Forum
Pozdravljeni. Ime mi je Iztok in rad bi vam predstavil še mojega najboljšega prijatelja Jakoba. Če se on ne bi spomnil odlične ideje bi bili zdaj v naši šoli brez igrišča.
Oba hodiva na enako šolo in do tam sta le 2 kilometra. Podaljšano bivanje je zelo kratko zato smo le malo časa na igrišču, v našem kraju pa ga sploh ni. Seveda bi se lahko igrali na šolskem igrišču, vendar okoli šole je ograja in vrata so odprta le od šestih zjutraj do pol štirih popoldan. To je težavno saj je zato meni in Jakobu ter ostalim otrokom dolgčas. Naslednji ponedeljek pa je bil višek za šolarje. Okoli šolskega igrišča je bil rdeč trak na katerem je pisalo: »Vstop strogo prepovedan!« Vsi otroci smo v en glas zavpili: »Kaj, kje, kdaj, kako?« Kmalu smo ugotovili, da je igrišče zaprl naš hudobni ravnatelj. Jaz in Jakob sva ga vprašala: »Zakaj ste zaprli šolsko igrišče? Zaradi varnosti, česa pa drugega. Saj igrišče ni nevarno za nas. Zdaj je. Zdaj pa izginita iz moje pisarne. Naš ravnatelj je tak bedak. Strinjam se. Kaj bova pa zdaj? Bomo že nekaj pogruntali.« S sošolci smo se zmenili, da bomo protestirali: »Hočemo, da se odpre igrišče, hočemo, da se odpre igrišče.« Ker smo to storili smo morali za kazen pri slovenščini napisati dvostranski spis. Poskusili smo vse načine, da bi dobili igrišče nazaj. Poskusili smo pretentati ravnatelja, da bi dovolil da se igramo na igrišču, ni uspelo. Poskusili smo dokazati, da je to naredil za nalašč, ni uspelo. Naredili smo anketo na internetu, da bi videli koliko ljudi se strinja, da dobimo igrišče nazaj. Ko je ravnatelj videl anketo smo morali napisati spis zakaj smo to naredili, to pomeni, da ni uspelo. Vdali smo se. Zmanjkalo nam je idej. Potem pa čez nekaj dni Jakob reče: »Že vem. Zakaj pa si ne bi v vasi naredili našega igrišča. Sami ga bi naredili in lahko bi se vsi igrali na njem. Dobra ideja, vendar kje bi dobili ves material za gradnjo igrišča in potrebovali bi tudi denar za nakup materiala. Aja, saj res.« Pa se oglasi Marko, moj sošolec: »Moj očka je gradbenik, mogoče nam on lahko pomaga. Morda pa res. Ko pridemo domov ga vprašaj. Prav.« Jaz in Jakob sva šla pred ravnateljevo pisarno prisluškovat. Notri se je slišalo: »Čez vikend bom uničil igrišče in rekel, da je bil to ukaz ministrstva za šolstvo.« Ko sva to slišala sva stekla povedat drugim. Vsi smo povedali učiteljem, vendar nihče ne verjame enajstletnikom, ko govorijo grde stvari o ravnatelju. »Kako naj dokažemo, da ravnatelj laže? Zdaj pa bo še porušil igrišče in rekel, da je to ukazalo ministrstvo. Pomirite se. Bova jaz in Jakob uredila zadevo.« Ko smo prišli domov sva jaz in Jakob Marka vprašala če je njegov očka privolil na postavitev igrišča v vasi. Marko je rekel, da bo njegov očka pomagal pri postavitvi igrišča. Že drugi dan smo začeli z delom. Najprej smo postavili igrala, jih uredili in prebarvali, izmerili prostor za igrišče pripravili cement, naredili igrišče, narisali smo črte na njem, Janez, Jakobov sošolec je imel doma dva košarkaška koša in dva gola. Postavili smo jih na igrišče in to je bilo končano. Ampak naš ravnatelj je še vedno načrtoval uničenje šolskega igrišča. Ko smo naslednji dan šli v šolo je bil ravnatelj vesel saj je bil petek in v soboto se uničuje šolsko igrišče. Potrebovali smo dokaze, da laže. Jaz in Jakob sva šla do njega in mu rekla: »Gospod ravnatelj! V naši vasi smo postavili igrišče in zdaj se bomo lahko zabavali tam in ne na šolskem igrišču.« Ko je ravnatelj to slišal je takoj poklical »Rušenje in podiranje d. o. o.«, da uničijo igrišče v naši vasi. Nikakor ni dovolil, da bi se zabavali. Medtem sva jaz in Jakob stekla v njegovo pisarno in jo preiskala. Nikjer nisva našla nič. Ravnatelj se je kmalu vrnil. »Lagali ste mi, da ste postavili novo igrišče.« Bilo nama je čudno, da ga ni našel, vendar ko sva to slišala sva jo popihala stran. Nič nisva mogla narediti. Naslednji dan sva šla ob šestih zjutraj v šolo, da bi na šolsko dvorišče namestila znak na katerem je pisalo: »Pozor! Šolsko dvorišče nadzorovano z video nadzorom.« To bi jih moralo odgnati, saj če bi se na posnetku videlo, da je pri rušenju zraven ravnatelj in ne minister za šolstvo bi ugotovili njegovo zvijačo. Oba sva bila dobre volje zaradi tega, ker sva mislila, da bova rušenje premaknila in se v tem času domislila načina kako ga ne bi porušili. Vendar, ko sva prišla do šole so bili stroji in ravnatelj že tam. Skrila sva se, da naju ne bi opazil. »Kako se je ravnatelj spomnil, da tako zgodaj začnejo z uničevanjem? Ne vem. To je prvič, da ima nekaj pameti v glavi.« Obupana sva odšla domov. V ponedeljek ni bilo šolskega igrišča, tam je ostala le zemlja. V šoli so bili odmori dolgočasni, ker nismo mogli niti smeli iti ven. Pri podaljšanem bivanju je bilo grozno saj smo morali pisati domačo nalogo in zraven smo dobili še ogromno dodatnih listov z nalogami. V šoli je bilo še bolj grozno kot ponavadi. Ravnatelj pa ni znal narediti nič drugega kot se celi šoli važiti in misliti, da je najboljši. Ta dan je imel še bolj čuden nasmeh, od veselja, ker nam je uničil igrišče. Najrajši bi ga vrgli iz šole, ker pa je ravnatelj to ni mogoče. Ni mu dalo miru, da smo imeli lastno igrišče, zato se je odločil, da ga poišče. Odpravil se je v vas. Med iskanjem se je zaletel zaletel v Markovega očeta. Ravnatelj je začel lagati: »Pozdravljeni gospod. Sem novinar in zanima me nekaj o novem igrišču v tej vasi. Zelo vroča novica. Kje ga lahko najdem? Pozdravljeni. Igrišče boste našli približno 100 metrov v tisto smer. Hvala.« Ko je slišal te besede je kot norec šel iskat igrišče, vendar med tekom ni gledal pod noge. Padel je v blato. Ozrl se je naokoli in videl le močvirje, to pa zato, ker je Markov oče vedel, da je to ravnatelj naše šole in vedel je tudi, da hoče igrišče uničiti, zato se je zlagal o njegovi lokaciji. Ravnatelj je bil jezen, ker se je umazala njegova najboljša poslovna obleka. Ravnatelj je hotel počiti od jeze. Kmalu zatem se je vrnil v šolo z novo obleko. Mi smo načrtovali kako bi igrišče spet postavili in, da ga ravnatelj ne bi spet uničil. Potem pa se je Jakob nečesa domislil. «Hej. V vsaki učilnici in pisarni je video kamera. Greva v nadzorno sobo in poiščiva tisti posnetek, ko je rekel, da bo uničil igrišče in se zlagal, da je to ukazalo ministrstvo. Odlična ideja. Pojdiva. Potem pa sva se spomnila, da je edina pot do nadzorne sobe skozi ravnateljevo pisarno. Morala sva ga zvabiti ven. Potem sem se spomnil odlične ideje. Šla sva v kuhinjo in kuharicam rekla: »Imate mogoče kaj piškotov? Imamo, vendar vidva jih ne bosta dobila. Ne za naju dva. Ravnatelj jih obožuje. Pripravite krožnik piškotov in ko bo ravnatelj prišel v jedilnico mu recite »Brezplačni piškoti.« In to bo to. Boste to storili? V redu, ampak samo zato, ker so piškoti za ravnatelja.« Prvi del načrta je bil končan. Ko sva prišla iz kuhinje sva šla pred pisarno in zakričala: »Brezplačni piškoti v kuhinji!« Ko je ravnatelj to slišal je stekel v kuhinjo, midva pa njegovo pisarno in nato v nadzorno sobo. Jakob je dober pri teh stvareh, zato je hitro našel posnetek. Pospravila sva ga in se ostali del dneva vedla povse dobre volje. Po pouku sva šla k človeku, ki lahko kontaktira z ministrstvom za šolstvo. K županu. Pokazala sva mu posnetek in mirne duše odšla domov. Naslednji dan sva bila v šoli dobre volje. Pri uri Geografije je v šolo prišel policist. »Dober dan. Iščemo gospoda po imenu Marjan Šuler.« (tako je ime našemu ravnatelju) »To sem jaz.« Se oglasi naš ravnatelj. »Aretirani ste zaradi nezakonitega uničenja šolskega igrišča te šole. Kaj pa govorite? Tista dva otroka (pokaže na mene in Jakoba) sta županu prinesla video na katerem ste jasno povedali, da boste uničili šolsko igrišče in krivdo zvalili na ministrstvo za šolstvo.« Ko je policist to izrekel je ravnatelju nataknil lisice, ga potisnil v avto in ga odpeljal. Naslednji dan smo videli ravnatelja v zaporniški obleki, ko je obnavljal šolsko igrišče. Jezno je zakričal: »Še se bomo videli! Maščeval se vam bom!« Mi pa ga nismo sploh poslušali. Na sodišču so ga obsodili na leto in pol zapora, vendar tudi, ko ga bodo izpustili se ne bo smel več približati naši šoli, ali pa se zaposliti na katerikoli drugi šoli. Naslednje šolsko leto smo ga videli, vendar je bil bolj prijazen, verjetno so ga v zaporu naučili kako se lepo vesti. Plačal je odkupnino, da se je lahko spet zaposlil na naši šoli. Na začetku nas je bilo strah, ker nazadnje, ko je delal na naši šoli ni bil ravno prijazen, vendar zdaj je bil boljši ravnatelj. Če vidi učenca v stiski mu pomaga, vse probleme poskusi rešiti in večinoma jih tudi reši in je zelo prijazen.
Vse se je dobro končalo za vse. Vse je mogoče če se le potrudiš.

kakšna se vam zdi zgodbica?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

24. oktober 2010
dobra sam se ti je pa dal pisat
30. oktober 2010
to smo morali za šolo pisat pa sm smo kopiral.
30. oktober 2010
u28952
u28952
hudo
30. oktober 2010
zgodba vam je 100% brezveze
31. oktober 2010
u31141
u31141
men je odlična
31. oktober 2010
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg