Forum
Hi there everyone ! Tukaj bo zelozelo kratka, samo da vam povem kaj pravzaprav gledate. Nimam pojma če kakšna zgodbica kot je tale že obstaja ampak mislim da še ne, če pa pa tudi nič hudega. Anyway zgodbica je fanfiction ampak ne o 1D ali o čem podobnem pač pa o filmu in knjigi ki sta mi dobesedno spremenila življenje in za katerega bi vas vsaj večina že morala slišati - Divergent (Razcepljeni)♥ Torej hm upam da boste uživali ob branju, če pa vas bo preveč ki vas ne bo razumelo o čem se gre bom nekje vmes naredila en kratek povzetek pomembnih informacij, ki jih rabite za razumevanje zgodbice. Anyway i really hope you'll like it and it's my dear friend Nika (∞Divergent∞ ), ki ji posvečam tole<3 Thank you very much !
PROLOG:
Nebo je posuto s tisoč in eno zvezdo. Preveč jih je, da bi jih zmogla prešteti. Močan veter se mi zaganja v hrbet in če zaprem oči, si lahko predstavljam, da letim. Sprašujem se, kaj bi se zgodilo, če bi ravnala drugače. Če tistega dne ne bi odšla? Če se ne bi odrekla normalnemu življenju in tvegala. Bi ga potem spoznala? In končno, ali bi najina ljubezen sploh obstajala, če se ne bi spoznala na isti način?
NIGHT WITH NO STARS | CHAPTER 1
Odprem oči. Nekaj trenutkov potrebujem, da se se privadim na mračno ozračje okoli sebe. Pa četudi ne bi ničesar videla. Leto in pol bivanja tu je bilo več kot dovolj, da poznam vsak kot našega domovanja. Če bi se temu lahko reklo dom. A živela sem življenje izobčencev in prostor, katerega streha je bilo le raztegnjeno platno, je bil bolj kot ne vse kar smo imeli. Previdno stopim čez kup zmečkanih odej v katerih se skrivata osebi, ki mi celo nekaj pomenita. Zato tudi vstajam še preden sonce svoje prve žarke sploh spusti na površje. Da bi zanju poskrbela in jima omogočila čim lepše življenje. Kakor ga izobčeni pač lahko imajo. V tej breznici bomo verjetno živeli do konca naših življenj – zakaj si jih torej ne bi polepšali kolikor se jih da? V mojem življenju mi je zares nekaj pomenilo le pet oseb. Dve od teh sta mrtvi. Ena je zame za vedno pozabljena. Torej sta ti dve pod mano še edini ostali in verjetno sem ju ravno zato pripravljena zavarovati s svojim življenjem. Počasi odgrnem platno in vdihnem svež jutranji zrak. Ta iz mene prežene jutranjo neokretnost in z odločnostjo v očeh zrem v nov dan. Drgnjenje ob mojih nogah naznani prihod majhne sive mačke, ki se vse prerada zadržuje okoli našega 'šotora' kakor moj mlajši brat Cam včasih imenuje naše prebivališče. Kličemo jo Isis. Nimam pojma kdo se je spomnil tega imena, a se je še kar drži. »No Isis. Mislim, da sem pripravljena na nov dan. Kaj pa ti?« Pogladim jo med ušesi, ona pa se brez kakršnega koli znaka o tem, da bi me poslušala, odkrade v notranjost šotora. Seveda bo spet zlezla h Camu med odeje. »Sem si mislila.« Zamrmram sama pri sebi in na obraz spustim kratek nasmešek. Dobro, dovolj postavanja. Čas za delo. S hitro hojo zapustim območje izobčenih, brez da bi se ozirala po bivališčih naših sosedov. Saj na pamet vem kako so videti. Razcapane podrtije, podobne ničemur, dobre le za skrivanje pred vremenskimi tegobami. Pa še to ne vedno. Kmalu se znajdem na ulicah velikega mesta, a tudi tu ničemur ne namenim pozornosti. Pravzaprav se mi velike lepe stavbe gnusijo še bolj od podrtij, ki oblikujejo moj dom. V njih se namreč skriva razlog za to, da se mi je življenje obrnilo na glavo. Ljudje, ki prebivajo tu so umorili moja starša, izobčili mojega takrat le desetletnega brata in me prisilili k temu, da sem se odrekla bleščeči prihodnosti in postala izobčena še sama. Kaj pa naj bi storila? Uživala naj bi popolno življenje v Dauntlessu, ko bi se moj mlajši brat moral boriti za preživetje med ljudmi, ki se pobijajo za bedne ostanke? Morala sem ga zaščititi. Ne vem, kako dolgo bi preživel brez mene.
Moj cilj je železniška proga, ki je v teh zgodnjih urah videti bolj kot ne zapuščena. Povzpnem s k tirom in nekoliko zadihano čakam. Kmalu bo tu mimo pripeljal tovorni vlak in me popeljal na končno postajo. V mojo staro ločino. Oziroma v ločino v katero sem prestopila pred dvema letoma in pol. Ob šestnajstem letu starosti. Dauntless. Moram si nabrati nekaj orožja za svojo zalogo. To je bilo edino kar je ostale izobčence držalo stran od našega imetja. Čeprav izobčeni, smo imeli več kot ostali. Zahvaljujoč mojim vsakodnevnim podvigom. To sem ponavljala vsako jutro. Po navadi sem se peljala do kmetij v ločini Amity, nakradla hrano in se odpeljala nazaj. Vsake toliko časa pa sem morala v svojo bivšo ločino Dauntless po orožje. Čeprav naj bi v slednji urili vojake, mi pridobitev orožja ni delala težav. Še več, vse skupaj sem opravila v pičlih desetih minutah. Vse bi dala, da bi lahko izvedela, kakšni so njihovi obrazi ko ugotovijo, da jim je spet nekdo ukradel orožje in če vedo kdo. Z mislijo na to in z nasmehom na obrazu skočim na zadnji vagon vlaka in pogledam naprej po progi kamor me pelje. Nič pomembnega. Opravila bom mimogrede. Kot vsakič.





✧Emilya Moriarty (played by Lily Collins)
30. april 2014
u60565
u60565
OMFG POPOLNO NAJBOLSE TAKOJ NAPISI NEXT SE TO SEKUNDO HOCM NEXT!!!! <33
30. april 2014
NIGHT WITH NO STARS | CHAPTER 2
-----------------------------------------------------------------------------------------
»Poskusi tako Cam.« Popravim mlajšega brata medtem ko lupi krompir in mu pokažem, kako se pravilno drži majhno rezilo, ki ga uporabljamo namesto noža. Saj bi mu dala enega od svojih, a bi verjetno ostal brez prsta in rezilo v bistvu čisto dobro učinkuje. Kot po navadi me takoj upošteva in zadovoljno se nasmehnem. Kmalu bo dovolj spreten, da ga bom lahko naučila vsega, česar so mene naučili v Dauntlessu. Tako se bo lahko branil sam in meni ne bo treba ves čas skrbeti zanj. »Kako gre z ognjem Aaron?« Zavpijem proti osivelemu moškemu, ki se trudi, da bi zanetil iskro v kupu drv in oglja. »Kmalu bo!« Zavpije nazaj brez da bi me pogledal. Samo nasmehnem se in nadaljujem s čiščenjem orožja. Nekaj drugih izobčencev me nezaupljivo opazuje z druge strani ulice. Na te poglede sem se že privadila. Vsak od izobčenih gleda tako. Sploh pa nas. Imamo stvari, ki bi jim bedno življenje vsaj malo polepšale, a še predobro vedo, da jih ne morejo dobiti. Sicer nikomur ne privoščim takega življenja, a če bi vsem razdala vse kar sem nabrala…hja, red bi se porušil in za sabo povlekel veliko katastrofo. Camu vrnem nasmeh, ki mi ga nameni. Nočem, da je žalosten ker smo pristali na samem robu družbe. Nočem, da bi se krivil za to, da se je njegova sestra odrekla lepemu življenju samo zanj. Nočem da bi se krivil za smrt najinih staršev. To breme leži na plečih drugih ljudi. Ki bodo za to seveda plačali. A vse ob svojem času. Do takrat hočem njegovo življenje zapolniti s čim več lepimi stvarmi. Kolikor jih je v življenju izobčenca lahko.
Ena izmed teh je poležavanje na neki travnati površini – bolj kot ne je opuščena – na našem robu mesta. Takrat lahko pozabi na to, da je imel nekoč lepo življenje. Da mu je bila obljubljena lepa prihodnost. Rada vidim veselje v njegovih očeh, ko skupaj iščeva oblike v nešteto puhastih oblakih. Aaron po navadi sedi poleg in v tišini iz lesa z enim od mojih nožev rezlja kakšne figurice in jih nato podari Camu. Srce tega drugače čemernega starca se mi zdi nenavadno veliko. Nikoli nisem uspela ugotoviti, kaj ga je pripravilo do tega, da je poskrbel za Cama, dokler nisem prišla jaz. Povedal pa mi tudi ni nikoli in po pravici povedano jaz tudi nisem spraševala. Sprejela sem ga v svoj krog oseb, ki mi nekaj pomenijo in to je bilo to. Pomagal mi je s Camom, v zameno pa dobil boljše življenje. Bil je nekakšen tih dogovor med nama in oba sva se ga držala.
Naslednje jutro ni bilo nič drugačno od vseh preostalih, ki sem jih tu že doživela. Hladen svež zrak in gosta megla sta naznanjala prihod jeseni in medtem, ko sem si krtačila lase in jih spenjala v čop, se je Isis želela na vsak način preriniti pod mojo roko in si prislužiti malce čohanja. Nejeverno sem se zasmejala. »Te je Cam nagnal ali kaj?« V odgovor sem dobila le otožen mijav in na koncu sem ji le namenila nekoliko praskanja pod vratom. Isis je imela na splošno veliko raje Cama, zato se mi je zdelo čudno, da se je tokrat raje prišla sitskat k meni. Previdno sem glavo pomolila nazaj v šotor in kup odej se je zdel manjši kot po navadi. Čutila sem kako so mi obrvi zaskrbljeno šinili navzgor in previdno sem potipala po prostoru kjer je po navadi ležal Cam. Bil je topel in isti kot po navadi. Manjkal je le fant. »Cam!« Sem zaskrbljeno zavpila in se bliskovito pognala ven iz šotora. Precej vseeno mi je bilo, če bom zbudila tako imenovane sosede, le Cama sem želela najti. Zaskrbljenost v meni je z vsakim neuspešnim klicem naraščala in misli mi je polnila tisoč in ena grozljiva ideja kaj bi se mu lahko zgodilo. »Cam!« V moje vpitje se je mešala že histerija in skoraj nevede sem začela teči. »Cam!« Odgovor ni prišel od nikjer. Pričela sem sopsti in počutila sem se kot da bi se mi želodec skrčil na majhno kepo. Postalo mi je nekoliko slabo. Potem pa sem na tisti trati zagledala sključeno postavo, ki je strmela nekam v mesto. »Cam.« Sem skoraj olajšano zajokala in se pognala proti njemu. »Cam ti idiot, kaj počneš tukaj?! Prestrašil si me!« Seveda je bil takoj deležen mojega jeznega govora. Še nikoli v življenju nisem bila tako zaskrbljena za nekoga. Morda razen takrat ko nisem vedela, če ga bo tu sploh našla živega. »Oprosti.« Se mi je tiho opravičil, brez da bi mi namenil pogled. Zadihano sem sedla poleg njega in nekaj časa še sama strmela nekam v daljavo, čeprav preko visokih stavb ni mogoče videti ničesar drugega. »Kaj delaš tu?« Sem hotela vedeti po nekaj trenutkih tišine. Ura je bila zanj še veliko prezgodnja. »Mora me je tlačila.« Mi je odgovoril. Žalostno sem ga pogledala. To, da je bil Cam priča umoru lastnih staršev je na njem seveda pustilo posledice. Bala sem se celo, da jih bo trpel še dolga leta. To je razlog, da o starših nismo govorili. »Spet o mami in očetu?« Besede so se mi v grlu nekoliko zataknile, a sem jih vseeno uspela spraviti iz sebe. V odgovor je samo tiho pokimal. Svojo roko sem ovila okoli njegovih ramen in ga potegnila k sebi, ter se skušala domisliti besed, ki bi ga pomirile. A kaj? Naj bi mu rekla da bo vse dobro, ko pa sem vedela da to ni čisto možno? Vzgojena sva bila v Candorju, kjer laži pač niso obstajale, čeprav sem sama lahko včasih še preveč gladko lagala in je bil to eden izmed razlogov, da sem prestopila v drugo ločino. Zaenkrat je bilo vse kar sem lahko storila to, da sem se mu razumevajoče nasmehnila. »Moraš res iti?« »Hm?« Namrščeno sem ga pogledala. Kaj hoče povedati s tem? »Nočem da greš Em. Vedno imam občutek, da te ne bo nazaj. Kaj če te ujamejo? Brez omahovanja te bodo ubili. Edina si, ki mi je še ostala, prosim ne hodi.« Nekoliko presenečeno sem zamežikala vanj. Njegov govor me je oropal vseh besed. Vedno se je vedel tako pogumno, niti sanjalo se mi ni, da ga v resnici skrbi zame, čeprav je bilo logično. Pomirjujoče sem se mu nasmehnila. »Cam, ni ti treba skrbeti. Prišla bom nazaj. VEDNO pridem nazaj, ne?« Nekoliko sem stisnila njegovo ramo in ga pripravila do tega, da je pokimal. Veselo sem vstala. »Tako, pridi. Pojdi še malo spat. Jaz bom nazaj kot bi mignil, prav?« Tiho je pokimal in pustil, da sem mu pomagala nazaj na noge. V tišini sva se skupaj sprehodila do našega 'naselja', nato pa sem se še zadnjič nasmehnila in se odpravila po svoji poti. Čeprav mi je pogovor s Camom kar naprej skakal v misli, nisem niti pomislila, da bi njegove strahove vzela resno.
30. april 2014
u60565
u60565
s :9
30. april 2014
u60565
u60565
30. april 2014
neexttt!!!
30. april 2014
NIGHT WITH NO STARS | CHAPTER 3
--------------------------------------------------------------------------------------------
Sodeč po moji opravi bi me zlahka lahko presodili Dauntlessu. Poleg tega da sem se odrekla svojemu mestu v ločini, sem jim ukradla tudi obleko in če ne bi bila tako obrabljena kot je moja, bi se lahko pretvarjala, da sem ena od njih. Veter mrši moje lase spete v čop in nekaj drobnih pramenov uide na moj obraz, a jih hitro zataknem nazaj za uho. Čeprav na ulici ni nikogar, se zavedam da moram biti vseeno ves čas na preži. Nimam se namena ukvarjati s kakšnim mestnim redarjem, katerega patetična služba je miriti izgrede med izobčenci. Ampak seveda zdaj verjetno še lepo sanja. Prišli bodo, ko se bo megla dvignila, to pa se še dolgo časa ne bo zgodilo, saj slednja še kar objema mesto in nekoliko oteži mojo sposobnost opazovanja. Ampak pot znam že na pamet, zato kar suvereno stopam v oblake goste snovi, ki me opominja, da bodo temperature kmalu padle in da bom morala poskrbeti tudi za to, da ostanemo na toplem.
Nenadoma moje razmišljanje prekine oster zvok, ki se odbije od sten okoli mene in nemudoma obstanem na mestu. Zvok nečesa kar je padlo nevarno blizu mene mi še vedno doni v ušesih in s konicami prstov se trdno oprimem ročaja noža, ki mi visi za pasom in ga s pogledom še vedno prikovanim na okolico počasi primem tako, da bi nekoga zlahka zabodla. Nekaj trenutkov je vse tiho in odmev počasi zamre. Megla okoli mene je pregosta, da bi videla več kot nekaj metrov v dolžino, a se mi zdi, da je teh nekaj metrov za uspešno obrambo več kot dovolj. Čutim napetost svojega telesa in uspešno uspem umiriti svoj srčni utrip, saj bi mi drugače kri kar naprej bučala v ušesih. Globoko zadiham, nenadoma pa iz megle proti meni skoči ogromna postava in roke nemudoma postavim roke v obrambni položaj, da zadržim sicer močan a ne preveč dober udarec. Napadalcu hitro vrnem z dobro namerjeno brco v trebuh. Globok in jezen moški krik razpara tišino in senca pred mano pade po tleh. Po nekaj trenutkih ugotovim, da se ne bo pobral in počasi sprostim vsako mišico v svojem telesu. S previdnimi koraki se približam sključenemu moškemu, ki se drži za trebuh in sopiha. Njegova siva oblačila so zamazana in razcapana in še slepec bi opazil, da je izobčenec. Tako kot jaz. Zakaj me je napadel? »Vem kaj počneš.« Nenadoma reče in se vzravna. Čeprav sopiha je njegov glas še vedno ledeno hladen. Ena od mojih obrvi presenečeno šine kvišku. »Res? Kaj pa?« Roke kljubovalno prekrižam na prsih. »In zakaj za vraga napad?« S pogledom jezno poblisne proti meni. »Vem kaj počneš. Vem kam greš vsako jutro in kje dobiš zaloge.« Na hrbtu začutim nekaj kurje polti. Kako? Že res da so vsi vedeli, da imamo zaloge, nihče pa ne bi smel vedeti od kje in kdaj. To naj bi bila skrivnost. »Kako?« Rečem napadalno in stopim korak bliže. Njegova usta se razvlečejo v porogljiv nasmeh in razkrijejo vrsto rumenih zob. »Počasi princeska. Najprej se bova dogovorila.« Še vedno se reži. Kaj? Kakšen dogovor? Vprašanja mi niti ni treba izustiti, saj moški že nadaljuje. »Prinesla boš zalogo še zame. Hrano in orožje, si razumela?« Skloni se nižje k meni, da lahko na obrazu začutim njegovo težko sapo. Nehote stopim korak nazaj. »Pha, pa še kaj.« Neprepričano prhnem. »In če ne..?« Skušam zveneti čim bolj odločno, čeprav me misel na to, da ta tujec o meni ve več kot bi mora,l plaši. »Če ne..« Prične počasi in brez dvoma prepričano v svoje besede. »Te z veseljem predam oblastem. Prepričan sem, da jim povzročaš sive lase. Na katerikoli način se mi bo dobro obrestovalo.« Spet se reži, a nekaj v njegovem glasu mi daje vedeti, da misli resno. Meni ni več do smeha. Če bi oblasti izvedele zame, bi me brez dvoma takoj usmrtili, s Camom pa naredili bog ve kaj. Smrti se ne bojim. Edina šibka točka zame je Cam. A ker ga mrtva ne morem zaščititi bi usmrtitev lahko bila problem. »Zakaj pa tega ne narediš že zdaj? Nagrada bi bila gotovo boljša od moje robe.« Še vedno skušam dajati vtis, da me ni vrgel s tira, a porogljivost v njegovih očeh sporoča, da to bolj kot ne lahko prebere sam. »Pozabljaš, da so to ljudje, ki so meni preprečili lepo življenje. Res jim ne bi rad pomagal. Če pa bo treba, jim bom.« Nikakor ni bil videti kot lažnivec, čeprav sem si na vso moč želela da bi bil. Samo v tišini strmim vanj. »Ko sonce vzide. Tukaj.« Je še zadnje kar pove, preden se obrne in izgine nazaj v meglo od koder je prišel. »Pazi nase punca.« Raztreseno se odpravim proti železniški progi. Ni veliko stvari, ki bi me vrgle s tira. Neznanec v sivem pa me vsekakor je. Oziroma to kar bo storil, če mu ne prinesem tega kar hoče. Vse v meni se temu upira, a majhen glas v kotičku mojih misli mi da vedeti, da mi bo žal še bolj, če ne izpolnim njegove zahteve.
S polno torbo krompirja, jabolk in drugih užitnih stvari, ki sem jih dobila na neki kmetiji v ločini Amity, sedim ob steni vagona in prisluškujem enakomernemu ropotanju vlaka po tirnicah. Vse, samo da bi pozabila na incident zjutraj. Kot po navadi je tiho. Še malo pa bo sonce vzšlo, do takrat pa moram v Dauntlessu dobiti še orožje, ki ga je hotel tisti neznanec. Še njegovega imena ne vem. »Ti na levo, ti na desno! Preiščite vlak! Nekje tukaj mora biti!« Nenadno vpitje me vrže pokonci in šokirano strmim v vrata svojega vagona. Brez dvoma so vojaki tu. In nekaj iščejo. Mene? Ampak kako? NIHČE ni vedel za moje podvige. Razen Aarona in Cama ampak onadva me ne bi izdala. Morda tisti tujec? Je prelomil dogovor? Zakaj? Nešteto vprašanj skušam odriniti na stran in glavo sunkovito pomolim skozi vrata v zunanjost. Moja ušesa napolnjuje ropot vlaka in sunki vetra mi lase pomečejo na obraz. Šele ko jih uspem ukoriti, lahko uzrem v črno oblečenega moškega ki svoj oster pogled upre vame. »Tukaj je!« Zakriči in slišim nešteto korakov, ki se mu približujejo. V strahu široko odprem oči in se ozrem po okolici. Kam lahko grem?! Pred mano se nenadoma razprostre streha. Tista z luknjo. Tista na kateri se prične sprejem novincev. Skoraj brez premišljanja skočim in spretno pristanem na peščenem površju. Kriki mož mi povedo, da skačejo za mano, a se ne oziram. Le tečem kolikor hitro lahko. Proti luknji. Niti ne postanem pred njo. Samo odrinem se od roba in skočim. Zrak mi žvižga okoli ušes kot prvič ko sem to storila. Le da je zdaj čisto drugače. Zdaj nimam časa da bi zajela sapo, ko trdo pristanem na kovinski mreži. Sopihajoč se zvalim z nje. Morda mi lahko uspe. Tukajšnje predore in bližnjice znam na pamet. Bom že nekako zbežala. Moram! Hočem planiti proti izhodu, ko se okoli mojega pasu nenadoma ovije močna roka in me potegne k sebi. Z ostrim krikom se upiram in skušam neznanca za sabo onesposobiti. S komolcem ga ostro sunem pod rebra da me izpusti, a je tu že drugi, ki je deležen pesti naravnost v nos, a še kar vztraja. Čutim nešteto rok ki grabijo po meni, a na predajo niti pomislim ne. Z udarci in brcami se skušam znebiti stražarjev in pobegniti, a jih je na koncu preprosto preveč. Moji roki se nenadoma znajdeta zviti na hrbtu in nobeno upiranje ne pomaga. Obupano skušam zakričati, a se na mojih ustih znajde neka umazana krpa. Nimam pojma kaj bodo zdaj storili z mano in kam me peljejo. A me niti ne briga. V mojih mislih je samo ena stvar. Cam.
30. april 2014
u60565
u60565
WAAA NAPREJ <3
30. april 2014
NEXT popolno je res men je tut za knjiga čisz življenje spremenila pol k mal pobliže pogledaš ljudi jih lhk določeš v določene ločine
30. april 2014
NIGHT WITH NO STARS | CHAPTER 4
--------------------------------------------------------------------------------------------
Lahko bi poskusila pobegniti. Morda bi lahko svoje roke nekako izvila iz njihovega prijema in se osvobodila. Lahko poskusim. Ampak ne bom. Čeprav glavo vztrajno obračam proti tlom s kotičkom očesa lahko opazim, da jih je okoli mene ogromno. Skoraj nehote se sarkastično zasmejem. »Toliko so vas poslali da pripeljete eno dekle?« Se jim posmehnem, a nihče ne odreagira. Gotovo pa so čez to krpo slišali samo nedoločeno mrmranje. Pozornosti okolici skoraj ne posvečam, pa saj je večinoma tiho. Le od nekje daleč se sliši veselo mrmranje. Zajtrk mogoče? Nenadoma me prevzame občutek krivde. Zdaj bi se že morala vrniti h Camu. Hudiča, pa ravno danes?! Danes, ko sem mi prepričano zagotovila, da se bom vedno vrnila. Bom pač čim hitreje morala najti možnost za pobeg. Drugače ne bo šlo. MORAM se vrniti. Cam brez mene ne bo preživel! Z nekaj truda se skušam izviti svojim stražarjem, a je vse kar dobim trši oprijem in nadležna bolečina v komolcu. Ugriznem se v ustnico, da ne bi zajavkala. Pred njimi že ne bom kakšna šibka deklica. Čeprav gledam v tla točno vem kam me peljejo. Tukaj sem preživela čisto dovolj časa, da sem si zapomnila vsako podrobnost. Hrup se počasi oddaljuje in okolico spet napolni čista tišina. Namenjeni smo proti sobam vodstva. Ali karkoli že imajo tam. Vodstvo me nikoli ni zanimalo. Raje sem se želela usmeriti v urjenje novih članov. Zdelo se mi je zabavno, a tega zaradi družinskega incidenta nikoli nisem uspela izkusiti. Še en dodaten razlog da si za morilce svojih staršev izmislim počasno in bolečo smrt.
»Imamo jo Wes!« Zavpije eden od moških, medtem ko se vrata pred nami s sunkom odprejo. Nekdo od zadaj me ostro sune naprej, da se opotečem in srdito se ozrem nazaj. Nek plešec se mi posmehljivo zareži. Še preden pa bi mu utegnila vrniti udarec, me vojaka, ki me držita potegneta naprej, nato pa obstaneta na mestu. Pretvarjam se, da me dogajanje niti najmanj ne zanima. V jezi stiskam zobe. Z vsako izgubljeno sekundo tu je Cam bliže temu, da mrtev pristane v jarku. Aaron je prestar da bi lahko uspešno branil oba, zdaj ko me ni. »Končno.« Reče nekdo pred mano. Povem lahko, da je moški. Ta Wes ali karkoli že. Njegov glas je težek in nekoliko hrapav, še vedno pa lahko določim, da je mlad. S hitrimi koraki se mi približa in mi z grobim gibom cunjo potegne z ust. »Idioti.« Jih potiho ozmerjam in nekaj nabrane umazanije pljunem temu čudaku pred noge, brez da bi ga pogledala. Nekaj ljudi v sobi presenečeno zajame sapo. Medtem, ko se zadovoljno nasmehnem se njegovi prsti znajdejo pod mojo brado in moj obraz ostro usmerijo navzgor in me prisilijo k temu, da ga pogledam. Ko na hitro preučim poteze njegovega obraza, se mi zdi nekako znan. Sva se že kdaj srečala? A ko brskam po svojih (večinoma bivših) poznanstvih, se ne pojavi nihče pod imenom Wes. V tišini si me ogleduje in lahko bi rekla, da je nekoliko presenečen. Vse okoli naju je tiho. »Emilya Moriarty.« Le izusti na koncu, njegove ustnice pa se ukrivijo v kisel nasmešek. »Moral bi vedeti.« Samozavestno se mu nasmehnem, medtem ko nekaj ljudi razburjeno mrmra. Vau, mogoče pa sem postala slavna? »Nazadnje ko sem preverila mi je bilo tako ime, ja.« Vse okoli potihne. Kaj sem pa rekla? Izraz na Wesovem obrazu se izostri. »Kdo ti je dal dovoljenje, da lahko govoriš?« Njegov glas zveni strupeno. Posmehljivo privzdignem eno obrv. »Zdaj za to potrebujem že dovoljenje?« NIKAKOR naj ne misli, da se mu bom uklonila, čeprav večina cuckov v tej sobi do njega goji neko čudno strahospoštovanje. In po njegovem zariplem izrazu lahko povem, da tega ni vajen. Videti je, kot da me bo udaril. A že naslednji trenutek se sprosti in s samozavestnim smehljajem naredi nekaj korakov stran od mene. Tiho začnem šteti može okrog sebe. »Torej gospodična Moriarty, bi nam morda izdali zakaj nam že mesece kradete zaloge?« »Mene pa zanima zakaj je bilo potrebnih DVANAJST vojakov, da so ukrotili eno osmenajstletnico?« Mišice na njegovem hrbtu se spet napnejo, eden od stražarjev pa mi nameni srdit pogled. Veselo se mu nasmehnem. »No, nisi bila zaman najboljša v svojem razredu, ne?« Pretvarjam se, kot da bi njegove besede laskajo. »O, pa sem že mislila, da me sploh ne boš pohvalil.« Narejeno se mi nasmehne in naredi še nekaj korakov po sobi, kot da ne ve točno kaj bi rekel. Nekoliko se odkašlja in stražarjem pomigne da me izpustijo. Pravzaprav sem v zadnjih nekaj minutah pozabila da me sploh držijo. Nejevoljno si pomanem premrle roke. »Pustite naju sama.« Na koncu le reče Wes in vsi nemudoma zapustijo sobo. Poleg dvanajstih stražarjev še trije, ki so morali biti tu z njim pred nađim prihodom. Medtem ko se mi spet počasi približa, sama iščem možnosti za pobeg. Čutim živčnost, ki se želi prikrasti na moj obraz. Zares me skrbi za Cama. »Nikamor ne moreš.« Skomigne Wes in mojo pozornost privabi nase. Privzdignem obrv. »Sem videti tako kot da kam nameravam?« Trpko zavzdihne. Upam, da mu grem res na živce. »Lahko se nehaš pretvarjati, veš? Vidim lahko da si živčna in samo čakaš, kdaj se ti bo ponudila priložnost da jo boš ucvrla nazaj tja, od česar si pač prišla. Kaj si sploh premišljala na dan ko si pobegnila? Si bila zadrogirana ali kaj?« Zožam oči proti njemu in roke trmasto prekrižam na prsih. »Emilya povej mi, kdo na tem svetu se še odloči za življenje izobčenca?« Kratko se zasmeje, kot da se mu vse skupaj zdi neizmerno smešno. »Bova zdaj razglabljala o podrobnostih mojega življenja? Si mogoče psiholog ali kaj?« Pod nobenim pogojem se ne bom z njim pogovarjala o svojem življenju in svojih odločitvah iz preteklosti. Brez besed se mi približa na razdaljo nekaj 10 cm in obraz približa mojemu. »Ne. Se bova pa pogovarjala o tem, kaj te čaka zdaj.« Trudim se, da bi prezrla cmok v svojem grlu. Kaj me pravzaprav čaka zdaj?





✧Wesley Guerin (played by Max Irons)
01. maj 2014
NIGHT WITH NO STARS | CHAPTER 5
------------------------------------------------------------------------------------------
Smrt. Mora biti smrt. Gotovo misli na smrt. Občutek imam, da je moja krinka samozavestnega dekleta propadla in da vanj zrem z prestrašenostjo. In jezi me dejstvo, da je verjetno to razlog za nasmeh na njegovem obrazu, ko se sprehaja okoli mene. Zberi se Em. Čeprav vse v meni paničari zaradi Cama si hitro spet nadanem samozavestno masko in se mu pomgumno zazrem v obraz. »Zakaj me potem ne bi kar takoj ubil? Saj ne da se imam s čim braniti. Samo ustreli me v glavo pa bo. Nič škandala okoli tega in vaših tegob je konec.« Glas se mi neopazno trese ob misli, kaj bo s Camom, če se Wes slučajno odloči upoštevati moje besede. A se slednji le nejeverno zasmeje in se nekoliko odkašlja. Ne morem si pomagati, da ne bi začudeno strmela vanj. Le kaj vraga se mu plete po glavi. Brez da bi karkoli rekel, se mi približa na nemogoče kratko razdaljo, da sta najina nosova oddaljena le kakšnih 5 cm. Nihče od naju ne umakne pogleda. Nenadoma se njegova roka znajde na mojem križu in me pripravi k temu, da se zdrznem. Kaj za vraga idiot misli, da počne? Potegne me nekoliko bliže k sebi, da moram roke nasloniti na njegove prsi. Najraje bi ga udarila in mu ta butast samovšečen nasmeh izbrisala z obraza. A se je moje telo kot kaže prenehalo odzivati in tudi moje grlo je čisto suho in tudi nenehno požiranje sline me ne more pripraviti od tega da bi spregovorila, kar med naju položi napeto tišino. Medtem Wes z roko počasi zdrsi pod mojo jakno in po hrbtu navzgor, nekje do sredine. Tam se ustavi. Napeto strmim vanj on pa se mi skoraj čisto sproščeno smehlja, čeprav lahko vidim hlad, ki seva iz njegovih oči. Nato njegova roka izgine in sam stopi korak nazaj, na meni pa pusti neizbrisno sled. Še vedno lahko čutim njegov dotik, medtem ko napeto skušam požreti cmok. »Emilya..« »Samo Em prosim. Sovražim svoje ime.« Ga prekinem medtem ko se z globokim dihanjem skušam zbrati. Zakaj za vraga me je tako vrgel s tira?! To se ne bi smelo dogajati! No resda se me je dotaknil..Dobro Em, DOVOLJ! Zaukažem sama sebi in popravim izraz na svojem obrazu, ter se zazrem nazaj v Wesa. Morda sem se mu rahlo zlagala. Ni res,da sovražim svoje ime. Vsaj od nekdaj ne. Tako me je namreč klical samo oče. Njega pa ni več in mislim da vidite kaj vam hočem povedati. Od takrat naprej nisem nikomur dovolila, da bi me poklical po mojem celotnem imenu. In če on misli da bo izjema, se je pač zmotil. Ujamem ga, kako zavije z očmi in se nekoliko namrščim. »Dobro, Em..« Poudari zadnjo besedo in zadovoljno se mu nasmehnem. »…boš sama odstranila orožje, ali ga bom moral jaz?« Nekaj trenutkov samo strmim vanj. Orožje? Nato se spomnim njegove geste malo prej in prešine me spoznanje. SEVEDA se me ni dotikal, ker mu je bilo dolgčas. Ampak kako je vedel?! Z vzdihom čemerno sežem po nož zataknjen za mojim nedrčkom. Seveda in zdaj se boste zgrozili. Ampak od koga bi lahko pričakovala da se me bo dejansko dotaknil tam?! Nejevoljno mu položim nož v nastavljeno roko in zadovoljno si ga ogleda. »Vsaj dobro si skrbela zanj.« Navrže mimogrede. Zavijem z očmi. »Si mislil, da sem orožje kradla, da bi ga pustila zarjaveti?« Mu zabrusim in se ozrem naokoli, z rokami prekrižanimi na prsih. Lahko čutim, da je svoj pogled preusmeril nazaj name, a ga ne pogledam. Samo spoznala sva se, pa ga brez dvoma lahko uvrstim na svoj seznam nepriljubljenih oseb. »In kar se tiče tvoje zahteve, bi ti seveda lahko ustregel…« Čeprav mu navidez ne posvečam pozornosti, lahko čutim, da se je moje telo napelo. Joj Cam, kaj sem ti storila? »…ampak ti ne bom. Tvoja usmrtitev nikoli ni bila v mojem načrtu.« Zdaj ga moram pogledati in tokrat se niti ne trudim skriti začudenja. Presenečeno privzdignem obe obrvi. Saj sem ga prav slišala, ne? Je rekel, da me NE bodo ubili? V odgovor mi ponudi ciničen smehljaj. Vau, je tip znan po teh nadležnih nasmehih? »Mislim, da ti bo nekaj ljudi želelo resno oporekati.« Se posmehnem. Samo skomigne. »Če še nisi ugotovila, mi tukaj pripada nek položaj. Mislim, da bom lahko opravil z vsemi, ki bodo imeli kakršen koli ugovor.« Nekaj trenutkov strmim vanj, nato pa le skomignem. Čeprav sem spet videti mrko, me začudenje ob tem, da me ne čaka smrt, še ni zapustilo. »Kaj pa boš potem storil z mano?« Me zanima, ko kakšno minuto ne reče ničesar, samo igra se z mojim nožem. »Škoda bi bilo zavreči tak talent, ne? Mislim, da boš lahko na veliko področjih prišla prav.« Spet ga moram presenečeno pogledati. Ugh, ta človek me s svojo sposobnostjo tega, da me tako zlahka vrže s tira, že resno spravlja ob živce. »Ponujaš mi SLUŽBO?« Nejeverno vprašam. Zakaj bi nekomu, ki je s pobegom na cedilu pustil celotno ločino, nato pa skoraj dve leti od nje še kradel, ponudil njegovo staro življenje nazaj? Sumničavo strmim vanj. Odkima. »Ne. Koristna boš na področjih, ki ti še niso bila odkrita.« No, saj sem vedela da ne bo tako lahko. Kljub mojemu vprašujočemu pogledu ne reče ničesar več. »Najprej pa te čaka majhen test, da preverimo koliko sposobnosti si dejansko ohranila. Še prej, pa bi se verjetno želela preobleči?« Nadaljuje in me vprašujoče pogleda. Počasi pokimam v potrditev in veselo se nasmehne. »Potem pa mi prosim sledi.« Počasi se odpravim za njim skozi neka stranska vrata po temnem hodniku. Trenutno mi dejansko skoraj nič ni jasno. Mi zdaj tu grozi nevarnost, ali ne? Za kaj me bodo uporabili? In kaj za vraga so ta 'področja ki mi še niso bila odkrita'? Medtem ko skušam te stvari urediti v svoji glavi, prideva do majhne sobice, ki je podobna tistim stanovanjem članov Dauntlessa. Wes z roko nakaže proti postelji. »15 minut Moriarty.« Nato zapusti sobo in me pusti samo.
03. maj 2014
next upam da bo kej romace not
03. maj 2014
NIGHT WITH NO STARS | CHAPTER 6
--------------------------------------------------------------------------------------------------
Minilo je že predolgo časa odkar sem nazadnje čutila prijetno toplo vodo teči po svojem telesu. Čutim kapljice, ki se nabirajo na mojih trepalnicah in drsijo po mojih licih ter spirajo vso umazanijo preteklih dveh let z mene. Saj sem se umivala, a možnosti za to ni bilo vedno. S šamponom, ki stoji v kotu kabine si namilim telo in lase, ter nato še enkrat sperem. Tukaj bi lahko stala celo večnost, se prepuščala prijetni toploti vode in jo gledala kako z mene odteka iz kabine v kopalnici. Za trenutek sem si lahko predstavljala, da se nič od tega ni zgodilo. Da sta moja starša še vedno živa in da Cam še vedno živi z njima. Da sem si v Dauntlessu uspela ustvariti življenje kot sem ga hotela. Ampak imam le 15 minut in prej ko slej sem se morala zbuditi. Sem ujetnica. Moja starša sta mrtva in moj brat verjetno na robu preživetja. Še vedno moram najti pot stran od tu. Hitro stopim iz kabine ter se osušim, malo vlažne lase pa spnem v visok čop. Svoja stara in obrabljena oblačila vržem stran in oblečem nova, ki me čakajo na postelji. Zanima me kje so dobili spodnje perilo, ki je tudi priloženo. V bistvu ne, nočem vedeti. Ravno ko nase oblečem še jakno, se vrata sunkovito odprejo in pred njimi stoji nihče drug kot Wes. »Pridi.« Mi ostro ukaže in moram mu slediti nazaj po temnem hodniku. »Kam greva?« Želim vedeti, medtem ko roke potisnem globoko v žepe roke. Čeprav sovražim biti tu, je prijetno končno spet nositi sveža oblačila. »Si mislila, da boš delo kar takoj dobila? Najprej te bomo preizkusili, seveda.« Privzdignem obrvi, čeprav se soočam z njegovim hrbtom in vem, da me ne more videti. »Kakšen preizkus?« Sprašujem naprej a tokrat ne dobim odgovora. Brez besed odpre težka kovinska vrata in močna neonska svetloba je velika sprememba od temačnega hodnika za moje oči. Ko končno lahko bolj razločim podobe se pred mano znajde stol. Tisti na katerem sem opravila test. Več testov pravzaprav. Nejeveren smeh se izvije iz mojega grla. »Še enkrat moram opraviti preizkus?« »Tako nekako.« Pokima in me potisne proti stolu, da se moram usesti. Ne morem verjeti! Še enkrat me bodo prisilili da se soočim s svojimi strahovi, kot na koncu preizkusa za novince? Skoraj ne čutim igle, ki jo zasadi v moj vrat. Nazadnje sem imela 7 strahov. Koliko jih bo zdaj?
Odprem oči. Stola ni več. Okoli mene je samo majhen prostor. Kot bi bila v škatli. In stene se počasi premikajo skupaj. Čutim strah, ki se prebuja na dnu mojega želodca, a ga ne spustim na površje. Skozi to sem že enkrat šla. Bom šla pač še enkrat. Seveda sem se morala najprej soočiti s klavstrofobijo. Stene se še kar premikajo proti meni in z nogami se z vso silo oprem obnje, da jih upočasnim. Ozrem se naokoli in kot pred dvema letoma je tudi zaj ti kup majhnih kovinskih palčk. Pričnem jih potiskati pod premikajočo steno z namenom, da jo ustavim. Lahko storiš to Em. In res stene izginejo in okoli mene je ogromen prostor, napolnjen z ljudmi, ki mi nekaj pomenijo. Cam, moja starša in še nekaj drugih. Olajšano se nasmehnem, a na pamet vem da bo tega kmalu konec. Nenadoma se Cam mrtev zgrudi po tleh in izgine. Podobno se zgodi tudi drugim. Ostanem sama. Strah pred samoto, kako sramotno. A namesto da bi pričela tekati in jih klicati nazaj skoraj mirno sedem na sredino sobe. »Hej. Kako si?« Se nasmehnem nevidnemu prijatelju in pričnem pogovor z njim, vedoč da se bo moj srčni utrip umiril in simulacija bo napredovala na naslednjo fazo. Nenadoma slišim okoli sebe nadležno brenčanje. Sedim na sredi nekega travnika. Oh ne, ne spet ti žužki. Brenčanje postaja vse glasnejše in čutim kako se mi koža naježi. Vstanem in že se pričnejo zaletavati vame. Ogromni, nagnusni žužki, ki mi želijo zlesti v nos oči in usta. Ne maham z rokami ampak tečem proti prostoru kjer me je prejšnič čakala mlaka. Tudi zdaj je tam in hvaležno se potopim vanjo ter čutim, kako se žuželke počasi odlepijo od mene. Simulacija je že napredovala naprej. S Camom tečeva po ogromnem travniku, ki je zelo podoben tistemu, ki je bil včasih za našo hišo. Smeji se in jaz se mu smejim nazaj. »Poglej Em!« Nenadoma pokaže naprej in ko se ozrem vidim strelca ki vanj uperi pištolo. Brez pomisleka skočim predenj in jo prestrežem. Ne smem dopustiti, da me strah pred tem da ga ne bi mogla zaščititi ustavi. Joj, kdaj bo konec tega mučenja? Bolečina v prsih je samo trenutna, nato pa je okoli mene spet voda. Vidim lahko površje, a me nekaj vleče navzdol. Pogledam in vidim delfina. Delfini so mi bili vedno všeč. A ta me vleče za hlačnico. Stran od površja. Strah pred utopitvijo je dejanski. Nekoč se mi je to skoraj zares zgodilo. Pogledam proti svojemu pasu in opazim pištolo. Brez pomisleka jo povlečem izza pasu, namerim v delfina in sprožim, medtem ko ignoriram njegov proseči pogled naj tega ne storim. Nemudoma me zaobjame oblak krvi in z globokim vzdihom se zbudim na stolu. Taka kot sem se nanj ulegla. Skušam umiriti pospešeno bitje svojega srca. To je že absurd. »Nerad te hvalim, a si bila še boljša kot prejšnič. Malo ljudi uspe premagati svoj strah za vedno. Kaj šele dva. Točka zate tukaj.« Reče Wes brezizrazno, kot da ne bi ravnokar šla čez svojo najhujšo nočno moro. Ampak ima prav. Dveh mojih strahov ni več. Strah pred smrtjo mojih staršev – verjetno ker se je to res zgodilo in strah pred tem da bi mi spodletelo. No v zadnjem letu in pol sem si vsekakor dostikrat dokazala da mi ne spodleti pogosto. »Pridi, nisi še končala.« Reče, ko izklopi vse naprave in spet mu moram slediti. Seveda, čaka me še fizični preizkus. Ampak zaboga, kaj mi je?! Tukaj me vlači po brezveznih preizkusih, Cam pa je v življenski nevarnosti?! Zakaj ne iščem izhoda?! Nemudoma se pričnem ozirati naokoli in moje oči ujamejo neka vrata na levi. Razdalja med nama je že dobrih 5 metrov. Zakaj torej ne bi poskusila? Ker on še vedno samozavestno hodi naprej, odločim sprejeti priložnost. Pri sebi tiho preštejem do tri in se poženem proti vratom. »Hej!« Zavpije za mano, a se ne ozrem. Vrata so moj cilj. Skoraj sem že tam. Nenadoma pa se okoli mojih bokov ovijejo njegove močne roke. S komolcem ga sunem v želodec da me izpusti, primem za kljuko in že vidim svetlobo na drugi strani, ko dlan ovije okoli mojega zapestja ter me potegne nazaj. »Kam pa misliš da greš?!« Vpraša jezno in okoli mojih zapestij se nenadoma znajdejo nekakšne lisice. Wesov obraz je še vedno rahlo spačen od bolečine, a drugače je videti povsem v redu. Zavijem z očmi nad zvezanimi rokami. »Je to res potrebno?« Zasikam v vprašanje, ona pa me potegne naprej po hodniku. »Da ne bi slučajno še česa poskušala.« Je njegov odgovor.
04. maj 2014
next *.*
11. maj 2014
next
11. maj 2014
zkj nč nis povedla da pišš??? tole je tok perfekt omg!!! NEXTTTT!!!
31. maj 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg