Forum
u74779
u74779
"Ema!!! Pridi takoj dol! Preobleci se! K maši morava! Zmigaj see!" je zavpila moja sestra v kopalnici. Odprla sem oči in zagledala sem smehljajočo se travo, ki jo imam narisano na stropu. Počasi sem vstala in že sem padla nazaj, a na srečo na posteljo. "Puff... Spet to..." sem si mislila. Ko vstanem, mi noge zaspijo in težko stojim 3 sekunde. "Kaj pa če bi ti prišla gor???" sem ji rekla. "Spet?" se je oglasila in pridrvela k meni. Prijela me je za roko in počasi sva stopale po stopnicah. Čez nekaj časa so se mi noge zbudile in spet sem bila samostojna. Komaj sem si naredila figo, je že moja sestra zavpila: "Še 5 minut imaš!" Zavzdihnila sem in rekla: "Ja!" Obujem se in že sva na poti do cerkve. Bil je dolg in grozen sprehod; vse naokrog je dišalo, jaz pa še nisem nič jedla. Prava groza... Nikoli si nisem predstavljala sprehoda brez moje sestre, saj mi ga vedno popestri. Bile sva tik pred cerkvijo, ko me je nekdo pograbil za roko in me vlekel stran od sestre. Upirala sem se toliko, kolikor sem se mogla. Ko sem zagledala obraz ugrabitelja, sem se začela smejati, saj je bila moja prijateljica. Začele sva se pogovarjati in začelo je zvoniti. Pred cerkvijo se je vse spraznilo. "Pridi greva v cerkev!" sem ji rekla. Začela se je smejati...

Next?
24. februar 2013
next
24. februar 2013
u74779
u74779
"Kaj je?" sem jo vprašala. "Kaj pa si? Nuna...? Daj no... Pridi!" mi je v smehu rekla. "Ne!?! Mah vseeno, ne grem s tabo, ampak grem v cerkev, ker drugače me bo sestra pošteno okregala! Ne grem!" sem resno odgovorila in odvihrala v cerkev... Čez nekaj časa me je spet v cerkvi povlekla ven in me zvlekla v avto. Ona ima seveda 18 let tako da... Ima izpit in zna voziti se pravi. Bila sem žalostna, da dela proti moji volji, ker še nikoli ni tako da... Peljali sva se po cesti in nato me je pogledala in zavrtela mojo najljubšo pesem. Začele sva peti, ampak sem ji že odpustila, saj sem vedela, da bo sestra name jezna samo en dan pa tudi mama in tata.
24. februar 2013
u74779
u74779
Predvajala je Bridgit Mendler-Ready or not. "Are you ready or not, ready or not, bumbadu bumbadu ready or not..." sva pele. Anja se ni osredotočila na cesto, ampak je le pela. Opozarjala sem jo na vsak avto, ki je šel mimo. Nisem si mislila, da se bo zgodilo kaj takega, da ji bom jaz govorila, kje je kakšen avto... Prej obratno! No, čeprav sem uživala, ko sem ji govorila to. Zagledala je nek klub na moji strani in ga začela opazovati in na cesto je čisto pozabila in jaz tudi, ker sem pa opazovala mojega sošolca pred klubom. "Pa če bi se ustavile tukaj?" je rekla. "Saj je šele deseta zjutraj! Zdaj ne vrtijo muzike in zdaj nimajo žurke... Anja zbudi se iz večera" sem ji rekla. "Saj res. Sori." je še rekla. Zagledala sem zelo močno luč, ki je šla nasproti našega avta. "AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAANJAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!" sem zavpila kot nora, ker sem tudi bila. Anja je pogledala na cesto, prijela za volan in obrnila levo, a je bilo že prepozno. Pogledala me je iskreno. Tovornjak se je že zaletel v naju in čutila sem ostro bolečino.Odprla sem oči, na postelji sem ležala. Vse okoli mene je bilo belo. Prava groza. Nisem imela občutka, da sem doma, ker sem vedela, da je nekaj drugače. Poleg mene je bila moja sestra. "Katarina... Živijo." sem ji rekla. Vzdignila je njeno glavo in bila je vsa v solzah. "O, hvala Bogu, da si ostala tukaj. Ojoj... Mama bo tako v skrbeh!" je začela veselo a hkrati tudi žalostno. Pogledala sem naokoli, a ni bilo videti Anje nikjer. Začela sem hitro dihati in solze so mi nastale v očeh. Vse prilepljene 'aparate' sem odtrgala z mene in vstala iz postelje. "Kaj delaš???" je zakričala Katarina. V hipu, ko sem vstala sem padla, a nisem obupala. Katarina je začela klicati medicinske sestre, a nobena ni prišla takoj, da bi me ustavila. "Kje je Anja???" sem zavpila. "Ne hodi k njej!" je rekla Katarina. Vedela sem, da je nekaj hudo narobe. Pri lazila sem se po tleh do naslednje sobe, kjer sem videla, da so sami doktorji okoli postelje. Molila sem, da to ni ona. Ko me je zagledala medicinska sestra me je vzdignila. Oživljali so tisto osebo, ki je bila na tisti postelji. Nehali so jo oživljati. "Čas smrti..." je rekel eden od zdravnikov "je deseta petintrideset." je še dokončal, ko je pogledal na uro. Odmaknili so se od postelje in tam sem videla Anjo. Začela sem kričati in jokati, saj mi je bila zelo blizu: "NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEE, TO NI PRAVIČNO!" In še nadaljevala: "MENE BI MORAL VZETI, NE PA NJE!!!" Katarina je medicinski sestri pomagala, da me je spravila nazaj v posteljo, a sem ves čas le jokala. Spominjala sem se dobrih dogodkov, ki sva si jih delili. Imela sem grozen občutek. In kar naenkrat: nekaj me je zabolelo v hrbtu in v glavi. Sploh nisem mogla razmišljati in nisem se mogla več premikati. Katarina je spet poklicala zdravnike in začeli so me pregledovati...

Next?
25. februar 2013
next full dobra zgodba
25. februar 2013
u124282
u124282
next
27. februar 2013
u74779
u74779
hvala, še 2 next rabim
27. marec 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg