Forum
u120926
u120926
1. Poglavje

S podvojeno hitrostjo sem se gibala med mizami in s konicami prstov držala pladenj. Okoli bokov sem imela zavezan predpasnik, za katerega sem najprej mislila, da je popolnoma nepotrebne, kasneje pa sem bila hvaležna, saj je obvaroval kar nekaj mojih hlač pred popolnim uničenjem.
Jeseni sem začela z vodenjem lokala, ki mi je pripadal po očetovi smrti. V oporoko je zapisal, da z enaindvajsetimi leti prevzamem posel. Po treh mesecih še vedno nisem imela pojma, kako naj bi to delovalo.
Lokal je bil v bližini stanovanja, ki sva ga kupili z Bonnie in se pred dvema letoma, takoj po maturi, preselili vanj. Z največjim veseljem sem spraznila sobo v hiši moje matere in začela novo življenje proč od družine.
"Rie, račun za mizo štiri," je zasoplo rekla Bonnie, ko je prišla do točilnega pulta. Svoj pladenj je položila na barski stol. "Komaj čakam, da se tale norišnica konča."
Pisarne v okolici so se spraznile in ljudje so prišli na malico. Natisnila sem račun in ji ga podala. "Nasmehni se, stara, samo še pol ure in imeli bova ves čas na svetu."
Mučeniško me je pogledala in odkorakala nazaj med mize.
S krpo sem se pognala z njo. Ko so se ljudje v poslovnih oblekah in kravatah končno spravili izza mize, sva popravili prt, da je spet stal naravnost, pobrisali stile in na sredino mize postavili jedilnik, ki se je nekako znašel na klopi ob mizi.
"Rie, naročilo za mizo sedem je pripravljeno!" je zavpila Mary iz kuhinje.
Z vzdihom sem prijela kronika s hrano in se narejeno nasmehnila. Vedela sem, da bom morala zvečer spiti protibolečinsko tableto, tako zelo me bodo bolele obrazne mišice, ampak sem vztrajala pri nasmehih.
Za mizo sta sedela Stephen in eden izmed njegovih kolegov.
"Kako sta?" sem vprašala in pred njiju postavila hrano.
Stephen se mi je nasmehnil: "Super. To je Max, moj sodelavec."
Spet sem se nasmehnila in v mislih preklela mišice na mojem obrazu, ki so se začele pritoževati. "Jaz sem Rie."
Max mi je podal roko in hitro sem jo stresla. Nisem marala dotikov neznancev.
"Se je Danny kaj oglasil?" me je vprašal Stephen.
Zavila sem z očmi:"Odgovor je enak kot zadnje tri mesece. Snemajo album in nima časa."
To je bilo samo delno res. Resnično so s fanti delali na novem albumu, ampak samo Danny me ni poklical. Z vsemi ostalimi sem govorila večkrat na teden.
"Kdo je Danny?" je vprašal Max, ki mu ni bilo nič jasno.
"Moj mož," sem odsekala. Nisem bila preveč navdušena, kadar so ljudje spraševali o Dannyju, mojem priimku ali poroki, skratka, sovražila sem pogovore o mojem ljubezenskem življenju.
Max je osupnil:"Koliko časa si pa že poročena?"
"Poleti je bilo tri leta," sva odgovorila s Stephenom v en glas. Obrnila sem se na peti in odšla polbrat naročilo v drugi konec lokala.
Nekaj minut kasneje sva z Bonnie sedeli vsaka na svojem barskem stolčku. Množica ljudi se je zmanjšala, ostalo je samo še nekaj gostov v kravatah, ki niso imeli v pisarnah nobenega dela, in nekaj osebkov, ki so čakali dvanajsto, ko smo začeli točiti alkohol.
"Je Danny kaj klical?" me je vprašala Bonnie.
Namrdnila sem se. "Nazadnje sva govorila z njegov rojstni dan, kar je povsem razumljivo. Nisva se ravno poročila iz ljubezni. Pričakujemo samo voščilnico za Božič, ki jo bo zelo verjetno napisala Samantha, Danny pa se bo samo podpisal."
Skočila sem na noge in se spravila v kuhinjo, pogledat, če Mary potrebuje pomoč pri pomivanju.
"Gospa Dyme-Worsnop, nekdo vas išče!" je zavpila Bonnie, za točilnim pultom odpirala steklenice. Če me je vikala, je pomenilo samo, da je prišel inšpektor.
Med uživanjem rok sem ošinila uro. Bonnie se je držala pravil in pred dvanajsto ni točila ničesar, kar bi vsebovalo alkohol.
Predpasnik sem obesila na kljuko ob vratih v kuhinjo. Oblečena sem bila v kavbojke in belo srajco s kratkimi rokavi, ki je bila ravno dovolj prosojna, da se je skoznjo videlo moje tetovaže in spodnje perilo.
Mary mi je pomežiknila: "Mogoče mu lahko pokažeš malo več kože, če bo kje našel kakšno napako."
Za smejala sem se in odšla k Bonnie, ki se je že ukvarjala s tečnobo.
"Gospod Lloyd, to je že tretji nenapovedan obisk v zadnjih dveh mesecih. Verjemite, štela sem," sem rekla.
Gospod inšpektor Lloyd me je pogledal z iskrico v očeh. "Dobili smo anonimno pritožbo čez vaše vodstvo."
"Vem, kdo se je pritožil. Ni bilo ravno anonimno," sem zavzdihnila. "Vam ne gre na jetra, da moj očim neprestano kliče in si zmišljuje razne zadeve, ki ne držijo?"
"Tokrat je klicala vaša mama," je pisknil in se zarežal.
Naslonila sem se na točilni pult in z roko zamahnila naokoli. "Izvolitve. Zdaj najbrž že veste, kje je kaj."
"Pravzaprav sem prepričan, da je vse v najlepšem redu, zato vam bom samo dal tale list in šel zadremat za kakšno uro," je rekel in načečkat svoj podpis na dokument o inšpekciji.
Ko je odšel, sem list potisnila v malo, ki sem jo hranila pod blagajno. "Vse, kar danes manjka, da razglasil najslabši dan v letu, je Skyler..." sem zamrmrala.
"Zdravo, srček!"
Bonnie je skrila nasmeh in iz varnostnih razlogov odšla na drugi konec lokala.
Tom Skyler je bil sin poslovneža, ki je imel pisarno čez cesto, alkoholik, ki si je domišljal, da sva ustvarjena drug za drugega.
Sedel je s komolci na pultu. "Eno točeno, prosim."
S stisnjenimi ustnicami sem predani postavila kozarec in se pomaknila k pomivalnemu koritu. Pomaknil se je za mano, tako da je mi je sedel nasproti in me opazoval, madtem ko sem pomivala kozarce.
"Si prosta jutri zvečer?" me je vprašal.
Odkimala sem. Ne grem z njim na zmenek, pa če je zadnje vedro vode na Zemlji.
"Pa pojutrišnjem?"
Prekipelo mi je. "Poslušajo, mali. Poročena ženska sem. Ne bom šla s teboj ven in to ti govorom že celo leto. Tudi če ne bi imela moža, bi te zavrnila, ker si dve leti mlajši od mene, prekleto tečen in odvisnik. Umiri hormone, hudiča" sem zalajala. Nekaj gostov je obrnilo glave  proti meni.
"Ne morem si pomagati," se je nasmehnil Skyler. "Moža nisi videla že vsaj tako dolgo, kot poznaš mene."
Kozarec v mojih rokah je počil. Črepinje sem jezno zabrisala v koš in dlan potisnila pod tekočo vodo. Voda v koritu se je zaradi krvi obarvala nežno rožnato.
"Moj mož ni mrtev," sem siknila. "Je prek leti Daniel Robert Worsnop in ima svoje delo. Kar zate ne morem reči."
Pogledal me je kot še nikoli prej. Nato se je začel režati. "Se ti ne zdi, da si že malo prestara, da bi imela namišljena zakon z rock zvezdnikom?"
Bonnie, ki ga je slišala, me je glasno opozorila: "Rie, ni vreden tvojih členkov!"
Ignorirala sem njo in Maryjine klice iz kuhinje. S stisnjenimi zobmi sem se odpravila okoli točilnega pulta, Skylerja prijela z ovratnik in ga potegnila za seboj na ulico. "Moj zakon ni namišljen, idiot."
Še vedno se je smejal. Utišala ga je šele moja pest, ki ga je pobožala po čeljusti. Stresla sem roko, da bi se otresla bolečine v členkih. "Ne približuj se temu pokalu, ali pa naslednjič poklicem policijo."
Mary mi je začela ploskati, ko sem se vrnila za pult. Bonnie me je čakala z vrečko ledu in škatlo prve pomoči.
"Lahko, prosim, mine teden, ne da bi komu razbila gofljo?" je zagodrnjala, ko me je opazovala med čiščenjem rane, ki sem jo dobila pri pomivanju.
"Zadnje čase se preveč družiš s Stephenom. Običajno se on pritožuje zaradi tega," sem se nasmehnila.
19. avgust 2014
Neeeext
19. avgust 2014
u122384
u122384
OH MY FUCKING GOD, I SWEAR, IF THIS STORY IS AS SHORT AS THE PREVIOUS, I'LL KILL YOU WITH A BUTCHERING KNIFE!!!!
Next!
19. avgust 2014
u81786
u81786
NEXTTTTT AJDEE *w*
19. avgust 2014
u120926
u120926
2. Poglavje

Zadnja vrata so se odprla in skoznja je prineslo Sebastiana, enega izmed mojih pomočnikov. V lokalu je delal takoj po pouku v srednji šoli, zato je velikokrat domača naloga bila narejena na točilnem pultu.
"Gospa Rie, kaj se je zgodilo?" je osupnil ob pogledu na moje roke.
"Tisto, kar se zgodi vsak teden. Najela bom varnostnika, zaboga," se je namrdnila Bonnie.
Kislo sem se nasmehnila: "Bonnie, vse bo v redu. Vsakega kretena do zdaj se še uspešno spravila iz lokala."
Sebastian je nekaj sekund gledal v naju, nato pa skomignil in vrgel svojo šolsko torbo na pult. "Razložiti mi moraš Pitagorov trikotnik. Pojma nimam, kaj naj počnem s kateto in hiperbulama."
Zavila sem z očmi. Moja matematika bi bila odlična, če bi se mi ljubilo vaditi. Tako pa še vedno nisem obvladala poštevanke, vse izreke in ulomke pa sem imela v glavi.
"Do kdaj te imam danes?"
Skomignil je z rameni. "Mama je danes v popoldanski izmeni in gre ven z nekim kretenom. Najbrž bom spal pri babici."
"Bonnie? Boš zmogla sama?" sem vprašala in jo pogledala.
Zavila je z očmi in pokimala. "Kdaj pa še nisem?"
"Torej, Sebastian, Pitagorov izrek ima..." Sovražila sem inštrukcije.
Pozno popoldan sta se pojavila Bobby in Christopher z mešalno mizo in vsemi priključki.
"Bobby, ne dviguj težkih stvari! Nimam časa, da bi te obiskovala v penziji!" sem se zadrla, ko se ju zagledala.
"Zase se brigaj!" mi je odgovoril in nazorno pokazal, kam me pošlija. Za šestdesetletnka je bil pretirano poskočen in ohranjen.
"Se ne morem, ker mi inšpekcija diha za vrat!" sem se zarežala. "Lloyd se je oglasil."
Bobby se ne nakremžil. Ni maral papirologije, inšpekcija pa je pomenila goro papirja. "Tvoj oče se ga je znal znebiti."
Med zavijanjem z očmi sem obrnila obesek na vratih. Malo pred večerom smo vedno zaprli za dobro uro in vse mize odnesli v skladišče. Sledili so jim stoli, premične bambusove stene in omarica s priborom. Nekako nam je uspelo narediti prostor za plesišče, Christopher pa je mešalno mizo izvlekel nasproti točilnega pulta. Bobby se je strateško oblekel v svojo natakarsko uniformo, ki se ni spremenila, odkar sem bil otrok, in zasedel svoje mesto za alkoholnimi pijačami.
Bonnie in Mary sta se poslovilni. Njun del službe se je končal, jaz pa sem ostala, da bi pomagala Bobbyju.
"Rie, jaz sem pripravljen," je zavpil Christopher proti meni in zavrtel slušalke.
Lokal je bil kmalu poln. Bobby je mešal koktajle z mojo pomočjo, Sebastian je pomagal Christopherja. Vse je bilo v najlepšem redu.
"Kaj je Hudičeva pokora?" me je vprašala neka ženska.
Trojni viski z decilitrom pomarančnega soka. Prvega zažgeš, kot je hudič zgorel v peklu. Drugega eksaš, kot je hudič zavzel svet. Tretjega piješ počasi, tako kot te njegova tema počasi razžira. Po četrti si v nezavesti," sem razložila.
Izraz na njenem obrazu je bil neponovljiv. "Si satanistka?"
Rešil me je Bobby: "Rie, tale tule bi rad imel Hudičevko. Ti narediš boljšo kot jaz."
V kozarec sem vrgla led in tequilo ter dodala čisti limonin sok. Podala sem ga tipu v usnjeni jakno in mu zaželela srečo. Za Hudičevko jo je potreboval.
Po uri divjanja za točilnim pultom, mi je bilo vroče kot v peklu.
"Sebastian! Torba, vrata, domov!" sem zavpila, ko sem videla, da je še vedno suče po lokalu.
"Lahko dobimo vsaj eno Hudičevo pokoro z seboj?" me je reže vprašal.
Pokimala sem. "V trenutku, ko boš star 18 let, bimbo!"
Zarežal se mi je, pograbil torbo in se spravil iz lokala.
"Tudi ti bi se lahko spravila domov, več kot dvanajst ur si že tu," je rekel Bobby in mi podal torbico.
"Skrbeti moram zate, starček," sem se nasmehnila. "Drugače mi boš ušel v penzijo."
"Do jutri zjutraj ne grem nikamor. Bom jaz zaklenil." Lopnil me je po hrbtu in potisnil proti vratom.
Doma me je pričakala speča Bonnie, ki je ležala na kavču, skupaj z mačkoma. Nežno sem prijela Ashbyja, ki je bil moj, in se tiho spravila v svojo sobo.
Oranžna kepa dlake v mojih rokah se je zvijala in kremplje zarivala v mojo kožo. Spustila sem ga na posteljo in se vrgla poleg njega.
"Kaj je, Ashby?" sem ga vprašala, ko se je prikobacal do mene in svoj smrček pritisnil ob moje lice.
V odgovor je mjavknil in se zvil na moji blazini.
"Kdo bi si mislil, da bom pri triindvajsetih obtičala z mačkom?" sem zamrmrala in se spravila v kopalnico.
Stanovanje je bilo veliko in z Bonnie sva ga dobili sorazmerno poceni. V njem ni bilo ničesar in najprej sva morali kupiti vse pohištvo. Vse, kar sem zahtevala, je bilo, da so kuhinjski elementi iz temnega lesa. Ostalo sem prepustila Bonnieni domišljiji.
Končni pogled je bil odličen. Imeli sva vsaka svojo sobo, vsaka svojo kopalnico, dnevna soba in kuhinja sta bili povezani, skozi vhodna vrata s vstopil naravnost v hodnik men najinima sobama.
Bonnie je dve steni v kuhinji in eno na hodniku pobarvala s tabelsko barvo. Zdaj sva lahko z kredo risali in pisali po stenah, poleg tega pa sva tako dobili črne stene, ki sva jih želeli.
Vsaka si je sama uredila svojo sobo in kopalnico. Moja soba je bila verjetno najbolj razmerah prostor v stanovanju. Oblačila so ležala vsepovsod, knjige so bile po vseh policah, na pisalni mizi sem imela kopici papirja, ki sem ga že neštetokrat preložila, in vsi predali so bili odprti. Na stenah sem imela nekaj plakatov in slik.
Kopalnici je bila eden izmed mojih najljubših prostorov. Imela je ploščice temno čokoladne barve in veliko kad. Ko sem jo kupovala, me je zanimalo sam to, kako velika je. Od nekdaj sem sanjala o kadi, v kateri bi se lahko utopila, če bi želela. Krasen izhod v sili.
Stala sem pred ogledalom in gledala svoje podočnjake. Grozilo je, da bom lahko naslednji dan hodila po njih.
Z vzdihom sem potopila glavo v umivalnik poln vode in nekaj trenutkov ostala pod gladino.
Ashby se je zače smukati okoli mojih nog. "Maček, če nočeš, da te vržem pod tuš, spokaj nazaj v posteljo," sem se nasmehnila. Iz omarice sem potegnila vrečko proti bolečina jih tablet in jih nekaj nasula v svojo dlan. Že dolgo jih nisem jemala točno število. Vrečko stotih tablet sem spraznila v enem mesecu.
Spila sem preklete tablete in se vrgla v posteljo. Zmanjkalo me je v trenutku.
Zjutraj me je zbudila budilka. Stokrat sem si že rekla, da moram zamenjati zvonec, ampak mi še ni uspelo. Saj ne, da ne bi znala, preprosto se mi ni ljubilo.
Bonnie sem našla za kuhinjsko mizo ob skledi riževega mleka in ovsenih kosmičev. "Dobro jutro, strašilo. Oliver je klical," me je prijazno obvestila.
S prsti sem potegnila skozi lase in sedla poleg nje. Zjutraj nisem nikoli jedla, da mi ni bilo kasneje slabo. "Kdaj pridejo?"
"Pojutrišnjem. Pred Božičem imajo tu koncert, potem pa bodo ostali do konca januarja," je zapela.
"Moram nabaviti čepke z ušesa? Zadnje sem dala Stephenu," sem se zasmejala in vstala.
"Ne bodo ti pomagali," se je zarežala. "Oliver bo spal tukaj, fantje pa v hotelu."
Med stokanjem sem se spravila v sobo in nase navlekla oblačila. Sobota gor ali dol, kavbojke so bile moje najudobnejše oblačilo in redko sem jih pustila same v omari.
"Kaj bova počeli?" me je vprašala Bonnie, ko sem se spet pojavila v kuhinji.
"Zate ne vem, ampak jaz rabim božična darila. V center grem," sem zavzdihnila.
Sovražila sem nakupovanje. Sovražila sem nakupovalna središča, množice in vonj po sreči.
"Si prepričana, da ne boš vsega skupaj naročila po internetu?"
"Nujno moram med ljudi. Včeraj sem se spet skoraj zdrogirala tabletami,"  sem se namrdnila. Neglede na sovraštvo, ki sem ga čutila v množici, sem se tam počutila živo. Zaradi jeze sem hitreje dihala in ob ljudeh sem izgubljala živce.
"Jaz bom šla k Sanamei in Tii. Mogoče pridem nazaj z novim tattoojem," je rekla Bonnie in se zaspano naslonila na mizo. "Če mi bo uspelo dvigniti rit, seveda."
Med smehom sem pograbila denarnico, stlačila v žep telefon in ključe ter se spravila iz stanovanja naravnost na avtobus.
28. avgust 2014
next
28. avgust 2014
u120926
u120926
3. Poglavje

Nakupovalni center je bil poln ljudi. Med zavijanjem z očmi sem se prekrivala med ljudmi in v voziček metala stvari. Na blagajni sem plačala in se po najhitrejši poti spravila iz trgovine.
Avtobus je bil skoraj prazen, kar mi je popolnoma odgovarjalo.
Na sredi poti mi je začel zvoniti telefon.
"Reci, da danes ne ješ pri meni," sem zamrmrala, ko sem se oglasila.
V odgovor je Alan zahlipal:"Sammy je padla po stopnicah in John je ni ujel. Zlomila si je vretenca."
"Kaj, hudiča?" Nisem mogla verjeti svojim ušesom. "Alan, december je, ne april."
"Čisto resen sem. Trenutno sem v bolnišnici, Sammy rešujejo v operacijski, ampak je doktor rekel, da ima hudičevo krhke kosti in premalo mišične mase."
Moja sestra Sammy je bila v bolnišnici. Brigalo me je, kdo je kriv ali kako se je to zgodilo. Sama sebe sem krivila, ker sem vedela, da je nekaj narobe, pa nisem nič ukrenila. "Samo stvari odložim in pridem tja," sem rekla in izstopila iz avtobusa.
Bonnie se še ni vrnila. Na steno sem ji napisala, naj me pokliče in da sem v bolnišnici, nato pa sedla v prvi taxi in se odpeljala.
"Kako je z njo?" sem vprašala Alana brez pozdrava.
Zrušil se mi je v objem. "Niso je mogli rešiti."
Vrnila sem mu objem.
Do naju je prišel moški v doktorski halji in s stetoskopom okoli vratu. "Gospa Carine?"
Odkimala sem:"Cornelie Dyme-Worsnop. Sammyjina sestra."
"Gospa, vaše sestre nismo mogli rešiti. Njeno srce je prenehalo biti še preden bi lahko začeli z operacijo. Z elektrošoki je nismo mogli zbuditi. Pred minuto sem dobil slike njene hrbtenice. Njena vretenca so se zdrobila zaradi pomanjkanja kalcija in delčki hrustanca so prišli v kri. Naložili so se v njenem srcu med potjo do bolnišnice in kri ni mogla mimo. Začela se je stekati v pljuča. Na nek način se je utopila v lastni krvi. Ves čas je bila v nezavesti," mi je povedal. "Žal mi je."
Alan je še glasbene zahlipal. Potisnila sem ga na stol in se obrnila k doktorju.
"Je trpela?"
"Ne. Vseeno pa me zanima, če ste vedeli, da je bila anoreksična. Njena mišična masa je bila nižja od mišične mase zdravega devetletnika. Po mojih podatkih bi kmalu praznovala štirinajsti rojstni dan. Njen požiralnik je bil že malo razžrt, kar nakazuje tudi na bulimijo. Kdaj ste jo nazadnje videli jesti?"
Popolnoma zaprepadeno sem gledala vanj. Vedela sem, da ima Sammy težave s prehranjevanjem, vendar je nisem videla velikokrat in kadar je bila pri meni, nisem želela tečnariti. Niti sanjalo se mi ni, da je anoreksična.
"Ne živim več pri mami. Nisva ravno v najboljših odnosih. Sammy sem nazadnje videla nekaj dni pred začetkom novega šolskega leta in takrat je bila še zdrava."
Doktor me je poznavalsko pogledal. "Gospa, to je drugi najpogostejši izgovor, ki jih slišim. Prvi je, da mislili, da je otrokova teža normalna."
Ogorčneno sem odprla usta:"Pravkar mi je umrla sestra, ki sem jo nazadnje videla pred celo večnostjo in bi mi pripisujete njeno smrt. Kdo, hudiča, mislite, da ste?"
Alan je stopil poleg mene in me prijel z roko. "Se opravičujem, malo so ji popustili živci," je opravičujoče rekel.
"Truplo moje sestre pošljite v pogrebni zavod Merrin. Tam bodo vedeli, kaj narediti," sem siknila in odšla proti vratom. Alan je ostal.
Nisem šla domov. Ni se mi zdelo vredno. Namesto tega sem zavila v prvo trafiko po cigarete in odšla sedet na ograjo mosta.
Most je bil v bližini mojega bivšega dijaškega doma. Na njegovi ograji sem sedela tolikokrat, da bi lahko med sedenjem napisala knjigo. Neštetokrat so me ljudje spraševali, ali je z menoj vse v redu, če se dobro počutim. Verjetno ni ravno normalno za srednješolsko, da sedi na ograji mosta in zre v globino.
Tudi po končani šoli sem hodila tja. Tam sem najraje kadila, tam sem razmišljala pred pomembnimi odločitvami.
"Gospodična, ne smete sedeti na ograji. Lahko padete dol," me je opozoril policist.
"Gospa, ne gospodična. In nimam namena soočiti ali pasti z ograje. Samo razmišljam. Nimam samomorilskih nagnjenj," sem se nasmehnila.
Policist mi je podal roko. "Vseeno se bom bolje počutil, če zlezete nazaj na tla. Povabil vas na kavo."
Z njegovo pomočjo sem se spustila z ograje. "Hvala za povabilo, ampak verjetno bi morala iti domov. Poleg tega ne bi bilo dobro, da me vidijo v družbi drugega moškega."
"Imate težave z možem?"
"Ne. Moje življenje je popolno," sem odkimala in odkorakala proti avtobusni postaji.
Nekaj časa je še ostal v moji bližini, verjetno se je hotel prepričati, da ne bom šla nazaj na most, potem pa je izginil.
Doma me je pričakalo čisto razdejanje. Bonnie in mačka so se lotili kuhanja, kar nikoli ni bila dobra ideja. Običajno se je končalo z naročilom za kitajsko restavracijo, kupom umazane posode in živčno razvaline v podobi Bonnie Mane.
"Alan je klical. Moje sožalje," je rekla Bonnie in me objela.
"Nisem lačna. Spat bom šla," sem zamrmrala.
Izpustila me je iz objema in gledala za menoj, ko sem odkorakala v svojo sobo.
Ashby in Ricky, Bonniena egiptovska brezdlaka mačka, pa sta mi sledila. Tik pred njunima smrčkoma sem zaloputnila z vrati.
Oblečena sem legla v kad in pustila, da me je obdala voda.
V vodi sem ležala, dokler se ni popolnoma shladila.
Zjutraj me je zbudilo zvonjenje telefona. Z zaprtimi očmi sem se oglasila.
"Rie, tako zelo mi je žal za Sammy. Šele zdaj sem izvedela," me je presenetila mamina sestra Amy. Sto let je že nisem videla, z bratrancema Donaldom in Teodorjem že od mojega prvega leta v srednji šoli nisem govorila. Verjetno je Alan poklical vso družino.
"Zdijo, teta Amy," sem zavzdihnila in prekinila. Najmanj, kar sem v takšnih trenutkih potrebovala, je bilo sožalje in pogovori o mrtvih. Mrtvi so mrtvi, vse dobro o njih, življenje gre dalje.
Iz sefa sem potegnila steklenico viskija. Z njo sem se vrgla na posteljo, pokrila z odejo in odvila pokrovček.
Prazna steklenica je romala v koš, v moji se je znašla polna in prav prijetno toplo mi je bilo.
Do večera sem spraznila pet steklenic, se namočila v kadi in spala več kot v zadnjih štirih mesecih.
Bonnie je prišla preveriti moje psihično zdravje natanko po drugi steklenico viskija. S steklenimi očmi sem zrla vanjo in mirno preslišala vse njene besede. Ko je ugotovila, da me ne gane, mi je pobrala vse ostre predmete in me pustila v žalosti.
"Že drugi dan cepi v svoji sobi. Naliva se z viskijem in spi. Točno ob štirih gre v kopalnico in pride ven čez uro in pol. Popolnoma me ignorira. Ne vem kaj naj naredim," je mrmrala Bonnie pri vratih v mojo sobo.
"Si preverila njene roke?" jo je vprašal moški glas. Očitno je bil Oliver že tukaj.
"Dvomim, da bi šla nazaj v to, pa tudi ni sledi o kakšnih ranah."
Oliver me je stresel za ramena. Svoj prazni pogled sem usmerila vanj.
"Rie, kdaj bo Sammyjin pogreb?" me je vprašal. Prvi človek, ki mi ni izrekel sožalja.
"Za Božič jo bova z Alanom poslala k očku," sem zamrmrala v odgovor. Moj glas je zvenel čisto narobe.
"Kako to misliš?"
"Očka smo raztresli po gozdu, na njegovi posesti na deželi. S Sammy bova naredila enako."
Oliver me je prijazno pogledal. "Si pripravljena, da kaj poješ?"
Odkimala sem in se udobneje namestila nazaj v posteljo.
Prišla je noč in novo jutro. Morala bi vstati, a sem namesto tega poklicala na zavod za zaposlovanje in v lokal poslala dve študentki.
"Mary, kmalu bosta na vratih zasvetili Clara in Sophie. Moja zamenjava sta. Samo povej jima, kaj naj naredita," sem rekla, ko je Mary dvignila slušalko.
Ko sem slišala potrditev, sem odločila in se zavila med rjuhe.
"Stara, nekaj moraš pojesti. Viski ti ne bo dal dovolj energije," je zamrmrala Bonnie in mi pod nos tiščala embalažo iz kitajske restavracije.
"Ne potrebujemo energije. Potrebujem popolni izbris spomina, novo življenje in pravega moža, ne pa kretensko mamo, sranje in prekletega zvezdnika," sem se pritožila in odrinila embalažo proč.
"Z viskijem greš na pravo pot do izgube spomina, novo življenje lahko dobiš, če se spokaš iz postelje in nekaj napravil iz svojega življenja, kar se tiče pa moža, bi verjetno ločitveni papirju pomagali," je od vrat rekel Oliver. "Daj, no, že pet dni počasi umiraš v postelji. Jutri je koncert."
"Če citiram mojega bodočega svaka, I'm dead, I just didn't start rotting jet," sem rekla.
Bonnie je pregorelo. Brez opozorila me je prijela za ovratnik in zvlekla iz postelje. "Dovolj te imam. Konec s tem depresivnim stanjem. Včasih si ti pomagala meni, zdaj bom pa jaz tebi."
Z Oliverjem sva me zvlekla do kavča in me potisnila nanj. Bonnie mi je v usta potisnila zvrhano vilico rezancev s piščancem.
28. avgust 2014
kaže de si me uzela resno no kaže de se bom mogla lott branja
28. avgust 2014
u120926
u120926
4. Poglavje

"Kdo je naročil hrano?" sem vprašala s polnimi usti.
"Bonnie. Čez nekaj minut bodo tu fantje, zato se spravi k sebi. Matt je je pogrešal," mi je odgovoril Oliver.
"Nicholls?"
"Nikoli ne bo pozabil tvojega obraza, medtem ko si mi grozila, da bom ostal brez jeter, če prizadanem Bonnie," se je mehko zasmejal. Njegov smeh mi je paral živce, Bonnie pa se je skoraj stopila.
"Tudi moja neizmerna sarkastična očarljivost mu verjetno ne gre iz glave," sem zamrmrala.
Bonnie je zaploskala. "Bravo, Oli, stara Rie je nazaj."
V kopalnici sem nase navlekla oblačila in se naličila. Kmalu je pri vratih pozvonilo.
Odprla je Bonnie in takoj objela vse fante. Jordan je s seboj imel tudi ženo Emmo, ki sem jo z veseljem objela in pohvalila njen nosečniški trebušček. Bila je v sedmem mesecu in kar žarela od sreče.
Nicholls me je objel in se z mano vred zavrtel okoli svoje osi. "Rie, kaksna sprememba! Vedno lepša si."
"Moj karakter gre v obratno smer, stari moj, in to se ne bo spremenilo," sem se zarežala.
"Huje kot pred enim letom ne more biti," se je narmdnil. Pred enim letom sva se namreč z Bonnie odpeljali na drug konec države, kjer so imeli koncert in kasneje šli z njimi žurirat. Matt me je izzval, da sem odgovarjala na dvajset vprašanj, in pri vsakem odgovoru sem bila bolj hudobna in bolj sarkastična.
"Hudobne kraljice so princese, ki jih ni nihče rešil," se je preko dnevne sobe zadrl Kean. "Nicholls je bil samo kakšen teden prepozen."
"Kaj pa naj bi to pomenilo?" sem sme je vprašala.
Kean se je široko nasmehnil. "Morala si se poročiti z zmajem."
Vzela sem si trenutek z razmišljanje. "Vedno sem navijala za zmaje, ne z viteze. Zmaji so bolj divji."
Med smehom in odkimavanjem, ki je sledilo mojemu priznanju, je Nichols zardel.
"V mestu je zabaviščni park. Je kdo za žurko?" je vprašal Jordan.
"Gospod Fish, vaša žena je noseča. Svojim, da bi bilo zdravo, da načne zaloge adrenalina," se je zasmejala Bonnie.
Emma se je nasmehnila. "Brez skrbi, ne bom šla na nobeno nevarno zadevo. Verjetno se bom napokala sladkorne pene."
Z Bonnie sva stekli vsaka v svojo sobo in se obuli. Sama s seboj sem ustavila, da bo obupa platforme in res jih je. Sama sem skočila v gležnarje z visoko peto. V zabaviščnem parku so vedno prišli prav zaradi boljšega oprijema.
Do parka smo odšli peš. Bonnie in Oliver sta hodila čisto zadnja, nekje v svojem svetu. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj jo bo zaprosil.
Z Bonnie sva se od nekdaj šalili, da se bo poročila z Oliverjem in bom imela najlepše nečake na svetu. Koga briga, če z Bonnie nisva bili iste krvi, zame je bila kot sestra.
"Torej, si se kaj slišala z Dannyjem?" me je vprašal Nicholls.
Odkimala sem. "Včeraj sem govorila s Samantho in Benom. Fantka bosta dobila."
Zakonca Bruce sta končno uspela zanositi. Ben je bil tako navdušen, da je ves čas govorila samo o tem, kako bo malemu kupil kitaro in iz njega naredil zvezdo. Ni pomagalo, da sem se mu smejala in rekla, da bo mogoče raje baletnik. Ne bi me čudilo, če bi mali na koncu res šel v baletne vode.
Zabaviščni park. Sanje, ki sva jih imeli z Bonnie, ko sva hodili v srednjo šolo, se niso končale tako, kot sva si predstavljali. V najini domišljiji je bilo vse skupaj večje, boljše in vsaj malo svetlejše.
"Gospodična Dyme!" je zavpil nekdo za mano.
Obrnila sem se in zagledala Andrewa, mojega sošolca iz osnovne šole. Nikoli se nisva preveč marala, nekajkrat sva se celo grdo stepla.
"Zdaj sem gospa, Andrew. Kaj bi rad?" sem rekla, kar se da odbijujoče.
"Čarovnica se je poročila? Wow! Luke, čarovnica je tukaj!" se je nejeverno zadrl.
Ob njem so se prikazali Luke, Dennis in Justin, sošolci, za katere mi ni bilo niti najmanj žal, ko se odšla.
"Čarovnica?" me je presenečeno vprašal Nicholls.
Skomignila sem z rameni. "Živela sem na poteželju, v leseni hiši. Če si bolj samotarske narave, te hitro obtožijo, da si coprnik, tvoja bajta pa grmada."
"Resno?"
Pokimala sem.
"Torej, čarovnica, kako se pišeš zdaj? Potter? Weasley?" se je zarežal Luke. Temu tipu sem celo pomagala narediti razred.
"Dyme-Worsnop. Zdaj pa bi se, če mi dovolite, pridružila mojim prijateljem." sem zavzdihnila.
Dennis in Justin sta me obstopila. Nikamor nism mogla uiti, Nicholls pa je že odšel naprej.
"Počakaj, no. Veš, kako težko je najti prvovrstno coprnico? Slišal sem, da ti je umrla sestra. Čarovnice počasi izumirate, kaj?"
V trenutku, ko je omenil Sammy, si je podpisal obsodbo. Z vso močjo sem Andrewa brcnila naravnost v mednožje in odkorakala mimo presenečenih ostalih k Nichollsu, ki me je čakal pred vlakcem smrti, skupaj z Emmo.
"Težave?" me je vprašala Emma.
Med odkimavanjem sem prijela Nichollsa za roko in ga potegnila na vlakec smrti.
Bonnie je bila najbolj navdušena. Veselo je vpila ob vsakem okostnjaku in zombiju, ki se je prikazal iz teme, nato pa skoraj izgubila glas, ko smo naredili luping.
"Res ne razumen pomena vlakcev smrti. Zakaj bi šla na vlakec, če lahko greš name?"
Usodna napaka Oliverja Sykesa se je zgodila takoj po izstopu. Obe z Bonnie sva se zadrli v odgovor:"Ker na vlakcu dejansko vpijem od užitka."
"Sploh nočem vedeti, od kod ta odgovor," je odkimala. "Kolikor vem, lahko Bonnie pripeljem do solz."
"Če si mislil, da boš s tem kaj rešil, naj ti povem, da si še poslabšal svoj položaj," sem rekla med smehom. Bonnie je škrlatno zardela.
"Je kdo za dvajset vprašanj?" je vprašal Nicholls, ko smo sedeli na klopcah ob parku.
"Jaz sem vedno, če boš zdržal prvih deset, ne da bi padel v nezavest," sem se zarežala.
"Polno ime?"
"Cornelie Maria Dyme-Worsnop."
"Dan rojstva?"
"Sreda."
"Nebesno znamenje?"
"Rak."
"Prvi fant?"
"Luke Balle. Eden izmed idiotov, ki so se prej naslikali ob meni."
"Prvi seks?"
"Kratko in brezveze."
Za sekundo je molčal. "Pred koliko časa si nazadnje seksala?"
"Če bi rekel samo 'zadnji seks', ne bi izvedel dovolj?" sem se zasmejala. "Tri leta in štiri mesece nazaj."
Vsi so me pogledali kot bi priletela z Marsa. "Hočeš reči, da od poroke naprej nisi seksala?"
"Pravzaprav sva z Dannyjem še ves teden po poroki bila zelo kreativna, kar se tega tiče," sem se nasmehnila. "Sedem vprašanj je že mimo."
"Ljubiš Dannyja?"
"Ne."
"Koga ljubiš?"
"Samo sebe, tako kot bi moral vsak človek na svetu."
"Najljubša pesem?"
"Not The American Average in Go To Hell, For Heaven's Sake."
"Najljubši bend?"
Odločila sem se, da ga malo šokiram. "One Direction."
"Kaj?!" V tistem trenutku je verjetno izgubil leto dni življenja.
"Nisi me vprašal, kateri bend mi je trenutno najbolj všeč."
"Kateri bend ti je trenutno najbolj všeč?"
"Nimam najljubšega benda. Trinajst vprašanj je že mimo."
"Najboljši seks?"
"Po prvem vašem koncertu, ki sem ga videla."
"Kdo je bil tip?"
"Danny Worsnop. Petnajst vprašanj."
"Resno?"
"Vedno."
"Najljubši glasbenik?"
"Ben Bruce. Sedemnajst vprašanj."
"Najljubša hrana?"
"Kitajska restavracija ob moji srednji šoli, piščanec z ananasom."
"Najpogostejša kletvica?"
"Sranje. Devetnajst vprašanj. Samo še eno imaš."
"Bi šla z mano na zmenek?"
"Ne. Poročena sem in nikoli več se ne nameravam zaplesti z zvezdnikom. To vodi v skoraj štiri leta suše," sem se nasmehnila. "Oprosti, Nicholls."
28. avgust 2014
na pa sm prebrala ugan kaj zdei sledi.......................................NEXT
28. avgust 2014
u122384
u122384
Da faq no...
Preveč pišeš.
Jutri bom vse prebrala, ker se mi dns neda.
28. avgust 2014
Dej pliis nexti že enkrat Lexi, no!
12. september 2014
Men se zdi de je zadne 15 dni pise in bomo pol mogle use prebrt
12. september 2014
u122384
u122384
Ja sm fse prebrala šele dns, sori, ampak sm čist pozabla, moj back in black tud zaostaja..
Neeeeeeeeeeeeeeeeext!
12. september 2014
neeext
17. oktober 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg