Forum
No, kot veste že pišem eno zgodbico https://www.igre123.com/forum/tema/one-direction-and-me/51102/1, vendar sem se nekako odločila, da bom objavila še to...no začela objavljati.

upam, da vam bo všeč....
04. maj 2013
Ležim na postelji in razmišljam.
Sem tipična najstnica, ki rada bere, nakupuje, se druži s prijatelji, gleda romantične filme (seveda tudi komedije in akcije), hodi v šolo – seveda, hodi v kino in seveda obožuje luštne fante. Imam pa majčkeno težavo. Imam preveč kilogramov in to me ubija. Nikoli si ne bom našla fanta, ne bom se poročila. Ampak dovolj imam tega. Začele so se poletne počitnice. Imam dva meseca, da zgubim vsaj deset kilogramov. Ne, pa jih nimam. Čez dober mesec gremo na morje! Dovolj lenarjenja. Jutri začnem hujšati. Resno mislim.
>>Pa kaj je s teboj? Nimaš drugega dela, kot poležavati. Resno mislim Lia. Ne boš cele počitnice lenarila. Delam po cele dneve, potem pa me doma čaka še polno drugega dela. Lahko bi z Žanom kaj naredila. << Resno… že spet mi teži. Vsak dan, zakaj ni pospravljeno, zakaj si na računalniku. >>Mami saj sem skuhala kosilo, posesala, pomila po kosilu, ali to ni dovolj. Pa naj še Žan kaj naredi. On pa vedno pozno vstane, se uleže na kavč, poje kosilo- vse pusti na mizi, gre pred televizor, potem na trening, zvečer pa spet ven. A se ti ne zdi, da bi lahko tudi on kaj naredil.<< Vstanem, in grem v kuhinjo po sok. Ampak mami seveda še ni povedala vsega, zato gre za mano. >>Pojdi vsaj na zrak. Čeprav je vroče se lahko s prijatelji dobite v parku. Se ti ne zdi?<< Kaj ji je danes. Prej je bila vsa jezna, ker nisem po nje no nič pospravila, sedaj vsa raznežena. >> Šla bom ven, ko bo manj vroče.<< Za seboj pospravim kozarec in grem nazaj v sobo. Komaj zaprem vrata, se že spet odprejo.
>> Ali te malo daje puberteta sestrica?<< Zvijem z očmi. Z Žanom se je res brez pomena kregati. On je popoln. Dobi katero koli dekle hoče. Igra nogomet, ima mišice, zagorelo polt, temno rjave- na kratko postrižene lase, dober stil…
>> Ali ti nimaš pametnejšega dela, kot težit. Pojdi osvajat punce, take z popolno postavo, lepimi lasmi…<<hočem nadaljevat, a me prekine. Usede se na stol in začne: >> Se boš že nehala razburjat zaradi drugih punc. S teboj ni nič narobe, čist v redu punca si, sicer včasih malo prismuknjena ampak v puberteti smo bili vsi taki.<< Zmajem glavo, vstanem in mu resno odgovorim.
>> No mi pa povej, če bi kdaj imel punco, ki ima deset kilogramov preveč, belo polt, mozolje.<< Zmaje z glavo in hoče nekaj reči, a začnem ponovno govoriti. >>Poleg tega, si to, da sem čist v redu punca rekel, zato ker sem tvoja sestra in me nisi hotel užaliti.<<
>>Glej Lia, to sploh ni res. Res misliš, da fantje gledamo samo na zunanjost? Pa še neki. Nobena punca ni popolna, noben človek ni popoln. To si zapolni.<< Odšel je iz sobe. Mislim, da je razočaran nad mano. Vedno me je videl, kot močno, samozavestno punco – sestro, a zadnje leto, se je vse spremenilo.

Danes že prav potrebujem svež zrak. Mislim, da mi nebi škodilo, če grem malo na sprehod.
Vzamem mobitel in slušalke, ter grem.
>>Mami grem na sprehod. Kmalu pridem<<. Mami dvigne glavo iznad revije in mi samo pokima.
04. maj 2013
waw, res...všeč mi je in vesela sem da bom prva napisala NEXT

res, vsi jo morajo brati
04. maj 2013
no samo, da ti je všeč
04. maj 2013
no, zdi se mi, da so to problemi vsake punce, vse si mislimo, da smo predebele, vendar to ni res, smo takšne kakršne smo...in fantje sedaj iščejo punco, ki je res hot, vendar kasneje hočejo pa samo punco, ki ima nekaj v glavi in je notranje lepa in ne zunanje.

res, zelo lepa zgodbica bo...prekrasna...zasluži si veliko bralcev
04. maj 2013
glej in če res ta zgodbica ne bo imela veliko bralcev obljubim, da bom vsakih nekaj napisala samo, da bo tam med prvimi in da jo bodo nekateri odprli in začeli brati... je prav
04. maj 2013
strinjam se z kiss_you, res ta zgodbica je zakon pa je samo prvi del + sedaj imaš še eno novo bralko, malo prej sem se prijavila na igre123 in zdaj že komentiram res zakon
04. maj 2013
5 ur me ni bilo, nexta še ni, zato en velik NEXT
04. maj 2013
NEXT, PROSIM
05. maj 2013
Takoj, ko stopim skozi vrata hiše, si v ušesa dam slušalke in glasbo na telefonu dam na najvišjo jakost. Odpravim se po ulici, do parka. Nikjer ni nikogar, čeprav je ura že sedem zvečer, je še vedno dovolj vroče, zato se ljudje še vedno zadržujejo v hišah. Ko grem mimo blokov, na igralih mrgoli otrok, starši pa sedijo na klopcah zraven igrišča in se veselo pogovarjajo. Do parka imam dobrih 15 minut hoje in sploh se nisem zavedala, da sem že skoraj tam. Čisto sem se zatopila v glasbo in razmišljanje. Ko pridem v park, zagledam prijateljico Uršo, ki mi gre že nasproti.
»Hej, Lia!«
»Oj!«
Urša je res suha. Mogoče skoraj preveč, a vseeno lepa. Ima zlato rjave lase, ki so valoviti. Res je dobra prijateljica, ampak nima nikoli časa, ker mora paziti na mlajšega brata, medtem ko so njeni starši v službi. Veliko so tudi zdoma, tako mora Urša sama skrbeti zase in zanj. Res sem lahko srečna, da imam starejšega brata, ki lahko poskrbi zase.
»Lia! Halo! Si še z menoj?«
»Hm..ja še sem tukaj. Oprosti, malo sem se zasanjala.«
»Kaj te spet muči?«
»Nič. Sem rekla, da me kaj muči. Samo zamislila sem se.«
»Kakor sama veš. Ampak veš,da sem te pripravljena poslušat.«
»Hvala, vse je v redu.«Sicer ni, ampak ji ne mislim tečnarit s tem, kako sem predebela, ker me nihče ne jemlje resno. Ker nič ne rečem, spet začnem sanjati o prihodnosti, ki se mi zdi skoraj nemogoča. Jaz in moj popoln fant, leživa na plaži in se poljubljava…
»Zemlja kliče Lio...Lia!!!!«
»Ja oprosti spet sem se zasanjala.«
»Nehaj sanjati in pojdi raje z mano pogledat, kje je moj bratec.«
Vstaneva in greva počasi proti igralom. In kaj se zgodi. Ravno v trenutku, ko je najmanj potrebno se prikaže »slavna« ikona naše šole. Še ena smola. Živim v istem kraju kakor najlepša in najpopularnejša punca. Res ji zavidam njeno postavo in oblačila. Ima najboljša oblačila. Seveda so to oblačila znane blagovne znamke, kot so Louis Vuitton, D&G, G-star, Chanel… Vsa dekleta ji zavidajo, ko pride v minici majici z velikim dekoltejem in petnajst centimetrskih petah in prevzame pozornost vseh fantov. A tako pač je. Blondinke imajo poseben »čar« za zapeljevanje fantov.
Pridemo si čisto nasproti, a jo poskušam ignorirati. Seveda barbika po imenu Tjaša ni zdrava, če ljudi ne prizadene. Hočem se umakniti njenemu pogledu, a ni mogoče. Postavi se pred nama z Uršo in nama zapre pot.
»Poglej, poglej. Dve zgubi na kupu. Mene bi bilo sram priti iz hiše v stanju, kot sta vidve.« Odmakne se stran tako, da lahko nadaljujeva pot. Ko sem že mislila, da je povedala vse se obrne in važno reče: »Lia, se ti ne zdi, da bi morala shujšat. Postajaš res ogromna. Kaj ješ?« Obrne se, zamahne z lasmi in se odpravi proti igrišču, kjer jo že čakajo zveste prijateljice, ter njen samovšečen fant.
Skoraj mi pritečejo solze. Res sem mislila, da bi vsaj enkrat žalitve povedala bolj milostno, ampak ne. Tjaša muči človeka z besedami, dokler ga ne pokonča.
Urša me potegne za sabo, saj se sploh nisem premaknila. »Daj no, ne zmeni se zanjo. Veš kakšna je. Ne vzemi njenih besed tako resno.« Še vedno mi gre na jok in ne rečem ničesar. Še nekaj časa hodiva v tišini in komaj še zadržujem solze. Prišli sva do igral, kjer je bil njen bratec. S težkim glasom spregovorim. »Mislim, da bom šla domov. Boli me glava. Se slišiva!« Samo pokima. Mene pa že ne več s hitro hojo se odpravim proti domu. Na pol poti ne zdržim več in planem v jok. Začnem teči. Tako hitro sem tekla, poleg tega še jokala, da nisem opazila robu pred mano. Spotaknem se ob vanj in padem na tla. Močno se udarim v koleno, a se hitro poberem in tečem dalje. Ko pridem domov grem naravnost v sobo. Vržem se na posteljo in obraz zatopim v vzglavnik, da bi zadušila jok. Slišim, kako se nekdo približa vratom. »Lia, je vse v redu?« Malce se poskušam umiriti, da mami ne bi ugotovila da se jokam, ker res nisem razpoložena, da bi ji razlagala kaj se je zgodilo. »Ja mami, vse je v redu. Samo utrujena sem. Lahko noč.«
»Lahko noč.«
05. maj 2013
next
06. maj 2013
next
06. maj 2013
next
06. maj 2013
next
08. maj 2013
Ko se zjutraj zbudim, ugotovim, da sem še vedno napravljena v oblačila, ki sem jih imela oblečene včeraj v parku. Pogledam na uro, ki kaže devet. Po navadi sicer spim do okoli desetih, pol enajstih. Počasi vstanem, ker mi je res neudobno v teh oblačilih. Rada sem v pižami.
Odpravim se proti kopalnici. Opazim rano na kolenu od včerajšnjega padca in si jo očistim. V kuhinjo si grem pripravit zajtrk. Hiša je prazna razen Žana, ki verjetno spi v sobi. Mama je v službi, oče pa je na službenem potovanju. Prižgem radio, in prestavim na svojo najljubšo radijsko postajo. Na kos kruha si namažem nutello. V hladilniku vzamem embalažo mleka in naredim par požirkov. Ko pojem se grem v kopalnico uredit. Najprej se oprham, nato si umijem zobe ter obraz očistim s tonikom saj s tem zaustavim pojavljanje mozoljev. Poskušam čim manj misliti na dogodek, ki se je zgodil včeraj v parku. Vrnem se v sobo si najdem sveža oblačila. Moram se zaposliti, da nebi toliko mislila na včeraj, zato grem pospraviti stanovanje. Ko sesam zbudim Žana. Ves zaspan pride iz sobe samo v spodnjicah-boksaricah. Res je popoln. Ni čudno, da se vse punce lepijo nanj.
»Jutro sis.«
»Jutro bro.« Mogoče se smešno sliši, ampak vedno se kličeva sis in bro. Res se dobro razumeva in res sem lahko srečna da ga imam, čeprav je včasih res tečen in čeprav mu popolnoma zavidam njegov videz je še vedno moj najljubši brat, ki mu lahko zaupam vse.
»Oprosti, če sem te zbudila. Res nisem vedela kaj naj delam in sem šla malo pospravljat, da mami ne bo spet vsa tečna, ko pride domov.«
»Ne sej je vseeno, če si me zbudila. Ti bom pomagal, potem pa grem pokosit travo. Lahko spečem kosilo na žaru, da tebi ne bo treba kuhat.« Kaj se mu je zgodilo. Pomagal bo in celo skuhal (no spekel) kosilo. Nekaj naklepa.
»No, izpljuni. Kaj naklepaš? Nikoli te ni mikalo, da bi pokosil travo, kaj šele spekel na žaru. Predobro te poznam.«
»Hm…ja no. S prijatelji bi šli za vikend na morje. Če sem natančen že v petek popoldne takoj po treningu, pa moram nekako dobiti dovoljenje od mami. Če bi bil oče doma to nebi bil problem, ker bi mi tako ali tako pustil. Mami pa je….mami saj veš, kakšna je.«
»Veliko sreče, če misliš, da jo boš prepričal. Sicer pa tebi vedno popusti. Ne vem zakaj meni ne zaupa tako kot tebi.« Res imam smolo. Lansko leto me je prijateljica povabila na morje, kjer imajo jadrnico. Mami pa je preveč skrbelo, da bi preveč žurali in bi bilo kaj naroben. Seveda je nisem prepričala, da bo čisto vse v redu in da nebi žurali (no vsaj ne preveč) in bi samo plavali, hodili na sprehod, v glavnem se zabavali, kot to pač počnejo najstniki.
»Lia dobro veš, da ti zaupa. Samo malo preveč jo skrbi zate. Stara si 16 let. Jaz sem 20 in to je kar nekaj razlike. Meni pri 16 tudi ni pustila iti samega s prijatelji na morje. Pa čeprav bi nas peljali od prijatelja starši nisem smel iti. Samo dokazati ji moraš, da si vredna njenega zaupanja.«
Ja tebi je lahko govorit popolnež. Naprej začnem sesati, on pa gre v kopalnico, nato pa v sobo ter si obleče kratke hlače pisanih barv – podobne kopalnim hlačam, ter majico, ki se barvno ujema z hlačami. Pospravim sesalnik, in se lotim pospravljanja postelj (mamino in očetovo ter mojo. Žan si jo po navadi postelje sam, če se mu ljubi, zato nikoli ne hodim v njegovo sobo).
»Lia grem v trgovino po nekaj mesa za na žar. Razen, če boš šla ti, jaz pa grem kosit travo?«
Ko pomislim na to, da bi šla v trgovino mi postane slabo. Niti pomisliti nočem na koga bi lahko naletela tam. Poleg tega morem mimo parka.
»Ne kar ti pojdi. Meni se ne ljubi. Mami je na pultu pustila nekaj denarja. Vzemi tistega. In prosim prinesi še sok in sadje.«
»OK. Ti prinesem še kaj sladkarij?«
V mislih si predstavljam svojo najljubšo čokolado s piškotom in….Ne, ne. Sladkarije? Kje pa. Rekla sem, da bom shujšala. Hitro odmislim čokolado.
»Ne nič sladkarije prosim. Ne smem jesti tega. Si pozabil, kako debela sem. Ravno včeraj so to potrdili tudi v parku!«
Žan me samo čudno pogleda, nato pa skomigne z rameni ter nekaj zamomlja, ampak ga ne slišim več, ker je že izginil v kuhinjo. Kmalu se vrne z denarjem in ga pospravi v žep.
»Kmalu pridem.« Že zapira vrata za sabo, a jih ponovno odpre.
»Še to. Ali bi mi prosim dala v pranje oblačila, ki jih imam v sobi na tleh. Pa mislim, da so še na stolu. Prosim. Hvala« Nasmehne se in že ga ni več. Kaj se mu je danes zgodilo. Bi pa res rad šel na morje. Nikoli mi ne pusti v sobo. To je njegov prostor v katerega nima nihče vstopa, tudi mami in ati ne. Skomigne in grem v njegovo sobo. Ko vstopim…se začudim. »Vau«. Nisem si mislila, da Žan zna pospravljati. Lahko rečem, da ima sobo bolj pospravljeno kot je moja. Razen oblačil, ki jih je zmetal na tla za pranje je vse pospravljeno. Zaprem mu okno, ker je zunaj noro vroče. Pozabila sem, da ima sobo na strani, kjer se zelo dobro vidi na dvorišče, kjer živi Tjaša. Kar zmrazi me ob mislih na to, da bi imela jaz okno na tej strani. Nikoli nebi mogla splezati na streho in v miru gledati zvezd. Res imam srečo.
Malo se razgledujem po sobi in opazim sliko. »Ne morem verjeti, da jo še vedno ima.« Na obrazu se mi nariše nasmeh ob pogledu nanjo. Na njej sva jaz in Žan v bazenu, ki smo ga imeli postavljenega na vrtu. Jaz sedim v majhnem bazenčku, ki plava na vodi, Žan pa je v velikem bazenu zraven mene. Takrat sem bila stara dve leti, Žan pa šest. Že takrat sva se super razumela. Spomnim se, da se je ves čas igral z mano. Enkrat pa naju je mami pustila za trenutek sama, ko je imela telefon in Žan me je vzel iz obročka v katerem sem bila. Ker ni bil tako velik, je imel v vodi slabo ravnotežje in tako je padel. Jaz sem padla z njim v vodo. Zelo sem jokala in tako je mami pritekla ven ter me potegnila iz vode. Žan je bil hudo kaznovan, ker pa se je ves čas jokal in se ni mogel pomiriti je šel v trgovino in iz svojega denarja kupil majhen bazenček zame, v katerem sem lahko sedela. Mami mu je odpustila, za to kar je storil. Spet sva se igrala skupaj.
Pogrešam te čase, ko je bilo še vse v redu in nisem imela težav z mojo zunanjostjo, no na splošno s puberteto.
Po tleh poberem vsa oblačila in jih dam v pranje.
Kmalu se vrne Žan z polno vrečko.
»Sem že nazaj. Kupil sem malo piščanca, hrenovke ter pleskavice. Bo to dovolj?« Samo pokimam »Aja tudi sadje in sok sem prinesel.«
Pogledam v vrečko, ter začnem zlagati stvari v hladilnik.
»Tvoja oblačila se že perejo. In nisem vedla, da si tako urejen človek. Po navadi so fantje bolj neurejeni kot punce, pa vidim da to ne drži čisto popolnoma. Tvoja soba je bolj pospravljena kot moja. Ali te lahko najamem za čistilko?« Nasmehnem se. »Mislim, da me še ne poznaš dovolj dobro. Ne prenesem, da v sobi ničesar ne najdem. Poleg tega sem veliko manj v sobi kot ti. Jaz se družim s prijatelji, ne tako kot ti, ki ves čas čepiš v svoji, zato nimam veliko za pospravit. In ne, ne bom ti pospravljal sobe. Si dovolj stara!«To pove v hecu in z velikim nasmehom na obrazu ter mi z roko razmrši lase.
»Grem pokosit travo. Lahko mi kaj pomagaš in očistiš žar.«
12. maj 2013
next
12. maj 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! <33 nova bralka :*********************
16. maj 2013
Ker nisem imela več dela v stanovanju, mu bom vendarle pomagala. Boljše delo zunaj, ko je ob meni moj brat, ko da posedam v svoji sobi in razmišljam o najhujšem.
»Takoj pridem ven.« Vzamem sončna očala in se odpravim proti garaži. Žan je že pripravil kosilnico, ter začel kositi. V omari sem poiskala čistila, da bom očistila žar. Ko sem našla vse potrebno, sem se lotila čiščenja. V ušesa sem si dala slušalke in glasbo dala na najvišjo glasnost. Ko sem končala s čiščenjem sem opazila nekaj novega na Žanu. Od kdaj ima tatu? Čudno, da to nisem opazila prej. Dobila sem sijajno idejo. Ravno je končal s košenjem trave. Moram izkoristit priložnost.
»Ej Žan! Al se men samo zdi ali sem na tvoji roki videla tatu?«
»Hm..Ja…no! Pa kaj. Tatu mam ja. Samo prosim bodi tiho in ne povej mami!«
Sladko se nasmejem.
»No kaj..povej kaj bi rada, da boš tiho. Poznam te! Ko se takole smejiš nekaj naklepaš.«
»Ja no. Nekaj mi moraš dati v zameno, da bom tiho. Mislila sem, da bi si vsak dan vzel eno uro časa zame.«
»Kaj, mislim kašno uro…?«
»Kaj me prekinjaš. Počakaj, da dokončam. Ker vsi vemo, da mam preveč kilogramov in ker bom morala iti verjetno na morje z mami in očetom in ne obstaja nobena možnosti da bi ju prepričala, da ostanem doma, sem se odločila, da mi boš ti pomagal shujšat. Vsak dan bova šla teč in delala bova vaje, ki so pač potrebne za oblikovanje telesa. To pa ti mislim, da veš ker hodiš v fitnes.«
Žan me čudno gleda, nato se omehča in zavzdihne.
»Vidim, da si trdno odločena. Res ne vem, zakaj si tako zelo želiš shujšat. Ampak naj ti bo, ker si ravno moja najljubša sis.«
»Res? O, hvala ti. Moj najljubši bro.« Objamem ga.
»Ali lahko vidim celoten tatu?«
»Seveda.«
Sleče majico. »Vav. Res je lep!« Tatu ima narisan od vratu malo navzdol, do rame.
Nasmehne se. »Ja tudi meni je bil zelo všeč, zato sem ga dal narediti. Veliko mi pomeni.«
»Ja? Kaj točno potem pomeni?«
»Recimo, da me spominja na lepe čase, nato kar sem – nekakšna celota mene.«
»Aha.«
»Joj, koliko je že ura Žan! Dajva peči meso.«
»Uh ja… No ti pripravi mizo, jaz pa bom spekel. Prav?«
Samo pokimam. Odpraviva se v hišo in vzameva vse stvari, ki jih potrebujeva. Žan gre že ven, jaz pa še nisem vse pripravila. Ko sem, grem po stopnicah. Takrat pa. OMG. Kaj on dela tukaj. Resno. Ne grem ven. Opazujem skozi okna v garaži. Začne se pogovarjati s Žanom. Verjetno ga zapeljuje. Joj Žan ne bodi tako neumen, da bi ji nasedel. Kaj ima oblečeno? Gre v striptiz klub? Halo, kaj pa misli, da je! Še kar se pogovarjata, ampak kmalu odide. Ko je odšla, in je ne vidim več grem ven.
»Kaj pa je Tjaša delala tukaj?« Čudno me pogleda.
»A to je bila Tjaša? Nekam se je spremenila. No ja kaj je bila tukaj. Ne vem natančno. Mimo je prišla in sva se malo pogovarjala. Pravi, da sta sošolki.«
Resno. Omenjala me je.
»Aja to je rekla?« Žan samo pokima. Začnem pripravljati mizo, on pa začne peči meso. Po nekaj časa tišine začnem.
»Veš, nočem da bi se ujel v njeno past. Ona je…res no pazi se je. Ni to kar misliš, da je. In sploh me preseneča, da je omenila da sem njena sošolka.«
»Je s tem, da sta sošolki kaj narobe?«
»Še vprašaš. Nikoli ni tako prijazna. Kaj šele, da bi se midve družili. Omenila me je samo zato, ker te je hotela zapeljati.«
Žan se obrne proti meni. Prime me za lica.
»Sis, ne skrbi. Ne padam na mlajše, ki so videti kot striptizete.« Nasmehnem se. Sva že dva, ki mislita kako zgleda. » Poleg tega mi je všeč punca s katero mislim preživet vikend na morju. Za zdaj je še prijateljica, ampak ne bo več dolgo!«
»Sedaj mi je vse jasno. Zato si tako zelo želiš na morje!«
»Ja. Res je luštna. Ti jo bom predstavil enkrat.«
»Prav.« Kar naenkrat pa začne nekaj smrdeti.
»JOJ! Meso Žan! Meso se žge!«
»Fak no! Res nisem za kuharja.« Hitro mu iz roke vzamem lopatico ter meso obrnem na drugo stran. »No saj ni tako zelo zažgano, ampak naprej bom pekla jaz. Ti do konca pripravi mizo.« Od olajšana se nasmehne.
Ravno vse sva do konca pripravila (mami je malce zamujala).
»MMM…Kaj tako diši?«
»Presenečenje!« Sva z Žanom zapila na en glas.
» Spekla sva meso na žaru.«
»Vidim ja, da sta bila zelo pridna. No tudi jaz imam presenečenje za vaju!« Z Žanom se čudno spogledava.
»No vidim, da je bilo za mojo travo kar lepo poskrbljeno.«
»Oče!« Vržem se mu v objem. Res sem ga pogrešala.
18. maj 2013
sem ze skoraj pozabilana to zgodbo, ki je tudi dokončana že =)

Po kosilu, sva z Žanom začela pospravljat. Oče in mama sta šla počivat.
»Kako si ti en srečen človek.«
»Zakaj?«
»Še sprašuješ. Oče je prišel domov ravno ob pravem trenutku – ko si potreboval dovoljenje za na morje. Seveda se ti sploh ni bilo treba truditi prepričevat mami.«
Skomigne z rameni.
»Ko pospraviva posodo, grem na trening. Po njem, greva teči.«
»Aha..no OK.«
»Ali veš kje treniram?« Kaj, kaj pa je to zdaj važno?
»Ja ne vem natančno.«
»No, danes imamo na srečo trening v parku, zato ob 6h pridi tja.« Kaj v park?? NO WAY.
»Zakaj pa ravno v park? Lahko bi se dobila kje drugje!«
»Od parka naprej so proge za teč. Saj veš kje?«
»Ja poznam park samo…«
»Nič samo. Ob 6h bodi tam.«
»Kaj ni še prevroče?«
»Tekla bova po gozdu.« Res me vedno prepriča v vse.
»No prav.«
Ko sva vse pospravila, sem šla v sobo in na postelji brala knjigo ter poslušala glasbo. Zapiska mi telefon.
Sporočilo od Urše:
Hej Lia. Danes sem prosta. Lahko greva v kino. Če imaš čas me pokliči.
No ja…saj imam čas. Tako ali tako nimam kaj za delat, zato jo pokličem.
»Oj Urša!«
»Oj.«
»Kdaj si mislila iti v kino?«
»Ob 4h.«
»Ali greš?«
»Ja imam ravno čas, samo do 6h moram biti doma.«
»Do kina imava 15 min s kolesom, ura je pa tri.«
»OK. Nimava veliko časa. Ali je kakšen film ob pol štirih?«
»Hm…ne vem. Glej čez pol ure se dobiva na avtobusni postaji, in greva skupaj do kina. Če ne bo nobenega filma, greva lahko nakupovat pa na sladoled.«
»Ni slaba zamisel. Se slišiva.«
»OK se slišiva. Čaw.«
»Čaw.«
Nimam veliko časa. Smo pol ure. Hitro grem pod tuš.
Obožujem vodo. Nikoli se ne bi nehala tuširati, ampak že tako sem malo pozna, zato pohitim. Na hitro si najdem kavbojke in majico. Obujem natikače, na trepalnice nanesem maskaro ter na ustnice malo lip glosa.
Napišem listek, da bo mami vedela kje sem in se odpravim. Iz garaže vzamem kolo.
Ko pridem do avtobusne postaje, me tam že čaka Urša.
»Skoraj točna« Mi reče, saj sem znana po tem, da malo zamujam.
»Ja saj me poznaš.« Nasmehnem se, nato pa greva naprej.
Pred kinodvorano parkirava kolesi ter ju zakleniva.
»Danes ni veliko ljudi, ker smo srdi tedna.« Samo pokimam, saj se popolnoma strinjam z njo.
»Greva gledat kino spored.« Tokrat Urša samo pokima, brez da bi kar koli rekla.
»Ej Lia! Glej tega fanta. Ali ni lušten.« Ozrem se nazaj, kamor gleda Urša. Moram priznati, da ni slab. Velik je okoli 180 cm, ima hud stil, rjave rahlo nakodrane lase ter res lušten obraz.
»Lušten ja. Samo gotovo ima punco.«
»Čakaj, ga bom vprašala«
»Kaj ne no. A si nora!« Sladko se mi smeji. Fant naju opazi, da ga gledava. Pridruži se mu skupina fantov. Vsi so kar luštni.Približno enake velikosti kot on. Gotovo trenirajo kakšen šport.

»Poglej, sedaj imava cel izbor samih luštnih.
»Daj no Lia. Ne bodi tako sramežljiva. Greva jih pozdravit!«
»Ti kar pojdi, jaz bom ostala tukaj.« To povem zelo odločeno, da me ne prosi več. Sama se napoti proti njim.
01. marec 2015
Urša počasi pristopi k fantom. Razburljivo jih opazujem, kako se pogovarjajo in zraven smejijo. Ker sem kar daleč stran, jih ne slišim, kaj se pogovarjajo, čeprav me zelo zanima. Urša ima na obrazu velik nasmeh. Le kaj se pogovarjajo. Pogledam na uro. Tam so gotovo že pet minut. Ali naj Urši napišem sporočilo, da naj pohiti in zaključi pogovor s fanti, ali naj grem preprosto do nje in jo odvlečem stran. Zelo sem sramežljiva, to je moja slaba lastnost, ampak vseeno zberem pogum in grem proti družbi, ki se še kar veselo pogovarja. Globoko vdihnem in izdihnem. No pa dajmo.
Počasi se jim približam. Obrnejo se proti meni.
»O, Lia. Si se končno odločila, da se nam pridružiš.«
»Urša nekam pozno je.« To povem v zadregi in vsi fantje, ki so na blizu še lepši, kot so bili videti od daleč se začudijo mojemu odgovoru. Tudi Urša me nekam pisano pogleda, ko preveri koliko je ura.
»Pozno? Ura je komaj štiri! Imaš še dve uri.«
»Mislila sem za kino. Prepozni sva za kateri koli film.«
»Ah daj no Lia. Še vedno greva lahko na sladoled. Sedaj pa pridi sem, da ti predstavim moje nove prijatelje.« Zardim.
»Fantje, to je Lia. Moja najboljša prijateljica.« Od vse te zadrege sem se samo nasmehnila. Iz mojih ust ni prišlo niti glasu.
»Živijo Lia. Jaz sem Luka.« Luka je fant, ki sva ga z Uršo opazili, preden so se prikazali še ostali. Poda mi roko, se mi nasmehne. Ko se rokujeva opazim, kako mehke roke ima.
»No ostali pa so: Rok…« pokaže na mišičastega fanta z svetlimi lasmi in modrimi očmi. Nadaljuje z naslednjim malo nižjim fantom s črnimi nakodranimi lasmi, po imenu Jan. Sledi mu fant z malo daljšimi rjavimi lasmi po imenu Grega. Zadnji je fant po imenu Nik. Zagotovo nekaj trenirajo, ali pa hodijo v fitnes.
Vsi mi v pozdrav dvignejo roko, jaz pa se jim v pozdrav samo nasmehnem. Še vedno mi je zelo neprijetno.
Še vedno nič ne rečem. Ko postane neprijetno zaradi tišine Luka nekaj reče.
»Mi gremo na pijačo« ter pogleda proti fantom. »Ali se nam pridružita. Mislim, da ne bodo imeli nič proti.« Ostali samo prikimajo in rečejo, da seveda nimamo nič proti. Opazim, kako Urša gleda Luka. Mislim, da se je zaljubila vanj. Meni pa se zdi vse prelepo, da bi bilo res. Toliko fantov, ki so po vrhu še luštni.
»Ja seveda.« reče Urša polna veselja in navdušenja.
Pokimam, saj vem da bi mi Urša zamerila, če nebi šla z njo.
Končno nekaj spravim iz ust ko rečem: »Urša moram na WC. Greš z mano?«
»Ja. Fantje vi kar pojdite, se vam kmalu pridruživa. Samo povejte kam greste?«
»V ta bar« Pokaže Nik.
»Rezervirali vama bomo stol.« reče Luka. Pokimava in se odpraviva proti WC – ju.

Ko prideva tja, grem najprej na stranišče. Urša si tačas uredi obraz in popravi lip glos. Umijem si roke in si ga še sama ponovno nanesem.
»Niso luštni?«
»Ja so Urša, ampak ali se ti ne zdi, da je malo prelepo, da bi bilo res?«
»Oh, daj že nehaj s tem. Uživaj v mladosti. Resno. Mogoče ti uspe in končno ne bova več samski.«
»Hoja, kot da še nikoli nisi imela fanta.«
»Nisem rekla, da ga še nisem imela. Samo nisem imel časa za fante. Zdaj so počitnice in starša imata dopust, tako da mi ne bo treba skrbeti za brata. Imam čas. Poleg tega moje zveze niso bile nikoli rese. Sedaj ko sem že skoraj 17 pričakujem nekaj več.«
»Tebi je lahko govorit. In opazila sem, kako gledaš Luka. Mislim, da si se zatreskala vanj.Kaj če ima punco.«
»Daj njo Lia. Nehaj s tem. In nehaj se smiliti sama sebi. Sploh nisi grda. In nihče ni popoln. Pa kaj če imaš par kilogramov preveč. Ko smo se pogovarjali so fantje gledali proti tebi. Poleg tega, kar si rekla o Luku je res, ampak sem se samo zatreskala, kar ne pomeni, da sem zaljubljena. « Pri sebi sem si mislila. Ista si kot Žan. Obema se zdi, da je moj videz čisto v redu. No pa ni!

»Kaj res? Ni bilo videti. Pa saj sploh ni važno. Dobro veš, kako sem sramežljiva. Kaj naj rečem, ko bomo na pijači. Vedno ko so v bližini kakšni fanti, ki jih še ne poznam in niso moji prijatelji rečem kaj tako neumnega, da bi se najraje pogreznila v zemljo.« Urša zavzdihne.
»Ah. Vse bo še OK. Samo odgovarjaj na vprašanja in uživaj!« Nasmehne se in me potegne za sabo proti baru.
Družba fantov. Joj kaj mislim. To bom še obžalovala.
02. marec 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg