Forum
Izmišljena zgodba. upam da vam bo všeč!

To sem jaz. Ime mi je Tina. Imam 15 let in tu so zapisane zanimive stvari iz mojega življenja.
https://encrypted-tbn2.gstatic.com/images?q=tbn:ANd9GcRJ3GzZdZScEh_m5d_7EuyT7mxECB6oQ2RUuHEXw3si3q-gvQtDKw
To je moj brat. Ime mu je Kevin. Ima 16let in me vedno spravlja ob živce.
https://encrypted-tbn0.gstatic.com/images?q=tbn:ANd9GcQoW9wDIfgUA7jF2qpbWGeBpImYxC-o8-khbRJ1cVl6fhyxZdPR
Tu sta tudi moja mama in oče, ter moja BFF Pija, ki je najboljša oseba kar jih poznam.
https://encrypted-tbn1.gstatic.com/images?q=tbn:ANd9GcTgjJfhGU0D_llWj8-rCAGm8A44CQuuAjguR6stz0d4ZCIuZY8g
˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙
Pogledam se v ogledalo. Zagledam najgršo osebo. Tista odvečna maščoba visi čez pas mojih kavbojk. Ogabna sem. Nihče me ne mara. Me bo kdaj sploh kdo pogledal? Takrat zagledam na lijaku britvico. Njeno ostro rezilo me privabi. Primem jo ter nastavim na trebuh. Z vso močjo na hitro potegnem po mojem trebuhu. Začnem krvaveti, a hkrati občutim nepopisno olajšanje. Naenkrat mi ni več mar za moj videz, niti za moje ocene. Popolnoma se prepustim bolečini.

˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙
next?
17. maj 2013
neeeeeeext!
17. maj 2013
...Kri začne kapljati po tleh. Popolnoma se predam bolečini. Uležem se v banjo ter se prepustim trenutnku. Zazdi se mi, da življenje nima več smisla, da je smrt veliko boljša rešitev... Vzamem britvico ter naredim hiter ter natančen rez na mojem levem zapestju. Ponovim na desnem zapestju, ter na levi nogi.
S krvjo ki odteka čutim tudi vse težave, ki počasi izginjajo. Počasi zaprem oči. Ne čutim ičesar.
Kot, da bi bil le odmev zaslišim mamin glas, ki kriči v telefonsko slušalko. Čez nekaj časa me pograbijo močne roke in me nesejo neznano kam. Pomislim, na svoje sanje:' Nesi me v pekel. ja si zalužim! Nesi me!'
˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙
next?
18. maj 2013
next!!!
18. maj 2013
Odprem oci. Sem v cudni sobi. Na mojih zapestjih pa globoke ureznine. V grlu imam cevko. Na silo jo potegnem iz grla,a mi postane slabo. Tecem po hodniku neznano kam, dokler se ne zabijem v nekega fanta,ki je taval po hodniku. Ne more biti res! to je Simon! Moj starejsi brat ki je umrl ,ko sem bila se majhna! Spomnim se, da se je utopil nekje na bazenu.
Simon je tiho. Nic ne rece , le z roko nakaze smer v tla. Cudno , kor bi bila tla steklena. Videla sem kaj se je dogajalo spodaj. Spodaj pa vidim... vidim... sebe. na bolniski postelji. okoli mene so zdravniki ter sestre. zdaj zaslisim glasno piskanje. zaprem usesa, a Simon pokaze na majhen ekran pod nama. Na ekranu pise: Tina. Zraven se zarisuje ravna crta. . Sem neumna? Ali sanjam? Sem na e-ju?? Zaprem oci ter se skusam zbuditi. Res je. Umrla sem Tako je torej obcutiti smrt.
Ob Simonu se pojavijo moji stari starsi. Babica je gluha, zato uporablja kretnje :" Tina, tu so tvoja nebesa. Nic razlicna od bolnisnice v kateri je tvoje zivpjenje ugasnilo . Pogresali te bodo ves." Vsi izginejo. Nic ne morem. Ulezem se na tla in cakam. To je hujse kot zivljenhe! ne morem ga koncati. Torej to je slavno nesmrtno zivljenje, o katerem se ucis pri masi. Nemogoce, cudno , nesmiselno.
07. junij 2013
neeeeext!
08. junij 2013
Strmim v neznano. Ne vidim in ne slišim ničesar. Trpim v tem zaporu brez konca. Ne vem kaj vse bi dala da bi še enkrat videla Pijo, Kevina ter moje prijatelje.
Lebdim v začaranem krogu v dilemi- je bilo vredno umreti ali je bilo vredno sploh kdaj živeti? Nobene pomoči, še vedno se opazujem skozi steklena tla-sebe- na bolnišniški postelji, kako moje srce bije počasi a vztrajno... Ko bi vsaj vedela, ali je vse skupaj res? Je življenje le ena ogromna igra Simsov, ki jo igra bog? Igra z našimi življenji! Smo vsi bili izbrani že v naprej? Z eno veliko usodo? Živimo življenje za to da bomo nekoč umrli in ne bomo imeli nič od tega.. Ne zavedamo se tveganj. ki jih delamo samo da bi nam bilo nekaj časa epo, potem pa to ne bi imelo smisla?

Počasi odpiram oči.
29. julij 2013
Zaslepi me luč. Vidim Simona. 'Tina, tvoj čas bo še prišel.'
Zagledam medicinsko sestro. Skloni se nadme ter pokliče zdravnike. Kar naenkrat se vsi drenjajo okoli mene, da bi me videli. Zakaj me vsi hočejo videti? Sem shujšala 20 kil ali sem se nekako polepšala?? 'Tina! Tina moja Tina! Živa si! Vedela sem!' Sem zaslišala mamin glas. Torej sem spet med živimi? FAK!! Ne morem spet živeti!
V istem momentu pogledam na moje zapestje.



'Ni ravno kepo a ne?' Reče Kevin.
Objamem ga. Res je,da sva si vedno v laseh, a je vseeno moj brat in imam ga takooo rada <3
Kmalu mi prinesejo večerjo.
Zdravnik se usede k meni na posteljo. 'Poslušaj Tina, pri tebi smo odkrili kar nekaj mentalnih bolezni.. Zaradi nekaterih so na tvojem telesu ostale tudi fizične posledice.. Obdržali te bomo na zdravljenju. Ne vemo še kako dolgo, ampak dokler si ne boš opomogla. Jutri se seliš na oddelek za mentalne bolezni.'
Super. Še tega se mi je manjkalo! Koliko se mi je zgodilo v enem tednu: Bila sem živa, sem umrla, šla v nebesa, se spet zbudila in zdaj? Zdaj se pripravljam na to, da bom spet umrla. Ne bojo me pozdravili,ne. Za kaj takega nimam volje. Nočem, da mi bo bolje, nočem ozdraveti! Hočem biti takšna kot sem! Nič ne bom jedla, bom vsaj lepa! Na gre u k še zdravljenje! Zdravijo naj se tisti ki so tega potrebni, ne pa jaz.!
07. avgust 2013
po treh mesecih v bolnici, po pogovorih s terapevti, po ogromni količini zdravil, po toliko novih ljudeh, me končno odpustijo iz tega zapora, ki mu pravijo 'pomoč'.
Spet sem doma. Spet imam obveznosti. Šola, učenje.. Najtežje bo priti in se vsem pokazati. Že čutim na sebi poglede vseh sošolcev in nesramne komentarje.
08. avgust 2013
next
09. avgust 2013
next!!
09. avgust 2013
Sesedem se na tla v kuhinji. 'Tina, kaj je?' Me vpraša mama. 'Naj gre u k vse! Vsi ljudje! Vsi! Pustite me na miru!'
V solzah tečem do prenosnika. Vpišem se na fb. 108 obvestil. 'OMG u umobolnci si?! Morš bit pa res bulana haha xĐ dj ubij se' je bila ena od mnogih, ki so tako lepo krasile moj zid. Ne bom več. Pravijo mi da sem debela, da iščem pozornost.. Kako lahko iščeš pozornost če hočeš umreti? Res ne razumem..
Odprem mojo šatuljo za nakit. Vseh osem je še tam. Primem jo v roko, ter jo začnem obračati na vse smeri. https://31.media.tumblr.com/c714f2c012e4c4d5f0d0fdbc2cf5d336/tumblr_mo34jlRyYa1su39jjo1_400.gif
Začnem na levem zapestju. Počasi se pomikam proti nadlahti. Vzamem list papirja ter pustim, da rdeča tekočina počasi kaplja na list. Ko sem končala vzamem drugi list te ponovim na levem stegnu.

09. avgust 2013
next
10. avgust 2013
next nova bralka
10. avgust 2013
'Tina! Tina! Večerja!' Čutim mamino roko na rami. Kot zombi se odpravim po stopnicah ter se sesedem na stol. Pred mano postavi krožnik. Mama se je res potrudila s kuhanjem rezancev brokolija...

in porcija ni prevelika... Ne ne bom jedla!
'Mami nisem ravno lačna..' Zamomljam. 'Seveda boš jedla. Kako se boš pa pozdravila?' Saj se nočem.. Primem vilico in pojem. Z vsakim grižljajem mi je bilo težje. Ko vsi pojejo ostanem sama pri mizi. Pojem še zadnji brokoli.
Hitro se odtihotapim do kopalnice v zgornjem nadstropju.
10. avgust 2013
next
10. avgust 2013
next
11. avgust 2013
next
11. avgust 2013
Nagnila sem se nad straniščno školjko, ter potisnila prste v usta. V grlu me je zapeklo, a hkrati sem začutila tisto prijetno praznino v želodcu.
Kam me pelje to življenje? Zgleda da me pelje naravnost na sistematski pregled na katerega me vleče mama. Zdravnica me stehta. Zakrijem si oči. Nočem videti tiste ogromne številke na tehtnici. 'Tina, kaj je?' Začudeno vpraša zdravnica. Ne morem se zadrževati, planim v jok. 'Ne morem več tako živeti! Debela sem, debela!' Zdravnica me čudno pogleda. 'Tina, imaš prenizko telesno težo! Kako naj bi bila debela? Imaš 46 kilogramov, dekle zlato!' Še bolj se zjočem. 'Pri tvoji višini 172 cm je 46 kilogramov premalo! Tvoj ITM znaša le 15.5! Podhranjena si! Morala te bom poslati v bolnico.'
Tako sem spet pristala v tistem zaporu. Sedim v postelji in berem knjigo. Do mene pride Kevin. Kako sem ga pogrešala! Bil je s svojo punco v Nemčiji, zato ga nisem videla. Vsaj nekdo, ki mi daje oporo! Niti Pije ni zraven mene. Najbrž me sovraži kot vsi drugi. 'Glej kaj sem našel na kartici mojega fotoaparata.' Reče in iz torbe izvleče fotografijo. 'Se spomniš tega dneva? Ko si bila še normalna in vesela.' Fotografijo primem v roke. 'Res sem bila vesela! Ampak zakaj? Kaj je bilo takrat tako veselega, kar zdaj ni?'



Kevin me poljubi na čelo in odide.

V tej prekleti bolnici sem že 2 tedna, a sem jedla le vsak dan eno jabolko. Nič mi ne bodo vsiljevali. Če nisem lačna ne bom jedla! Naj bi shujšala še 3 kilograme a o tem močno dvomim.... Potrka po vratih. V sobo plašno stopi Pija. Usede se na posteljo.
'Waw, si pa drugačna..' Rečem ji:



'Waw pa še citiraš depresivne ljudi s tumblrja..' Zamomlja.

'Nisem depresivna! Vzemi to nazaj! Vzemi to nazaj!' Začnem histerično kričati, ter ji dam klofuto. 'Res si čudaška! Sploh te ne poznam več! Kje je tista BFF od 5ih mesecev nazaj ko sva še veselo opravljali Tejo in Rebeko ter luškane fante? Izginila je, za zmeraj!' Je še rekla, ter zaloputnila vrata. Torej sem res čisto sama.
Popoldan grem v sobo s televizijo. Usedem se na kavč in začnem gledati Awkward.Gledam kar nekaj časa in ne opazim da se je zelo suh fant usedel zraven mene. httpss://encrypted-tbn1.gstatic.com/images?q=tbn:ANd9GcQ21hvEIoLfqOvae-jcfQfZpcd2HSHMJIXBeEnR8uGdX0DDTkA21nN_uDY4

'Kaj delaš tukaj?' Me vpraša. Moj odgovor je preprost: Nobody likes a depressed girl
13. avgust 2013
next
14. avgust 2013
next!
14. avgust 2013
Sedela sem na postelji. Nasproti mene je sedel Luka. Opazoval je moje roke. V očeh sem mu videla kaj je hotel reči. 'Kako to?' Je rekel gledajoč v moje številne brazgotine.


'Tumblr, ha? Tudi jaz se pogosto tja zatečem.. Pomaga mi da sprostim svoja čustva in misli.' Nekdo me razume. 'Ja.' Še nekaj časa sem ga nepremično opazovala. Kako si je lahko kaj takega naredil? Kako je lahko stradal toliko časa, dokler ni prišlo do tega?
'Zakaj si tukaj? V moji sobi? Vsak dan?' Ga nestrpno vprašam. 'Tina, prosim te; Poglej se v ogledalo.' Neumen odgovor. 'Res me bo spodbudila moja podoba v ogledalu..' Luka zavzdihne.. 'Tina postavi se pred ogledalo!' Ustrežem mu, da bo tiho.



'Zaradi dekleta, ki se tako obupano opazuje v ogledalu, ki išče najmanjše napakice, ki pa v mojih očeh ne obstajajo. Sama si dodaja ogromno teže, ki je tam nikoli ni bilo in je nikoli ne bo. Tina, ne poznam te dobro, a vem, da si lahko srečna z vsem kar imaš. Če me nočeš tukaj bom odšel in me ne boš nikoli več videla.' Luka se je obrnil, vzel svojo odejo in šel. Šel je. Nekdo, ki me je dejansko razumel je ravnokar odkorakal iz mojega življenja. Ne morem ga pustiti, da kar tako odide!
'Luka! Luka! Luka!' Kričim in tečem po hodniku neznano kam. 'Luka! Počakaj!' Zaletim se v varnostnika. 'Kam pa misliš da greš? Nazaj v sobo!' Začnem ga udarjati. Varnostnik me vzdigne in nese proti mojemu oddelku. Zvijam se, a nič ne morem. Luka bo odšel.




'
14. avgust 2013
next
14. avgust 2013
Sanjam.
V sanjah se popeljem skozi moje življenje. Vidim vse lepe spomine, ki počasi puhtijo iz mojih misli. Žalostna sem. V sanjah vidim Luka. Poda mi roko in me popelje na sprehod. Sprehajava se po travniku. Na drevesih rasejo slike. Pri enem izmed njih se ustaviva. Luka odtrže fotografijo majhnega dečka, ki se široko smeje z avtomobilčkom v roki. Luka začne pripovedovati.
'Ko sem imel 7 let, sem se počutil zelo utesnjeno. Živel sem v strahu, da bom naredil napako, da se mi bodo vsi smejali..Težke misli za sedemletnika, kajne? Nisem se več igral kot drugi, le razmišljal o nekem kraju kjer bi bil lahko srečen, in ne bi dvomil vase. Vedno več je bilo tega razmišljanja, zato so me starši peljali k psihologu. Moral sem skozi veliko pogovorov, ki jih navaden sedemletnik ne bi razumel, a jaz sem natanko vedel, kaj mi hočejo povedati; da sem čuden. Mama mi je zato vedno govorila, da sem poseben, a nisem ji mogel verjeti. Ko sem imel 13 let so me poslai v psihijatrično bolnico, ker sem imel za svoja leta močno depresijo. Pri 14ih sem se začel spopadati še s samopoškodovanjem in motnjami hranjenja, s katerimi se spopadam še danes.'
Zbudila sem se vsa prepotena. 'To je torej pravo trpljenje.'
16. avgust 2013
nnnnneeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexttttttttttttt!!!
17. avgust 2013
next
18. avgust 2013
next, takoj!!!
01. september 2013
Kaj si mislim? Nič čisto nič. Dnevi minevajo, jaz sem še vedno tu sama v sobi. V stari oguljeni postelji. Zidovi so bolniško modri- svetlo modra barva, ki me spominja na kirurgovo kapo. Grozljivo vem. Ali pa na tiste modro-bele kapsule.
I AM SO FUCKED UP
Sploh ne vem kaj naj. Luka je tako.. tako..
Zadnjič sem ga videla. V sobi z računalnikom. Na hitro sem ga premirila. Ustavila sem se pri njegovih modrih očeh. Fak! Opazil me je. Sem bila jaz kaj kriva? Zakaj tako grobo hodi proti meni? Ali sem še živa? O ne! Padam!
Izgubila sem se v njegovih očeh. Čutim tresenje. 'Tina!Tina!Tina!' Kriči Luka.


02. september 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg