Forum





Sovražila sem jih. Spet se je začelo. Takoj ko sem stopila na hodnik, se je oglasilo:"O, prekla gre. "
"Glej kako je vzvišena, niti pozdravi ne" Ignoriraj jih, ignoriraj jih, ignoriraj jih... je donelo v moji glavi.
Želela sem iti po drugi poti, vendar se je Kimberly postavila pred mene, Annabelle na levo in Sarah na desno. "No Zoe, bo kaj s pozdravom?" Annabelle in Sarah sta se zahihitale, na Kimberlyjin ukaz, seveda. Zdelo se mi je da brez njenega ukaza niti dihati ne znata. Stala sem tam in požirala slino.
Učilnica smrdi po zažgani čebuli. Na mizo mi prileti listek. Vem od koga je. S hitro kretnjo ga zabrišem v smeti.
20. junij 2015





Ko sem prišla domov sem se zvila na kavč in zajokala. Imela sem jih dosti, vsega sem imela dosti. Prešinila me je misel na samomor. Ne ravno originalna ali pogumna ideja. Ampak koga pa briga. "Zoe ne govori traparij," sem si pravila. Minilo bo še nekaj časa preden pridejo domov. Pomislila sem na družino. Ashleigh bi se v primeru da bi naredila samomor zmešalo, pa tudi Todd, mama in oče ne bi zaostajali v reakciji. Pripravila sem si čaj. Nekega pomirilnega, babica ga je poslala iz Dalmacije. Potrto sem zrla v skodelico. Zaslišala sem nežno glasbo, ki je prihajala iz mojega telefona. Znak za sms. Odprla sem sporočilo:"Kak si kej:-)." Charlotte mi je pisala. Moja naj, naj, naj prijateljica, ki se je poleti preselila v Berlin.
21. junij 2015
next
21. junij 2015





Oči so se mi zasolzile. Charlotte me je spomnila na to da nimam nikogar. Nikogar. Z tisto skupinico puhoglavk pa je bilo težje in težje. Ne bom zdržala. Enkrat se bom zlomila. Ni fer.Življenje ni fer. Zadnje pol leta sem morala jemati antidepresive. Ponavadi sem jih izpljunila v prtiček ali rokav. Mama je nato jokala, oče pa kričal. Sreče ni bilo več...Kje je že zadnji srečen dan... Bliskovito sem vstala, tako da sem podrla skodelico na tla. Raztreščila se je na tisoč koščkov porcelana. Samo stekla sem stran.
10. julij 2015





Stekla sem ven, čez ulico, stran od hiše. Bežala sem pa še to nisem vedela pred čem. Oblivale so me solze. Zaletela sem se v nekoga: "Oprostite, nisem zana-" Utihnila sem, kot bi odrezal. Pred mano je stala Kimberly in streljala proti meni morilske poglede. Spet sem stekla. "Jutri, gospodična Lynaire, jo ne boste tako poceni odnesli," sem še slišala. V žepu sem imela še 2 funta in nekaj drobiža, zato sem skočila do starbucksa. Ko sem počasi srkala kavo, so se mi misli zjasnile. Kimberly se iz nižjih razredov nisem spomnila. V višjih pa je počasi zbrala okoli sebe klapo in se začela izživljati nad ostalimi. Zadnje leto sem bila njihova tarča jaz.
_____________________________________________
Če ne bo bralcev, ne bom pisala. Ker se mi je brezveze matrat z zgodbico, potem pa jo noben ne bere.
13. julij 2015
u196009
u196009
Neext! Piši naprej, ker je tole fenomenalna zgodba!
13. julij 2015
next
10. oktober 2015
u193093
u193093
next
never give up
10. oktober 2015





Iz črnih misli me je zbudil hišni zvonec. Odšla sem odpreti vrata. Na pragu je stala mama, skupaj z neznano žensko. "Ti moraš biti Zoe, tvoja mati mi je pripovedovala o tebi," mi je rekla s močnim francoskim naglasom. "Vous ne me dit pas ce signe*, Lucille," je ženska rekla moji mami. Pozorno se je zastrmela vame. Bila je izrezana sličica mene, z vranje črnimi lasmi in zelenimi očmi, v katerih so se kresale srebrne iskre. "Nisem se ti še predstavila," je počasi izrekla:"Sem Sylvia, tvoja teta."
_____________________________________________________
*Nisi mi povedala da ima znamenje, Lucille.
_______________________________________________________
Ja, njena mama in teta sta francozinji. So napake, uporabljam google translate, ker je moja francoščina v povojih (Izbirci te res nič ne naučijo).
30. december 2015
Next
30. december 2015
u193093
u193093
Next
31. december 2015
Next barbara mors pisat ker je to tooop zgodba!!
06. januar 2016
neexxt!!
06. januar 2016
»Em… Zoe, lahko pripraviš čaj?« me je vprašala mama. »Črnega ali zelenega?« sem ubogljivo odvrnila. Mamine oči so šinile proti teti. »Jaz bi kar črnega,« se mi je nasmehnila teta.
Čajnik sem postavila na mizo in prisedla. »No, Sylvia, zakaj si prišla?« je maja mama vprašala teto in si živčno popravljala lase. »Pravzaprav… nastanitev. Če bi lahko…« je skorajda zapredla. »Oh, bog… Prav… Čeprav ne vem kako bom razložila…« si je mama drgnila roke. »Hvala,« se je zahvalila teta. Srknila je požirek čaja. Njene oči so me še vedno motrile. Stresla sem se. Njene oči so bile strašljive. Mi ni tudi Charlotte nekoč rekla nekaj takega. Da so moje oči čudne, preveč prodorne. Nasploh sem si zdela zrcalni odsev tete. »Jaz grem gor,« sem hitro oznanila.
Stekla sem po stopnicah. »Auč,« sem javknila ko sem padla. Pogledala sem svoje koleno. Krvavela sem. »Zoe? Kaj je?« je zaklicala mama, ko je pritekla gor po stopnicah, Za petami ji je sledila teta. Položila sem roko na koleno. Začutila sem nenavadno toploto ki se mi je razlivala po telesu. Spustila sem pogled na svoje ranjeno koleno. Obstrmela sem. Po dlani in kolenu se mi je razlivala zlata svetloba. Rano je preraščala brezhibna nova koža. »Merde*!« je zastokala mama. »Le signe ne ment pas,*« je odvrnila teta.
_____________________________
1* Drek!
2* Znamenje ne laže.
_______________________________
Vprašanje:
Kaj je Zoe?
Hope you like it.
13. januar 2016
u193093
u193093
Next
magično bitje
kateo?
nevem
13. januar 2016
Magično bitje-hudobno
Fuul doobr
Next
16. januar 2016






»Seulement un peu,*« teta se je stisnila mimo moje mame, ki je še vedno osupnjena stala na stopnišču. Dlan mi je položila na ramo, in me potegnila za sabo v sobo. Vrata je z treskom zaloputnila. »Veš kaj se je zgodilo?« me je vprašala. Odkimala sem. »V nekaterih družinah, tudi v naši, se na vsake toliko rodijo ljudje, ki niso normalni. Vedno ženske, in vedno z neverjetnimi močmi. In vedno v nevarnosti.« je pridušila glas. »Kaj!?« nisem verjela da se to dogaja meni. »Čarovnice. Vsaka ima edinstveno povezavo z določenim elementom,« je dejala. »Čakaj! Ti si čarovnica?« sem zaklicala. Pokimala mi je. »Torej, če sem res čarovnica…« sem začela. »Si,« me je prekinila teta. »S katerim elementom sem povezana?« sem vprašala. »Odgovor na to boš dobila, če pogledaš svoje znamenje.« Obrnila sem se proti ogledalu. Moje rojstno znamenje zavite oblike je postalo temno rjavo, z zeleno obrobo. »Ko življenje se povrne, vse iz ZEMLJE se obrne!« tetin glas se mi je zdel nenavadno močan. »Zdaj pa spakiraj, odhajava,« mi je še naročila, se zavrtela na peti in odšla iz sobe.
16. januar 2016
omg to je tak zanimiu

neext!!
16. januar 2016
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXXXXTTTTTTTTT!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
OMG TO JE CARSKOOOOOOO!!!!!!!!! *O*
20. januar 2016





Čez kakšne pol ure sem stala na dovozu za našo hišo. Mama in teta sta se tiho pogovarjali po francosko, jaz pa sem tam čakala. Končno me je mama objela. »Si res vzela vse?« mi je zašepetala in me še močneje stisnila. »Da mama, nič ne skrbi. Med zimskimi počitnicami pridem nazaj.« sem ji zašepetala nazaj. Končno je me je spustila. »Bodi dobro, Zoe,« mi je voščila. V očeh so se mi nabirale solze. »Pojdi,« mi je rekla. Stopila sem k teti, in ji podala svojo črno potovalko. Usedla sem se na zadnje sedeže. Teta je speljala. Mahala sem mami, dokler ni izginila za ovinkom. Šele zdaj sem ugotovila da na zadnjem sedežu nisem sama. Poleg mene se je pretegoval velik siv maček. Teta se je ozrla v vzvratno ogledalo. »Brez skrbi, Toffee ne praska,« je rekla. Toffee? Meni ni izgledal kot karamela. Iztegnila sem roko in ga počohljala po vratu. Začel je presti.

Ko sva se vozile že nekaj ur, radovednosti nisem več mogla zadrževati. »Kam greva?« sem vprašala teto. »Do Folkestonea, potem pa v Francijo pod prelivom*« mi je odgovorila. »Prej si rekla, da so čarovnice vedno v nevarnosti. Kaj si mislila?« sem bleknila. »Hčere noči*, velikani, rusli, groboroki, thuthe, tisti naše vrste ki so prešli na drugo stran. Ni tako preprosto.« je naštela. »Vidim.«

Do cilja sva prišle šele naslednji dan. Teta je bila videti kot da se ji je velika skala odvalila od srca. »Dobro,« je zamrmrala. »Torej, Zoe, naj ti predstavim ta konec Ardenov, ki je zatočišče nas in še nekaj drugih bitji,« je spregovorila.

Teta se je po pobočju spustila do reke. Zaprla je oči in se osredotočila. Osuplo sem gledala. Čez reko je nastal most iz zemlje. Stopila je na nanj in tako prečkala reko, ne da bi se dotaknila vode. Sledila sem ji.

Sprejela naju je mlada ženska kratko postriženih oranžnih las in zlatih oči. »Živijo Cassandra,« jo je pozdravila teta. »To je moja nečakinja.« je še dodala. Mlada ženska se mi je nasmehnila: »V koči 7 nam še manjka zemlja.« Pomignila mi je naj ji sledim. Hodile sva čez nekakšen kompleks, poln svari za katere nisem vedela čemu služijo. Pripešačile sva do koče ki je stala ob samem bregu reke. Med dvema drevesoma je bila tik ob vodi razprta viseča mreža. Deke v njej se je ob mojem prihodu pokončno usedlo. »Nikki, to je Zoe. Vaša nova sostanovalka. Bi ji lahko prosim razkazala vašo kočo?« je rekla vodnica. Dekle me je premerilo s svojimi turkiznimi očmi. Prikimala je.
20. januar 2016
Next
20. januar 2016
* Hekata, dobrohotnice(furije). Ne preveč fajn stvari.
*https://sl.wikipedia.org/wiki/Predor_pod_Rokavskim_prelivom
21. januar 2016
neext!!
21. januar 2016
Omg omg Barbara to je carsko *O*
Amm zakaj si mačka poimenovala po mojm zajcu
21. januar 2016
u193093
u193093
Next
23. januar 2016
»Pridi,« mi je rekla. Stopila je proti koči iz temnega lesa ki je imela sredi vrat napisano številko sedem. »Jaz sem Zoe,« sem plaho rekla. »Mi je povedala Cassandra. Sem Nikki, naša voda,« je rekla. Dlan je položila na vrata, da je les srebrnkasto zažarel in zavalovil. Vrata v kočo so se odprla. Z Nikki sva vstopili. »To je novinka,« je naznanila Nikki.

Vame sta se zastrmeli dve dekleti. Ena je bila stara kakšnih štirinajst let. Imela je nevihtno sive oči in nekako vijolične kodre do ramen. Druga je imela okoli sedemnajst let. Oranžni lasje so ji segali do tilnika, in imela je zlate oči. »Tukaj je torej manjkajoča zemlja.« se mi je nasmehnila druga. Nikki se mi je zazrla v oči: »To sta Nerissa in Kendra.« »Da, novinka,« se mi je posmehnila sivooka. Čeprav je bila očividno najmlajša, je bila nesramno samozavestna. »Zoe sem,« ji nisem ostala dolžna. »Ne govori tako z mano, novinka,« je vstala. »Govorila bom, kakor bom želela,« Kimberly se nikoli nisem upala tako odgovarjati. Sivooka je iztegnila roko, in sprožila strelo. Resno, strela se ji je pretakala iz dlani. Potegnil je močen veter. Čutila sem kako sem lebdela nekaj centimetrov nad tlemi, in se zvijala v bolečih krčih. Vse je trajalo kakšno sekundo, preden je sivooka pretrgala tok elektrike, ko je dobila kakšen liter vode v obraz. Na tla sem padla kot punčka iz cunj. Težko sem dihala. Zdelo se mi je da imam opekline in nekaj zlomljenih reber. Slišala sem kako je Nikki zavzdihnila. Odprla sem oči, in zagledala isto zlato svetlobo celjenja, kot včeraj doma. Pobrala sem se na noge in zagledala sivookin rdeči obraz. »Pozneje bom opravila s tabo,« je zasikala in odvihrala iz koče. Drugo dekle me je pogledalo: »Oprosti za Nerisso. Slab dan ima.« »Toliko, da me je poskušala ubiti?« sem jo vprašala.
24. januar 2016
Next
24. januar 2016
u193093
u193093
nnneeexxxtttt
24. januar 2016
Next Next Next Next !!!!!!!!!!!!!!!!!
24. januar 2016
»Veš, Nerissa…« je začela Nikki. »Njena sestra je bila pred leti prekleta,« jo je dopolnila Kendra. »Neko drugo dekle, jo je spremenilo v prah. Nerissa od takrat nikoli ni bila enaka,« je povedala Nikki. »In kaj se to mene tiče?« sem vprašala. »Dekle je bilo izrezana ti. Ime ji je bilo Camille, in je bila Sylviina hčerka.« Kendra je počasi izgovarjala besede, kot da bi se prepričevala da razumem: »Camille so izgnali, Sylvia je prekinila svojo materinsko vez. Camille se je potem obrnila proti svoji vrsti. Nerissa tega ne more in ne more preboleti. Pogreša svojo sestro. Danes pa si se prikazala ti. Isti obraz, isti lasje, iste oči, isti element« »Nehajmo o tem,« je pretirano veselo dejala Nikki: »Tisti kotiček je tvoj.«

Svoj kovček sem odložila tja kamor je pokazala Nikki, nato pa sem se izmuznila ven. Iskala sem Nerisso. Našla sem jo malo naprej od koče, pod vrbo. Sedela je na travi, ob kolenu ji je ležal svitek vrvi, in ogledovala si je nek predmet v svojem naročju. »Živijo,« je zašepetala: »Sta ti onidve povedali za Seleno in Cam-.« Njenega imena ni mogla izgovoriti. Prisedla sem k njej. »Da,« sem ji odgovorila. »Takrat sem jo poizkušala ustaviti, veš. Pahnila sem jo stran, a je bilo prepozno. Seleno je že vzela Yambe-Akka,« je zahlipala. »Kdo?« sem izdavila. »Yambe-Akka. Smrt. Matilda. Kakorkoli ji že pravijo ljudje.« Nerissa je obmolknila, nato pa mi pokazala stvar, ki jo je imela v naročju. Bil je srebrn medaljon, v njem je bila slika dekleta, ki je bila videti lot lik iz japonskih mang, z belimi lasmi in temno sivimi očmi. To je morala biti Selena, Nerissina sestra. Nerissa je zaprla medaljon, si obrisala solze in pobrala svitek vrvi. »Kaj je to?« sem vprašala. Nerissa se mi je nasmehnila. »To je Zephyr, moj vetrni bič.« Razvila ga je, da sem ga bolje videla. »Narejen je iz nevihte same. Počila je z njim, in po sivi površini se je razlila strela.
12. februar 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg