pomirjena. Moram na zrak. Ni več zraka je tiho prišepetal majhen glasek v moji glavi. Ni ga več. Utihni. Utihni.Utihni.

Nael je seveda prihitela za mano in me gledala zaskrbljeno, saj sem stala na miru sredi njihove zelene in urejene trate. V tej ulici ni veliko prometa, vendar se mi je zdelo, da ga je danes ogromno. Vse okrog mene je šumelo in švigalo.

Nisem se mogla premaknit. Vse kar se spomnim je, da me je Nael začela tresti. Nisem mogla odpreti ust, samo stala sem ter zrla naprej na cesto, ki je stala pred hišo. Moram na zrak.Takoj.
»Hila! Hila prosim poglej me, kaj se dogaja? Reči nekaj, nehaj me strašiti« je že v paniki kričala Nael. Prisolila mi je rahlo klofuto, kar me je prizemljilo in vse kar se spomnim je, da sem vzdihnila, res globoko, rabila sem zrak. Vse kar sem izustila je bilo »Moram na zrak«

Nael me je pogledala noro, »pa saj si na zraku kaj pa trepečeš?!« 2...4...6...8...10...12 dihaj Hila, dihaj.

»Ja- Jaz moram oditi Nael, res oprosti, ker sem prej odreagirala tako burno ampak moram oditi, se vidiva jutri v šoli? Še enkrat oprosti. Adijo« in že sem sedela na svojem kolesu ter se hitro peljala po cesti navzdol. Sploh ne vem kam sem hotela iti, vse kar vem je, da sem hotela oditi od tam. 2...4...6...8...10...12 dihaj Hila, dihaj.

Zadnje čase se mi to dogaja tako pogosto, popolni odklop od sveta, izgubim predstavo o času, sploh se ne spomnim kaj se zgodi v tistih parih minutah, vse kar vem je, da rabim zrak. Zrak, ki pa ga nikoli ni tu. Sploh ne morem opisati kaj se dogaja, vse skupaj je noro, mogoče jaz postajam nora, mogoče tako vsi postanejo nori. Vozim se a sploh ne vem kam, hodim a sploh ne vem kam, kaj sploh delamo tukaj? Vsi mi ljudje, kaj pravzaprav je pomen življenja, ali sploh lahko kdo odgovori na to vprašanje?

Ali je takšen občutek ko znoriš? Začneš dvomit najprej v obstoj samega sebe, nato celotnega človeštva?

Ne vem več, pravzaprav ne vem več nič. Ali je na svetu sploh kaj stalnega? Toliko vprašanj na katera ti nemore noben prav odgovoriti. Same prazne besede in obljube, pokvarjenost, človeška beda je to to? Je to smisel življenja?

Živeti bedno življenje? Je to sploh to? Je to celoten smisel vsega. Ne vem.

Nehaj. Nehaj. Nehaj.

Nehati moram razmišljati tako. Te misli so preveč pogoste.

Zanima me kaj bodo rekli za našo generacijo, za to stoletje? Vsi smo tu ampak ne res, delamo se da poslušamo probleme drugih ljudi, vendar jih v resnici ne, komu je mar za druge, prvo moraš gledati na sebe, pa tudi, če pohodiš ob tem druge ljudi. Takšna je resnica, egoizem je dananšnji kralj sveta. Poleg seveda drugih kraljev - denar, zavist, sovraštvo, smrt- sami veliki kralji.

Spet. Spet ne morem nehati. Ali moji možgani sploh kdaj prenehajo delovati? Se kdaj sploh umirijo razen ko spim? Tudi ko se pogovarjam sem skoraj vedno odsotna, kako ironično ravno zato sem se ujezila na Nael, ker me ni poslušala, kakšna hinavka sem ko pa sama delam isto. Vedno tam a nikoli res zares tam, ima ta poved sploh smisel? Ne vem, meni ga na čuden način ima. Toliko vprašanj. Utihni že enkrat.

_________________________________________________________________________________________
Torej, kako se vam zdi? Malce drugačna zgodba, upam da vam je všeč, ko sem pisala ta del sem zraven poslušala M83 - Wait takda priporočam, da ga poslušate medtem ko berete. Če hočete lahko dodam tudi slike, torej kako si predstavljam hilo in kako nael.
28. marec 2016
u186827
u186827
Next, po mojem slik ni treba sicer pa se mi zdi ful dobro
28. marec 2016






2. del – Dež

Playlist:
Agnes Obel – Riverside
Augustana – Boston

Bil je eden tistih dni, temen, mračen in deževen. S tem ko opisujem svoj dan, pomislim tudi na sebe, temna, mračna mogoče ne deževna ampak zagotovo mračna.Nehaj.

Vzdušje na šolskem hodniku je mračno, ljudje se pogovarjajo, se ne ozirajo na druge, v bistvu je danes dan kot vsak drugi dan, nič ni drugače a vendar se mi zdi vse mračnejše. Stene šole se vedno bolj ožajo, ni več prostora, dihaj Hila.

Ne vem več kako premagati to anksioznost, kaj neki se je zgodilo z mano?

Torek je. To bo to, torek je in jaz sovražim torke, zato je vse mračnejše, vidiš vse ima racionalno razlago, ne smem paničarit.

So bili torki vedno tako mračni?

Knjige. Rabim knjige,čeprav nerada berem, res če kaj sovražim je to branje, poleg torkov seveda. Ko berem se šele zavem, da se ne morem zbrati, da moje misli švigajo sto na uro. Res nerada berem knjige. Ampak danes jih rabim, moram se odkupiti Nael, včeraj... nevem kaj mi je bilo pravzaprav.

Knjige rabim. Torej moram v knjižnico, res pravi genij si Hila. Pogledam na uro, ki pravi, da še imam čas preden se začne prva ura, ki je slučajno moj najslabši predmet. Matematika.

Hitro pohitim do svoje omarice, kjer odložim stvari in pohitim do knjižnice. Pozdravim knjižičarko, ki pa samo pogleda skozi svoja debela očala in se namršči. Očitno se je nekdo vstal z levo nogo. Odhitim, do knjižnih polic, kaj sploh iščem tu? Knjige točno. Nael rada bere tiste najstniške knjige, ki so »tragično žalostne« in napisane kot, da bi jih napisal kakšen dijak srednje šole ne pa 40-letni moški. Hitro pograbim par knjig, ter se odpravim iz knjižnice, knjižničarka niti ne pogleda kaj sem vzela samo reče »Ne moti me, je že vredu, vrni jih nazaj«. Nekdo je res vstal z levo nogo.

Po svoji nerodni naravi mi vse knjige sredi ravnega padejo na tla, super res. Vsi hitijo mimo, ker se pouk začne čez, uh pogledati moram na uro, 2 minuti?! Kaj za vraga. Hitro poberem knjige in v zadnjem trenutku pritečem v učilnico, ki je na drugi strani šole. Vsa zadihana se vsedem v drugo klop. Res moja kondicija je vrhunska, morda bi res morala kdaj iti z Nael teči. Nael počasi pride v učilnico in se vsede zraven mene, ter se nasmeji in me pozdravi.

»Nael, res še enkrat oprosti za včeraj, veš danes sem šla v knjiž-...

»Nael! Nael! Nekaj ti moram povedati! Nujno je.« ji Zara v eni sapi pove. Ampak hotela sem ji povedati, da imam knjige za njo.

»Kaj je Zara? O moj bog delaš me živčno, kaj je?!« počutim se totalno ignorirano. Hej Nael se spomniš nekaj sem ti hotela povedati? Oh okej.

V tistem trenutku ko ji Zara hoče povedati nujne novice v razred vstopi profesor matematike. Zabava.

Vsi utihnejo in se vstanejo. Ena ura mučenja.
___________________________________________
Po uri Nael odide z Zaro še preden bi ji lahko rekla kaj. Res. Utrujena sem, slabo spim, zadnje čase sploh ne spim več. Rabim vodo. In rabim Nael, da ji povem za knjige.

Ko si ravno odprem vodo pride Oskar do našega razreda ter z navdušenjem pove, da nam dve uri odpadeta.
Seveda se vsi začnejo veseliti, z očmi iščem Nael, ki je še vedno ne vidim nikjer, nakar najprej zagledam Zaro za njo pa še Nael. Hihitata se. Oskar še njima pove za ure. Zara povleče Nael s seboj, da gresta na kavo. Nael išče nekaj z očmi. Je možno, da mene?

Ko me zagleda odpre usta, a jo Zara potegne za rokav in mi samo nameni rahel nasmešek ter izusti »oprosti«. S tem odideta.

Kaj naj počnem ti dve uri ? Sama? Naj sploh ostanem v šoli. Mogoče lahko grem v park.

Odidem do šolskih vrat, kjer na mojo začudenost še vedno dežuje oziroma pravzaprav kar lije. Super, kaj naj zdaj.

Hila saj nisi iz sladkorja, dež ti ne bo nič naredil. Rada imaš dež.

Brez dežnika odidem iz šole in res v sekundi sem popolnoma premočena. Zadnje čase imam same dobre ideje. V park moram.

Približno 10 minut hodim do parka, vsaj mislim, da je bilo 10 minut. Vsedem se na premočeno klop ter opazujem dež in ribnik v katerega pada dež. Kaj če voda naraste in se utopim? Zakaj sem tako mirna, kaj če probam zaplavati.

»Hej! Kaj si nora?! Pljučnico boš dobila, ne moraš kar tako na dežju sedeti! Saj lije! Glej čisto premočena si!«

Pogledam navzgor, kjer vidim fanta. Pravzaprav moškega. Ali govori meni se vprašam?
»Seveda govorim tebi!« ali sem to rekla na glas? Ups

»Umakni se iz dežja ali si čisto nora!? Pridi pod dežnik, moraš nekam na toplo«

»Sploh ni panike, ne zebe me, hvala za skrb vseeno« prosim samo odidi, ni mi do pogovora.

»Nemogoča si, prosim pridi pod dežnik rabiš nova oblačila, saj se treseš!«

»Ali ti vedno uspe?« neznanec me pogleda zmedeno in začudeno ter vpraša »Kaj?«

»Ali ti tako uspe dobiti punce? Čakaš, da začne deževati in se prikažeš z dežnikom kot odrešitelj.« res ne vem kaj govorim. Utihni Hila. O moj bog samo utihni in idi pod dežnik, prehladila se boš.

»Ti si nora punca. Ne bom več ponavljal pridi.« ne vem zakaj ga ubogam in stopim pod dežnik, skupaj odideva do kavarne čez cesto, kjer pozdravi natakarico, ki jo očitno pozna saj ji reče,da naj prinese suha oblačila. Čez 4 minute se vrne in mu jih da.

»Na tukaj imaš suha oblačila, idi se preoblečt na wc, kaj boš pila?« Kaj ponavadi pijem? Kakav? Ne, fuj, bi pila čaj? Ja čaj bom.

»Zeliščni čaj prosim.« pograbim oblačila ter odidem do wcja kjer se preoblečem.

________________________________________________________
dejansko sploh nevem kak se mi še da pisat, mogla bi se učit, dammit anyways feedback is welcomed
28. marec 2016
u186827
u186827
Next, ful mi je všeč res, pa jaz bi se tudi mogla učit
28. marec 2016





3 .del – Kaj

Playlist: The Script - Breakeven

Na wcju opazim, da se mi je maskara čisto razmazala, oh groza, takšna sem vstopila v kavarno? Izgledala sem kot darkerca, pa saj nimam nič proti darkerjem pravzaprav so bolj kul kot jaz, mogoče bi se morala pridružiti darkerjem. Nehaj.

Obrišem si maskaro, oblečem suha oblačila in si spnem mokre lase. Mokra oblačila vzamem v roko in jih nesem do mize, kjer me že čaka neznanec z zeliščnim čajem ter vrečko. Sklepam,da je vrečka za mokra oblačila zato jo vzamem ter se mu zahvalim. Neznanec mi samo pokima.

»Kaj si sploh počela zunaj na dežju?« me vpraša. Še sama ne vem kaj bi na to odgovorila.

»Vroče mi je bilo, pa sem se šla ohladit« res Hila res. Neznanec me pogleda zamišljeno in reče »Ne vem če poznam koga bolj norega kot si ti.«

Ali res misli,da sem nora, ali sem res... nora?

»Ali nimaš rad dežja? Pomirjajoč je.« mu nato odgovorim. Skomigne z rameni in me pogleda v oči »Nič nimam proti dežju čeprav ne rad skakam zunaj kadar lije, za razliko od tebe«

»Sedela sem.« zmedeno me pogleda in vpraša »Kaj« , že drugič v najinem kratkem spoznanju.

»nisem skakala po dežju, samo sedela sem na klopci«, temu se neznanec nasmehne ter reče »pustimo malenkosti, veš opazoval sem te, kaj si študirala tako zatopljeno?« res sem se hotela ugriznit v jezik in ne reči te bedarije ampak... »Ne študiram še.« spet se je nasmehnil. Ali ga zabavam ? »Dobro mislil sem kaj si razmišljala tako zatopljeno, bolje?«

»oh nič kaj zanimivega, gospodarstvo ni več to kar je bilo.« začudeno me pogleda »razmišljala si o gospodarstvu?«
»Ja.« res si nisem mogla izmislit česa boljšega ampak očitno mu je odgovor zadoščal, ker je spustil to temo. »Kako ti je ime?«... vprašal me je za ime. Mene. Zakaj?
»Am... Hila sem.« presenečeno me je pogledal »a res? Netipično ime«

»Moji starši bili netipični« ...pogleda me resno in vpraša »bili?« oh saj bo še mislil,da sem brez staršev. »Ja bila sta, zdaj sta postala bolj tipična. Neorginalna. Ljudje se starajo«

»vem,da nisi vprašala kako mi je ime, ampak vseeno mislim,da je pošteno,da ti povem. Kai sem.«

Na to novo informacijo se zarežim, nisem se hotela res ne. Kai. Kaj.
»smešno«
»moje ime se ti zdi smešno« zagotovo misli,da se delam norca
»Ne pač pa da si me že dvakrat vprašal 'kaj'. Ne vem , ignoriraj me prosim, sploh nevem kaj je tu smešnega. Tudi ti nimaš tipičnega imena«

»vem« se nasmehne, »tudi moji starši so bili netipični«
»bili?« ali so njemu starši umrli, nevem zakaj se počutim krivo ko ga pogledam v oči.
»ja saj veš, ljudje se starajo in postanejo neoriginalni.« ter se nasmehne. Dobro niso umrli.

Ne vem kako dolgo še sediva za mizo, ampak predvidevam, da kar nekaj časa saj se zunaj že kažejo sončni žarki. Čisto sem pozabila na šolo, na pouk, ampak mi vrnitev v šolo niti najmanj ne diši. Kai mi razlaga o svojem življenju, čeprav ne vem zakaj to govori meni ,me ne moti, saj je čaj res dober, pa tudi udobno mi je. Pove, da ima to kavarno v lasti njegova teta in da občasno dela tam, pove tudi da je star 25 let ter da je arhitekt. Nazadnje še doda da je že 6 mesecev zaročen, ne vem kako naj na to odogovorim, ali mu naj čestitam? Zato mu samo povem, da sem stara 18 let. Na kar prikima in reče,da nisem tipična punca, spet nevem kako odreagirati na to zato ga vprašam kako je ime njegovi zaročenki, pove, da ji je ime Naja.

Že dolgo časa mi ni čas minil tako hitro kot mi je danes, ko sem pogledala na uro in je ta že kazala pol štirih sem se mu zahvalila za čaj in za oblačila ter mu rekla,da jih bom vrnila nazaj čimprej, rekel je da ni treba. Nato sva odšla vsak svojo pot, jaz domov, on pa k svoji zaročenki.
01. april 2016
u186827
u186827
Next
02. april 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg