Forum
»Nina, večerja!«, je zaklicala moja mati iz spodnjega nadstropja. Hitro sem ugasnila računalnik, si nataknila copate in stekla po stopnicah v kuhinjo. Ko sem pridrvela dol, me je glasno pozdravil moj nemški ovčar Benji. Počohala sem ga za ušesi in sedla za mizo. »Očeta še ni?«, sem vprašala mamo, ki se je vrtela okoli štedilnika. »Ne ljubica, danes ni še prišel, toda prepričana sem, da bo kmalu tu.«, je prijazno odvrnila moja mama. Sedli sva za mizo, Benji pa je legel poleg stola in me gledal z otožnimi očmi – seveda, tudi on je hotel grižljaj. »Kako je bilo na treningu?«, me je s polnimi usti vprašala mama. »Super, trener me je mučil še dodatni dve uri.«, sem zadovoljno rekla. Že deset let, od mojega petega leta treniram kung fu. Sem pravzaprav edina punca, v skupini, ampak sem med boljšimi. Moj učitlj Wo Shi Fa me ima še posebej rad in pravi, da bo iz mene še dobra bojevnica. Ne razumem ga prav dobro, kaj s tem misli, toda prepričana sem, da sam že ve.
Z mamo sva se pogovarjali in razglabljali o šoli, službi in očetu, ko so se na dovozu pred našo hišo zasvetile luči. »Oči je prišel!«, sem veselo rekla in pogledala skozi okno. Tam je stal avto iz katerega se je kmalu prikazal moj oče. Bil je utrujen, tako kot vedno. S počasnimi koraki je stopal do vrat. Imela sem ga zelo rada. Vedno me je podpiral in mi dajal nasvete, razumel me je in imel me je zelo rad. Vsak dan je vstal ob šestih zjutraj, popil skodelico kave, se oprhal in odpravil v službo. Okrog večerje, se je vračal domov, izčrpan, a vesel, da naju z mamo vidi. Nisem vedela kaj počne. Pravzaprav, je bila to edina stvar, o kateri ni želel govoriti. Vedela pa se, da je pomembnež in cenjen. Mamo sem dostikrat vprašala, kaj počne cele dneve, pa mi ni želela povedati. »Tvoj oče je cenjen človek, na visokem položaju. Ljudje ga imajo radi in je spoštovan. Vsak dan gre v službo in tam počne nekaj dobrega, rešuje ljudi. Tvoj oče je poseben, tako kot njegovo delo, ki ga opravlja. Nikdar ne podvomi o njegovi dobroti in predanosti, svojemu delu.« To mi je mama rekla vsakič, ko sem jo vprašala kaj dela. Nista mi želela povedati, jaz pa sem bila dovolj pridna, da nisem nikoli stikala po očetovi pisarni. Nisem ga več nadlegovala in ga zasipala z vprašanji.
V črnih hlačah in sivem suknjiču je deloval uradno in strogo. Imel je kravato, klobuk in očala in bil čisto poseben. V roki je nosil aktovko, katere ni nikoli spustil izpred oči. Tako je stopal proti vratom, dokler nisem iz predsobe zaslišala zvok ključev v ključavnici. Vrata so se odprla in stopil je v hišo. »Pozdravljeni, dami moji«, je veselo dejal in si nadel utrujen nasmešek. Slekel je suknjič in ga položil čez stol. Z mamo sta se poljubila, nato pa je sedel za mizo in si postregel z ostanki. Zunaj je začel padati dež in kmalu je lilo kot iz škafa. »No, kako je bilo v šoli?«, me je vpr5ašal, čeprav je dobro vedel kakšen bo odgovor. »Povprečno.«, sem dejala in se nasmehnila. »Na treningu sem dobila novo modrico, poglej«, sem rekla in mu pokazala mojo čisto plavo roko. Bolelo je malo, toda saj treniram že veliko časa in to ni bilo nič. »No, lepo, da ti je ušeč«, je nasmejano dejal. Vedel je kako sem ljubim kung fu. Vedel je, da sem bolj fantovska. Zavedal se je, da me nikoli ne bo videl v oblekici, ali z nalakiranimi nohti. Ne bo me videl v družbi deklet, ne bo me videl nasmejane. No, zadnje ne drži čisto. S tem hočem povedati le, da se precej resen človek in se redko nasmehnem…imam pač resen obraz. Oče je vse to vedel, bolje kot mama. Toda seveda sem imela oba enako rada.
Tako sem se veselo pogovarjali, ko je Benji začel cviliti. »Na sprehod more«, sem rekla in vstala od mize. »Čakaj, danes grem lahko jaz na sprehod, samo poglej kako dežuje zunaj.« je hitro rekel oče in vstal še sam. začel se je oblačiti, Benji pa mu je že prinesel povodec. »Hvala«, sem hvaležno rekla – res se mi ni ljubilo ven. Oči si je oblekel jakno, pograbil dežnik in si nataknil škornje. Prijel je povodec in začel odklepati vrata. Ključ je spravil v žep in odprl vrata. Opazovala sem ga. Stal je pred vrati in zrl predse. Postalo mi je čudno. Toda trd, kot kamen je strem predse in niti trznil ni. Naenkrat sem zaslišala strel. Glasen in oster, je odmeval v dežju. Strmela sem v očeta, ki se je počasi prijel za prsi in me pogledal. Mama zraven mene je kričala, jaz pa sem ga samo gledala. Njegov pogled je bil otočen, ampak nekako, tudi prestrašen. Padel je na tla in obležal. Mama je kričeče stekla k njemu, Benji pa je zdrvel k meni. Nenaden strel ga je prestrašil. Prijela sem ga za ovratnico in nemo strmela v prizor pred mano.
23. marec 2016
Next
23. marec 2016
Next ob 21.00
24. marec 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg